ú 1   --  in  -ja m ( ū )
dvaindvajseta črka slovenske abecede:   napisati u ; veliki U ; cev v obliki črke U ; z malim u ; ležeči u-ji
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   dolgi u

ú 2   medm. ( ȗ )
posnema tuljenje, hud jok:   u, u, u, zavija burja okrog oglov ; u, u, je prestrašeno jokal otrok
// posnema glas sove:   u, u, u, se je oglašala sova ; sam.:  zaslišali so zategli sovji u, u, u

ù 3   medm. ( ȕ )
1. izraža začudenje, presenečenje:   u, kako si bila pridna ; hitro, hitro! U, kaj pa je
2. izraža podkrepitev trditve:   u, kako bobni ; u, si občutljiva

u...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) v zvezi s se   usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega:   ugrezati se, usedati se / ulekniti se
b) premikanja stran:   ubežati, uiti, uteči / umakniti se
c) dosege zaželenega namena, cilja:   ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se
č) v zvezi s se   zmanjšanja česa kot posledice dejanja:   ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
d) v zvezi s se   napake, pomote pri dejanju:   umeriti se, uračunati se, ušteti se
e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem:   urezati, ustriči / usekati se
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   ubraniti, uloviti / uleči se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   udor, udoren, udrtje, usedlina

uáu   [ u̯au̯ medm. ( ȃ pog.
izraža navdušenje:   uau, kako je lepo;  prim. vav

ubádanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ubadati se:   ubadanje z otroki ji je vzelo veliko časa / ubadanje s pisanjem

ubádati se   -am se nedov. ( ȃ ekspr.
1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo:   ubadati se s kmetijo ; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom  ga z naporom opravlja
2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim:   kar sam se ubadaj s tem problemom ; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami  jih ima
// ukvarjati se s čim sploh:   ubadati se z obrtjo

ubèg   in  ubég -éga m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
zastar. pobeg 2 ubeg iz zapora

ubégel   -gla -o  [ ubegəu̯ prid. ( ẹ́ )
star. pobegel :   ubegli ujetniki

ubéglec   -a  [ ubegləc m ( ẹ̑ )
zastar. ubežnik :   zasledovati ubegleca

ubégniti   -em dov. , tudi  ubegníte;  tudi  ubegníla  ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. pobegniti :   poskušati ubegniti / ubegniti nevarnosti  umakniti se pred njo, se ji izmakniti

ubelíti   in  ubéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
star. obeliti 1 ubeliti platno / skrbi ubelijo lase / ubeliti deblo

ubesédenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ubesediti:   brez ubesedenja svojih občutkov človek sebe nikoli ne more zares spoznati ; način ubesedenja ; nezmožnost ubesedenja

ubesedíliti   -im dov. ( í ȋ )
izraziti z besedilom:   ubesediliti grafični prikaz ; ubesediliti niz sličic ; govorno, pisno ubesediliti

ubesedítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ubesediti:   ubeseditev dogodkov ; sodobna ubeseditev antičnega mita ; tehnika ubeseditve

ubeséditi   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
izraziti z besedami:   ubesediti doživetja, misli

ubesedítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ubeseditev:   ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva

ubesedoválec   -lca  [ ubesedovau̯ca tudi ubesedovalca m ( ȃ )
kdor kaj ubeseduje, zna ubesedovati:   je mojstrski ubesedovalec

ubesedoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubesedovanje:   ubesedovalni postopek / ubesedovalne prvine

ubesedovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ubesedovati:   ubesedovanje snovi v romanu ; način ubesedovanja

ubesedováti   -újem nedov. ( á ȗ )
izražati z besedami:   ubesedovati dogodke

ubežáti   -ím dov. , ubéži; ubéžal  tudi  ubêžal  ( á í )
1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:   ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci
// ekspr.  umakniti se pred čim, izmakniti se čemu:   ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti
2. star. pobegniti , zbežati :   obljubil je, da ne bo poskušal ubežati ; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal  ušel ; ubežati od vojakov  dezertirati

ubéžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  nanašajoč se na beg, pobeg:   ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu
// star. pobegel :   ubežni vojak ; ubežna skupina
♦ 
astron.  ubežna hitrost  hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa ; mat.  ubežna ravnina  s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče

ubéžnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki ubeži, pobegne:   ujeti ubežnico ; ubežnica iz vzgojnega doma
2. tipka na računalniški tipkovnici za prekinitev programa:   pritisniti ubežnico ; zavrniti spremembe v dokumentu z ubežnico ; vnašalka in ubežnica

ubéžnik   -a m ( ẹ̑ )
kdor ubeži, pobegne:   zasledovati ubežnika ; ubežnik iz zapora / knjiž.  politični ubežnik  politični begunec ; vojaški ubežnik  dezerter

ubéžniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ubežnike:   ubežniška skupina / knjiž.  ubežniška vlada  begunska vlada

ubéžništvo   -a s ( ẹ̑ )
dezerterstvo :   na fronti se je širilo ubežništvo / kaznovati ubežništvo s smrtjo

ubijáč   -a m ( á )
1. priprava za ubijanje z udarcem:   imeti v roki, žepu ubijač ; ubiti ribo z ubijačem ; lesen, železen ubijač
2. zastar. ubijalec :   kaznovati ubijača

ubijálec   -lca  [ ubijau̯ca m ( ȃ )
1. kdor ubije človeka:   najti, ujeti ubijalca ; morilci in ubijalci / bolezenski ubijalec ; ubijalec iz ljubosumnosti
2. ekspr.  kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega:   on je ubijalec najine ljubezni

ubijálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubijanje:   ubijalna sla / ubijalno orožje

ubijálka   -e  [ ubijau̯ka ž ( ȃ )
ženska, ki ubije človeka:   soditi ubijalki ; požigalka in ubijalka

ubijálski   -a -o  [ ubijau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubijalce ali ubijanje:   ubijalsko orodje, orožje / ubijalski pogled / ubijalski mraz  zelo hud

ubíjanje   -a s ( í )
glagolnik od ubijati:   ubijanje ljudi ; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo

ubíjati   -am nedov. ( í )
1. z udarci, s silo povzročati smrt
a) človeka:   ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr.  ni ubijal z rokami, ampak z besedo  ukazoval je ubijati
b) živali:   ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga:   padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt:   eksplozija ruši in ubija ; visoka temperatura ubija bakterije
2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje:   ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca   na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina:   ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev
3. ekspr.  povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč:   zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija ; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
4. ekspr.  povzročati izgubo česa duševnega:   ne ubijaj mu upanja ; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
5. ekspr.  delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine:   ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● 
ekspr.  črka ubija, duh oživlja  samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh

ubikácija   -e ž ( á )
knjiž.  kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja:   ubikacija svetišča / železniške ubikacije  stavbe, zgradbe ; vinske gorice z ubikacijami za vinogradnike  z domovi, s stanovanji

ubikvitéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost:   načelo ubikvitete

ubirálec   -lca  [ ubirau̯ca tudi ubiralca m ( ȃ )
zastar. uglaševalec :   ubiralec glasbil

ubirálka   -e  [ ubirau̯ka tudi ubiralka ž ( ȃ )
glasb.  ozka, podolgovata deščica na godalih in brenkalih, ob katero se s prsti pritiskajo strune in s tem spreminja višina tonov:   ebenovinasta ubiralka ; ubiralka na kitari, violini ; prijemi na ubiralki

ubíranje   -a s ( ī )
glagolnik od ubirati:   ubiranje razglašenih strun / navadil se je ubiranja lastnih poti

ubírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto:   ubirati glasove pevcev ; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj
// star. uglaševati :   nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati
2. ekspr. igrati , peti 2 fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare  igra na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer   iti, hoditi kod:   vsak dan ubira isto pot ; ubirala sta stranske poti ; ubirali so smer proti severu
// s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti , hoditi :   konj je počasi ubiral pot ; ubirala sta pot po bližnjicah
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , hoditi :   peš jo je ubiral za njimi ; hitro sta jo ubirala po strmini ; kam jo ubiraš
5. ekspr.  ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:   ubirati nove metode, novo taktiko ; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju  ne biti pretirano dovzeten za vplive
● 
ekspr.  ubirati korake, stopinje za kom  hoditi ; ekspr.  molče sta ubirala dolge korake  hodila z dolgimi koraki

ubistríti se   -ím se dov. , ubístril se; ubistrèn  ( ī í )
postati bister, zelo prozoren:   voda se ubistri

ubíti   ubíjem dov. , ubìl  ( í ȋ )
1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
a) človeka:   napadalec je potnika ubil ; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
b) živali:   ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr.  dobil je udarec, ki bi vola ubil  zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga:   v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt:   ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb.  ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje:   ubiti šipo / star.  glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim  razbijem
// v zvezi ubiti jajce   na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina:   ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog.  za zajtrk si je ubil dve jajci  pripravil, spekel
3. ekspr.  povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč:   pregovarjanje ga je čisto ubilo ; vročina me hitro ubije
4. ekspr.  povzročiti izgubo česa duševnega:   ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil  razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več:   s pijačo ubiti občutek sramu ; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. ekspr.  narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine:   ubiti čakanje, čas z branjem
6. ekspr.  povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost:   z dodatkom ubiti barvo ; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. v medmetni rabi  izraža podkrepitev
a) trditve:   naj me bog, strela ubije, če lažem
b) zanikanja:   ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
● 
ekspr.  če izve oče, me bo ubil  zelo pretepel, kaznoval ; ekspr.  koliko časa ubije za prazne stvari  porabi ; ta človek še muhe ne bi ubil  je zelo miren, miroljuben ; ekspr.  ubiti dve muhi na en mah  z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; pog.  imeti karte za vola ubiti  zelo dobre karte

ubítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ubiti:   ubitje šipe
 
knjiž.  ubitje človeka  uboj

ubítost   -i ž ( ȋ )
stanje ubitega:   ubitost živali / ekspr.  duševna, telesna ubitost

ublaževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
blažilen :   ublaževalno sredstvo

ublaževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ublaževati:   ublaževanje bolečine / ublaževanje napetosti, nasprotij

ublaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj manj
a) neprijetno, hudo:   ublaževati bolečine
b) neprijetno, boleče:   ublaževati udarce
c) ostro, negativno:   ublaževati kritiko
2. delati, da se kaj pojavlja
a) v manj izraziti obliki:   ublaževati klance, strmine / ublaževati nasprotja
b) v manj visoki stopnji:   ublaževati vročino
3. knjiž.  delati kaj blago, milo:   sreča mu ublažuje poteze na obrazu

ublažítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ublažiti:   ublažitev bolečine / ublažitev posledic nesreče / ublažitev kazni

ublažíti   -ím dov. , ublážil  ( ī í )
1. narediti kaj manj
a) neprijetno, hudo:   z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen
b) neprijetno, boleče:   ublažiti padec, udarec
c) ostro, negativno:   ublažiti kritiko, stališče
2. narediti, da se kaj pojavlja
a) v manj izraziti obliki:   ublažiti pritisk / ublažiti ovinek
b) v manj visoki stopnji:   ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline
3. knjiž.  narediti kaj blago, milo:   sreča mu je ublažila obraz

ubóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
1. nav. ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden:   otroci so v vojni najbolj ubogi ; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov ; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil ; uboga sirota ; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor  ubogi otrok, kaj so ti storili
2. ekspr. slaboten , onemogel :   po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več
3. star.  ki ima malo materialnih dobrin; reven , siromašen :   njegov oče je samo ubog kmet ; niso tako ubogi, kot si mislite ; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi  revne
4. ekspr.  po vrednosti, količini majhen, nezadosten:   prepirajo se za tisto ubogo premoženje
// z oslabljenim pomenom  poudarja majhno količino:   kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje,  pog.  fičnike
5. ekspr. skromen :   vzela je svojo ubogo prtljago in odšla ; v mestu imajo samo en ubog hotel
● 
iron.  ubog na duhu  nedomiseln, naiven ; ekspr.  uboga gmajna  izkoriščano, zatirano ljudstvo

ubóganje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od ubogati:   uboganje staršev / naučiti psa na uboganje

ubógati   -am dov. in nedov. ( ọ̑ )
1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga:   otrok uboga starše ; pes uboga gospodarja ; ti mu reci, mene ne uboga ; v vsem ga uboga ; ubogati na migljaj,  ekspr.  na prvo besedo ; konj uboga na poteg vajeti ; hitro, takoj,  ekspr.  slepo ubogati / ta deklica rada uboga  je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz
 
preg.  kdor ne uboga, ga tepe nadloga  zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
// upoštevati pri svojem ravnanju:   ni ubogal nasveta ; ubogati svojo pamet, razum
2. ekspr.  zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe:   dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo  ne more več hoditi ; oči ga ne ubogajo  ne more več gledati ; leva roka ga ne uboga  ne more delati z njo ; spomin ga za zdaj še uboga  ima še dober spomin

ubogljív   -a -o prid. , ubogljívejši  ( ī í )
ki (rad) uboga:   ubogljiv otrok ; biti, postati ubogljiv ; preveč, zelo ubogljiv / ekspr.  avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti

ubogljívost   -i ž ( í )
lastnost ubogljivega človeka, zlasti otroka:   ubogljivost otroka / starši zahtevajo ubogljivost

ubógost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž. revnost , siromašnost :   zavedati se svoje ubogosti

ubòj   -ôja m ( ȍ ó )
glagolnik od ubiti 1:   zagrešiti uboj ; biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti ; uboj na zahrbten način
 
pravn.  naklepni uboj  naklepna povzročitev smrti človeka; umor ; uboj na mah  v močni razdraženosti

ubójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ubijalen :   ubojni namen / delo je bilo ubojno  ubijajoče
 
voj.  ubojni učinek ; ubojna letalska bomba

ubójnik   -a m ( ọ̑ )
zastar. ubijalec :   roparji in ubojniki / ubojniki kralja

ubójstvo   -a s ( ọ̑ )
zastar. uboj :   biti zaprt zaradi ubojstva

ubóren   -rna -o prid. , ubórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
star. reven , siromašen :   uboren človek / uborna kmetija / uborna hrana ; uborne zaloge  majhne, nezadostne

ubórnost   -i ž ( ọ́ )
star. revnost , siromašnost :   ubornost obleke / sramuje se svoje ubornosti

ubóščina   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. revščina , siromaštvo :   prizadevale so jih skrbi in uboščina / živeti v uboščini

ubóštvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž. revščina , siromaštvo :   gospodarska kriza je povečala uboštvo / živeti v uboštvu / duhovno, miselno uboštvo

ubóžati   -am dov. ( ọ̑ )
zastar. obubožati :   družina je ubožala ; popolnoma ubožati

ubóžček   -čka m ( ọ̑ )
1. ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden človek:   ubožček se je hudo ranil / kot nagovor  kaj se je zgodilo, ubožček
2. star. revež , siromak :   dati ubožčkom hrano in obleko

ubóžec   -žca m ( ọ̑ )
1. ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden človek:   ubožec je hudo bolan / kot nagovor  ubožec, kaj so ti storili
2. star. revež , siromak :   razdeliti denar med ubožce
 
knjiž.  asiški ubožec  sv. Frančišek Asiški

ubóžen   -žna -o prid. , ubóžnejši  ( ọ́ ọ̄ )
star. reven , siromašen :   ubožen študent ; bili so zelo ubožni ; ubožna družina / ubožno pohištvo  skromno
● 
ubožna hiša  ubožnica
♦ 
pravn.  ubožno spričevalo  nekdaj  listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe

ubóžica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vredna ženska:   ubožica že dolgo boleha / kot nagovor  ti ubožica, kaj si morala prestati

ubóžnica   -e ž ( ọ̑ )
nekdaj  zavod za ljudi brez dohodkov:   umrl je v ubožnici ; mestna, občinska ubožnica

ubóžnik   -a m ( ọ̑ )
star. revež , siromak :   pomagati ubožnikom ; vaški ubožniki

ubóžniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ubožnico:   ubožniška uprava / ubožniški ljudje

ubóžnost   -i ž ( ọ́ )
star. revnost , siromašnost :   skrivali so svojo ubožnost / živeti v ubožnosti / duševna ubožnost  duševna revščina

ubóžnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
pravn., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo   listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:

ubraníti   in  ubrániti -im dov. ( ī á )
1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede:   vojaki so ubranili most ; ubraniti mesto, položaje ; ubraniti s topovi ; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci
2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame:   ubraniti družinsko čast ; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost
3. v zvezi s pred   s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje:   ubraniti obraz pred čebelami ; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi
4. navadno z dajalnikom  s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja:   tega mi ne bo nihče ubranil ; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala
● 
publ.  ubraniti naslov prvaka  znova pridobiti
♦ 
šport., pri nogometu  ubraniti enajstmetrovko

ubranljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ubraniti:   soteska je lahko ubranljiva / ubranljiv napad

ubránost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost ubranega:   barvna, glasovna ubranost ; ubranost gibov / ubranost instrumentov ; ubranost zbora / ubranost moštva / lirična ubranost dramskih prizorov

ubráti   ubêrem dov. , stil.  uberó; ubrál  ( á é )
1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto:   ubrati barve pohištva ; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
b) logično urejeno celoto:   govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem ; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž.  zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto  združila
// star.  uglasiti:   ubral je razglašene strune na citrah ; ubrati zvonove
2. ekspr.  začeti igrati, peti:   pevke so ubrale prvo kitico pesmi ; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare  začeti igrati na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer   iti, oditi kod:   ubrali so najbližjo pot v dolino ; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu  šel, odšel
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   ubral jo je kar po bližnjici ; ubrati jo za vojaki ; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči:   skočil je iz grma in jo ubral po stezi ; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir  zdirjati
5. ekspr.  začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:   ubrati nove metode dela ; moštvo je ubralo drugo taktiko ; preiskovalci so ubrali napačno pot ; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. star. izbrati :   ubrali so pravi čas za setev ; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. zastar. zgrabiti :   ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
● 
star.  ubrati jadro  skrajšati ; star.  ubrati krilo, zavese  nabrati ; ekspr.  ubral je korak po godbi  uravnal, uskladil ; ekspr.  preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno  našel ; ekspr.  zdaj bomo ubrali druge strune  zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače ; ekspr.  rad ubere smešno struno  rad se pošali, pove kaj smešnega

ubrejíti   -ím  tudi  ubrêjiti -im dov. , ubrêji; ubrêjil  ( ī í; ē ȇ )
povzročiti brejost:   žrebec ubreji kobilo

ubrísati   ubríšem dov. , tudi  ubrisála  ( í ȋ )
1. pog. udariti :   tiho, če ne te ubrišem ; ubrisati s palico po tleh
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, steči:   ubrisal jo je proti dolini ; ubrisal jo je, kar so mu noge dale
● 
zastar.  ubrisati solze  obrisati

ubrusíti   in  ubrúsiti -im dov. ( ī ú )
z brušenjem dati čemu zaželeno obliko, zaželene lastnosti:   ubrusiti ventil ; ubrusiti s smirkovim papirjem

ubŕzdati   -am dov. ( )
knjiž.  zadržati z brzdo; obrzdati :   s težavo je ubrzdal konja
// obvladati , zadržati :   ubrzdati strasti ; komaj se je ubrzdal

ucedíti   -ím dov. , ucêdi  in  ucédi; ucédil; ucejèn  ( ī í )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, steči:   ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak ; pes jo je ucedil za bežečima
// steči 1 , zbežati :   ob šumu jo je napadalec ucedil

ucêjati se   -am se nedov. ( é )
knjiž.  cediti se:   z las se mu uceja voda
● 
knjiž.  vol se uceja  opravlja malo potrebo

ucvírati   -am nedov. ( ȋ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo teči , bežati :   zajec jo ucvira čez travnik ; pošteno jo je moral ucvirati, da ga niso ujeli

ucvréti   ucvrèm dov. , ucvŕl  ( ẹ́ ȅ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, steči:   ucvreti jo proti postaji ; ucvreti jo po pomoč ; ucvreti jo za žeparjem
// steči 1 , zbežati :   ob šumu jo je tat ucvrl ; zajec jo ucvre čez travnik / najbolje bi jo bilo ucvreti, dokler je še čas

učákati   -am dov. , učákajte  in  učakájte; učákala  in  učakála  ( á ȃ )
star. dočakati :   učakati boljše čase ; učakati svobodo / učakati izid knjige ; učakati bratovo vrnitev / končno je učakal sina  se mu je rodil sin / učakati sto let ; bolnik ni učakal večera

učakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nar. gorenjsko čakati :   ustavila se je in ga učakovala

učáranost   -i ž ( ȃ )
po ljudskem verovanju  stanje učaranega:   učaranost človeka ; zbuditi se iz učaranosti

učárati   -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju  s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:   čarovnica ga je učarala, zato je bolan ; učaral jo je, da se samo smeje
// s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:   učarati koga v žival
2. knjiž.  s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja:   ta ženska ga je učarala

účbenik   -a m ( ȗ )
knjiga s predpisano snovjo za učenje:   izdati, napisati učbenik ; matematični učbenik ; osnovnošolski, univerzitetni učbenik ; učbenik francoščine,  pog.  za francoščino ; učbenik za samouke / pomožni, predpisani učbenik / šahovski učbenik

účbeniški   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na učbenik:   učbeniška obravnava snovi / zadovoljiti učbeniške potrebe

účen 1   -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na učenje, pouk:   učni pripomoček ; učna knjiga ; učne metode ; učno-vzgojni proces / publ.  dobiti novo učno moč  novega učitelja ; učne ustanove ; učno osebje / učne delavnice  do 1980  delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov ; učna knjiga ; učna ura  časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut ; eno učno mesto je prazno  delovno mesto učitelja
// nanašajoč se na uk 2:   učna pogodba
♦ 
ped.  učni stroj  mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti ; šol.  učni čas  trajanje pouka ; učni jezik  jezik, v katerem poteka pouk ; učni korak  osnovna snovna enota v programiranem učenju ; učni načrt  načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi ; učni predmet ; učni program  predmetnik in učni načrt ; nezadostni, odlični učni uspeh ; učna doba  do 1980  predpisan čas za izučitev v poklicu ; učna enota  del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah ; učna obveznost učitelja  tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj ; učna snov  kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu

účen 2   in  učán účna -o  in  prid. ( ú ȃ ú )
star.  nadarjen za učenje:   ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal / učna žival  učljiva

učênček   -čka m ( é )
nav. ekspr.  manjšalnica od učenec:   droben učenček ; učenček prvega razreda

učênčev   -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na učenca:   učenčev zvezek / učenčev učni uspeh

učênec   -nca m ( é )
1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli:   postal je učenec prvega letnika ; učenec 2. b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev
// kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja:   biti Ramovšev učenec ; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu
// do 1980  kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt:   čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu
2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor:   učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma
● 
knjiž.  Eskulapov učenec  zdravnik
♦ 
rel.  Kristus in njegovi učenci

učeník   -a m ( í )
star. učitelj :   učenik je stopil v razred ; strog učenik / učenik govorništva / biti komu učenik in vzornik
 
rel.  Učenik in dvanajst apostolov  Kristus kot verski učitelj svojih učencev

učeníški   -a -o prid. ( ȋ )
star. učiteljski :   učeniška strogost / učeniška vloga

učeníštvo   -a s ( ȋ )
star. učiteljstvo :   čast učeništva / leta učeništva  učiteljevanja

učenják   -a m ( á )
kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   čudaški, slavni učenjak ; prepiri, razprave učenjakov / pravni učenjak / ekspr.  v filozofiji je pravi učenjak

učenjákar   -ja m ( ȃ )
slabš. učenjak :   težko razumljivo razpravljanje učenjakarjev

učenjákarica   -e ž ( ȃ )
slabš. učenjakinja :   suhoparna učenjakarica

učenjákarski   -a -o prid. ( ȃ )
slabš. učenjaški :   učenjakarska natančnost / učenjakarski izrazi / bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel

učenjákarstvo   -a s ( ȃ )
slabš. učenjaštvo :   posmehovati se učenjakarstvu / razložiti brez nepotrebnega učenjakarstva

učenjákinja   -e ž ( á )
ženska, ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   slavna učenjakinja / ekspr.  malo učenjakinjo je mama nagradila s čokolado

učenjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na učenjake:   učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški

učenjáštvo   -a s ( ȃ )
1. ekspr.  učenjaško ravnanje, mišljenje:   posmehovati se učenjaštvu / biti usmerjen v praktičnost, ne v učenjaštvo / razložiti kaj brez visokega učenjaštva
2. star. učenjaki :   zbralo se je učenjaštvo iz vse Evrope

učênje   -a s ( é )
1. glagolnik od učiti:   učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu  poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško ; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi ; učenje na pamet / učenje mu dela težave ; imeti dosti učenja ; ekspr.  zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik ; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini  študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah / strojno učenje  področje umetne inteligence, ki z različnimi tehnikami omogoča računalnikom, strojem, da se učijo, iščejo pravila glede na učne podatke
 
ped.  mehanično učenje  brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja ; verbalno učenje  s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem ; šol.  programirano učenje  individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
2. kar se uči, razširja:   v njegovem učenju je marsikaj novega ; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo

učênka   -e ž ( é )
1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli:   v razredu je deset učenk ; učenka četrtega letnika ; učenke in študentke
// ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja:   ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
// do 1980  ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt:   trgovske učenke / učenke v gospodarstvu
2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor:   vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma

učênost 1   -i ž ( é )
lastnost, značilnost učenega:   učenost razprave

učenóst 2   -i ž ( ọ̑ )
obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   zaradi učenosti so ga spoštovali ; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr.  temu vprašanju njihova učenost ni bila kos ; knjiž.  Matija Čop, velikan učenosti / ekspr.  kaj bi s takimi učenostmi  učenimi spoznanji, ugotovitvami
// ekspr.  znanje, zlasti šolsko, nepraktično:   razlagati mladini učenost ; papirnata, siva, šolska, tuja učenost
● 
star.  obesiti učenost na klin, kljuko  opustiti študiranje ; star.  mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj  so odhajali študirat ; star.  hram učenosti  šola

učêsniti   -em  in  učesníti učésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
nar. severovzhodno  močno udariti:   učesnil ga je, da se je kar zamajal

učíčkati se   -am se dov. ( ȋ )
otr. sesti :   kar sem se učičkaj

učílen   -lna -o prid. ( ȋ )
star. učen 1 učilni prostori / učilna vloga univerze

učilíšče   -a s ( í )
star.  šola, navadno srednja ali višja:   učiti, šolati se na učilišču / končati učilišče / učilišče je stalo sredi parka / bogoslovno učilišče ; obrtno, trgovsko učilišče

učílna   -e ž ( ȋ )
zastar. učilnica :   v šoli so štiri učilne
// šola, šolsko poslopje:   stoji učilna zidana  (F. Levstik)

učílnica   -e ž ( ȋ )
1. šolski prostor za učenje, poučevanje:   šola ima deset učilnic ; stopiti v učilnico ; svetla, velika učilnica / učilnica za biologijo, fiziko
// prostor za učenje, študiranje:   domski gojenci imajo skupno učilnico
2. zastar.  šola, učna ustanova:   ustanoviti novo učilnico ; prvi razred učilnice

učílniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učilnico:   učilniška oprema / učilniški red / učilniška mladina

učílo   -a s ( í )
1. učno sredstvo, zlasti šolsko:   izdelovati, uporabljati učila ; tovarna učil ; učila za pouk fizike ; knjige, slike in druga učila
2. zastar. učenje :   junec je že dober za učilo

učínek   -nka m ( ȋ )
1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj:   učinek se lahko pokaže čez nekaj let ; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe ; stranski učinki zdravila ; učinki kisline / vzgojni učinki ; učinek kazni / barvni učinek slike ; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek
 
farm.  diuretični učinek zdravila ; kem.  fotokemični učinek ; pravn.  odložilni učinek pritožbe ; pravni učinek  kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva
// publ.  pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga:   ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke
2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja:   gospodarski učinek je bil velik ; publ.  dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku  po količini opravljenega dela
// zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave:   povečati delovni učinek črpalke ; stroj ima velik izkopni učinek

učíniti   -im dov. ( ī ȋ )
zastar. storiti , narediti :   kaj misliš učiniti / učiniti kaj dobrega

učinkoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na učinkovanje:   učinkovalna moč zdravil / učinkovalna vrednost gledaliških sredstev

učinkovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od učinkovati:   kislina se med učinkovanjem segreje / učinkovanje strupa, zdravila / učinkovanje tehnološkega razvoja na gospodarstvo / pomirjevalno učinkovanje glasbe / režiserjeve možnosti učinkovanja na gledalca

učinkováti   -újem nedov. ( á ȗ nav. 3. os.
1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti:   kislina je učinkovala ; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem
// s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje:   strup je začel učinkovati ; zdravilo je takoj učinkovalo ; škropivo učinkuje proti škodljivcem  jih uničuje
// s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh:   reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo
2. navadno s prislovnim določilom  s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo:   nekatere barve učinkujejo pomirjevalno ; ta glasba učinkuje uspavalno
// s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh:   take besede name ne učinkujejo ; film učinkuje vzgojno na učence ; hrup slabo učinkuje na človeka
3. s prislovnim določilom  vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo:   njen obraz učinkuje bledo ; kljub uniformi učinkuje nebogljeno ; predstava je učinkovala skladno ; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana

učinkovína   -e ž ( í )
nav. mn., farm.  snov, ki učinkuje zdravilno:   pridobivati učinkovine iz rastlin

učinkovít   -a -o prid. , učinkovítejši  ( ȋ )
1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje:   učinkovito gnojilo ; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji ; učinkovita pomoč ; ta kazen je bila učinkovita
2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje:   učinkovit govornik / učinkovit slog ; učinkovita metafora ; učinkovita reklama
3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje:   učinkovita organizacija / publ.  najučinkovitejši igralec prvenstva  ki je dosegel največ točk
4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj:   učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike
● 
ekspr.  danes nisem bila preveč učinkovita  nisem dovolj naredila

učinkovítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost učinkovitega:   izgubiti, meriti učinkovitost ; preizkusiti učinkovitost zdravila / učinkovitost kazni ; učinkovitost vzgoje / govorniška učinkovitost ; zvočna učinkovitost skladbe / doseči največjo delovno učinkovitost

učístiti se   -im se dov. ( í ȋ )
postati čist, neskaljen:   po nalivu se je potok učistil ; vino se je že učistilo / nebo se je učistilo
 
ekspr.  voda se učisti, ko tri kamne preteče  tekoča voda se zelo hitro učisti

učítelj   -a m ( ȋ )
kdor (poklicno) uči, poučuje:   postati učitelj ; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev
// kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen:   učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor  gospod učitelj
// kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost:   plesni učitelj ; učitelj govorništva
// kdor uči, poučuje sploh:   oče mu je bil najboljši učitelj / publ.  veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr.  tudi radio je pomemben učitelj
● 
šalj.  poleti bi bil učitelj, pozimi zidar  rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je ; knjiž.  angelski učitelj  Tomaž Akvinski
♦ 
rel.  cerkveni učitelj  naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju ; šol.  domači učitelj  nekdaj  ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu ; partizanski učitelj  med narodnoosvobodilnim bojem  kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju ; potovalni učitelj  nekdaj  ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo ; predmetni, razredni učitelj ; stalni učitelj  nekdaj  z opravljenim strokovnim izpitom ; strokovni učitelj  ki poučuje strokovni predmet ; učitelj pripravnik  brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja ; učitelj tečajnik  prva leta po 1945  poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju

učíteljček   -čka m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od učitelj:   droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček

učíteljev   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učitelja:   učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga ; sam.:  učiteljev se je na izletu izgubil  učiteljev sin ; obiskati učiteljeve  učiteljevo družino

učiteljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od učiteljevati:   upokojiti se po dolgoletnem učiteljevanju

učiteljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
biti učitelj:   v tem kraju učiteljuje že dvajset let

učíteljica   -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje:   želela si je postati učiteljica ; stroga učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena:   učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor  gospa učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost:   plesna, smučarska učiteljica ; učiteljica plavanja
// ženska, ki uči, poučuje sploh:   sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica
2. ekspr.  kar koga uči sploh:   narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja
♦ 
rel.  cerkvena učiteljica  naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju ; šol.  predmetna, razredna učiteljica ; učiteljica ročnih del  nekdaj  strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov ; strokovna učiteljica  ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe

učiteljíšče   -a s ( í )
do 1968  šola za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljev:   ustanoviti učiteljišče ; učiti na učiteljišču / končati učiteljišče ; štiriletno učiteljišče
 
žensko učiteljišče  nekdaj  za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljic

učiteljíščnica   -e ž ( ȋ )
do 1968  dijakinja učiteljišča:   učni uspeh učiteljiščnic ; gimnazijke in učiteljiščnice

učiteljíščnik   -a m ( ȋ )
do 1968  dijak učiteljišča:   učiteljiščnik zadnjega letnika

učiteljíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učiteljišče:   učiteljiški ravnatelj / učiteljiški pevski zbor

učíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učitelje:   učiteljski priročnik ; učiteljska knjižnica / učiteljska konferenca / izhaja iz učiteljske družine / tvoje spraševanje je čisto učiteljsko
 
rel.  učiteljska služba  naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo evangelij ; šol.  ukor po razrednem učiteljskem zboru

učíteljstvo   -a s ( ȋ )
1. dejstvo, da je kdo učitelj:   njegovo učiteljstvo se kaže tudi v pesmih / knjiž.  moralno učiteljstvo / knjiž.  zaradi bolezni se odreči učiteljstvu  učiteljevanju
2. učitelji :   strokovno izpopolnjevanje učiteljstva

učíti   -ím nedov. ( ī í )
1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti:   učiti otroka brati, govoriti ; učiti koga plesti, voziti kolo ; učiti koga streljanja ; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa ; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil:   učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli:   uči že več let ; učiti četrti razred ; učiti na osnovni, srednji šoli ; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino  igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let  je zaposlen kot učitelj, profesor ; ta predmet se uči v višjih razredih  je v učnem programu višjih razredov
3. pog., v zvezi dati, poslati učit   narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt:   dati, poslati sina učit ; dati koga učit mizarstva, za mizarja
4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost:   učiti otroka prijaznosti, vljudnosti ; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja ; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine ; ekspr.  učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna:   to je učil že Sokrat ; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili ; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja:   izkušnje, napake nas učijo ; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika

učívo   -a s ( í )
šol.  učna snov, učno gradivo:   zanimivo podajati učivo ; učivo morajo učenci razumeti

účka   -e ž ( ȗ )
nar.  manjšalnica od oko; očka :   deklica mežika z učkami

učljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da učiti:   če otrok ni primerno vzgojen, ni dovolj učljiv / lahko, težko učljiv pes

učljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost učljivega:   učljivost učencev / učljivost živali

učlovéčenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od učlovečiti:   učlovečenje človekovega prednika / biološko, sociološko učlovečenje / Kristusovo učlovečenje
// razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih lastnosti, značilnosti:   človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej

učlovečevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od učlovečevati:   proces učlovečevanja / iskanje etičnih pravil sovpada s človekovim učlovečevanjem

učlovečeváti   -újem nedov. ( á ȗ knjiž.
1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje:   s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati
2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati :   umetnost človeka učlovečuje

učlovéčiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje:   pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika ; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti :   kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku:   pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo

učnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za učenje, poučevanje:   udeleženci tečaja plačajo učnino / nekdaj  vajenec je plačeval mojstru učnino

učvrstítev   -tve ž ( ȋ )
utrditev , okrepitev :   učvrstitev nasipa / učvrstitev mišic / učvrstitev oblasti

učvrstíti   -ím dov. , učvŕstil  ( ī í )
utrditi , okrepiti :   učvrstiti nasip ; učvrstiti vrata z zapahi / telovadba mu je učvrstila roke ; na kmetih se je učvrstil / učvrstiti prijateljstvo

učvŕščati   -am nedov. ( ŕ )
utrjevati , krepiti :   učvrščati stebre / učvrščati telo / učvrščati svoj položaj

učvrščevánje   -a s ( ȃ )
utrjevanje , krepitev :   učvrščevanje nasipov / učvrščevanje telesa

učvrščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
utrjevati , krepiti :   učvrščevati podpornike / učvrščevati zdravje / učvrščevati prijateljske vezi

úd   -a m , im. mn.  údje  in  údi  ( ȗ ū )
1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje:   ud se izpahne, zlomi ; odrezati oboleli ud ; pretegniti, razgibati si ude ; dolgi, suhi udje ; otrpli, premrli udje ; zakrnel ud / spodnji  noge , zgornji udje  roke
 
pog., ekspr.  cel dan preklada ude po postelji  poležava, lenari
2. v zvezi spolni ud   zunanje moško spolovilo:   spolni ud nabrekne ; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud
3. star. član :   društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine

udaljíti se   -ím se  tudi  událjiti se -im se dov. , událjil se  ( ī í; ā ȃ )
zastar.  oddaljiti se:   udaljiti se od družbe

udár   tudi  udàr -ára m ( ȃ; ȁ á )
1. udarec :   dobiti boleč, silovit, smrtni udar / z enim udarom ga je ubil / po gozdu odmevajo udari sekire / srčni udar  utrip / udar vesel ob vodno gladino ; udar po oknu, železu / udar strele / to je bil zanjo hud udar ; udar usode
2. navadno s prilastkom  nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa:   preprečevati vodni udar v ceveh ; posledice zračnega udara ob eksploziji
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo:   udar mraza, vročine
3. hiter, silovit vojaški napad:   prestregli so glavni nasprotnikov udar ; udar iz zasede
4. nasilna sprememba oblasti, vlade:   fašisti so izvedli udar / državni udar ; vojaški udar
5. publ., navadno s prilastkom  nenaden silovit nastop česa, kar ima negativne posledice za kaj drugega:   gibanje je zadel udar diktature ; frontalni udar opozicije / gospodarski, trgovski udar
● 
ekspr.  strele so švigale udar na udar  v majhnih časovnih presledkih ; publ.  taki nazori so prišli pod udar nasprotnikov  take nazore so nasprotniki obsodili ; publ.  priti pod udar zakona  morati podrediti svoje delovanje zakonu ; publ.  biti na udaru kritike  biti kritično obravnavan, navadno z več strani, temeljito
♦ 
med.  električni udar  učinek električnega toka na človeško ali živalsko telo ; toplotni udar  vročinska kap ; mont.  hribinski udar  hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini ; šah.  taktični udar  nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre

udárec   -rca m ( ȃ )
1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino:   udarec ga je zadel v tilnik ; ekspr.  udarci so padali z vseh strani ; odbijati, prestrezati udarce ; stisniti pest za udarec ; umikati se pred udarci ; z enim udarcem ga je pobil na tla ; boleč udarec ; močen, rahel, silovit udarec ; udarec po glavi je bil smrten ; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
// sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom:   udarec kose ob kamen ; poškodba tkiva zaradi udarca
// glas ob takem dotiku:   slišati udarce ; enakomerni udarci ure ; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca  bitju, utripom / ob napovedi časa  ob udarcu na gong bo ura pet
2. glagolnik od udariti:   udarec kemblja, kladiva, sekire ; udarec ptičjih peruti ; povratni udarec napete vrvi ; udarci kopit ob tla ; udarci po kovini, lesu ; udarec s palico, z roko / udarec strele
3. hiter, silovit vojaški napad:   vzdržati sovražnikove udarce ; udarec v bok je nasprotnika presenetil
4. navadno s prilastkom  nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar :   vodni, zračni udarec
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo:   udarec mraza, vročine
5. ekspr., navadno s prilastkom  kar koga nenadoma zelo prizadene:   doživeti hud, težek udarec ; moralni, politični udarec ; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec ; zadati dogmatizmu odločilni udarec
● 
očetova smrt je bila zanj hud udarec  ga je zelo prizadela ; publ.  za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev  nepoštenih sredstev ; ekspr.  to je udarec s kolom po glavi  brezobzirna zavrnitev ; ekspr.  ves njegov napor je bil udarec v prazno  zaman ; publ.  pasti, priti pod udarec zakona  morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦ 
šport.  delfinski udarec  sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina ; direktni  pri boksu  s sprožitvijo roke naravnost naprej , nizki udarec  prepovedani udarec nižje od pasu ; začetni udarec  pri nekaterih igrah z žogo  udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis

udárek   -rka m ( ȃ )
zastar. udarec :   močen, rahel udarek / slišati glasne udarke

udáren   -rna -o prid. , udárnejši  ( á ā )
1. nanašajoč se na udar, udarec:   udarna hitrost ; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka ; udarne jame na vozišču  jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil
2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad:   sestaviti, ustanoviti udarni bataljon ; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija ; udarna sposobnost armade
3. ekspr.  ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost:   udarni naslovi v časopisu ; udarna koračnica ; pisati udarne reportaže ; njegove besede so vedno udarne
4. navadno v zvezi z brigada , med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti:   prihod udarne brigade ; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni
● 
publ.  ta dva igralca sta udarna moč našega moštva  od njiju se največ pričakuje
♦ 
strojn.  udarni vrtalni stroj  vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja ; šah.  udarna moč figure  število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro ; teh.  udarni mehanizem ; udarni preizkus  preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem ; udarna trdnost  največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo ; voj.  udarni vžigalnik  ki se aktivira z udarcem ob trd predmet ; udarna igla  del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj

udáriti   -im dov. ( á ȃ )
1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino:   udariti otroka, žival ; udariti koga v obraz, trebuh ; udaril ga je po glavi ; udariti s palico, z roko ; udaril jo je, da se je opotekla ; lahno, močno udariti ; pog.  udariti koga nazaj  vrniti komu udarec ; pren.  udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom:   udariti žogo ; udariti na boben ; udariti po šipi, vratih ; udariti z loparjem ; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog.  udariti pečat na listino  dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku:   ura udari vsake pol ure ; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne  z zvočnim znakom naznanila ; brezoseb.  udarilo je polnoč
2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa:   pri vstopu je udaril ob podboj ; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
3. narediti sunkovit gib:   petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
4. v zvezi s strela   zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok:   strela je udarila in bil je takoj mrtev ; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh.  kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
5. ekspr.  hitro, silovito (vojaško) napasti:   najprej je udarila konjenica ; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom  nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se:   sredi travnika je udarila na dan voda ; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki:   v nos mu je udaril vonj po ožganem ; v obraz jim je udaril mrzel veter ; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango  se je zaslišal ; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden:   skozi belež je udarila stara barva
7. ekspr.  povzročiti škodo, težave; prizadeti :   s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza ; nesreča jih je udarila
8. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus ; kap jo je udarila  zadela ; udarila ga je sončarica
9. pog., navadno z dajalnikom  s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice:   mraz ji je udaril na pljuča ; brezoseb.:  udarilo ji je na ledvice, oči  bolna je na ledvicah, očeh ; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
10. ekspr., v zvezi s po   začeti neprizanesljivo ravnati s kom:   udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga:   vsi so udarili po njem ; če le more, udari po tašči
11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo:   udariti tarok ; udariti koračnico, polko  zaigrati / udariti po sadjevcu  začeti ga piti
12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh  zajokati se, zasmejati se
13. nepreh., ekspr.  hitro, silovito reči:   nič ne premisli, kar udari ; naravnost udariti ; brezoseb.  kam boš šla, je udarilo iz njega
14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   udarili so jo počez čez travnik ; udariti jo v gore ; udariti za kom
● 
ekspr.  te besede so udarile vanjo kot strela  so jo zelo prizadele ; star.  božje ga je udarilo  kap ga je zadela ; ekspr.  kri mu je udarila v glavo, lica  zelo je zardel ; ekspr.  nekaj mu je udarilo na možgane  ne more misliti, razmišljati ; pog.  pohvala mu je udarila v glavo  postal je domišljav, prevzeten ; pog.  vino mu je udarilo v glavo  ga je upijanilo ; pog.  ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi  bo prišlo na dan ; ekspr.  udariti na pravo struno  najti pravi način ; pog.  udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi  odločno, ostro nastopiti, zahtevati ; ekspr.  udariti koga po žepu  finančno ga prizadeti ; ekspr.  v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil  začel je misliti na ženitev ; ekspr.  to mi je takoj udarilo v oči  sem takoj opazil, zagledal ; udariti v prazno  ne da bi zadel ; ekspr.  po dolgem pogajanju sta si udarila v roke  sta sklenila dogovor, kupčijo ; star.  bog ga je udaril s hudo žensko  dobil je hudo ženo ; pog.  udariti mimo  reči, storiti kaj napačnega ; pog., ekspr.  udarili so jo po slovensko  začeli so govoriti, peti (po) slovensko

udárjanje   -a s ( á )
glagolnik od udarjati:   udarjanje s palico / udarjanje kladiva po nakovalu / enakomerno udarjanje koles, vesel / udarjanje srca

udárjati   -am nedov. ( á )
1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino:   udarjati žival ; udarjati po licih ; udarjati s palico, z roko ; močno, rahlo udarjati ; pren.  udarjati z besedo, jezikom
// sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom:   udarjati žogo ; udarjati na boben, po bobnu ; s pestjo udarjati po vratih ; udarjati s petami ob tla
// dajati glasove ob sunkovitem dotiku:   ura v stolpu udarja vsake pol ure ; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč  z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt
2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa:   mlinsko kolo udarja ob vodo ; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno
3. delati sunkovite gibe:   ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo
4. v zvezi s strela   zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke:   strele udarjajo v skale / nepreh.  kadar udarjajo strele, jo je zelo strah
5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom  nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se:   izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo ; podzavestna hotenja udarjajo na dan
// pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki:   v nos jim je udarjal hud smrad ; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi  slišali so se
// postajati opazen, viden:   skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem
6. ekspr.  povzročati škodo, težave; prizadevati :   cene so jih zelo udarjale ; udarjale so jih nadloge in nesreče
7. pog., navadno z dajalnikom  s svojim delovanjem povzročati negativne posledice:   slab zrak ji je udarjal na pljuča
● 
ekspr.  njegove besede so jo trdo udarjale  zelo prizadevale ; ekspr.  njene obleke so močno udarjale v oči  bile zelo, hitro opazne ; udarjati v prazno  ne da bi zadel

udarjenína   -e ž ( í )
med. udarnina :   udarjenine in zmečkanine

udárjenost   -i ž ( ȃ )
stanje udarjenega:   pripovedoval jim je o svojem strahu in udarjenosti / pog., ekspr.  udarjenost na ženske se mu je maščevala

udárnica   -e ž ( ȃ )
1. zlasti prva leta po 1945  častni naziv za delavko, zlasti fizično, ki zelo presega normo, delovne zahteve:   dobiti naziv udarnica
// delavka, zlasti fizična, ki ima ta naziv:   med delavkami je več udarnic
2. knjiž.  udarna pesem:   črtati iz zbirke aktivistične udarnice / pesem udarnica

udárnik   -a m ( ȃ )
zlasti prva leta po 1945  častni naziv za delavca, zlasti fizičnega, ki zelo presega normo, delovne zahteve:   odlikovati koga z udarnikom
// delavec, zlasti fizični, ki ima ta naziv:   med brigadirji je bilo veliko udarnikov ; večkratni udarnik / razglasiti za udarnika

udarnína   -e ž ( í )
med.  poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska:   dobiti močno udarnino ; udarnine po telesu

udárniški   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na udarnike:   udarniški kolektiv / udarniška diploma, značka / udarniška vnema
2. pog.  prostovoljen in neplačan:   naredili so veliko udarniških ur ; dogovoriti se za udarniško delo / udarniška nedelja

udárništvo   -a s ( ȃ )
zlasti prva leta po 1945  močno preseganje norme, delovnih zahtev, zlasti pri fizičnem delu:   pomen udarništva v naših tovarnah / priznati delavcu udarništvo

udárnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost udarnega:   udarnost zračnega vala / udarnost armade, čet / stopnjevati udarnost dialoga v drami ; njegovi članki se odlikujejo po udarnosti

udàv   -áva m ( ȁ á )
zelo velika nestrupena tropska kača:   napadel ga je udav ; pitoni in udavi

údba   in  Údba -e ž ( ȗ )
od 1946 do 1991  uprava državne varnosti, jugoslovanska tajna policija:   sodeloval je z udbo ; agenti, sodelavci udbe ; šef udbe ; ozna in udba / zloglasna udba ; zločinsko delovanje udbe ; dosjeji udbe ; metode udbe / udba ga je zasliševala  njeni agenti, sodelavci

udbáš   -a m ( á )
pog., slabš., od 1946 do 1991  pripadnik udbe; udbovec :   obtožujejo ga, da je udbaš ; bivši, nekdanji udbaš ; zagrizen udbaš / stari udbaši ; udbaši in partijci / morilski, zverinski udbaši

údbomáfija   -e ž ( ȗ-á pog.
skupina ljudi, povezana z nekdanjo jugoslovansko tajno policijo udbo, ki deluje prikrito in protizakonito:   udbomafija zaradi trenutnih političnih interesov obračunava sama s seboj ; zarota udbomafije ; boj proti udbomafiji ; povezanost z udbomafijo

údbomáfijski   -a -o prid. ( ȗ-á )
nanašajoč se na udbomafijo:   udbomafijski kadri, posli ; preiskovalci so ga spraševali o domnevnih udbomafijskih navezah ; udbomafijska zarota

údbovec   -vca m ( ȗ )
od 1946 do 1991  pripadnik udbe:   bivši, nekdanji udbovec ; oznovci in udbovci / stari udbovci ; seznam udbovcev ; udbovci in partijci

údbovski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na udbovce ali udbo:   udbovski sodelavci / udbovske metode

udebelíti   -ím dov. , udebélil  ( ī í )
zastar. odebeliti , zrediti :   udebeliti prašiča

udejánjanje   -a s ( á )
knjiž. uresničevanje :   udejanjanje hotenj, zamisli ; dosledno, praktično udejanjanje česa

udejánjati   -am nedov. ( á )
knjiž. uresničevati :   težko je udejanjal svoje literarne zamisli / udejanjati voljo do življenja ; udejanjati se v delu

udejánjenje   -a s ( ā )
knjiž. uresničenje :   udejanjenje sklepov / človek teži k udejanjenju samega sebe

udejánjiti   -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. uresničiti :   udejanjiti sklep ; uprizoritev je dosledno udejanjila avtorjevo hotenje
// izraziti , pokazati :   udejanjiti resnico življenja v literarnem delu ; njegove igralske sposobnosti so se v tej igri lahko udejanjile

udejstvítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od udejstviti:   udejstvitev nalog, sklepov / udejstvitev literarnega junaka

udêjstviti   -im dov. ( ȇ )
knjiž. uresničiti , izvesti 2 , izpolniti :   udejstviti načrt, zamisel / udejstviti izobraževanje / udejstviti svojo osebnost

udejstvoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na udejstvovanje:   udejstvovalno področje / njegov udejstvovalni nagon

udejstvovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udejstvovati se:   gospodarsko, politično, umetniško udejstvovanje ; izvenšolsko udejstvovanje mladine / želja po udejstvovanju na literarnem področju

udejstvováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
biti dejaven na določenem področju:   kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu ; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju  politično, družbeno delovati ; udejstvovati se kot športnik  biti športnik

údek   -dka m ( ȗ )
manjšalnica od ud:   otrokovi udki

udélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše:   udelati platno ; testo še malo udelaj / voda je udelala strugo ; udelati pot  zgladiti, zravnati, utrditi
// z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin:   zapuščeno njivo je treba udelati ; polje in vinograd so si morali udelati sami
● 
star.  divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati  razmesarili

udelávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udelavati:   udelavanje kož

udelávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše:   udelavati kožo, testo
2. star.  silovito tepsti, pretepati:   udelavali so ga, dokler ni omedlel / neusmiljeno je udelaval po psih  udarjal, tolkel
3. star. kričati , razgrajati 1 , divjati :   gospodar je strahovito udelaval / v gozdu so udelavali ptiči  glasno peli / mati udelava za ugrabljenim otrokom  silovito žaluje, toži

udeléžba   -e ž ( ẹ̑ )
1. dejstvo, da se kdo česa udeleži:   od njegove udeležbe je marsikaj odvisno ; odpovedati svojo udeležbo ; udeležba seje / udeležba na volitvah
// to dejstvo glede na udeležence:   udeležba na tekmovanju je zadovoljiva ; mednarodna udeležba na kongresu ; množična, velika udeležba
2. dejstvo, da ima kdo delež pri čem:   pravica do udeležbe pri delitvi dohodka

udeléženec   tudi  udeležênec -nca m ( ẹ̑; é )
kdor se česa udeleži:   vsi udeleženci se tega še spominjajo ; določiti, izbrati udeležence ; udeleženci igre, natečaja, pogovora, sestanka ; navodila za udeležence
 
avt.  udeleženec v prometu  pešec, voznik

udeléženka   tudi  udeležênka -e ž ( ẹ̑; é )
ženska ali država, ustanova, ki se česa udeleži:   vsaka udeleženka ima rezerviran sedež ; najmlajša udeleženka pohoda, tekme / publ.  države udeleženke konference

udeležênost   in  udeléženost -i ž ( é; ẹ̑ )
dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen:   dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju ; udeleženost v pogovoru, ustvarjanju / udeleženost pri družbenem dogajanju

udeleževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udeleževati se:   udeleževanje sestankov je obvezno

udeleževáti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
biti (večkrat) eden od osebkov kake dejavnosti:   udeleževati se iger, plesa, pogovorov / udeleževati se družabnega življenja

udeležítev   -tve ž ( ȋ )
udeležba :   udeležitev lova

udeležíti se   -ím se dov. , tudi  udeléži se; udeléžil se  ( ī í )
biti eden od osebkov kake dejavnosti:   pogreba se je udeležilo veliko ljudi ; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti

udeléžnik   -a m ( ẹ̑ )
star. udeleženec :   predsednik je pozdravil udeležnike

udelováti   -újem nedov. ( á ȗ )
udelavati :   udelovati usnje za podplate / star.  že navsezgodaj udeluje  kriči, razgraja, divja / star.  nikar preveč ne udeluj za možem  silovito žaluj, toži

udíhati se   -am se dov. ( í ȋ )
knjiž.  zadihati se, zasopsti se:   pri hoji po stopnicah se hitro udiha

udíniti se   -im se dov. ( ī ȋ )
slabš., z dajalnikom  začeti pretirano vdano opravljati določeno delo, nalogo za koga zaradi svojih koristi:   udiniti se tujcem

udínjanje   -a s ( í )
glagolnik od udinjati se:   udinjanje pri bogatih kmetih / udinjanje režimu

udínjati se   -am se nedov. in dov. ( í )
1. hoditi na dnino:   udinjati se pri kmetih za hrano / udinjati se pri pospravljanju žita
2. opravljati priložnostno delo za plačilo:   udinjati se na ladji, po hišah / udinjati se za domačega učitelja
3. slabš., z dajalnikom  pretirano vdano opravljati določeno delo, nalogo za koga zaradi svojih koristi:   udinjati se okupatorju / udinjati se politiki

udinjeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
hoditi na dnino:   udinjevati se pri kmetih

udíranje   -a s ( ī )
glagolnik od udirati se:   udiranje snega / udiranje strehe, stropa

udírati se   -am se nedov. ( ī ȋ )
1. pod pritiskom, težo pomikati se v navpični smeri navzdol:   led, sneg se udira / razmehčana tla so se udirala pod nogami
// zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj:   kolesa se udirajo v razmočeno zemljo ; udiral se je do kolen v sneg ; brezoseb.  na pobočju se jim je do pasu udiralo
2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spreminjati položaj v smeri navpično navzdol:   streha se udira
// zaradi dotrajanosti, poškodovanosti padati navzdol:   kjer se strop udira, so velike luknje
3. pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol:   preproge so se udirale zaradi težkega pohištva
// spreminjati obliko v smeri v notranjost:   ob slabi hrani so se živalim lakotnice vse bolj udirale ; bolniku se udirajo oči, prsi
4. ekspr.  začenjati silovito teči:   solze se ji udirajo po licih ; iz nosu se mu večkrat udira kri

udirljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) udira:   udirljiva barska tla

údnica   -e ž ( ȗ )
med. protin :   napadla ga je udnica

údničen   -čna -o prid. ( ȗ )
med. protinast :   bil je star in udničen

udnína   -e ž ( ī )
star. članarina :   plačati, povečati udnino

udníniti se   -im se dov. ( í ȋ )
knjiž.  udinjati se:   udniniti se pri kmetu za hrano / udniniti se policiji / kmečki gospodarji so udninili pastirja

udóben   -bna -o prid. , udóbnejši  ( ọ́ ọ̄ )
ki pri uporabi daje občutek ugodja:   udoben avtomobil, naslanjač ; čevlji morajo biti udobni ; udobna obleka / udobno bivališče
// ki se uporablja brez težav:   udobne stopnice ; pot je položna in udobna
// ki ne zahteva velikega napora:   udobna služba ; vožnja je bila udobna / udobno življenje

udobíti   -ím dov. , udóbil  ( ī í )
nar. dobiti , pridobiti :   izkupiček, ki ga udobijo za pridelke / udobiti mir, pravico

udóbje   -a s ( ọ̑ )
1. kar pri uporabi daje občutek ugodja:   odpovedati se udobju ; imeti, nuditi, uživati udobje / ekspr., v povedni rabi  imeti kopalnico je pravo udobje
2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju:   v tej hiši je udobje ; to udobje ne bo dolgo trajalo ; občutek udobja / skrbeti za osebno udobje koga / živeti v udobju
3. udobnost :   udobje meščanske hiše mu je bilo tuje / iz udobja se odreka višjim vrednotam  lagodnosti
4. predmeti, ki dajejo občutek ugodja:   njegovo stanovanje je brez udobja ; naslanjači, blazine in drugo udobje

udóbnež   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  lagoden, len človek:   takih udobnežev je kar precej

udóbnost   -i ž ( ọ́ )
1. lastnost, značilnost udobnega:   udobnost hiše, ležišča ; ostanek nekdanje udobnosti / duhovna, umska udobnost  lagodnost
// nav. mn.  kar je udobno:   uživati udobnosti mestnega življenja
2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju; udobje :   odpovedati se udobnosti ; skrbeti za udobnost koga

udóbnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na udobnost:   raznovrstne udobnostne storitve / udobnosten človek  človek, ki ljubi udobje

udobrovóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
spraviti v dobro voljo:   vino ga je udobrovoljilo ; s svojimi šalami je vsakogar udobrovoljil

udóbstvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž. udobje :   poskrbeti za udobstvo

udomáčenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udomačiti:   udomačenje divje živali

udomáčenost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost udomačenega:   popolna udomačenost divje živali / ekspr.  udomačenost besede

udomačevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udomačevati:   udomačevanje divjih živali / udomačevanje športa med ljudmi

udomačeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da postane kaka divja žival domača:   lisico smo udomačevali / človek je udomačeval divje živali / ekspr.  udomačevati okrasne rastline
2. ekspr.  delati, da se kdo prilagodi novemu okolju:   bivanje med njimi ga je udomačevalo / pesnik je udomačeval tuje umetnostne novosti
● 
knjiž.  blaga svetloba je udomačevala prostor  ga delala domačega, prijetnega

udomačítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od udomačiti:   udomačitev konja

udomáčiti   -im dov. ( á ȃ )
1. narediti, da postane kaka divja žival domača:   lovec je udomačil srno ; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr.  udomačiti rastlino
2. ekspr.  narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju:   sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado

udomačljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da udomačiti:   udomačljiva žival

udómiti se   -im se dov. ( ọ̄ ọ̑ )
dobiti, narediti si dom, bivališče:   za vse življenje se je udomil na podeželju ; udomila se je v podstrešni sobici
 
ekspr.  budizem se je tu udomil že pred stoletji  se je razširil, uveljavil
// sprejeti kako bivališče za svoj dom:   čeprav že dalj časa živi v mestu, se tam ne more udomiti

udòr   -ôra m ( ȍ ó )
1. glagolnik od udreti se:   potok je zaradi udora zemlje spremenil tok / udor jamskega stropa
2. vdolbina, jama, nastala zaradi udrtja tal, zemlje:   priti do udora

udóren   in  udôren -rna -o prid. ( ọ̑; ȏ )
nanašajoč se na udor:   udorna vrtača
 
geol.  udorni potres  potres zaradi udora stropa kraške jame

udorína   -e ž ( í )
1. vdolbina, jama, nastala zaradi udrtja tal, zemlje:   nad opuščenim rudnikom je nastala udorina ; v veliki udorini je jezero ; podolžna udorina / zemeljska udorina
 
geogr.  tektonska udorina
2. gmota zemlje, kamnine, nastala zaradi udrtja navadno stropa podzemeljske jame:   udorina je zajezila hudournik

udréti se   udrèm se  tudi  udêrem se dov. , stil.  uderó se; udríte se  tudi  uderíte se; udŕl se  ( ẹ́ ȅ, é )
1. pod pritiskom, težo pomakniti se v navpični smeri navzdol:   led se je udrl ; mehek sneg se globoko udre / razmočena tla so se pod vsakim korakom udrla
// zaradi lastne teže začeti se pomikati navzdol:   v hribih se je udrl plaz
// zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj:   udreti se v pesek ; konj se je udrl v zamet do trebuha ; brezoseb.  udrlo se mu je do kolen
2. zaradi dotrajanosti, poškodovanosti spremeniti položaj v smeri navpično navzdol:   del strehe se je udrl ; zaradi preobremenjenosti se je strop udrl
// zaradi dotrajanosti, poškodovanosti pasti navzdol:   kjer se je plošča udrla, so velike luknje
3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol:   na mestih, kjer je bilo pohištvo, se je preproga udrla
// spremeniti obliko v smeri v notranjost:   od stradanja so se živalim udrle lakotnice ; bolniku so se oči, prsi globoko udrle
4. ekspr.  začeti silovito teči:   solze so se ji udrle,  star.  so ji udrle po licih ; iz nosa se mu večkrat udre kri
● 
ekspr.  tla so se mu udrla pod nogami, ko je to slišal  počutil se je zelo ogroženega, nemočnega

údri   medm. ( ȗ )
star.  izraža udarjanje, pretepanje:   ujeli so ga in udri po njem / pomagali so mu, on pa udri po njih  jih napade, začne kritizirati ; gospodinja je prinesla žgance, otroci pa udri po njih  jih začnejo hlastno, hitro jesti;  prim. udriti

udriháč   -a m ( á )
ekspr.  kdor (rad) negativno govori o kom, čem:   ne mara ga, ker je udrihač

udríhanje   -a s ( ī )
glagolnik od udrihati:   udrihanje s palico po živali / udrihanje čez koga

udríhati   -am nedov. ( ī )
1. silovito udarjati:   udrihal je, kamor je padlo ; udrihati s palico po tleh ; udrihati z bičem ; močno udrihati
2. ekspr., v zvezi s čez, po   negativno govoriti o kom, čem:   spet udriha čez moža ; na sestankih večkrat udrihajo po njem / udrihati čez oblast

udríhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. silovito udariti:   udrihniti z bičem po živali
2. ekspr., v zvezi s čez, po   negativno se izraziti o kom, čem:   udrihniti čez koga ; kadar ga ni, udrihnejo po njem

údriti   -im dov. ( ȗ )
zastar. udariti :   enega je udril po glavi, drugega sunil v rebra / kot poziv k udarcu, tepežu:  udri ga, kaj čakaš ; udrite jih, kamor pade, pade

udrtína   -e ž ( í )
1. vdolbina, luknja, nastala zaradi udrtja:   v stropu je nastala udrtina ; zasuti udrtino ; od udarca ima na čelu globoko udrtino
2. gmota zemlje, kamnine, nastala zaradi udrtja navadno stropa podzemeljske jame; udorina :   odkopati udrtine ob vhodu v jamo

udŕtje   -a s ( ȓ )
glagolnik od udreti se:   udrtje ledu na ribniku

udrúženje   -a s ( ū )
zastar. združenje , zveza :   mednarodno udruženje za kulturno sodelovanje ; udruženje književnikov

udržán   -a -o prid. ( á )
knjiž. zadržan :   resen, udržan človek ; bila je mirna in udržana / udržan glas, smeh ; udržane kretnje ; udržana vljudnost ; udržano vedenje / udržana ocena drame prim. udržati

udržánost   -i ž ( á )
knjiž. zadržanost :   pokazati, premagati udržanost ; kljub udržanosti se je darila razveselil ; čustvena, mladeniška udržanost / z udržanostjo sprejeti kaj

udržáti   -ím dov. ( á í )
1. narediti, da se kdo ne premika dalje, ne pade:   udržati konja ; tovariš v navezi je omahnil in komaj ga je udržal / sod bi se skotalil po bregu, če ga ne bi drevje udržalo  zadržalo
2. narediti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče:   kadar hoče iti, je nobena sila ne udrži ; tega razgrajača dva človeka komaj udržita / ni ga bilo mogoče udržati doma prim. udržan

udržljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. zadržan :   udržljiv fant ; do njega je precej udržljiva

udúšati   -am nedov. ( ū )
star. dušiti :   mehka trava je udušala korake ; njegov glas se je udušal v joku / udušati svoja čustva  zadrževati, premagovati
● 
zastar.  kislina uduša vsa živa bitja  ubija, uničuje

uduševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. dušiti :   trava je uduševala korake / uduševati svoja čustva, hrepenenje  zadrževati, premagovati

udušítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od udušiti:   udušitev upora / udušitev nemira (v sebi)

udušíti   -ím dov. , udúšil  ( ī í )
1. zadušiti :   samica je udušila mladiča / skoraj se je udušil v dimu / tesnoba ga je hotela udušiti ; udušiti svojo vest
2. ekspr.  s silo zavreti, preprečiti:   udušiti vstajo / razum je udušil nagon ; udušiti otrokovo samostojnost / udušiti jok, smeh ; udušila je solze, ki so ji silile v oči / udušiti bolečino, strah
3. zmanjšati jakost zvoka:   ropotanje strojev je udušilo besede ; preproga uduši korake
4. pogasiti :   ogenj so s težavo udušili / udušiti cigareto v pepelniku  ugasniti
5. ekspr. popiti , izpiti :   udušili so veliko vina / steklenico je hitro udušil

udušljív   -a -o prid. ( ī í )
star. zadušljiv :   zajel jih je gost, udušljiv dim / zrak je postajal vse bolj udušljiv  soparen, težek

udvárjati   -am nedov. ( á knjiž.
1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost; dvoriti :   udvarjati sodelavki
2. prikupovati se, laskati se:   udvarjal mu je s pogovori o njegovem delu

udvorljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. dvorljiv :   udvorljiv moški / udvorljiv pozdrav, priklon

udvorljívec   -vca m ( ȋ )
knjiž. dvorljivec :   vse življenje je bil udvorljivec / imela je veliko udvorljivcev  oboževalcev, občudovalcev

udvorljívost   -i ž ( í )
knjiž. dvorljivost :   slovel je po udvorljivosti / narejena služabniška udvorljivost  vljudnost, prijaznost

uenosmériti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž.  narediti, da dobi, ima kaj eno smer, usmerjenost:   uenosmeriti promet / pisec je interpretacijo poenostavil in uenosmeril

ùf   in  úf medm. ( ȕ; ȗ )
1. izraža olajšanje, sprostitev po napetosti, naporu:   uf, zdaj je konec ; uf, uf, komaj sem prišel sem gor
2. izraža telesno ali duševno trpljenje:   uf, kako me boli
3. izraža zoprnost, mraz:   uf, kar tresem se od mraza
4. izraža nejevoljo:   uf, kakšna si ; kaj pa je? Že spet to, uf
5. izraža podkrepitev trditve:   uf, kako je vroče ; uf, popolnoma sem pozabil

ufílmiti   -im dov. ( ȋ )
izraziti s filmom:   ufilmil je svoje ideje, sanje / ufilmiti roman, strip

ufológ   -a m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z raziskovanjem neznanih letečih predmetov:   svetovni kongres ufologov

ufologíja   -e ž ( ȋ )
veda o neznanih letečih predmetih:   ukvarjati se z ufologijo ; strokovnjak za ufologijo

ufolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ufologe ali ufologijo:   ufološke raziskave / ufološko društvo

ugájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ugajati:   čutno, estetsko ugajanje / želja po ugajanju

ugájati   -am nedov. ( ȃ z dajalnikom
1. biti tak, da vzbuja občutek ugodja:   goveja juha mi ugaja ; premraženemu človeku ugaja topla kopel ; po okusu mi jed ne ugaja ; zelo mu ugaja hladna pijača
// biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga:   ugajajo ji visoki moški ; njena koketnost mu ne ugaja ; slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave / ekspr.  ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu / ekspr.  doma se vedem, kakor mi ugaja  kakor hočem, želim
2. ugodno vplivati na rast, razvijanje; prijati :   tem rastlinam ugaja peščena zemlja

uganítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uganiti:   uganitev imena
● 
star.  ženitev je uganitev  ne da se vnaprej vedeti, ali bo zakon srečen

uganíti   in  ugániti -em dov. ( ī á )
1. ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov:   uganil je njene misli, skrite namene, želje ; uganil je, da bo deževalo ; uganila je, koliko je star ; to je lahko, težko uganiti / iz njegovih besed je uganil, kdo je ; po njenih očeh je uganil resnico / ekspr.  vedeževalka ji je vse uganila  pravilno napovedala prihodnost
2. rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni igri:   kdor bo prvi uganil, bo dobil nagrado / uganiti naslov pesmi ; uganiti osebo / uganiti uganko  rešiti
3. star. ugotoviti , spoznati :   kmalu so uganili, da krade / težko je uganil bistvo problema  dojel, razumel
● 
pog., ekspr.  ti jo zmeraj uganeš  pravilno poveš, narediš ; pog.  v veseli družbi so marsikatero uganili  povedali so več domislic, šal ; pog.  uganiti nepremišljenost, neumnost  narediti, zagrešiti ; pog.  prisedita, bomo kakšno pametno uganili  se bomo kaj pametnega pogovorili

uganíti se   in  ugániti se -em se dov. ( ī á )
zastar.  ogniti se:   uganiti se pešcu / uganiti se puščici

ugánjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uganjati, delati:   uganjanje neumnosti / uganjanje nasilja

ugánjati 1   -am nedov. ( ȃ ekspr.
1. delati , početi 1 kaj pa uganjate, saj se bo strop podrl ; ni prav, kar uganja / uganjati neumnosti, otročarije ; take uganjajo, da jim kazen ne uide / kaj vse uganja z njim
2. z oslabljenim pomenom  delati, povzročati, da nastane to, kar izraža samostalnik:   uganjati hrup, trušč
3. z oslabljenim pomenom  izraža stanje, kot ga določa samostalnik:   uganjati ljubosumnost, trmo, užaljenost
● 
ekspr.  iz vsega uganja burke, norčije  se norčuje, šali ; ekspr.  ne uganjaj ceremonij, cirkusa, panike  ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ; ekspr.  nekateri ljudje uganjajo razkošje  živijo v (prevelikem) razkošju ; ekspr.  vse življenje uganja šport  se ukvarja s športom

ugánjati 2   -am nedov. ( ā )
zastar. ugibati :   uganjala sva, koliko jih bo prišlo

uganjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
ugibati :   uganjevati misli ; uganjevali so, kateri bo zdaj na vrsti / uganke je dobro, uspešno uganjeval  reševal / star.  ali je prav tako, ne bom uganjeval  premišljeval, razglabljal / star.  vaščani so o njem uganjevali čudne stvari  pravili, govorili

ugánka   -e ž ( ȃ )
1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti:   brati, objaviti uganke ; razrešiti, rešiti,  ekspr.  razvozlati uganko ; zastaviti komu uganko ; lahka, težka uganka / besedna uganka ; uganke v verzih / Župančičevih Sto ugank
// grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed, številk:   zadaj so navedene rešitve vseh ugank ; križanke in druge uganke / glasbene, slikovne, zlogovne uganke
2. ekspr., navadno v povedni rabi  kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo:   to je za mnoge uganka ; kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka / raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov / on je zame velika uganka / to je večna uganka človeškega življenja
● 
ekspr.  govorila je v ugankah  ne naravnost, prikrito

ugánkar   -ja m ( ȃ )
sestavljavec ali reševalec uganke:   navdušen ugankar ; društvo ugankarjev

ugánkarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ugankarje ali ugankarstvo:   ugankarski kotiček v časopisu / ugankarski klub

ugánkarstvo   -a s ( ȃ )
dejavnost ugankarjev:   ukvarjati se z ugankarstvom

uganljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uganiti:   težko uganljivi nameni

ugásek   -ska m ( ȃ )
nav. mn.  pogašeni delci premoga:   odvažati ugaske ; posuti igrišče, atletsko stezo z ugaski / premogovi ugaski

ugásel   -sla -o  [ ugasəu̯ prid. ( á )
1. ki je prenehal goreti:   ugasla sveča / prižgal je ugaslo pipo
2. ki je prenehal svetiti:   ugasle luči na cestah / ekspr.  ugasli mesec
3. knjiž.  ki je prenehal biti, obstajati:   ugasla ljubezen / ugasla bolečina / ugaslo upanje
4. knjiž.  ki ne izraža, ne kaže čustev, volje do udejstvovanja:   govoril je z ugaslim glasom ; ugasel pogled ; gledala ga je z ugaslimi očmi
5. pog. izključen , izklopljen :   sedela sta ob ugaslem televizijskem sprejemniku
● 
knjiž.  ugasle barve  blede, neizrazite
♦ 
geogr.  ugasli ognjenik  ognjenik, ki ne bruha več;  prim. ugasniti

ugasítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ugasiti:   ugasitev vžigalice

ugasíti   -ím dov. , ugásil  ( ī í )
1. narediti, da kaj preneha goreti:   ugasiti vžigalico / ugasiti svečo / ugasiti ogenj
// nepreh., zastar.  prenehati goreti; ugasniti :   plamen je ugasil / zadnja iskrica upanja je ugasila
2. narediti, da kaj preneha svetiti; ugasniti :   legla je in ugasila luč
3. pog. izključiti , izklopiti :   ugasiti radijski sprejemnik
● 
ugasiti apno  živo apno politi z vodo ; ekspr.  z vinom (si) je ugasil žejo  s pitjem vina je dosegel, da ni bil več žejen
♦ 
metal.  ugasiti jeklo  razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju; zakaliti

ugáslost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost ugaslega:   ugaslost ognja, plamena / knjiž.  ugaslost oči

ugasnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ugasniti:   ugasnitev ognja / ugasnitev spomina / ugasnitev pravice

ugásniti   -em dov. ( á ȃ )
1. narediti, da kaj preneha goreti:   ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko
// nepreh.  prenehati goreti:   sveča je ugasnila ; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil ; pren., ekspr.  njegova ljubezen do nje je ugasnila
2. narediti, da kaj preneha svetiti:   ugasniti luč, svetilko
// nepreh.  prenehati svetiti:   ulične luči so ugasnile / ekspr.:  na jutranjem nebu je ugasnil mesec ; nad dolino je ugasnila zarja
3. knjiž.  prenehati biti, obstajati:   z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja  so umrli trije mladi ljudje
4. knjiž., s prislovnim določilom  z oddaljevanjem postati
a) neviden; izgubiti se :   čoln je ugasnil v megli
b) neslišen:   njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč
5. knjiž.  nehati veljati, prenehati:   po tem roku ugasne pravica do pritožbe ; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov
6. pog. izključiti , izklopiti :   ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor prim. ugasel

ugasováti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. ugašati :   ugasovati sveče / svetilka ugasuje / zarja je že ugasovala

ugášanje   -a s ( á )
glagolnik od ugašati:   ugašanje sveč / prižiganje in ugašanje signalnih luči

ugášati   -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj preneha goreti:   ugašati sveče ; ugašati in prižigati / ugašati cigareto
// nepreh.  prenehavati goreti:   stenj je ugašal / sveča ugaša / ogenj v kaminu že ugaša
2. delati, da kaj preneha svetiti:   ugašati luči, svetilke
// nepreh.  prenehavati svetiti:   reklamne luči so se prižigale in ugašale / ekspr.  zvezde že ugašajo
3. knjiž.  prenehavati biti, obstajati:   pomembne družine druga za drugo ugašajo / ugaša mu občutek za čas ; upanje jim ugaša / smehljaj na obrazu je začel ugašati / zunaj je ugašal dan  se je nočilo / ugašala je v velikih bolečinah  umirala ; v naročju ji ugaša življenje sina  ji umira sin
4. knjiž., s prislovnim določilom  z oddaljevanjem postajati
a) manj viden; izgubljati se :   letalo je ugašalo v megli ; sonce že ugaša za gorami
b) manj slišen:   njegovi koraki ugašajo v daljavi
5. pog. izključevati , izklapljati :   otrok prižiga in ugaša radijski sprejemnik
● 
ugašati apno  živo apno polivati z vodo; gasiti

ugaševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
ugašati :   veter je ugaševal sveče na grobu / ogenj že ugašuje / prižigati in ugaševati luči / njena lepota počasi ugašuje

ugíb   -a m ( ȋ zastar.
1. ugibanje :   že ob prvem ugibu je uganil
2. uganka :   razrešiti, rešiti ugib

ugibálec   -lca  [ tudi ugibau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj ugiba:   ti si dober ugibalec / ugibalec ugank  reševalec

ugíbanje   -a s ( ī )
glagolnik od ugibati:   to je samo ugibanje ; ugibanje skrivnosti ; ugibanja o cenah ; domneve in ugibanja / igrati se ugibanje oseb / bilo je veliko ugibanja, kdo bo naslednik

ugíbati   -am  in  -ljem nedov. ( ī )
1. prizadevati si ugotoviti naključno, po intuiciji, na podlagi nekaterih podatkov:   ugibal je njene misli, želje ; ugibati, kaj se bo zgodilo ; ugibati, kdo je tat ; brezoseb.  o tem se je veliko ugibalo
2. prizadevati si rešiti uganko, odgovoriti na vprašanje, postavljeno pri kaki družabni igri:   dolgo je ugibal, a ni uganil ; ugibate lahko trikrat / navedli so prvo črko, ostale so ugibali ; ugibati imena, osebe
 
etn.  ugibati barvice  otroška igra, pri kateri se ugotavlja, katero barvo kdo predstavlja
3. star. premišljevati , razglabljati :   takoj sta začela ugibati, koga bi poslala tja ; zaskrbljeni ugibajo, kakšne bodo posledice ; tako je ugibal sam pri sebi
4. star. praviti , govoriti :   o njem so ugibali zelo čudne stvari

ugíniti   -em dov. ( í ȋ )
zastar. poginiti :   vseh šest prašičkov je uginilo ; uginiti od mraza

uglábljati   -am nedov. ( á )
knjiž. poglabljati :   uglabljati strugo / uglabljati svoje znanje

ugladítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ugladiti:   ugladitev površine / ugladitev spora

ugláditi   -im dov. , tudi  ugladíla  ( á ȃ )
1. narediti kaj gladko, ravno:   ugladiti hrapavo površino ; pren., ekspr.  otrokom bi rad ugladil pot v življenje
// slovnično, stilno izboljšati:   ugladiti članek / ugladiti slog
2. nav. ekspr.  s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki:   ugladil je prepir med njima
● 
ekspr.  ugladiti komu pot v kako družbo  omogočiti komu, da lažje pride, se vključi

uglájati   -am nedov. ( á )
1. delati kaj gladko, ravno:   uglajati površino kamna ; pren., ekspr.  uglajati komu pot v življenje
2. nav. ekspr.  s svojim delovanjem, vplivom dosegati, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki:   uglajati prepire, spore

uglájenost   in  uglajênost -i ž ( ā; é )
lastnost, značilnost uglajenega človeka:   njegova uglajenost jo je očarala ; svetovljanska uglajenost / uglajenost v vedenju / govorniška uglajenost

uglajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
uglajati :   uglajevati površino / uglajevati prepire

uglasbítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od uglasbiti:   uglasbitev s sodobnimi kompozicijskimi postopki
2. skladba, navadno na besedilo:   v drugem delu zbirke so uglasbitve Prešernovih pesmi

uglásbiti   -im dov. ( ā ȃ )
dati čemu glasbeno, zvočno podobo:   pesem je uglasbil znani skladatelj

uglasítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uglasiti:   uglasitev klavirja / uglasitev stališč

uglasíti   -ím dov. , uglásil  ( ī í )
1. naravnati glasbilo na določeno tonsko višino:   uglasiti klavir, orgle ; uglasiti za pol tona višje ; uglasiti kitaro po klavirju ; uglasiti citre s ključem
2. ekspr.  narediti, da je kaj skladno, ubrano:   uglasiti barve ; uglasiti glasove pevcev / arhitekt je uglasil velikost oken s pročeljem
// narediti, da je kaj skladno, enotno:   uglasiti medsebojna stališča
3. elektr.  naravnati napravo na določeno frekvenco:   uglasiti oddajnik, sprejemnik ; uglasiti anteno

uglášati   -am nedov. ( á )
uglaševati :   uglašati instrumente

uglašênost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost uglašenega:   uglašenost klavirja / uglašenost barv na sliki / čustvena, notranja uglašenost ; idejna uglašenost

uglaševálec   -lca  [ uglaševau̯ca tudi uglaševalca m ( ȃ )
kdor uglašuje glasbene instrumente:   uglaševalec klavirjev ; dober uglaševalec

uglaševálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za uglaševanje:   uglaševalna priprava
 
glasb.  uglaševalni ključ  priprava za uglaševanje klavirjev ; uglaševalna piščalka  intonančna piščalka

uglaševálnik   -a m ( ȃ )
glasb.  premični kos cevi, zamašek pri trobilih, pihalih za natančno uglasitev:   uglaševalnik trobila
♦ 
elektr.  visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner

uglaševálo   -a s ( á )
elektr.  visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje sprejemnika na frekvenco oddajnika; tuner

uglaševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uglaševati:   uglaševanje klavirja / uglaševanje stališč / uglaševanje televizijskega sprejemnika

uglaševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. naravnavati glasbilo na določeno tonsko višino:   uglaševati violino ; uglaševati po posluhu, s pripravo
2. ekspr.  delati, da je kaj skladno, ubrano:   uglaševati barve
// delati, da je kaj skladno, enotno:   uglaševati želje posameznikov s skupnimi
3. teh. nastavljati , naravnavati :   uglaševati televizijski sprejemnik
♦ 
elektr.  nastavljati nihajne kroge sprejemnika na frekvenco oddajnika

uglèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
zelo dobro mnenje, ki ga ima več ljudi o kom zaradi njegovih lastnosti, dejanj:   njegov ugled se je povečal ; imeti, izgubiti,  ekspr.  zapraviti svoj ugled ; ekspr.  izpodkopavati komu ugled ; majhen, velik ugled ; mednaroden, svetoven ugled / ugled države, podjetja

ugledalíščenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ugledališčiti:   ugledališčenje dogodkov

ugledalíščiti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž.  izoblikovati, predstaviti z gledališkimi sredstvi:   režiser je učinkovito ugledališčil besedilo

uglédati   -am dov. , uglêj  in  uglèj uglêjte,  stil.  uglédi uglédite  ( é ȇ )
zagledati :   ugledati človeka, žival ; ugledati hišo ob cesti ; nenadoma, takoj, že od daleč jo je ugledal ; če sta se ugledala, sta se ognila drug drugemu
● 
star.  knjiga je ugledala beli dan  je izšla ; star.  tu je ugledal luč sveta  tu se je rodil

ugléden   -dna -o prid. , uglédnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima ugled:   ugleden človek ; ugledni gostje / ugledna družina / ugleden poklic ; ugledna služba
// ekspr. izbran , boljši :   ugledna črna obleka ; želi uglednejšo sobo
2. ekspr. velik , precejšen :   ponujajo jim ugledne vsote

uglédnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  ugleden človek:   slovesna večerja za ugledneže ; mestni ugledneži

uglédnik   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  ugleden človek:   prirediti sprejem za uglednike ; občinski ugledniki

uglédnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost uglednega:   uglednost njegove družine / uglednost trgovine

uglobína   -e ž ( í )
knjiž. vdolbina :   uglobina v pločevini

uglobíti   -ím dov. , uglóbil  ( ī í )
1. zastar.  narediti, da ima kaj nižji nivo:   tovornjaki so uglobili cestišče
2. knjiž. poglobiti :   reka je uglobila svojo strugo ; gube ob ustih so se ji še uglobile / uglobiti medsebojne vezi

uglušíti   -ím dov. , uglúšil  ( ī í )
povzročiti, da se kaj ne sliši:   preproga je uglušila korake
// s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši; oglušiti :   vreščanje ga je skoraj uglušilo

ugnáti   užênem dov. , stil.  uženó  ( á é ekspr.
1. doseči, da kdo preneha povzročati hrup, nemir, navadno s fizično premočjo:   otrok ni mogla ugnati ; ugnati razgrajača / ugnati konja ; riba se je še vedno premetavala, ni se hotela ugnati
// doseči, da kdo preneha delati kaj nezaželenega:   žena ga bo že ugnala ; ugnati vaške opravljivke / nasprotnika so ugnali z zvijačo  premagali
// vzeti komu moč, voljo za nadaljevanje njegovega dela, prizadevanja:   ni se dal, pustil ugnati, iskal je naprej ; tudi tega sodnika je ugnal / lakota, suša jih ni ugnala ; težje delo ga hitro užene  utrudi
2. narediti, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja tega, kar izraža določilo:   ugnati kašelj, mrzlico ; nespečnost je ugnal z večerno telovadbo ; nič ni moglo ugnati njegove radovednosti ; jok se je kmalu ugnal
● 
ekspr.  končno je nalogo ugnal  rešil ; ekspr.  ugnal ga je v kozji rog  premagal, bil boljši kot on

ugnêsti   ugnêtem dov. , stil.  ugnetó; ugnêtel  in  ugnétel ugnêtla,  stil.  ugnèl ugnêla  ( é )
1. z gnetenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše:   ugnesti glino, testo
// z gnetenjem narediti kaj sploh:   iz moke, jajc, masla ugnesti testo
2. z gnetenjem, med gnetenjem dodati kaki snovi kaj:   ugnesti kvas v testo

ugnétati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
z gnetenjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše:   ugnetati glino, testo
// z gnetenjem delati kaj sploh:   otroci ugnetajo kolačke iz prsti
● 
knjiž.  pisatelj ugneta snov po svojih mislih  oblikuje

ugnézdenje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od ugnezditi se:   ugnezdenje lastovk v hlevu / ugnezdenje v toplem domu

ugnézditi se   -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti gnezdo:   lastovke so se ugnezdile pod napuščem
2. pritrditi se v tesno prilegajočo se okolico:   oplojeno jajčece se ugnezdi v maternici
3. ekspr.  naseliti se, navadno proti volji koga:   brez našega dovoljenja se je ugnezdila pri nas ; v šoli so se ugnezdili tuji vojaki / na podstrešju so se ugnezdile miši / na mladikah se je ugnezdila plesen / v jezik se je ugnezdila marsikatera tuja beseda ; pren.  v hiši se je ugnezdila žalost
4. ekspr.  namestiti se:   otroka sta se ugnezdila na zadnjem sedežu ; udobno se ugnezditi

ugnojíti se   -ím se dov. , ugnójil se  ( ī í )
nav. 3. os., zastar.  zagnojiti se, ognojiti se:   rana se je ugnojila

ugóden   -dna -o prid. , ugódnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki vzbuja komu ugodje:   ob tem je imela ugoden občutek / nanj je naredil ugoden vtis / ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom
// ki je v skladu s hotenjem, željami koga:   ugodna novica / ugodna kritika, ocena ; ugodna rešitev prošnje
2. ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja:   čakati na ugoden trenutek ; pihal je ugoden veter ; letalske zveze med mestoma so ugodne / ugodna priložnost za nakup ; za košnjo ugodno vreme ; pren.  gibanje je pri nas našlo ugodna tla
3. ki je v skladu z željami, koristmi koga:   ugodna kupčija ; čakal je na ugodnejšo ponudbo ; cena je ugodna / ugodni roki za odplačilo
● 
zastar.  trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna  da bi jim ugajala, jim bila všeč ; zastar.  ni našel ugodne družbe  primerne, ustrezne
♦ 
šah.  za belega je položaj ugoden

ugodítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ugoditi 1 :   ugoditev temu človeku je nemogoča / ugoditev prošnji, zahtevi

ugodíti 1   -ím dov. , ugódil  ( ī í )
z dajalnikom  narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen:   njej ni mogoče ugoditi ; težko mu je ugoditi / vse, v vsem mu ugodi / ugoditi pritožbi, prošnji  ugodno jo rešiti ; ugoditi otrokovi radovednosti  jo potešiti ; ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji  izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo

ugodíti 2   -ím dov. , ugódil  ( ī í )
povzročiti, da postane kaj godno:   ugoditi sadje
 
agr.  ugoditi lan  obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla

ugódje   -a s ( ọ̑ )
stanje, ko so v pravi meri zadovoljene zlasti čutne potrebe koga:   čutiti ugodje ; veliko ugodje ; občutek ugodja / čutno ugodje ; duševno, telesno ugodje ; estetsko ugodje / mačka prede od ugodja
// kar povzroča tako stanje:   vsak si ne more privoščiti takega ugodja

ugodljív   -a -o prid. ( ī í )
star. ustrežljiv :   ugodljiva ženska

ugodljívost   -i ž ( í )
star. ustrežljivost :   njena ugodljivost mu je bila zelo všeč

ugódnik   -a m ( ọ̑ )
star., navadno v zvezi božji ugodnik   kdor živi tako, da ugaja bogu:   knjiga o božjih ugodnikih ; svetniki in drugi božji ugodniki
// kdor živi tako, je tak, da ugaja komu sploh:   gospodarjev ugodnik

ugódnost   -i ž ( ọ́ )
1. lastnost, značilnost ugodnega:   ugodnost občutka / izkoristiti ugodnost položaja / ugodnost obročnega odplačevanja
2. navadno s prilastkom  kar je za koga ugodno:   ta ugodnost še velja ; imeti, priznati, uživati posebne, velike ugodnosti / carinske ugodnosti ; materialne ugodnosti
♦ 
pravn.  klavzula največjih ugodnosti  klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju

ugódnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na ugodnost:   ugodnostno doživljanje / ugodnostne stopnje / ugodnostni nakupi

ugojíti se   -ím se dov. , ugójil se  ( ī í )
zastar.  zrediti se:   po bolezni se je precej ugojil

ugonábljanje   -a s ( á )
knjiž. uničevanje :   sredstvo za ugonabljanje plevela

ugonábljati   -am nedov. ( á )
knjiž. uničevati :   slabe stanovanjske razmere ugonabljajo zdravje / težaško delo ga ugonablja ; s pitjem se vse bolj ugonablja / duševno, moralno koga ugonabljati / ugonabljati komu življenje
● 
knjiž.  prijetno ugonablja čas  porablja

ugonobítev   -tve ž ( ȋ )
knjiž. uničenje :   duševna, telesna ugonobitev

ugonobíti   -ím dov. , ugonóbil  ( ī í )
knjiž. uničiti :   slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce ; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo
● 
knjiž.  sovražnik jih je ugonobil z zvijačo  premagal ; knjiž.  potres je ugonobil mesto  porušil

ugostíti se   -ím se dov. , ugóstil se  ( ī í )
zastar.  ustaviti se, nastaniti se:   ugostiti se pri kom

ugotavljalec   gl. ugotavljavec

ugotávljanje   -a s ( á )
glagolnik od ugotavljati:   ugotavljanje očetovstva ; ugotavljanje podobnosti med otroki in starši ; ugotavljanje sposobnosti učencev / ugotavljanje dohodka ; komisija za ugotavljanje premoženja / ugotavljanje dejstev, resnice, dejanskega stanja

ugotávljati   -am nedov. ( á )
z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do določenih dejstev:   ugotavljati kvaliteto kruha, moke ; ugotavljati sposobnosti učenca za določen poklic ; ugotavljati kaj na podlagi analize ; z zadovoljstvom ugotavljati, da je delo dobro opravljeno ; s primerjanjem ugotavljati ; pravilno, zanesljivo ugotavljati kaj / ugotavljati resnico ; ugotavljati vzroke / ugotavljati dejstva / oče se na vse spozna, je ugotavljal s ponosom
 
pravn.  ugotavljati identiteto

ugotavljávec   -vca  in  ugotavljálec -lca  [ ugotau̯ljau̯ca m ( ȃ )
kdor kaj ugotavlja:   ugotavljavec očetovstva / ekspr.  testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja

ugotôvek   -vka m ( ȏ knjiž.
1. ugotovitev :   zanimiv ugotovek
2. izvid :   obdukcijski ugotovek

ugotovítev   -tve ž ( ȋ )
1. kar se ugotovi:   pomembna, zanimiva ugotovitev ; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve ; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne ; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti,  ekspr.  dokopati se do ugotovitve  ugotoviti
2. glagolnik od ugotoviti:   ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče
♦ 
pravn.  sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev ; ugotovitev identitete ; tožba za ugotovitev očetovstva

ugotovíti   -ím dov. , ugotôvil  ( ī í )
z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev:   ugotoviti krivdo ; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost ; ugotovili so, da se stanje izboljšuje ; ugotoviti, kdo je kriv ; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem ; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico ; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil
 
pravn.  ugotoviti datum vročitve ; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico

ugotovítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ugotovitev:   ugotovitveni stavek
 
pravn.  ugotovitveni postopek  postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine ; ugotovitvena tožba  tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine

ugotovljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ugotoviti:   ugotovljivo dejstvo ; izkustveno, statistično ugotovljiv

ugotovljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost ugotovljivega:   ugotovljivost vzrokov

ugovarjálec   -lca  [ ugovarjau̯ca tudi ugovarjalca m ( ȃ )
kdor ugovarja:   pritrditi ugovarjalcu / ekspr.  bil je večni ugovarjalec  vedno je ugovarjal

ugovárjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ugovarjati:   ne prenese ugovarjanja ; ostro ugovarjanje

ugovárjati   -am nedov. ( ȃ )
navadno z dajalnikom  z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega:   predrzniti se, upati si komu ugovarjati ; nihče ni ugovarjal ; otrok ugovarja staršem ; odločno, vztrajno ugovarjati / ugovarjati odločitvi, sklepu ; ugovarjati sodbi urednika ; ugovarjati proti nepoštenemu ravnanju / bilo je drugače, mu je ugovarjal

ugôvor   -a m ( ȏ )
1. glagolnik od ugovarjati:   govoriti z glasom, ki ne dopušča ugovora ; ne prenese ugovora ; govor je vzbudil nejevoljo in ugovor ; ogorčen ugovor ; imeti pravico ugovora, do ugovora,  publ.  na ugovor / pisni, ustni ugovor / pripomba je bila sprejeta brez ugovora
 
pravn.  ugovor zoper obtožnico ; ugovor vesti
2. kar se komu ugovarja:   ugovor, da je predlagana ureditev protiustavna, ni utemeljen ; ovreči, sprejeti ugovore ; upoštevati ugovor ; neutemeljen, tehten ugovor
// besedilo s tako vsebino:   napisati ugovor ; vložiti ugovor pri občinski volilni komisiji

ugovoríti   -ím dov. , ugovóril;  nam.  ugovôrit  in  ugovorít  ( ī í )
zastar.  reči, pripomniti kaj nasprotujočega:   na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec

ugovórnik   -a m ( ọ̑ )
kdor ugovarja čemu, zlasti izdani odločbi:   ugovornik je podal neupravičen ugovor ; uspešno rešiti zahtevo ugovornika / ugovornik vesti  vojaški obveznik, ki uveljavlja pravico do civilnega služenja vojaškega roka

ugrabítelj   -a m ( ȋ )
kdor koga ali kaj ugrabi:   zasledovati ugrabitelja ; ugrabitelj otroka / ugrabitelj letala

ugrabíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki koga ali kaj ugrabi:   aretirati ugrabiteljico

ugrabítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ugrabiti:   ugrabitev otroka, ženske ; umori in ugrabitve / ugrabitev letala

ugrabíti   in  ugrábiti -im,  in  ugrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta:   ugrabil ga je zakrinkan moški ; ugrabiti otroka, žensko ; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo  z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov
// zastar.  vzeti komu prostost; prijeti :   biriči so že ugrabili morilca
2. s silo, z zvijačo vzeti kaj:   jastreb je ugrabil piščanca ; lisica je ugrabila kokoš
// ekspr.  vzeti kaj sploh:   znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči  povzročilo, da ni spal
3. zastar. zgrabiti , ujeti :   gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut
● 
ekspr.  nenadoma ga je ugrabila smrt  je umrl

ugrábljanje   -a s ( á )
glagolnik od ugrabljati:   ugrabljanje otrok, žensk

ugrábljati   -am nedov. ( á )
1. s silo, z zvijačo jemati komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta:   moški so ugrabljali mlade ženske ; ugrabljati na cesti
2. s silo, zvijačo jemati kaj:   volkovi ugrabljajo ovce
// ekspr.  jemati kaj sploh:   tujci so nam ugrabljali najboljšo zemljo

ugrábljenec   -nca m ( ȃ )
kdor je ugrabljen:   za ugrabljenca zahtevati veliko denarja ; srečna vrnitev ugrabljencev

ugrábljenka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki je ugrabljena:   ugrabljenki je uspelo pobegniti

ugréti   ugrêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. povzročiti občutek toplote:   sonce jih je ugrelo / hitra hoja ga je ugrela
2. narediti kaj toplo; ogreti :   ugreti noge z masiranjem ; mel si je roke, da bi si ugrel prste
● 
dekle mu je ugrelo srce  ogrelo ; ekspr.  pogovor nas je zelo ugrel  razvnel

ugrétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ugreti:   ugretje premraženih prstov

ugrévati   -am nedov. ( ẹ́ )
delati kaj toplo; ogrevati :   sonce ugreva zemljo

ugrèz   -éza m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od ugrezniti se:   ugrez stavbe
2. vdolbina, jama, nastala zaradi ugreznjenja zemlje, tal:   pot vodi čez ugrez
3. navt.  razdalja med najglobljo točko ladje in vodno gladino:   meriti ugrez na krmi, premcu / ugrez ladje je štiri metre

ugrézanje   -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od ugrezati se:   ugrezanje močvirnih tal / ugrezanje koles v zemljo / ugrezanje v spanje
 
geol.  tektonsko ugrezanje

ugrézati se   -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. zaradi lastne teže pomikati se v navpični smeri navzdol:   zemeljske plasti se ugrezajo ; tla so se počasi ugrezala / grob se že ugreza
2. zaradi lastne teže prodirati v navpični smeri navzdol v kaj:   kolesa voza so se ugrezala v zemljo ; noge so se ugrezale v pesek ; do kolen se ugrezati v sneg / zaradi tovora se je ladja ugrezala
3. pod pritiskom, težo spreminjati obliko v smeri navpično navzdol:   pod njim se je blazina zelo ugrezala ; tla so se ugrezala pod nogami
4. knjiž.  pogrezati se:   ugrezati se v spanje / ugrezati se v vedno večje stiske / ugrezati se v branje / ugrezati se v žalostne misli

ugrézen   -zna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na ugrez:   ugrezen svet ; ugrezna tla
 
navt.  ugrezna lestvica  lestvica na premcu in krmi ladje, ki označuje ugrez in natovorjenost ladje ; teh.  ugrezna kovica  kovica z ugreznjeno glavo

ugrezljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) ugreza:   ugrezljiva tla

ugreznína   -e ž ( í )
vdolbina, jama, nastala zaradi ugreznjenja zemlje, tal:   votlina prehaja v ugreznino ; močvirna ugreznina ; globina ugreznine ; ugreznine in udorine / njihova koča je stala v ugreznini
// knjiž.  vdolbina, nastala zaradi ugreznjenja česa sploh:   poravnati ugreznino na blazini / v blatu so bile vidne ugreznine nog  sledi, odtisi ; otipaval je ugreznino na svoji čeladi  udrtino

ugrézniti se   -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zaradi lastne teže pomakniti se v navpični smeri navzdol:   zemeljske plasti so se ugreznile ; zelo se ugrezniti ; tu se tla vsako leto ugreznejo za dva milimetra / grob se je ugreznil
2. zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj:   kolesa so se ugreznila v zemljo ; noge so se mu ugreznile v pesek / ob nakladanju tovora se ladja ugrezne globoko v vodo
3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol:   pod njegovo težo se je žimnica ugreznila
4. knjiž.  pogrezniti se:   ugrezniti se v branje / ugreznila se je v žalostne misli ; ugrezniti se vase
● 
sram ga je, da bi se najraje ugreznil v tla, zemljo  zelo ga je sram ; ekspr.  izginil je, kot bi se v zemljo ugreznil  nenadoma, nepričakovano

ugréznjenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ugrezniti se:   ugreznjenje stropa, tal

ugrísti   ugrízem dov. ( í )
star. ugrizniti :   ugristi kruh / pes ga je ugrizel ; ugristi se v ustnico

ugríz   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od ugrizniti:   začutila je ugriz v nogo ; žival se z ugrizom brani ; kačji, mišji ugriz ; ugriz steklega psa ; rana od ugriza
2. rana, poškodba, povzročena z zasaditvijo zob v kaj in njihovega stiska:   globok, nevaren ugriz ; ugrizi in modrice / ugriz bolhe  pik
// sled, odtis zob:   na roki je še viden ugriz zob
♦ 
vet.  škarjasti ugriz  ugriz škarjastega zobovja

ugrízen   -zna -o prid. ( ī )
med., vet., v zvezi ugrizna rana   rana od ugriza:   ugrizna rana na nogi

ugrizljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki (rad) grize, napada z zobmi; popadljiv :   ugrizljiv pes / ugrizljiv človek  ki navadno z neprijaznim govorjenjem kaže negativen, odklonilen odnos do ljudi

ugriznína   -e ž ( í )
med., vet.  rana od ugriza:   ugriznina na nogi ; udarnina, ugriznina in vbodnina

ugrízniti   -em dov. ( í ȋ )
1. zasaditi zobe v kaj in jih stisniti z namenom to pojesti:   ko je ugriznil kruh, se mu je odlomil zob ; močno ugrizniti / ugrizniti v jabolko / riba je ugriznila vabo
// ekspr. pojesti :   ni imel kaj ugrizniti
2. z zasaditvijo in s stiskom zob povzročiti komu rano, bolečino:   pes je ugriznil otroka ; mačka jo je ugriznila v nogo ; pri padcu se je ugriznil v jezik ; do krvi se ugrizniti / ugriznila se je v ustnico, da se ne bi zasmejala  močno je pritisnila zobe na ustnico / bolha, kača ga je ugriznila  pičila
● 
kje si bil pa takrat, ga je ugriznila  zbodla ; ekspr.  ugrizniti v kislo jabolko  lotiti se česa neprijetnega, neugodnega ; pog., ekspr.  zadnji hip se je ugriznil v jezik  ni povedal, rekel, kar je hotel ; pog., ekspr.  že večkrat se je v jezik ugriznil  se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih ; ekspr.  končno je ugriznil v politiko  se je začel ukvarjati s politiko

ugríznjenec   -nca m ( ȋ )
kdor je ugriznjen:   ugriznjenec je vpil od bolečine

ugrizováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zasajati zobe v kaj in jih stiskati z namenom to pojesti:   ugrizovati v jabolka
// ekspr. jesti :   med delom je ugrizoval kruh z maslom

úgrofínski   -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
jezikosl.  nanašajoč se na skupino jezikov, ki jih govorijo Madžari, Finci, Estonci:   ugrofinske jezikovne značilnosti / ugrofinski jeziki

ùh   medm. ( ȕ )
1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost:   uh, kaj bo, če nam zboliš / uh, kako se je vreme poslabšalo
2. izraža zoprnost, gnus:   uh, kako smrdi
3. izraža telesno ali duševno trpljenje:   uh, uh, boli
4. izraža nejevoljo:   uh, kako je domišljav ; uh, je rekla in jezna odšla
5. izraža podkrepitev trditve:   uh, si siten ; uh, kako me zebe

uháč   -a m ( á )
ekspr.  žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec:   pes je stekel za uhačem ; knjiž.  glasno riganje uhača  osla
♦ 
navt.  vijak z glavo, podobno šivankinemu ušesu, za vezavo, vodenje ali napenjanje vrvi na plovilu

uhajáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor uhaja od kod:   uhajača iz zavoda so ujeli
● 
zastar.  vojaški uhajač  dezerter

uhajalec   gl. uhajavec

uhájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uhajati:   fantovo uhajanje iz zavoda, z doma / uhajanje mladine v mesta / uhajanje plina

uhájati   -am nedov. ( ȃ )
1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapuščati kraj (trenutnega) bivanja:   otroci so pogosto uhajali / zaprte živali rade uhajajo
// kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, odhajati:   uhajati iz zapora ; uhajati od doma, v tujino
// ekspr.  kljub nasprotovanju iti, odhajati:   otroci uhajajo na cesto / živina rada uhaja v sadovnjak
2. ekspr.  nezaželeno iztekati:   iz slabo zaprte cisterne uhaja voda / iz posode uhaja para / skozi špranje uhaja toplota
3. ekspr., z dajalnikom  nezaželeno se premikati s prvotnega, navadnega mesta:   pentlja ji uhaja z las ; kite ji uhajajo izpod rute
4. ekspr., z dajalnikom  nezaželeno prihajati, se pojavljati:   iz grla so ji uhajali kriki / fantu je uhajal smeh  se je proti svoji volji smejal
// nehote, proti svoji volji govoriti:   iz ust, z jezika so mu uhajale ostre besede
5. ekspr., z dajalnikom  usmerjati se, kamor ni zaželeno:   pogled ji je uhajal k skupini ljudi ; oči mu uhajajo skozi okno / misli so ji uhajale k fantu  mislila je na fanta
● 
evfem.  bolniku uhaja voda  nekontrolirano opravlja malo potrebo ; ekspr.  žena mu uhaja čez plot  mu je nezvesta

uhajávec   -vca  in  uhajálec -lca  [ uhajau̯ca m ( ȃ )
zastar. uhajač :   pognali so se za uhajavcem / vojaški uhajavec  dezerter

uhàn   -ána m ( ȁ á )
nav. mn.  okrasni predmet za nošenje na ušesnih mečicah:   pripeti si uhane ; biserni, zlati uhani ; prstan in uhani

uhánček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od uhan:   nositi uhančke ; zlati uhančki

úharica   -e ž ( ȗ )
roparska nočna ptica z okroglo glavo in pernatimi uhlji:   hukanje uharice
 
zool.  mala uharica  majhna sova z dolgimi pernatimi uhlji in rumenimi očmi, Asio otus ; močvirska uharica  v barjih in močvirjih živeča sova z majhnimi pernatimi uhlji, ki gnezdi na tleh, Asio flammeus ; velika uharica  velika sova z dolgimi črnimi, rumeno obrobljenimi pernatimi uhlji, ki gnezdi v zapuščenih gnezdih, Bubo bubo

úhast   -a -o prid. ( ú )
zastar. uhat , uhljat :   uhasta žival

uhàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima velika, dolga ušesa, velike, dolge uhlje:   uhat zajec ; uhata žival
2. nav. ekspr.  ki ima uho, ušesa:   uhat ročaj / uhati listi knjige
♦ 
zool.  uhati klobučnjak  klobučnjak z uhljem podobnimi spolnimi organi, Aurelia aurita ; uhati netopir  netopir z dolgimi uhlji in dolgo, ozko letalno mreno, Plecotus

uhátec   -tca m ( ȃ )
ekspr.  žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno osel:   prijahati na uhatcu ; rigajoč uhatec

úhati 1   -am nedov. ( ȗ )
ekspr.  z uh izražati čustvo:   čudil se je in uhal

uháti 2   -ám nedov. ( á ȃ )
držati za uho, uhelj in stresati:   lasal ga je in uhal ; fanta sta se neusmiljeno uhala

úhelj   úhlja m ( ū )
1. zunanji del ušesa:   dvigniti, povesiti uhlje ; potegniti za uhlje ; striči z uhlji ; dolgi, štrleči, viseči uhlji ; oslovski, zajčji uhlji
2. ekspr.  temu delu podoben del česa:   zavihati uhlje ovratnika ; izpod jopice mu je molel uhelj srajce
3. temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa; uho :   prijeti škaf za uhelj ; uhlji škarij

úheljc   -a  [ uhəljc m ( ȗ )
uheljček :   povesiti uheljce ; koničasti uheljci

úheljček   -čka  [ uhəljčək m ( ȗ )
ekspr.  manjšalnica od uhelj:   preluknjati uheljčke za uhane / uheljček šivanke  ušesce

uhitéti   -ím dov. , uhítel  ( ẹ́ í star.
1. ujeti :   uhiteti tatu / bal se je, da jih uhiti nevihta, noč
// prehiteti :   vse kosce je uhitel / hotela je nekaj reči, pa jo je oče uhitel
2. uiti , zbežati :   uhitela sta skozi zadnja vrata

uhléviti   -im dov. ( ẹ̄ )
agr.  narediti, da žival živi v hlevu:   uhleviti konja

uhljáč   -a m ( á )
ekspr.  žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec:   uloviti uhljača ; knjiž.  uhljača bi rad prodal  osla

úhljast   -a -o prid. ( ū )
zastar. uhljat , uhat :   uhljasta žival
 
star.  uhljasta kučma  kučma z naušniki

uhljàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima velika, dolga ušesa, velike, dolge uhlje:   uhljate glave mul, oslov
 
star.  uhljata kučma  kučma z naušniki

uhljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
držati za uho, uhelj in stresati:   začel ga je lasati in uhljati

uhó   ušésa s ( ọ̑ ẹ́ )
1. čutilo za sluh in ravnotežje:   primerjati človeško uho z živalskim ; oko in uho / ušesa ga bolijo ; zamašiti si, zatisniti si ušesa ; iz ušes mu teče gnoj ; trga ga po ušesu
// to čutilo glede na svojo sposobnost:   levo uho mu peša ; na eno uho slabo sliši ; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr.  čeprav je napel ušesa, ni nič slišal ; ekspr.  ustavila se je in nastavila uho  prisluhnila ; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr.  škripanje jim je paralo ušesa  povzročalo velik občutek neugodja, bolečino ; ekspr.  to piskanje mi gre skozi ušesa  neprijetno deluje name ; šumelo ji je v ušesih  imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih zaradi motenj v delovanju organizma ; zvoni mu v ušesih  ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.:  zdaj pa odpri ušesa  poslušaj, prisluhni ; za uho ta glasba ni privlačna  za poslušanje ; to je prijetno za oko in uho / ekspr.  vleči na ušesa  prisluškovati / ekspr.:  na lastna, svoja ušesa sem to slišal  sam, osebno ; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom  da je res / ekspr.:  poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa  nepazljivo ; vpijejo, da gre skozi ušesa  zelo ; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi  zelo pozorno
// nav. ekspr.  izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol:   njegovo uho je poslušalo domačo govorico ; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom  oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja:   marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa  za ženske ; uho glasbenika, strokovnjaka  glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa  o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom  prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati ; naleteti na gluha ušesa  na ljudi, ki se ne dajo prepričati ; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa  da so ga poslušali, uslišali
3. zunanji del tega čutila:   ušesa mu štrlijo ; striči z ušesi ; kosmata ušesa ; majhna, velika ušesa ; oslovska, zajčja ušesa ; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes ; potegniti kapo čez ušesa ; dati si svinčnik za uho ; prijeti, vleči koga za ušesa ; popraskati se za ušesom ; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa  ta del s sluhovodom ; dati vato v uho  v sluhovod
4. s prilastkom  temu delu podoben del kake priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa:   prijeti škaf za ušesa ; šivankino uho se odlomi ; uho klina, motike, škarij
// luknja v takem delu:   vrtati ušesa v kamnite sekire ; vdeti nit v uho
5. mn., ekspr.  zavihani, zmečkani ogli:   njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa ; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih
● 
ekspr.  sama ušesa so ga bila  pazljivo je poslušal ; ekspr.  tukaj imajo stene ušesa  tukaj se prisluškuje ; ekspr.  ušesa si maši, zatiska pred resnico  noče spoznati resnice ; ekspr.  naviti komu ušesa  kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ; ekspr.  s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa  čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo ; ekspr.  ta prevod žali moja ušesa  je slab ; do ušes odpreti usta  zelo, na široko ; ekspr.  vanjo je bil do ušes zaljubljen  zelo ; pog., ekspr.  daj mu eno okrog ušes, za uho  udari ga ; ekspr.  vse mu nosi na ušesa  pripoveduje, česar ne bi smel ; ekspr.  povedati kaj na uho  zaupno ; ekspr.  pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa  da tega ne bi kdo izvedel ; ekspr.  to si zapiši za uho, ušesa  dobro si zapomni ; pog.  sosed je na to uho gluh  ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej ; ekspr.  iti skozi šivankino uho  narediti kaj težko uresničljivega ; ekspr.  melodija gre v uho  je prijetna; lahka za zapomnjenje ; ekspr.  piši me v uho  izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost ; ekspr.  treba ga bo prijeti za ušesa  kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh ; ekspr.  sedeti na ušesih  ne poslušati (pazljivo) ; ekspr.  pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven  ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ; pog.  popevka mu je ostala v ušesih  zapomnil si je njeno melodijo ; pog.  ima jih polno za ušesi  je zelo navihan ; pog.  je še moker, zelen za ušesi  je še zelo mlad, neizkušen, otročji ; ekspr.  fant ima kosmata ušesa  noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov ; nar.  medvedje uho  zimzeleni gornik ; ekspr.  tega imam že polna ušesa  nočem več poslušati tega
♦ 
anat.  notranje uho  del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami ; srednje uho  del ušesa med bobničem in notranjim ušesom ; zunanje uho  del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem ; bot.  mačje uho  kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys ; zajčje uho  rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih; prerast ; lov.  ušesa  daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic ; med.  izpirati ušesa  s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo ; vnetje srednjega ušesa ; zool.  morsko uho  polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata

uhodíti   uhódim dov. ( ī ọ́ )
1. s hojo, hojenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše:   uhoditi gaz, pot, stezo
2. s hojo narediti obutev za nošenje boljšo, ustreznejšo:   uhoditi čevlje, škornje

uhú   in  uhù medm. ( ȗ; ȕ )
posnema glas sove:   uhu, uhu, se je oglašala uharica ; sam.:  zaslišati sovji uhu

uhuhú   tudi  ùhùhù medm. ( ȗ; ȕ-ȕ-ȕ )
1. posnema glas sove:   za hišo se je oglasilo: uhuhu, uhuhu
2. posnema tuljenje, hud jok:   kako je to hudo, uhuhu

uigránost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost uigranega:   uigranost igralcev je vzrok za tako velik uspeh / uigranost ansambla, ekipe

uigráti   -ám dov. ( á ȃ )
narediti, povzročiti, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota:   s treningi uigrati ekipo ; orkester se je uigral šele proti koncu sporeda

uigrávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uigravati:   uigravanje moštva za novo prvenstvo

uigrávati   -am nedov. ( ȃ )
delati, povzročati, da kaj z vajami, igranjem postane skladna, ubrana celota:   s treningom uigravati ekipo ; orkester se že uigrava

uistosmerítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uistosmeriti:   uistosmeritev prizadevanj

uistosmériti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž.  narediti, da dobi, ima kaj isto smer, usmerjenost:   uistosmeriti curke / uistosmeriti promet / uistosmeriti družbene tokove ; idejno uistosmeriti
// narediti, da ima kaka dejavnost isto, enotno vsebino, usmerjenost:   uistosmeriti zunanjo in notranjo politiko

uistosmérjanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od uistosmerjati:   odklanjati uistosmerjanje v umetnosti ; proces uistosmerjanja

uistosmérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  delati, da dobi, ima kaj isto smer, usmerjenost:   uistosmerjati promet
// narediti, da ima kaka dejavnost isto, enotno vsebino, usmerjenost:   uistosmerjati politiko

uistosmérjenost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost uistosmerjenega:   nazorska uistosmerjenost

uíti   uídem dov. , ušèl ušlà ušlò  tudi  ušló  ( í )
1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja:   nekaj zapornikov je ušlo ; zaradi grobega ravnanja je ušel ; ponoči, večkrat uiti
// kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi:   uiti iz taborišča ; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke
// ekspr.  kljub nasprotovanju iti, oditi:   dečki so ušli na igrišče ; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel ; pazi, da ti voz ne uide po bregu
2. ekspr.  hitro, nepričakovano oditi:   ušel je, ko so začeli govoriti o njem ; ko je to slišala, je ušla iz sobe
3. ekspr.  nezaželeno izteči:   vse vino je ušlo ; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin
4. ekspr., z dajalnikom  s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:   uiti napadalcem, zasledovalcem ; zdaj mi ne bo več ušel
// umakniti se pred čim, izmakniti se čemu:   komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide  bo kaznovan ; pren.  rad bi ušel sam sebi ; želel je uiti resničnosti
// šport. žarg.  premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti:   najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini ; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici  ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči
5. ekspr., z dajalnikom  nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta:   naramnica mu je ušla z rame ; kodri so ji ušli na čelo ; hlače so mu ušle pod pas
6. ekspr., z dajalnikom  nezaželeno priti, se pojaviti:   iz ust so mu ušli pritajeni kriki
// nehote, proti svoji volji izreči, reči:   iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.:  kje pa je prej bil, mu je ušlo ; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed
7. ekspr., z dajalnikom  usmeriti se, kamor ni zaželeno:   pogled ji je pogosto ušel na cesto
8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti , zaznati :   kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda  ničesar ne presliši
● 
ekspr.  hiša je ušla plamenu  ni zgorela ; evfem.  deset let mu ne uide  obsojen bo na deset let zapora ; ekspr.  misli so ji ušle k fantu  pomislila je nanj ; ekspr.  zanima ga, ali bo park ušel sekiri  ali bodo v parku posekali drevje ; ekspr.  ušle so ji solze  zajokala je proti svoji volji ; pog., ekspr.  srce mu je ušlo v hlače  zbal se je, izgubil pogum ; ekspr.  zmaga mu ne bo ušla  zmagal bo ; ekspr.  hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici  da ne bi zbolel za pljučnico ; pog.  to mu je ušlo iz glave, iz spomina  tega se ne spomni več ; evfem.  otroku je ušlo (v hlače)  je opravil malo, veliko potrebo ; ekspr.  vlak ji je ušel pred nosom  je odpeljal, ko je bila že blizu ; ekspr.  pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak  je spregledal

ùj   in  új medm. ( ȕ; ȗ )
1. izraža nejevoljo:   uj, ti neučakanec
2. izraža telesno ali duševno trpljenje:   uj, uj, kako to peče
3. izraža podkrepitev trditve:   uj, si občutljiva

ujáhati   -am  tudi  ujášem dov. ( ā )
izuriti v jahanju:   ujahati konja
● 
ekspr.  ujahal si je noge, da so trde  z jahanjem utrudil, omrtvičil

ujalovíti   -ím nedov. , ujalôvil  ( ī í )
knjiž.  narediti koga jalovega, neplodnega:   ujaloviti samico

ujármiti   -im dov. ( á ȃ )
knjiž.  vpreči v jarem:   ujarmiti vola

ujasníti   -ím dov. , ujásnil  ( ī í star.
1. zjasniti 2 , razjasniti 2 veter je ujasnil nebo ; nebo se je ujasnilo ; brezoseb.  prenehalo je snežiti in kmalu se je ujasnilo / vreme se ujasni
2. narediti kaj (bolj) veselo, vedro:   novica mu ni ujasnila obraza ; čelo, oko se mu ujasni

ujásniti se   -im se  in  ujasníti se -ím se dov. , ujásnil se  ( ā ȃ; ī í )
star.  postati (bolj) jasen, razumljiv:   njegov nazor se je ujasnil
● 
star.  bolnici se je popolnoma ujasnilo  bolnica je postala prisebna, razumna

újčkanje   -a s ( ȗ )
glagolnik od ujčkati:   umiriti dojenčka z ujčkanjem ; ujčkanje otroka na rokah

újčkati   -am nedov. ( ȗ )
s premikanjem lastnega telesa gugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost:   ujčkati dojenčka, otroka / ujčkati na kolenih, rokah ; pren.  dolgo ujčkati besedo, misel v srcu
 
ekspr.  doma jih niso preveč ujčkali  razvajali

újec   -jca m ( ū )
star.  materin brat, stric (po materini strani):   imel je dva ujca ; ujec in ujna

ujéda   -e ž ( ẹ̄ )
1. ptica z navadno ukrivljenim, ostrim kljunom in zakrivljenimi kremplji, ki se hrani zlasti s pticami, z manjšimi sesalci:   kragulj, postovka, jastrebi in druge ujede ; kričati, vreščati kot ujeda / ptica ujeda
2. ekspr.  kdor komu kaj neusmiljeno, brezobzirno jemlje:   ta ujeda je kmalu začela izterjevati dolgove
● 
ona je prijazna, on pa je ujeda  ujedljivec

ujédanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od ujedati:   naredi tako, da ne bo ujedanja v hiši / njegovih ujedanj nočem več poslušati / ujedanje bolh, stenic

ujédanka   -e ž ( ẹ̄ )
um.  grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo; jedkanica :   dobro obvladuje ujedanko / tehnika ujedanke
// odtis v tej tehniki:   z ujedankami ilustrirana knjiga

ujédati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. ekspr.  prizadevati si z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga:   že ves večer me ujeda ; ujedati koga pred drugimi / z besedami ujedati koga
2. star. pikati :   ujedale so jih bolhe, stenice
3. star. objedati , uničevati :   črv ujeda poljske pridelke ; trtna uš ujeda vinograde
4. star. gristi , boleti :   ta misel me ujeda ; brezoseb.  ujedalo jih je, da jim je ušel / žalost mu ujeda srce
● 
star.  dim ujeda  ščemi, peče v oči ; zastar.  sovražniki sami sebe ujedajo  slabijo, uničujejo ; star.  ujeda ga po trebuhu  ima krčevite bolečine v trebuhu

ujedàv   -áva -o  tudi  ujédav -a -o prid. ( ȁ á; ẹ́ )
star. ujedljiv :   ujedav človek / pes je ujedav  popadljiv

ujéden   -dna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar., v zvezi ujedna ptica ujeda :   ujedna ptica je odnesla pišče

ujédenka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. jedkanica :   ujedenka in druge grafične tehnike / zbirka ujedenk in lesorezov

ujedíniti   -im dov. ( ī ȋ )
zastar. združiti :   ujediniti narod / ujediniti sprte strani  pobotati

ujedínjenje   -a s ( ȋ )
zastar. združitev :   ujedinjenje naroda / praznik ujedinjenja  v stari Jugoslaviji  praznik združitve Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo 1. decembra

ujédkati   -am dov. ( ẹ̑ )
z jedkanjem narediti, izoblikovati:   ujedkati podobo, številko ; ujedkati na površino ; ujedkati v ploščo, šipo

ujedkovína   -e ž ( í )
knjiž. jedkanica :   biti mojster v ujedkovini / razstava lesorezov in ujedkovin

ujedljív   -a -o prid. , ujedljívejši  ( ī í )
1. nav. ekspr.  ki si prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga:   ujedljiv človek ; ta ženska je zelo ujedljiva ; postati ujedljiv ; ne bodi tako ujedljiv
// ki izraža tako prizadevanje:   ujedljiv glas, smeh / ujedljive šale
2. star.  ki pika:   ujedljive žuželke / ujedljive kače  strupene
// popadljiv :   pazi, pes je ujedljiv

ujedljívec   -vca m ( ȋ )
ujedljiv človek:   osoren, zloben ujedljivec / ne bodi tak ujedljivec

ujedljívka   -e ž ( ȋ )
ujedljiva ženska:   pikre ujedljivke so se vsi bali

ujedljívost   -i ž ( í )
nav. ekspr.  lastnost, značilnost ujedljivega človeka:   vsi so poznali njegovo ujedljivost / satira, polna ujedljivosti / odgovoriti z ujedljivostjo

ujéma   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. rima , stik 1 ujeme soneta / španska ujema  asonanca, ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi; španska asonanca

ujemálen   -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl., v zvezi ujemalni prilastek   prilastek, ki se v sklonu, številu (in spolu) ujema z odnosnico:   levi ujemalni prilastek

ujémanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ujemati:   ujemanje žog / ujemanje barv, zvokov / ujemanje besed na koncu vrstic / ujemanje dejstev, računov ; ujemanje misli s stvarjo / po tem dogodku je bilo njunega ujemanja konec
 
jezikosl.  ravnanje enega ali več stavčnih členov po drugem v spolu, sklonu, številu in osebi

ujémati   -am nedov. ( ẹ̑ )
(uspešno) loviti:   ujemati žoge / pajki ujemajo muhe / ekspr.  uho ujema različne glasove

ujésti   ujém dov. , 2. mn.  ujéste,  3. mn.  ujedó  tudi  ujêjo; ujêj  in  ujèj ujêjte; ujédel ujédla,  stil.  ujèl ujéla  ( ẹ́ )
1. ekspr.  z zlobno, ostro besedo prizadeti koga:   če je le mogla, ga je ujedla / sosed seveda ni molčal, ampak ga je ujedel nazaj
2. star. pičiti :   kača ga je ujedla v roko / bolha, muha ga je ujedla / ptič te lahko uje v oko  kavsne
3. star. ugrizniti :   ujesti v kos kruha / pes ga je ujedel / lisica je ujedla zajca za nogo
4. zastar. požreti :   pazi, da te volk ne uje / živina je ujedla travnik do golega  popasla / grem kar sama, strah me ne bo ujedel  ne bom umrla od strahu
● 
star.  hudourniki so ujedli gorska pobočja  razjedli, izdolbli ; star.  mraz jih je ujedel do kosti  zelo so se premrazili ; star.  ne bolezen, žalost ga bo ujedla  uničila, povzročila njegovo smrt ; preg.  kragulj kragulja ne uje  tisti, ki so navadno v nepoštenih zadevah enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo

ujéti   ujámem dov. , ujêmi ujemíte; ujél;  nam.  ujét  in  ujèt  ( ẹ́ á )
1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega:   ujeti bežečega ; tekel je za tatom, pa ga ni ujel ; ujeti psa ; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela / ujeti konja za povodec
2. prijeti, zgrabiti kaj
a) kar se odmika:   komaj je ujel klobuk, ki ga je odnesel veter ; krožnik bi padel na tla, če ga ne bi ujel / ujeti utapljajočega se in ga potegniti iz vode
b) kar se približuje:   ujel je ključ, ki so mu ga vrgli skozi okno ; zagnal je palico v zrak in jo spet ujel ; ujeti žogo / pes je z gobcem spretno ujel kos mesa / z drogom ujeti plavajoče deblo / ujele so ga veje, sicer bi padel
// narediti, da se kaj premikajočega se kje zbere:   ujeti kri v nastavljeno posodo / ujeti curek v dlan / megla ujame strupene pline  zadrži ; priprava ujame večino dima in saj  prestreže, zaustavi
3. prijeti, zgrabiti kaj, kar se premika, giblje:   dojenček je ujel obešeno ropotuljico ; ujeti nihajočo vrv / ujel je njeno roko in jo poljubil / otrok je ujel mater za krilo
// ekspr.  zajeti (kak predmet v tekočini):   ujeti fižol, košček mesa v juhi ; z žlico ujeti cmok
4. z iskanjem, zasledovanjem priti do živali z določenim namenom:   lovci so ujeli pet zajcev in dva fazana ; ujeti bolho, metulja ; ujeti divjo žival in jo udomačiti ; ujeti polha, raka, ribo ; ujeti leva za živalski vrt / ujeti na limanice ; ujeti na past, v past ; ujeti v mrežo, z mrežo / mačka ujame miš
// z iskanjem, zasledovanjem priti do koga in mu odvzeti svobodo:   ujeti pobeglega kaznjenca ; ujeti sovražnega vojaka / ujeti divjega lovca ; ujeti tihotapca, vohuna
5. s prislovnim določilom  dobiti koga pri opravljanju dejanja, ki ga želi prikriti:   ujeti tatu pri dejanju / ujeti učenca pri prepisovanju ; ujel se je pri razmišljanju o dekletu
6. ekspr.  z zvijačo, premeteno dobiti koga v položaj, ko ne more več zanikati, da dela, kar izraža dopolnilo:   ujel sem ga, da laže / ujeti koga na laži / zasliševalec ga je na različne načine skušal ujeti ; ujeti koga v protislovje / ujeti goljufa, lažnivca
7. ekspr.  navadno z zvijačo dobiti, pridobiti koga za določeno odločitev, kar omeji njegovo svobodno voljo:   ujeti koga na prazne obljube ; ujeti koga s svojo lepoto, zgovornostjo
8. biti uspešen v prizadevanju dohiteti koga
a) ki se oddaljuje:   avtomobilist, tekač je pred ciljem še ujel prvega ; s kolesom je kmalu ujel soseda, ki je šel peš / ujeti rep kolone
b) ki je glede na kakovost, uspeh spredaj:   ujeti predzadnje, vodilno moštvo ; ujeti koga po številu zmag, po točkah
// narediti to, kar bi se že moralo narediti:   ujeti zamujeno
9. biti uspešen v prizadevanju ne zamuditi
a) prometnega sredstva:   če hitro stopite, boste avtobus še ujeli ; kljub zamudi ujeti ladjo, letalo
b) kakega dogodka:   ujeti zadnjo filmsko predstavo / ujeti del filma, radijske oddaje
c) česa sploh:   ujeti pravi čas za setev ; ujeti rok
10. ekspr.  biti uspešen v prizadevanju priti v stik, sestati se s kom, ki se težko dobi:   ujeti koga na samem in ga kaj prositi ; ujeti obrtnika, zdravnika doma / novinar je ujel nekaj žrtev / ujeti koga po telefonu
11. ekspr.  biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj, kar se težko, redko dobi:   ujeti dobro službo, štipendijo ; ujeti direktorski stolček / vsak dan ujame kak dinar  zasluži
// biti uspešen v prizadevanju pridobiti koga za moža, fanta:   tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / ujeti fanta, moža
12. s prislovnim določilom  biti uspešen v prizadevanju dobiti kaj premikajočega se v položaj, ustrezen za uresničitev določenega dejanja:   ujeti letalo v daljnogled ; lov. žarg.  ujeti zajca na muho / ujeti sončni žarek v ogledalo
13. ekspr.  hitro, v kratkem času zaznati kaj težko zaznavnega, kratkotrajnega:   ujeti sumljiv gib, posmehljiv pogled ; ujeti premik koga v zrcalu / ko sem šel mimo, sem ujel nekaj besed / ujeti na uho, v uho ; ujeti z očmi
// zaznati kaj sploh:   ujeti vonj po zemlji / če je nagnil glavo, je ujel nekaj neba  videl / naprava ujame najmanjšo spremembo glasnosti, svetlobe
// spoznati , razumeti :   pravočasno ujeti namero koga / ujeti smisel besedila
14. naravnati ustrezno pripravo, da se kaj sliši:   vrtel je gumb radijskega sprejemnika, da bi ujel glasbo, poročila / radiotelegrafist je ujel klic na pomoč / ujeti tujo radijsko postajo
15. biti uspešen v prizadevanju doseči skladnost s tem, kar izraža dopolnilo:   ujeti korak, ritem ostalih / ekspr.  pri drugi kitici je kitara že ujela našo pesem / ujeti ravnotežje
// biti uspešen v prizadevanju narediti, izraziti kaj tako, da se dobi, kar izraža dopolnilo:   ujeti pravo mero, pravi zven
16. ekspr.  biti uspešen v prizadevanju dobiti, izkoristiti kaj kratek čas trajajočega za uresničitev določenega namena:   ujeti kak dan za lastne potrebe ; ujeti ugodno priliko, da se kaj vpraša / ujeti urico spanja / bilo je že jeseni, toda ujeli smo lep dan, lepo vreme
17. ekspr.  s svojim nastopom, pojavitvijo povzročiti, da pride kdo v položaj, ki se mu s hitenjem želi izogniti:   glejte, da vas ne ujame dež, noč
● 
ekspr.  ta šaljivec dobro ujame govorjenje, vedenje vsakega človeka  posname ; ekspr.  ujeti korak s časom  prilagoditi se razmeram; postati napreden ; publ.  ujeti misel v ustrezno formulacijo  jo ustrezno formulirati ; star.  nekoliko ujeti obleko  zožiti, skrajšati jo ; ekspr.  varuj se, da ne ujameš še drugega nezakonskega otroka  da ne postaneš še drugič nezakonska mati ; ekspr.  kje si ujel te podatke  dobil ; ekspr.  obleci se, da ne boš ujel prehlada  da se ne boš prehladil ; ekspr.  ujeti strel v koleno  nepričakovano, zaradi nepazljivosti ga dobiti ; ujeti zanko na raztrgani nogavici  narediti, da se ne more trgati, parati dalje ; publ.  ujeti misel na papir  zapisati jo ; publ.  ujeti prizor na platno  narisati ga ; publ.  ujeti kaj na filmski, magnetofonski trak  posneti ; ekspr.  ujeti koga v ljubezenske mreže  z zvijačo si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga ; publ.  ujeti v objektiv  fotografirati, posneti ; ekspr.  ujeti koga v past  prevarati, ukaniti ga ; publ.  ujeti v skicirko  skicirati, narisati ; skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je  poudarja, da kdo česa ne naredi, doseže, čeprav bi to skoraj naredil, dosegel, in da kdo kaj le naredi, doseže, čeprav komaj
♦ 
igr.  ujeti kralja, pagata  vzeti ga kljub nasprotnemu prizadevanju koga ; navt.  ujeti veter v jadra  naravnati jadra tako, da se vanje upre veter

ujétje   -a s ( ẹ̑ )
1. glagolnik od ujeti:   ujetje živali / ujetje vohuna / ujetje pravega trenutka
2. zastar. ujetništvo :   uiti iz ujetja ; biti dve leti v ujetju

ujétnica   tudi  ujetníca -e ž ( ẹ̑; í )
ženska, ki ji je odvzeta svoboda gibanja:   rešiti ujetnice / ekspr.  ujetnica je cvilila in s kremplji praskala po zidu

ujétnik   tudi  ujetník -a m ( ẹ̑; í )
1. oseba, ki ji je odvzeta svoboda gibanja:   izpustiti, osvoboditi ujetnika ; kolona ujetnikov / ne upiraj se, najin ujetnik si / vojni ujetnik  vojak, ki ga je v vojni ujel nasprotnik / ekspr.  medved ni hotel biti ujetnik
2. ekspr., s prilastkom  kdor je zaradi tega, kar izraža dopolnilo, onemogočen, omejen v možnostih, svobodnosti:   ujetnik ljubezni, teorije
♦ 
zgod.  vatikanski ujetnik  vsak od papežev od 1870 do 1929, ki zaradi izgube papeške države ni hotel zapustiti ozemlja Vatikana

ujétniški   tudi  ujetníški -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
nanašajoč se na ujetnike:   ujetniško taborišče / ujetniška obleka

ujétništvo   tudi  ujetníštvo -a s ( ẹ̑; ȋ )
1. stanje koga, ki postane, je ujetnik:   njegovo ujetništvo je trajalo pet mesecev ; rešiti se iz ujetništva ; priti v ujetništvo / odpeljati koga v ujetništvo / priti v ujetništvo sovražne vojske ; nemško, rusko ujetništvo / vojno ujetništvo / ekspr.  ujetništvo slabo vpliva na razmnoževanje divjih živali
2. ekspr., navadno s prilastkom  stanje, položaj koga ali česa, ujetega v čem:   rešiti ladjo, posadko iz ledenega ujetništva / naveličati se ljubezenskega ujetništva

ujétost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje ujetega:   obšel ga je občutek ujetosti ; svobodnost in ujetost / ekspr.:  čustvena, miselna ujetost ; ujetost v čas ; ujetost v predsodke

újevski   -a -o prid. ( ū )
jezikosl.  nanašajoč se na glas u:   ujevski samoglasniki / ujevska osnova  osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -u

ujezíti   -ím dov. , ujézil  ( ī í )
spraviti v jezo:   če ga ujeziš, te še udari ; ujeziti koga s pripombo / ujezilo me je, ker ni prišel / kar ga bolj ujezi, to mu rečem  razjezi

ujezljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) ujezi:   ujezljiv človek

újma   -e ž ( ū )
knjiž.  dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo:   pokrajino je prizadela ujma ; povodenj, suša in druge ujme / vodna, vremenska ujma
// dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje:   lakota, vojska in druge ujme / ekspr.  snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo  (Homer – A. Sovre)

újna   -e ž ( ū star.
1. materina sestra, teta (po materini strani):   imel je dve ujni
2. navadno kot nagovor  starejša znana ženska; teta :   kako ste kaj, ujna

újsati   -am nedov. ( ȗ )
nar. ujčkati , gugati :   ujsati otroka / ujsati na kolenih, rokah

ujúžiti se   -im se dov. ( ú ȗ )
postati pod vplivom južnega vetra toplejši:   vreme se je ujužilo ; brezoseb.  po novem letu se je ujužilo / sneg se je ujužil  postal razmehčan, topeč se

úk   -a m ( ȗ )
1. star. učenje :   bolj se je trudil z ukom, manj je znal / uk juncev se je že začel / po treh mesecih opustiti uk tujega jezika / javni, privatni uk  pouk, poučevanje / ko je končal uke, je postal sodnik  šolanje, študij
2. nekdaj  usposabljanje za kak poklic, kako obrt:   uk pri mojstru je trajal tri leta / dati, sprejeti koga v uk
3. star. nauk , učenje :   ukvarjati se s čudnimi uki
// pouk , nasvet :   upoštevati uk, uke staršev ; modri uki / ta izkušnja naj ti bo koristen uk

ukalíti 1   -ím dov. , ukálil  ( ī í )
zastar. skaliti 1 ukaliti vodo / potok se je zaradi dežja ukalil

ukalíti 2   -ím dov. , ukálil  ( ī í )
zakaliti 2 ukaliti sabljo, sekiro

ukalúpiti   -im dov. ( ū ȗ )
ekspr.  narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki:   ukalupiti delo, prireditve ; življenje se ne da ukalupiti / ukalupiti kaj v predpis, shemo

ukalúpljati   -am nedov. ( ú )
ekspr.  delati, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki:   ukalupljati delo, razprave

ukána   -e ž ( ȃ )
kar se naredi, povzroči z namenom, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne bi dosegel tega, kar namerava, hoče:   ukana je spodletela, uspela ; odkriti, spregledati ukano / ekspr.  njegova glava je polna ukan / pridobiti koga z ukano / knjiž.  rokohitrske ukane  triki

ukániti   -im,  tudi  ukaníti  in  ukániti -im dov. ( á ā; ī á ā )
namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče:   ukaniti nasprotnika ; zasledovalca je spretno ukanil / ukaniti koga pri plačilu, za zemljo  prevarati, ogoljufati ; ukaniti koga za zmago
// ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa:   usoda, vojna jih je ukanila ; ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo  se je preveč opil ; brezoseb.  vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je

ukánjati   -am nedov. ( á )
namerno delati, povzročati, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne dosega tega, kar namerava, hoče:   ukanjati zasledovalce / trgovci so jih ukanjali  varali, goljufali
// ekspr.  delati, povzročati, da kdo ne dosega tega, kar namerava, upa:   zemlja je kmeta ukanjala leto za letom

úkanje 1   -a s ( ū )
jezikosl.  izgovarjanje glasu u namesto o:   narečno ukanje ; akanje in ukanje

úkanje 2   stil.  ukánje -a s ( ū; ȃ )
glagolnik od ukati:   slišati ukanje ; ukanje fantov / ukanje sove

ukanljív   -a -o prid. ( ī í star.
1. zvit , prebrisan :   ukanljiva lisica
2. varljiv :   ukanljiv molk ; ukanljivi upi

úkati   -am nedov. ( ū )
1. oglašati se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje, razigranost:   fantje, pastirji ukajo ; ukati in vriskati / ukati po cesti
2. oglašati se z u-ju podobnim glasom:   čuk, sova uka / nar. dolenjsko  vlak uka

ukàz   -áza m ( ȁ á )
1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje:   izdati, ponoviti, preklicati ukaz ; glasen, oster ukaz ; gospodarjev ukaz ; pisni, ustni ukaz ; ukaz predsedstva ; ukaz o mobilizaciji, umiku / narediti kaj na ukaz, po ukazu ; gostje so kot na ukaz vstali in odšli  zelo hitro in vsi hkrati / dati ukaz  ukazati ; dobil sem ukaz, da moram ostati ; imam ukaz, da vas preiščem / ekspr.  volja daje ukaze nogam, rokam
// kar se ukaže, ukazuje:   izpolniti, ubogati ukaz ; izmakniti se ukazu  obveznosti, ki sledi iz ukaza / ukaz je ukaz  kar se ukaže, mora biti uresničeno
// besedilo, znak te izrazitve:   ukaz se glasi: vsi moški se morajo zbrati na trgu ; gospodarjevi ukazi so odmevali po hiši ; izreči, slišati ukaz ; kaj piše v ukazu / nalepiti, raztrgati ukaz
2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo:   naprava na ukaz ni reagirala / poslati satelitu ukaz, naj spremeni položaj
3. ekspr., navadno v povedni rabi  kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati:   odkritosrčnost je zame ukaz ; njegova želja je zanjo ukaz / to je življenjski ukaz

ukázati   tudi  ukazáti ukážem dov. ( á á á )
1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje:   ukazati hlapcu napreči konja ; ukazati psu: lezi ; naredi, kar sem ukazal ; ukazal je, da morate takoj na pot ; z roko je ukazal, naj utihnejo ; pisno, ustno ukazati ; ukazati in prepovedati / ukazati napad, umik / elipt.:  ukazati alarm ; papir in pero! je ukazal
 
voj.  poveljnik je ukazal ogenj  izrekel, izrazil povelje
// star., v medmetni rabi  izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta:   prosim, kaj ukažete ; ostani tu. Kakor ukažete
2. dati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo:   ukazati računalniku, naj poišče potrebne podatke
3. ekspr.  z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje:   srcu ne moreš ukazati, naj ljubi / ukazati viharjem mir
4. zastar. naročiti :   gost je ukazal pečenko in vina

ukázen   -zna -o prid. ( ā )
s katerim se ukaže računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo:   ukazni gumb ; poženite računalnik v ukaznem načinu ; ukazna tipka / ukazni jezik  skupek ukazov in pravil njihove uporabe, s katerimi uporabnik upravlja računalniški program ; ukazna vrstica  vrstica računalniških programov, v katero se vpisujejo ukazi

ukazljív   -a -o prid. ( ī í )
star. ukazovalen :   biti ukazljiv

ukazoválec   -lca  [ ukazovau̯ca in ukazovalca m ( ȃ )
kdor ukazuje:   bil je oster ukazovalec / ekspr.  ukazovalec svojim čustvom

ukazoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki (rad) ukazuje:   on je preveč ukazovalen / glas je postal ukazovalen ; trda, ukazovalna beseda

ukazoválka   -e  [ ukazovau̯ka in ukazovalka ž ( ȃ )
ženska, ki ukazuje:   ukazovalka ni popustila / ekspr.  resničnost je huda ukazovalka

ukazoválnost   -i ž ( ȃ )
lastnost ukazovalnega človeka:   njegova ukazovalnost me moti / z ukazovalnostjo pokazati komu vrata

ukazovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ukazovati:   dovolj imam njegovega ukazovanja

ukazováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje:   ukazovati otroku, služabniku, vojaku ; ukazoval je: ti naredi to, ti pojdi tja ; ukazovati in ubogati / dov. nič več ne bom prosil, moraš, ukazujem / zdravnik je ukazoval, kako naj ponesrečenca dvignejo
 
zastar.  ukazovati na svatbo  vabiti
// star., v medmetni rabi  izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta:   kaj ukazujete, vpraša služabnik ; pojdi! Kakor ukazujete
2. imeti položaj, ki omogoča izražati tako voljo:   kdo tu ukazuje: jaz ali ti ; vi, ki ukazujete, recite, naj me izpustijo
3. dajati računalniku, programirani napravi zahtevo, da opravi določeno operacijo:   ukazovati računalniku, satelitu
4. ekspr.  z določenim dejanjem vplivati na kaj z namenom, da se po volji osebka uresniči kako dejanje, stanje:   človek vse bolj ukazuje naravi / srcu ne moreš ukazovati ; ni mogel več ukazovati svojim živcem
5. nav. 3. os.  izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj:   dolžnost, vest, zakon tako ukazuje / tako ukazuje varčevanje  zahteva

ukažêljen   -jna -o prid. ( é ē )
star. vedoželjen :   ukaželjen človek, učenec ; biti zelo ukaželjen

ukažêljnost   -i ž ( é )
star. vedoželjnost :   ukaželjnost in pridnost / ukaželjnost ga je gnala v šole

ukériti se   -im se dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar.  (udobno) se namestiti, usesti:   ukeril se je na peč in zaspal / rad bi se ukeril v kak urad  rad bi dobil kako mesto, službo v uradu

ukinítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ukiniti:   ukinitev pošte, šole zaradi premajhnega števila prebivalcev / ukinitev kreditov, vizumov / ukinitev izkoriščanja

ukíniti   -em dov. ( í ȋ )
odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati:   ukiniti občino, oddelek ; šolo so ukinili ; ukiniti samostan  razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume  odpraviti ; ukiniti kredite  prenehati jih dajati ; ukiniti pooblastilo, prepoved  razveljaviti / ukiniti preskrbo  prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo
// narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati:   ukiniti razredno družbo ; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom  odpraviti, zmanjšati

ukinítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ukinitev:   ukinitvena odredba / ukinitveni postopek

ukínjanje   -a s ( í )
glagolnik od ukinjati:   ukinjanje premajhnih oddelkov / ukinjanje posebnih pravic

ukínjati   -am nedov. ( í )
odločati, da kaj preneha obstajati, delovati:   ukinjati upravne enote, oddelke / ukinjati delovna mesta / ukinjati nerentabilne proge / ukinjati pomoč, podporo  prenehavati dajati ; ukinjati prepovedi  razveljavljati
// delati, povzročati, da kaj preneha biti, obstajati:   ukinjati razredno družbo / ukinjati nasprotje med ročnim in umskim delom  odpravljati, zmanjševati

ukísati   -am dov. ( ȋ )
star. skisati :   ukisati zelje

uklánjanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uklanjati:   uklanjanje drevja v vetru / uklanjanje glave / uklanjanje oblasti, sili ; uklanjanje pred vodjo

uklánjati   -am nedov. ( ȃ )
1. knjiž. upogibati , pripogibati :   veter uklanja travo, veje / težko breme mu uklanja hrbet
// sklanjati :   uklanjati glavo / pri hoji skozi jamo so se morali pogosto uklanjati
2. dosegati, da se kdo vda, podredi:   s silo uklanjati ljudi / uklanjati razum volji

ukláti   ukóljem dov. , ukôlji ukoljíte  ( á ọ́ )
1. ekspr. raniti :
a) z ugrizom:   pes ga je uklal
b) z nožem, rezilom:   med pretepom ga je nekdo uklal / uklati z nožem
2. nar. pičiti :   kača ga je uklala v roko / uklala ga je bolha

uklepáj   -a m ( ȃ jezikosl.
prvi del oklepaja:   oklepaj je dvodelno ločilo, sestavljeno iz uklepaja in zaklepaja

ukléščiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati:   drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom ; ukleščiti roko, zapestje ; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel stiskati ; ukleščiti koga med kolena ; brezoseb.  voznika je ukleščilo med sedež in volan / korenine so ukleščile skalo ; ekspr.  sneg je ukleščil dolino
● 
ekspr.  tesnoba ji je ukleščila prsni koš  začutila je veliko tesnobo ; ekspr.  ukleščiti sovražno četo  obkoliti jo z dveh ali več strani

ukletênje   -a s ( é )
glagolnik od ukletiti:   ukletenje krompirja, vina

uklétev   -tve ž ( ẹ̑ )
glagolnik od ukleti:   preprečiti ukletev / ekspr.  ukletev leži na hiši, zato ni sreče ne zdravja
// ukletost , ukletje :   rešiti koga ukletve

ukléti   ukôlnem  [ ukou̯nem dov. , ukolníte  tudi  ukôlnite; uklél;  nam.  uklét  in  uklèt  ( ẹ́ ó )
po ljudskem verovanju  s kletvijo povzročiti, da kaj izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:   ukleti svinje ; ukleti zemljo, da ne rodi / ukleti delo koga
// s kletvijo spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:   Kirka je uklela Odisejeve tovariše ; ukleti kraljično v kačo
● 
zastar.  vsega je uklela, tako je bila jezna  preklela ; ekspr.  ta prizor ga je za zmeraj uklel  zelo prevzel

ukletíti   -ím dov. , uklétil  ( ī í )
dati, spraviti v klet:   ukletiti jabolka, krompir ; ukletiti vino

uklétje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ukleti:   bati se ukletja
// ukletost :   s tistim trenutkom je bilo ukletja konec

uklétost   -i ž ( ẹ̑ )
po ljudskem verovanju  stanje ukletega:   rešiti se ukletosti, iz ukletosti ; ukletost zemlje ; konec ukletosti / ukletost človeka v žival

uklòn   -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od ukloniti:   uklon ponosa, volje / materin uklon jo je prizadel
 
star.  delati uklone na stran  odklone, premike
2. fiz.  pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo:   uklon svetlobe, zvoka
3. teh.  ukrivljenje stebra zaradi delovanja tlačnih sil v smeri njegove osi:   uklon stebra / obremenitev na uklon

uklonítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ukloniti:   uklonitev vratu / uklonitev tuji volji

ukloníti 1   uklónem dov. ( ī ọ́ )
nar.  ukloniti uklonim:   nobena sila ga ne uklone / nikomur se ne uklonemo / ga že uklonem svoji volji / nizko se uklonejo in odidejo  se priklonijo, poklonijo / uklone se ji s pota  umakne se ji, izogne se ji

ukloníti 2   uklónim dov. ( ī ọ́ )
1. knjiž. upogniti , pripogniti :   sneg je uklonil veje ; pod težo se je njegov hrbet uklonil
// skloniti :   globoko ukloniti glavo / zaradi nizkega vhoda se je moral malo ukloniti
2. doseči, da se kdo vda, podredi:   z ničimer ga ni mogoče ukloniti ; ukloniti nasprotnika ; z nasiljem, zvijačo ukloniti koga / nobena sila ga ne ukloni ; ukloniti koga svoji volji / ekspr.  ukloniti komu duha, ponos, voljo
● 
ekspr.  glave, tilnika, vratu ni nikoli uklonil  nikoli se ni uklonil, vdal ; knjiž.  s pesmijo ukloniti srca ljudi  pridobiti njihovo čustveno naklonjenost ; vznes.  vsi boste morali ukloniti vrat smrti  boste morali umreti

uklonljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ukloniti:   uklonljiv človek ; biti uklonljiv / ekspr.  uklonljiva volja

uklonljívost   -i ž ( í )
lastnost uklonljivega človeka:   od njega je pričakoval upornost, ne pa uklonljivost / ekspr.  uklonljivost volje

uklónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na uklon 2, 3:   uklonska obremenitev ; uklonska trdnost / uklonska dolžina  statična dolžina stebra, ki jo določa njegov položaj v konstrukciji ; uklonska mrež(ic)a  množica ozkih, vzporednih in med seboj enako razmaknjenih rež za merjenje valovne dolžine in opazovanje spektra valovanja ; uklonska slika  slika, nastala zaradi uklona in interference valovanja

ukóčiti se   -im se dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. otrdeti , otrpniti :   ukočiti se od strahu

ukončáti   -ám dov. ( á ȃ )
zastar. pokončati , uničiti :   ukončati sovražnike / ogenj je ukončal hišo

ukòr   -ôra m ( ȍ ó )
strog opomin zaradi negativnega ravnanja, vedenja:   za svojo malomarnost zasluži ukor ; njegove besede je razumel kot očitek in ukor, ne pa kot pohvalo / zaradi tega prekrška so ji že večkrat izrekli ukor
// šol.  vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjene obveznosti:   dati, dobiti ukor ; kaznovati z ukorom / ukor učiteljskega zbora ; ukor pred izključitvijo  zadnja kazen pred izključitvijo učenca

ukoreníčiti se   -im se dov. ( í ȋ )
star.  ukoreniniti se:   v vlažni zemlji se potaknjenci hitro ukoreničijo ; ta rastlina se zlahka ukoreniči

ukoreníniti se   -im se dov. ( í ȋ )
1. pognati korenine v zemljo:   potaknjenec se je že ukoreninil ; presajena rastlina se najlažje ukorenini spomladi ; stoji tukaj, kot da se je ukoreninil  dolgo časa; vztrajno
2. ekspr.  postati notranje, čustveno tesno povezan s čim:   nikjer se ni mogel ukoreniniti ; v novem okolju se je ukoreninil  vživel, počutil doma / težko je odpraviti napake, predsodke, ki se ukoreninijo v ljudeh ; v njem se je ukoreninilo nezaupanje / to prepričanje se mu je ukoreninilo v zavest

ukorenínjati se   -am se nedov. ( í )
1. poganjati korenine v zemljo:   posajeno drevesce se dobro ukoreninja
2. ekspr.  postajati notranje, čustveno tesno povezan s čim:   počasi se ukoreninja v sosesko / v njem se ukoreninja nova ljubezen / to prepričanje se mu je vedno trdneje ukoreninjalo v zavest
● 
ekspr.  nova vera se je hitro ukoreninjala  širila, utrjevala

ukorenínjenec   -nca m ( ȋ )
ukoreninjena rastlina:   ukoreninjenci dobro rastejo

ukorenínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ukoreniniti se:   za ukoreninjenje potaknjencev sta potrebni vlaga in toplota

ukorenínjenost   -i ž ( ȋ )
stanje ukoreninjenega:   vlaga omogoča dobro ukoreninjenost / ekspr.  pisateljeva dela kažejo njegovo močno ukoreninjenost v domači zemlji

ukorístiti   -im dov. ( í ȋ )
star. izkoristiti :   dobro ukoristiti prihranjeni denar / ukoristiti priložnost, trenutni položaj

ukoríščati   -am nedov. ( í )
star. izkoriščati :   dobro ukoriščati stroje / ukoriščati svoj položaj
 
star.  vsi so z veseljem ukoriščali novo knjižnico  uporabljali, si izposojali knjige v njej

ukoríti   -ím dov. , ukóril  ( ī í )
knjiž.  strogo opomniti zaradi negativnega dejanja, vedenja:   krivce so kaznovali, njega pa samo ukorili ; ukoriti s pogledom

ukosíti   -ím dov. , ukósil  ( ī í )
pri košenju raniti, poškodovati:   ukositi žival ; ukositi koga v nogo ; pazi, da se ne ukosiš

ukoslôvje   -a s ( ȏ )
zastar.  veda o poučevanju; didaktika :   načela ukoslovja / obče ukoslovje  splošna didaktika

ukovína   -e ž ( í )
zastar. učnina :   ukovina za tečaj / starši so obrtniku plačali ukovino

ukovít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. poučen 1 ukovite in zabavne knjige

ukrajinístika   -e ž ( í )
veda o ukrajinskem jeziku in književnosti:   inštitut za ukrajinistiko

ukrajínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Ukrajince ali Ukrajino:   ukrajinski jezik ; ukrajinski narod / ukrajinske ljudske pesmi / ukrajinske stepe

ukrajínščina   -e ž ( ȋ )
ukrajinski jezik:   učiti se ukrajinščine ; prevajalec iz ukrajinščine ; ruščina, beloruščina in ukrajinščina

ukràs   -ása m ( ȁ á )
knjiž. okras :   veselost je otrokov najlepši ukras / ukras v obliki cvetja / uporabiti kaj za ukras

ukrásen   -sna -o prid. ( ā )
knjiž. okrasen :   ukrasni predmeti / narediti ukrasno vijugo
 
lit.  ukrasni pridevek  ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo

ukrásti   ukrádem dov. , stil.  ukràl ukrála  ( á ȃ )
1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika:   ukrasti denarnico, potni list ; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu ; ekspr.  ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso
// povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete:   ukrasti komu čast, dobro ime ; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo
// ekspr.  povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh:   pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta  prevzela
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik:   ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub
● 
ekspr.  ukrasti komu čas  zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari ; ekspr.  ukrasti komu prepričanje, slog  prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega ; ekspr.  ukrasti komu srce  pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen

ukrátiti   -im dov. , tudi  ukratíte;  tudi  ukratíla  ( á ā )
star. prikratiti :   teh pravic, ugodnosti jim ne smejo ukratiti / ukratiti otrokom veselje

ukŕčiti   -im dov. ( ŕ r̄ )
zastar. izkrčiti :   ukrčiti pot

ukŕčiti se   -im se dov. ( ŕ ȓ )
star.  skrčiti se:   ves se je ukrčil, da ga ni zeblo / zaradi sušenja se les ukrči

ukrenítev   -tve ž ( ȋ )
star. ukrep :   te ukrenitve niso nič zalegle / skrbstvene ukrenitve

ukreníti   ukrénem dov. ( ī ẹ́ )
narediti kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja:   v takem primeru je treba kaj ukreniti ; proti taki odločitvi se ne da nič ukreniti ; čeprav je stanje vsak dan slabše, nič ne ukrene ; ukreniti vse potrebno za varen prevoz tovora ; hitro, takoj so ukrenili vse, da se bolezen ne bi razširila / zanimalo ga je, ali bodo kaj ukrenili zoper njega, proti njemu  ali ga bodo kaznovali
// star. skleniti , odločiti :   ukrenili so prodati hišo ; ukrenili so, da tujec lahko ostane / jutri odidemo, je ukrenil oče

ukrèp   -épa m ( ȅ ẹ́ )
kar se naredi v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja:   ukrep je bil premalo premišljen ; predlagani ukrepi naj bi prispevali k utrditvi gospodarstva ; poostriti ukrepe proti prekupčevalcem ; publ.  podvzeti vse potrebne ukrepe za nemoteno delo  ukreniti vse potrebno ; za ta ukrep so se odločili iz več razlogov ; nujen, učinkovit ukrep ; ukrepi za varstvo pri delu, za vzdrževanje reda ; posledice, učinkovitost ukrepov / administrativni, carinski, davčni, ekonomski ukrepi ; disciplinski, vzgojni ukrep ; higienski, sanitarni, zdravstveni ukrepi ; varčevalni ukrepi ; varnostni, zaščitni ukrep ; varstveni ukrep / izredni ukrep  zaradi izrednega stanja sprejet ukrep, s katerim se skuša normalizirati stanje, pri čemer se povečajo pristojnosti državnih organov
// sklep, odločitev za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja:   ukrepi začnejo veljati naslednji mesec ; izdati ukrepe za zaustavitev inflacije ; potrditi predlagane ukrepe ; izvajanje, uvedba ukrepov
● 
star.  dolgo je premišljeval in tak je bil njegov ukrep  sklep, odločitev
♦ 
pravn.  represivni ukrepi  ki temeljijo na zastraševanju, omejevanju, prisili ; začasni ukrepi družbenega varstva  do 1989  začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine

ukrépanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ukrepati:   kljub takojšnjemu ukrepanju ponesrečencu niso mogli več pomagati ; hitro, odločno, premišljeno ukrepanje / ukrepanje proti komu

ukrépati   -am nedov. ( ẹ̑ )
delati kaj v skladu s premišljeno odločitvijo za uporabo sredstev in načinov, ki se zdijo glede na okoliščine ustrezni za dosego zastavljenega cilja:   položaj je resen, začnite ukrepati ; hitro, odločno, pametno ukrepati ; treba je takoj ukrepati, sicer bo prepozno ; ukrepati v skladu s predpisi ; ker ni dobil nobenih navodil, je začel ukrepati po svoje
// v zvezi s proti, zoper   delati, povzročati komu kaj neugodnega zaradi njegovega nepravilnega, nezakonitega ravnanja:   do nekaterih so popustljivi, proti drugim pa takoj ukrepajo ; zoper kršilce bo ukrepala inšpekcija / proti pobeglim ujetnikom so ostro ukrepali  so jih kaznovali
// star. sklepati 1 , odločati :   vsak mesec so zborovali in ukrepali pomembne stvari ; ukrepati o novih dajatvah

ukresáti   ukréšem dov. , ukrêši ukrešíte; ukrêsal  ( á ẹ́ )
v zvezi z ogenj, iskra   s tolčenjem, udarjanjem s čim ob kaj trdega povzročiti nastanek ognja, iskre:   ukresati iskro ; ukresati ogenj s kresilom in kresalom ; pod kopitom se je ukresala iskra / ekspr.  ukresati vžigalico  s potegom prižgati / konj se je spustil v dir, da so se ukresale iskre ; pren.  ukresati iskro upanja, vere v kom
● 
ekspr.  te besede so ukresale ogenj v njem  ga čustveno zelo vznemirile, razgibale ; ekspr.  ukresati dovtip, šalo  reči, povedati ; ekspr.  pazi nanj, ta bo ukresal še kako neumnost  naredil ; pog., ekspr.  ukresal jo je za njim kar po bližnjici  odšel

ukrêsniti   -em,  tudi  ukresníti  in  ukrésniti -em dov. ( é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑ )
zastar. ukresati :   ukresniti iskro, ogenj / ukresnila se mu je odlična zamisel

ukŕhniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
zastar. odkrhniti :   ukrhniti drobec skale ; suha veja se je ukrhnila

ukrivína   -e ž ( í )
kar nastane z ukrivljenjem:   izravnati ukrivino

ukrivíti   -ím dov. , ukrívil  ( ī í )
1. dati čemu krivo obliko:   ukriviti cev, žico ; zaradi teže knjig so se police ukrivile ; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v značilno dvojno esasto obliko
// dati čemu nenaravno, nepravilno obliko:   mačka je ukrivila hrbet ; zaradi jahanja so se mu noge ukrivile ; njegove ustnice so se skoraj ob vsaki besedi čudno ukrivile / ukriviti usta v nasmeh, posmeh / težko delo ga je počasi ukrivilo
2. ekspr.  povzročiti, da se kdo ukloni, vda:   ukriviti upornike ; ukriviti koga z davki, s silo ; tega človeka se zlepa ne da ukriviti
● 
ekspr.  spet je moral ukriviti hrbet pred njim  ga ubogati; mu biti poslušen, pokoren ; knjiž., ekspr.  ker se je počutil tujca, se je še bolj ukrivil vase  je postal še bolj nedostopen, nepriljuden

ukrívljati   -am nedov. ( í )
dajati čemu krivo obliko:   ukrivljati železne palice ; knjižne police so se začele ukrivljati  kriviti
// dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko:   ustnice je ukrivljal v prisiljen nasmeh / težko delo mu je začelo ukrivljati hrbet
● 
ekspr.  upiralo se jim je neprestano ukrivljati hrbtenico  ubogati koga; biti komu poslušen, pokoren

ukrívljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ukriviti:   ukrivljenje železne palice

ukrívljenost   -i ž ( ȋ )
značilnost ukrivljenega:   meriti ukrivljenost ploskve / bolezenska ukrivljenost hrbtenice

ukročênost   -i ž ( é )
stanje ukročenega:   ukročenost zveri / ekspr.  ukročenost nagonov

ukrojênost   -i ž ( é )
značilnost ukrojenega:   ukrojenost hlač, obleke

ukrojíti   -ím dov. , ukrójil  ( ī í )
1. dati obliko sestavnim delom obleke ali obutve:   ukrojiti hlače, krilo, obleko ; lepo, slabo ukrojiti rokave ; ukrojiti in sešiti
// narediti , izdelati :   obleko si je ukrojila sama ; tako pokrivalo se lahko ukroji tudi iz tanjšega blaga
2. ekspr.  dati čemu bistvene značilnosti, obliko:   po svoje ukrojiti poročilo / njegovo življenje je ukrojila vojna
// izoblikovati , ustvariti :   samovoljno ukrojiti pravico, zakone ; ukrojiti si poseben slog

ukrotítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ukrotiti:   ukrotitev bika / ukrotitev nasilneža / ukrotitev ognja

ukrotíti   -ím dov. , ukrótil  ( ī í )
1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo:   ukrotiti podivjanega žrebca ; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr.  ukrotiti otroka, nagajivca
// nav. ekspr.  s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša
a) stopnja, silovitost pojavljanja:   ukrotiti divjanje vode ; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo  zaustaviti
b) nasprotovanje koga:   ukrotiti nasprotnika ; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce
2. nav. ekspr. obvladati , zadržati :   ukrotiti jezo, nemir, strast ; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce ; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj
● 
ekspr.  plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah  preplezal ; ekspr.  ta učenec bo enačbo hitro ukrotil  rešil

ukrotljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ukrotiti:   lahko, težko ukrotljiv konj / ekspr.  hitro ukrotljiva jeza

ukúhati se   -am se dov. ( ú ȗ )
zmanjšati svojo prostornino zaradi kuhanja:   špinača, zelje se ukuha ; nakuhati se in ukuhati se

ukuléla   -e ž ( ẹ̑ )
glasb.  manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih; havajska kitara :   igrati na ukulelo ; peti ob spremljavi ukulel

ukupíti   in  ukúpiti -im dov. ( ī ú )
1. nar. primorsko kupiti :   ukupila si je nov plašč
2. zastar. odkupiti :   hišo in kmetijo je ukupila teta / ukupiti se pri kom z delom

UKV   --  in  -ja  [ ukavé -êja m ( ẹ̑ ȇ rad., krat.
ultrakratki valovi:   naprava za proizvajanje UKV / poslušati oddajo na UKV ; prvi del zloženk:  UKV-oddajnik ; UKV-sprejemnik ; UKV-postaja

ukvárjanje   -a s ( á )
glagolnik od ukvarjati se:   ukvarjanje z bolniki, ranjenci / zaradi pretiranega ukvarjanja z lastnimi problemi je zanemarjal svojo okolico / ukvarjanje s slikarstvom / spodbujati koga k ukvarjanju z literaturo / ukvarjanje s politiko, športom

ukvárjati se   -am se nedov. ( á )
1. delati kaj v zvezi s tem, kar izraža določilo:   ukvarjati se s pripravami na potovanje ; ukvarjati se s popravilom ure  popravljati jo / babica se je ukvarjala z dojenčkom ; ukvarjati se z bolniki, ranjenci  negovati jih, skrbeti zanje ; zdravnik se je dolgo ukvarjal s ponesrečencem ; ukvarjati se sam s seboj / ukvarjati se z delom, nalogo ; s to risbo se ukvarja že več tednov  jo izdeluje, dokončuje / ukvarjati se z mislijo na koga  misliti na koga ; ukvarjati se z načrtom za beg ; zadnje mesece se zelo ukvarja s svojo usodo  razmišlja o njej
2. imeti kaj za predmet svojega poklicnega, strokovnega dela:   ukvarjati se s popravljanjem dežnikov ; ukvarjati se z zdravljenjem / ukvarjati se z obrtjo, s trgovino ; prebivalci teh krajev se ukvarjajo z živinorejo / ukvarjati se z ročnim delom ; ukvarjati se z zajci  gojiti zajce / poklicno, strokovno se ukvarjati s čim
// imeti kaj za predmet svojega dela sploh:   ukvarjati se z domačimi opravili ; ukvarjati se s pisanjem pesmi ; s kuho se ukvarja mati  kuha ; v prostem času se ukvarja s slikanjem  slika ; ukvarjati se z vrtnarjenjem  vrtnariti / s tem primerom se ukvarja policija  ga rešuje ; s to temo se ukvarjajo vsi časopisi  pišejo o njej
3. imeti kaj za predmet proučevanja:   ukvarjati se z zgodovino slovenskega jezika / z vremenoslovjem se ukvarja kot amater / medicina se ukvarja z boleznimi ; s temi vprašanji se ukvarja sociologija / ukvarjati se z barvami, s kamni ; sistematično se ukvarjati z žuželkami
4. biti dejaven v tem, kar izraža določilo:   v teh krajih se s kulturo ukvarja zlasti učiteljstvo ; ukvarjati se s politiko, športom
5. biti na razpolago komu zaradi urejanja kakih stvari:   uslužbenka se je z vsako stranko ukvarjala približno deset minut ; prodajalka se je dolgo ukvarjala z njim / nimam časa, da bi se ukvarjal s takimi malenkostmi
// biti v dejavnem stiku s kom:   ukvarjati se z družino ; z otroki se noče ukvarjati ; veliko se ukvarja z bolnim očetom / učitelj se ukvarja z vsakim učencem posebej

ukvartírati   -am dov. ( ȋ )
zastar. nastaniti :   ukvartirati vojake

uláčniti   -im dov. ( á ȃ )
povzročiti občutek potrebe po jedi:   svež zrak jih je ulačnil

ulákotiti   -im  tudi  ulakotíti -ím dov. , ulákotil  tudi  ulakótil  ( á ā; ī í )
povzročiti občutek potrebe po jedi:   telovadba, dolga vožnja jih je ulakotila ; studenčnica ga je dodobra ulakotila

ulán   -a m ( ȃ )
nekdaj, zlasti v poljskem okolju  vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi, oborožen navadno s kopjem:   četa ulanov

ulánec   -nca m ( ȃ )
nekdaj, zlasti v poljskem okolju  vojak konjeniške enote v značilnem kratkem plašču in štirioglati kapi, oborožen navadno s kopjem:   na čelu konjenice so bili ulanci

ulánka   -e ž ( ȃ )
nekdaj, zlasti v poljskem okolju  kratek plašč, navadno modre barve, z dvema vrstama gumbov, značilen za ulane:   bil je oblečen v ulanko

ulánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ulane:   ulanski polk / ulanska kapa, suknja

ulcerózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
med. razjeden 1 , čirav :   ulcerozno tkivo / ulcerozno vnetje črevesne sluznice  ulkusno

uléči se   uléžem se dov. , ulézi se ulézite se; ulégel se ulêgla se;  nam.  uléč se  in  ulèč se  ( ẹ́ ẹ̑ )
1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj:   razgrnil je odejo po tleh in se ulegel ; zaspi takoj, ko se uleže ; uleči se na posteljo, v travo ; uleči se na bok, hrbet, trebuh / konj se je ulegel vznak
// namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka:   ulegel se je k popoldanskemu počitku ; po kosilu se navadno uleže za kako uro ; brez skrbi se ulezi, te bom že pravočasno zbudila
2. s prislovnim določilom  namestiti se, razprostreti se na površini; leči 1 prah se je ulegel na pohištvo / gošča se je ulegla na dno  usedla / mrak se je zgodaj ulegel na polja / ta misel se mu je kot mora ulegla na dušo
3. zaradi lastne teže postati nižji, gostejši:   kupi listja, sena so se ulegli ; sneg se je že toliko ulegel, da je primeren za smuko
4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega:   matica, prečka se je lepo ulegla v vdolbino
● 
čevlji se uležejo po nogi  po obliki, velikosti prilagodijo nogi ; ekspr.  starost se je ulegla nanj  postaral se je, ostarel je ; vznes.  ulegel se je k večnemu počitku  umrl je ; ekspr.  prijazen fant se mu je takoj ulegel v srce  mu je postal všeč, se mu je priljubil

ulégati se   -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj:   ne ulegaj se na vlažna tla / živina se je ulegala k počitku
// večkrat leči:   v takem hlevu se živali lahko ulegajo ; ulegati se in vstajati
2. s prislovnim določilom  nameščati se, razprostirati se na površini; legati :   prah se ulega na pohištvo / noč se je počasi ulegala na mesto / žalost se ji je ulegala na obraz
3. zaradi lastne teže postajati nižji, gostejši:   sneg se že ulega
4. biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega:   os se dobro ulega v ležaj

uleknína   -e ž ( ī )
geogr.  navadno manjša vdolbina v zemeljskem površju s položnimi nagibi:   pot se je spuščala v prostrano uleknino

ulékniti se   -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu:   mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo ; krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet
// dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko:   vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila  rahlo upognila ; vrv za perilo se je precej uleknila  povesila
 
ekspr.  hrib se je uleknil v položno dolino  polagoma, v rahlem loku prešel

uléknjenost   -i ž ( ẹ̄ )
značilnost uleknjenega:   pri tej vaji je pomembna uleknjenost telesa

úlema   tudi  uléma -a  in  -e m ( ȗ; ẹ̑ )
v muslimanskem okolju  teolog in razlagalec prava:   poslušati ulema ; ulemi in imami

uleníti   -ím dov. , tudi  uléni; ulénil  ( ī í )
star. poleniti :   brezdelje ga je še bolj ulenilo ; zadnje čase se je zelo ulenil / potok se v dolini uleni

uletéti se   -ím se dov. , ulêtel se  ( ẹ́ í star.
1. upehati se, utruditi se:   kar naj hiti in dela, se bo že uletel / konj se je po nekaj vožnjah uletel
2. unesti se:   mlad in zaletav je še, pa se bo že uletel / čakali so v zavetju, da se je nevihta uletela  polegla ; jeza, slaba volja se uleti

uležájiti   -im dov. ( ā ȃ )
teh.  dati, namestiti v ležaj:   uležajiti gred

uležánost   -i ž ( á )
lastnost uležanega:   uležanost vina / uležanost gnoja
 
knjiž.  kritiki so pohvalili uležanost igralčevega glasu  sproščenost, obvladanost

uležáti se   -ím se dov. ( á í )
z ležanjem, neuporabo doseči potrebno, ustrezno kakovost:   meso se mora uležati ; jabolka so se že uležala ; pivo, vino se je dobro uležalo / gnojijo le z gnojem, ki se je uležal ; njive letos niso obdelali, da bi se zemlja uležala / pred tiskom se mora papir dobro uležati
 
ekspr.  vtisi za umetniško obdelavo se morajo uležati  se urediti; se časovno odmakniti

úlica   -e ž ( ú )
1. načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili, znotraj kakega naselja, navadno s pločnikom ob straneh:   ulica drži, pelje na grad ; ulice se križajo ; prečkati ulico ; razsvetliti ulice ; na ulicah je veliko ljudi ; ob vseh ulicah v naselju so zelenice ; hoditi, peljati se, sprehajati se po ulici ; asfaltirana, makadamska, tlakovana ulica ; dolga, ozka, široka ulica ; glavna, stranska ulica ; mestne ulice ; mirna, samotna,  ekspr.  živahna ulica ; ime ulice ; stati na vogalu ulice / enosmerna ulica  po kateri poteka promet samo v eni smeri ; slepa ulica  ki ima izhod samo na enem koncu / mn., star.  stanoval je na Florjanskih ulicah  na Florjanski ulici
// taka pot in prostor na obeh straneh te poti, na katerem so navadno hiše:   vsi smo iz iste ulice ; imeti delavnico v majhni, zakotni ulici / poslovna, stanovanjska, trgovska ulica / skrbeti za urejenost pločnikov in zelenic na ulici / stanuje v Čopovi ulici številka 5
// stanovalci, prebivalci hiš ob ulici:   naša ulica je prva priskočila na pomoč ; ekspr.:  vsa ulica se je zgražala nad njim ; ne zganjajte takega hrupa, saj boste zbudili celo ulico
2. ed., slabš.  neosveščeni, nekulturni ljudje:   v drami je dobro prikazal ulico in salon ; jezik, nasilje ulice
3. ekspr., v zvezi slepa ulica   zelo neprijeten, zapleten položaj:   spraviti kaj, koga iz slepe ulice ; zabresti v slepo ulico ; pogajanja med velesilama so zašla v slepo ulico  v položaj, iz katerega na videz ni izhoda
4. mn., star.  ograjena pot, steza, po kateri hodi živina na pašo:   srečala sta se na ulicah
● 
slabš.  otroka je vzgajala ulica  prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja ; publ.  študenti so šli na ulice  so demonstrirali ; ekspr.  mladina veliko časa preživi na ulici  na javnih mestih, v javnih lokalih, na ulici sploh

úličen   -čna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na ulico:   ulični rob, vogal ; ulično ime / medla svetloba ulične svetilke ; ulični lokal  manjši gostinski lokal tik ob ulici ; ulični nasad  nasad ob straneh ulice, navadno na zelenici / ulični prodajalec časopisov  kdor prodaja časopise po ulicah ; ulični sestanek  sestanek prebivalcev, stanovalcev kake ulice
 
ekspr.  ulična popevka  poulična

úličica   -e ž ( ú )
manjšalnica od ulica:   zavila sta v ozko uličico ; blatne trške uličice ; s kockami tlakovane uličice stare mestne četrti / trgovske uličice z majhnimi prodajalnami

úlička   -e ž ( ú )
uličica :   rad se je sprehajal po starinski ulički

ulíkati se   -am se dov. ( ȋ )
pri likanju se skrčiti:   zaradi previsoke temperature se je blago ulikalo

ulítek   -tka m ( ȋ )
izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme:   obdelovati, ulivati ulitke ; aluminijasti, bronasti, jekleni ulitki ; ulitki iz barvnih kovin ; zvišati odpornost ulitkov
 
teh.  surovi ulitek  katerega površina še ni dokončno obdelana

úliti 1   úlim nedov. ( ú )
nav. 3. os., nar. tuliti , zavijati :   v peči je ulil ogenj ; veter uli okrog oglov

ulíti 2   ulíjem dov. ( í )
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu:   uliti kip / uliti v bron, mavec
// izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme:   uliti svečo, zvon ; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca

ulítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uliti:   po ulitju izdelek še obdelajo / preprečiti ulitje krvi

ulítost   -i ž ( ȋ )
stanje ulitega:   kip učinkuje tako celovito prav zaradi ulitosti / ekspr.  kritiki so pohvalili ulitost celotne igre  skladnost, harmoničnost

uliválec   -lca  [ ulivau̯ca tudi ulivalca m ( ȃ )
kdor kaj uliva:   ulivalec črk, zvonov

uliválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ulivanje:   izboljšati ulivalni postopek ; sodobni ulivalni stroji
 
tisk.  ulivalno kolo  del ulivalnika, s katerim se določata širina in debelina ulite vrste

uliválnik   -a m ( ȃ )
tisk.  naprava za taljenje svinca in ulivanje vrst, črk:

ulívanje   -a s ( í )
glagolnik od ulivati:   ulivanje črk, orodja, zvonov ; stroj za ulivanje ; ulivanje in kovanje
 
etn.  ulivanje svinca, voska  igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah svinca, voska, strjenega v mrzli vodi

ulívati   -am nedov. , tudi  ulivájte;  tudi  ulivála  ( í )
izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu:   ulivati kipe / ulivati v bron, mavec
// izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme:   ulivati sveče, zvonove / ulivati črke iz svinca

ulívek   -vka m ( ȋ )
tisk.  ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip

ulíven   -vna -o prid. ( ȋ )
metal.  nanašajoč se na ulivanje:   ulivni kanal / ulivni sistem

úlj   -a m ( ȗ star.
1. (čebelji) panj:   vsi ulji so polni medu ; čebelnjak s pisanimi ulji ; v sobi je šumelo kakor v ulju / sedeti pred uljem  čebelnjakom
2. votel panj:   cepiti hrastove ulje ; dati ulj na ogenj, v peč

uljé   -ésa s ( ẹ̑ )
nar.  gnojna razjeda (na koži):   iz uljesa je tekel gnoj ; ulje na kolenu, vratu

uljnják   -a m ( á )
star. čebelnjak :   na koncu vrta stoji uljnjak ; sedeti pri uljnjaku ; v razredu je šumelo kakor v uljnjaku

úlkus   -a m ( ȗ )
med. razjeda , čir :   imeti ulkus na goleni, vratu / dieta za bolnike z želodčnim ulkusom ; ulkus na dvanajstniku / perforirani ulkus

úlkusen   -sna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na ulkus:   ulkusna rana / ulkusna dieta

úlna   -e ž ( ū )
anat. podlahtnica

ulòm   -ôma m ( ȍ ó )
glagolnik od ulomiti:   s podporo je preprečil ulom veje / nevaren ulom kosti

ulómčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
mat. ulomkov :   ulomčna črta

ulómek   -mka m ( ọ̑ )
1. mat.  število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil:   izraziti razmerje dveh števil z ulomkom ; računati z ulomki ; števec in imenovalec ulomka ; cela števila in ulomki / krajšati, razširiti ulomke ; odpraviti ulomke v enačbi ; dvojni ulomek  pri katerem je v števcu ali imenovalcu ali v obeh ulomek ; nepravi  pri katerem je števec večji od imenovalca , pravi ulomek  pri katerem je števec manjši od imenovalca / zapisati kaj v obliki ulomka
2. star. delček , delec :   zlepiti ulomke v celoto / to je le majhen ulomek njegovega bogastva / skalni ulomki  odlomljeni delci, kosi

ulomíti   ulómim dov. ( ī ọ́ star.
1. odlomiti :   ulomiti vejo ; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha
2. zlomiti , prelomiti :   ulomiti palico na dva dela ; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves ; led na jezeru se je ulomil  udrl
● 
star.  na vrhu klanca se pot ulomi na levo  zavije v ostrem loku na levo ; star.  komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro  nenadoma preide

ulómkov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ulomek:   ulomkova vrednost / ulomkova črta  vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec

ulônčiti   -im dov. ( ō ȏ )
vrtn.  dati, vsaditi v lonec:   ulončiti grmovnice

ulòv   -ôva m ( ȍ ó )
1. glagolnik od uloviti:   čakati na ulov ; možnosti ulova
2. kar se ulovi:   pobirati ulov ; prodati ves ulov ; obilen ulov rib

ulôvek   -vka m ( ȏ )
zastar. ulov :   velik ulovek rib ; prodati ves ulovek

ulovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uloviti:   preprečiti ulovitev / takojšnja ulovitev vlomilca

ulovíti   -ím dov. , ulôvil  ( ī í )
1. z iskanjem, zasledovanjem priti do divjadi in jo ustreliti:   uloviti medveda, zajca / uloviti srno v past, s pastjo
// z iskanjem, zasledovanjem priti do živali zaradi koristi:   uloviti kita ; ulovil je veliko polhov
// z iskanjem, zasledovanjem priti do živali sploh:   uloviti bolho, metulja / mačka je ulovila miš
2. ujeti :   uloviti bežečega / uloviti mačka za rep / uloviti kozarec, tik preden bi padel na tla / uloviti žogo / uloviti deževnico v sod / filter ulovi večino nesnage  prestreže, zaustavi / uloviti in ustaviti gugalnico / uloviti košček mesa v juhi / policija je ulovila tatu / učitelj ga je ulovil pri prepisovanju / uloviti koga na laži / komaj je še ulovil vlak / uloviti profesorja za podpis / uloviti dobro službo / trudi se, da bi ulovila bogatega ženina / uloviti snop svetlobe v ogledalo / uloviti prijazen nasmeh / hodi okrog prijateljic, da ulovi kako novico / uloviti klic na pomoč / uloviti korak z drugimi / težko ulovi kako uro počitka

ulovljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uloviti:   lahko ulovljiva žival / njegove težko ulovljive misli

úlster   -tra m ( ú )
tekst.  kosmatena, težka volnena tkanina, tkana navadno v keprovi vezavi:   plašč iz ulstra
// obl.  dolg, ohlapen plašč s pasom, navadno iz te tkanine:   obleči ulster

ultimát   -a m ( ȃ )
1. zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku:   dati, postaviti komu ultimat ; biti postavljen pred ultimat
2. pravn.  zadnji, končni poziv vlade ene države vladi druge države, naj reši sporno vprašanje, sicer bodo sledili nasprotni ukrepi, navadno vojna napoved:   groziti z ultimatom
// akt s tako zahtevo:   izročiti, poslati ultimat

ultimatíven   -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ultimat:   ultimativna grožnja, zahteva / ultimativni datum / ultimativna nota
 
knjiž.  ni se strinjal s tako ultimativnimi načini reševanja problemov  ostrimi, izključujočimi različne možnosti

último   -a m ( ȗ )
igr., pri taroku  igra, pri kateri se mora napovedana karta izigrati v zadnjem vzetku:   igrati, napovedati ultimo / izgubiti ultimo / kralj, pagat ultimo
 
knjiž.  njegov odstop je bila zanj ultimo rešitev  zadnja
 
fin.  ultimo menica  menica, ki zapade zadnji dan v mesecu

últra   -- prid. ( ȗ )
knjiž.  ki v zelo visoki stopnji presega navadne, običajne lastnosti česa, skrajen:   kritika je slikarja označila za ultra modernista ; njegovi nazori so se mu zdeli preveč ultra

ultra...   ali  últra...  predpona v sestavljenkah  ( ȗ )
za izražanje
a) stanja nad običajno mejo, mero:   ultraakustičen, ultrafilter, ultrakratek, ultramikroskop, ultravijoličen, ultrazvok, ultražarki
b) zelo visoke, skrajne stopnje:   ultralevičar, ultramoderen, ultrareakcionar

últracentrifúga   -e ž ( ȗ-ȗ )
teh.  centrifuga z zelo velikim številom vrtljajev, ki se uporablja za ločevanje koloidnih delcev in makromolekulskih snovi od tekočine:   določanje molekulske mase beljakovin z ultracentrifugo

últradesníčarski   -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
polit.  nanašajoč se na skrajno konservativno stranko ali tako skupino v stranki:   ultradesničarska ideologija

últrafílter   -tra m ( ȗ-í )
teh.  naprava za filtracijo, navadno pod zvišanim tlakom, ki se uporablja za ločevanje koloidnih delcev in makromolekulskih snovi od tekočine:   ultracentrifuga in ultrafilter

últrakrátek   -tka -o prid. ( ȗ-á )
rad., v zvezi ultrakratki valovi   radijski valovi z valovno dolžino od 1 do 10 m:   premočrtno širjenje ultrakratkih valov

últrakratkovalôven   -vna -o prid. ( ȗ-ȏ )
nanašajoč se na ultrakratke valove:   ultrakratkovalovna svetloba / ultrakratkovalovno območje
// ki deluje na ultrakratkih valovih:   ultrakratkovalovni oddajnik / antena za ultrakratkovalovno telefonijo
 
med.  ultrakratkovalovna terapija  terapija z ultrakratkimi valovi

últraláhek   -a -o prid. ( ȗ-á )
ki je narejen tako, da ima zelo majhno težo:   ultralahek prenosni računalnik ; plezalci nosijo ultralahka oblačila / ultralahko letalo ; ultralahko plovilo

últralévi   -a -o prid. ( ȗ-ẹ́ )
skrajno politično liberalen:   ultraleva skupina / ultraleva smer v stranki

últralevíčarski   -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
polit.  nanašajoč se na skrajno radikalno smer ali skupino v liberalni stranki:   ultralevičarska socialna gesla / ultralevičarska skupina

últramáraton   -a m ( ȗ-ȃ )
šport.  tek na razdaljo, daljšo od 42,195 km:   priprave na ultramaraton po Avstraliji ; svetovni prvak v ultramaratonu / teči ultramaraton
// s prilastkom  tekmovanje na zelo dolgih progah:   udeležil se je kolesarskega ultramaratona za rekreativce

últramáratonec   tudi  últramaratónec -nca m ( ȗ-ȃ; ȗ-ọ̑ )
šport.  športnik, ki se ukvarja z ultramaratonom:   ultramaratonec je skrbno načrtoval prehranjevanje med preizkušnjami ; vzdržljivi ultramaratonci / kolesarski, plavalni ultramaratonec / rekreativni ultramaratonec

últramáratonski   tudi  últramaratónski -a -o prid. ( ȗ-ȃ; ȗ-ọ̑ )
nanašajoč se na ultramaraton:   ultramaratonski tek ; ultramaratonska preizkušnja / ultramaratonski kolesar, plavalec

ultramarín   -a m ( ȋ )
1. navadno temno moder poldrag kamen z medeno rumenimi lisami:   prstan z ultramarinom / ogrlica z vijoličastim, zelenim ultramarinom ; ultramarin in lazurit
 
min.  rudnina natrijev kalijev aluminijev silikat s primesmi
2. temno modra barva:   na sliki prevladuje ultramarin ; pobarvati z ultramarinom ; v prid. rabi:  ultramarin barva ; prisl.:  ultramarin modra barva

ultramarínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ultramarin:   ultramarinski nakit / ultramarinska modrina / ultramarinski odtenek modre barve

últramikroskóp   tudi  últramikroskòp -ópa m ( ȗ-ọ̑; ȗ-ȍ ȗ-ọ́ )
fiz.  mikroskop, ki uporablja uklonjeno svetlobo:   analizo je opravil z ultramikroskopom

últramodêren   -rna -o prid. ( ȗ-ē )
ekspr.  zelo, skrajno moderen:   ultramoderna bolnišnica / skladba v ultramodernem slogu ; ultramoderno slikarstvo

ultramontánec   -nca m ( ȃ )
pristaš ultramontanizma:   vnet ultramontanec

ultramontanízem   -zma m ( ī )
od 15. do 19. stoletja  smer v katolištvu, ki popolnoma priznava cerkvene dogme, papeževo oblast:   galikanizem in ultramontanizem

ultramontánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ultramontance ali ultramontanstvo:   ultramontanski nazori / ultramontanski klerikalizem

ultramontánstvo   -a s ( ȃ )
od 15. do 19. stoletja  popolno priznavanje cerkvenih dogem, papeževe oblasti:   odpor jožefincev do ultramontanstva

últranacionalístičen   -čna -o prid. ( ȗ-í )
skrajno nacionalističen:   preprečevati ultranacionalistične izgrede / ultranacionalistična politika

ultrapás   in  últrapas -a m ( ȃ; ȗ )
obloga iz trde umetne snovi, odporna proti vodi in topilom:   obložiti, prekriti mizo, police z ultrapasom ; v prid. rabi:  ultrapas plošča

últrardèč   -éča -e prid. ( ȗ-ȅ ȗ-ẹ́ )
fiz.  ki ima tako veliko valovno dolžino, da z vidom ni zaznaven; infrardeč :   ultrardeča svetloba ; toplotni učinki ultrardečega sevanja

últrarevolucionár   -ja m ( ȗ-á )
kdor zagovarja skrajno revolucionarne nazore, stališča:   zahteve ultrarevolucionarjev

ultráš   -a m ( á )
pripadnik ekstremistične skupine, stranke; skrajnež :   levi in desni ultraši v stranki

ultráški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na ultraše:   ultraške metode / ultraška teroristična organizacija

últravijóličast   -a -o prid. ( ȗ-ọ̑ )
fiz. ultravijoličen :   ultravijoličasta svetloba / nastajanje vitamina D pod vplivom ultravijoličastih žarkov  ultravijolične svetlobe / ultravijoličasti teleskop

últravijóličen   -čna -o prid. ( ȗ-ọ̑ )
fiz.  ki ima tako majhno valovno dolžino, da z vidom ni zaznaven:   ultravijolična svetloba ; kemični učinki ultravijoličnega sevanja / ultravijolični žarki  ultravijolična svetloba
// teh.  ki deluje na osnovi ultravijolične svetlobe:   ultravijolična fotografija / ultravijolična svetilka
 
fiz., teh.  ultravijolična spektroskopija  spektroskopija ultravijolične svetlobe

últravioléten   -tna -o prid. ( ȗ-ẹ̑ )
fiz. ultravijoličen :   ultravioletna svetloba ; ultravioletno sevanje Sonca / ultravioletni žarki  ultravijolična svetloba

últrazvóčen   -čna -o prid. ( ȗ-ọ̑ )
1. fiz.  ki ima tako visoko frekvenco, da s sluhom ni zaznaven:   ultrazvočni klici netopirjev / ultrazvočna frekvenca ; ultrazvočno območje, valovanje
// teh.  ki deluje na osnovi ultrazvoka:   ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat
 
navt.  ultrazvočni globinomer  elektronska priprava za merjenje globine z ultrazvokom
2. nanašajoč se na ultrazvok 2:   ultrazvočna diagnostika / ultrazvočni aparat / ultrazvočna preiskava

últrazvók   -a m ( ȗ-ọ̑ )
1. fiz.  zvok, ki ima tako visoko frekvenco, da s človeškim sluhom ni zaznaven:   oddajati ultrazvok ; uporaba ultrazvoka v medicini, tehniki ; infrazvok in ultrazvok
2. naprava za pregled telesnih organov, tkiv s pomočjo takega zvoka:   prenosni ultrazvok ; nakup novega ultrazvoka ; pregled, preiskava z ultrazvokom / terapija, zdravljenje z ultrazvokom / uporaba ultrazvoka pri diagnostiki
// zdravniški pregled s tako napravo:   opraviti ultrazvok ; poslati pacienta na ultrazvok ; aparat, naprava za ultrazvok ; ultrazvok in mamografija / ginekološki ultrazvok ; ultrazvok dojk, srca, trebuha

úm   -a m , v drugem pomenu mn. stil.  umôvi  ( ȗ )
1. sposobnost mišljenja, spoznavanja:   ponesrečenčev um je prizadet ; otrokov um se razvija ; bistriti mladini um ; meje človeškega uma ; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž.  um se mu je omračil  postal je duševno bolan ; imeti bister, pronicljiv um ; star.  bolan na umu  duševno bolan
// zavest, duh glede na to sposobnost:   um marsičesa ne zna razložiti ; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje ; dejavnost uma
2. navadno s prilastkom  človek glede na to sposobnost:   iščoč, kritičen, ustvarjalen um ; največji umi človeštva / biti velik politični um
● 
star.  ni mu šlo do uma  ni doumel ; ekspr.  od razburjenja, strahu biti čisto iz uma  nerazsoden, zmeden ; star.  to mi ne gre iz uma, z uma  tega ne morem pozabiti ; ekspr.  to bi ga spravilo iz uma  naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega ; star.  to mi ni padlo, prišlo na um  tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil ; star.  to mi ne gre v um  v glavo ; imeti na umu star.  kaj je imel na umu, je težko reči  kaj je mislil, nameraval ; star.  vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični  vse to morate upoštevati ; zastar.  najti pot po umih  po občutku ; zastar.  po mojih umih jim še veliko manjka  po moji presoji, oceni ; star.  uma svetli meč  razum, pamet ; ekspr.  delati, kričati kakor iz uma  zelo
♦ 
filoz.  čisti um  bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje ; praktični um  po Kantu  človekova moralna dejavnost

umaknítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od umakniti:   umaknitev znamk iz uporabe / umaknitev okupacijskih čet / umaknitev obtožbe

umakníti   in  umákniti -em dov. ( ī á )
1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja
a) da ni več v napoto:   umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize ; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo
b) v večjo oddaljenost od česa:   umakniti čoln od obale ; umakniti se od okna
// s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več:   umakniti roko ; pravočasno je umaknil glavo
2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo:   umakniti star denar iz prometa ; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda
3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega:   umakniti otroka s prepiha ; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila ; pred dežjem se umakniti pod streho
// narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh:   sklenili so umakniti svoje čete
4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic:   umakniti obtožbo, prijavo ; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop
● 
ekspr.  ni umaknil oči, pogleda z nje  ni je prenehal gledati

umáknjenost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost umaknjenega:   umaknjenost hiše v breg / ekspr.  pesnikova umaknjenost v notranji svet / ekspr.  živeti v umaknjenosti svojega doma

umánjkanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od umanjkati:   popolno umanjkanje idej ; umanjkanje etičnih norm ; umanjkanje kritične distance, razmisleka ; posledice umanjkanja / umanjkanje proračunskih sredstev

umánjkati   -am dov. ( ȃ )
1. nar.  ne izpolniti, kar je bilo obljubljeno, rečeno:   dogovorila sta se za ceno, pa je umanjkal ; ne zaupam mu, ker rad umanjka
 
star.  umanjkati besedo, obljubo  ne izpolniti besede, obljube
// ne izpolniti pričakovanj:   ko se je treba izkazati, umanjka
2. star. izostati :   umanjkal je za nekaj dni / ni hotel umanjkati pri pogovoru / uspeh ni umanjkal

umánjšati   -am dov. ( ȃ )
star. zmanjšati :   umanjšati nevarnost okužbe

umazanaríja   -e ž ( ȋ )
zastar. umazanija :   umazanarija v vodi

umázanček   -čka m ( ȃ )
ekspr.  umazan otrok:   umiti umazančka

umazanè   -éta m ( ȅ ẹ́ )
umazanec :   kakšen umazane pa si

umázanec   -nca m ( ȃ )
ekspr.  umazan človek:   umiti malega umazanca ; razcapanci in umazanci
// malopriden, malovreden človek:   pravi umazanec je ; imeli so ga za umazanca / kot psovka  kako pa govoriš, umazanec umazani

umazaníja   -e ž ( ȋ )
1. zelo drobni delci navadno prijete, sprijete snovi na čem, kjer ni potrebno, zaželeno:   na tleh, po kotih se nabira umazanija ; izmiti, odstraniti, počistiti umazanijo ; biti pokrit z umazanijo ; posode se drži debela plast umazanije / s čevlji nositi umazanijo v hišo / ekspr.  živeti v umazaniji  v umazanem okolju, prostoru
2. ekspr.  grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje:   odkrili so njegovo umazanijo ; počenjati umazanije / govoriti umazanije

umázanka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  umazana ženska:   umiti umazanko
// malopridna, malovredna ženska:   zmerjali so jo z umazanko

umázanost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost umazanega:   umazanost rok, stanovanja / v sebi čuti umazanost ; spoznal je umazanost vsakdanjega življenja / kolo je prekrila umazanost  umazanija, prah
// ekspr.  grdo, neprimerno dejanje ali ravnanje:   te umazanosti mu ni odpustila / pripovedovati umazanosti

umázati   umážem dov. , umázala  in  umazála  ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi:   umazati obleko, posodo, tla ; umazati čevlje z blatom ; otrok se je umazal pri igri ; umazati si roke
2. ekspr.  vzeti komu ugled, osramotiti:   umazati komu ime ; umazal se je v sodelovanju z okupatorji
 
ekspr.  s tem si nočem umazati rok  nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti:   umazati ljubezen, prijateljstvo ; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj

úmbra   -e ž ( ȗ )
knjiž.  naravni pigment rjave barve:   slikar je rad uporabljal umbro in sieno
 
um.  naravna  svetlo rjav , žgana umbra  temno rjav pigment ; zelena umbra  rjavkasto zelen pigment

umécati   -am dov. ( ẹ̄ )
zastar. omehčati :   končno so ga le umecali

umečíti   -ím  in  uméčiti -im dov. , uméči  tudi  umêči; uméčil  ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
star. omehčati :   dolgo je trajalo, da jih je umečila

umedíti   -ím dov. , umédil  ( ī í )
1. povzročiti, da postane kaj medno, mehko:   umediti sadje ; te hruške se hitro umedijo
2. ekspr.  povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva:   poskušala je umediti očeta

umehčáti   -ám dov. ( á ȃ )
star. omehčati :   umehčati kožo / s prigovarjanjem ga je umehčala / umehčati glas / končno se je le umehčal

úmen   úmna -o prid. , úmnejši  ( ú ū )
1. nanašajoč se na um:   človek je umno bitje / knjiž.  umni in čustveni razlogi  razumski / trdil je, da je svet umen  z umom spoznaven, doumljiv
2. star. pameten , inteligenten :   potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave  bister, nadarjen
3. star. preudaren , pameten :   umen človek ne bi ravnal tako ; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo
4. star. razumljiv , umljiv :   vsem umna razlaga

umênje   -a s ( é )
glagolnik od umeti:   to je za pravilno umenje predpisov zelo pomembno / ponašati se s svojim umenjem

umériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah:   umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico
// preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave:   umeriti barometer, tehtnico
2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa:   krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič  sešiti
// star.  ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti :   umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav
3. zastar. odmeriti , določiti :   umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla
4. star.  narediti po čem, prilagoditi čemu:   igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim
// narediti , oblikovati :   mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu
● 
šalj.  pes mu je umeril hlače  mu je raztrgal hlače ; šalj.  umeriti komu hlače  natepsti ga ; star.  umeriti pot proti domu  oditi

umérjanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od umerjati:   umerjanje merilnih naprav

umérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. določevati in označevati merilne enote na merilnih pripravah:   umerjati instrumente
// preverjati in uravnavati točnost delovanja merilne priprave:   umerjati barometre, višinomere
2. star.  ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomerjati :   umerjati hlače, obleko

umérjenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost umerjenega:   natančna umerjenost instrumenta / knjiž.  čustvena umerjenost  obvladanost, zadržanost / knjiž.  umerjenost v razsojanju  zmernost

umesíti   in  umésiti -im dov. ( ī ẹ́ )
povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov:   umesiti testo ; umesiti z rokami / umesiti kruh ; umesiti z mlekom

umésten   -tna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki ustreza danemu položaju, danim okoliščinam:   umestna izjava, pripomba ; ta medklic ni bil umesten ; njegovo vprašanje je bilo v tem trenutku popolnoma umestno / jeza kupcev je bila umestna  upravičena

umésti   umédem  in  umétem  in  umêsti umêdem  in  umêtem dov. , stil.  umèl uméla  in  umêla  ( ẹ́; é )
narediti, da se iz smetane izloči maslo:   umesti v pinji / umesti smetano / umesti maslo

umestítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od umestiti:   slovesna umestitev novega rektorja / po umestitvi v hotelu je šel na sprehod

umestíti   -ím  tudi  uméstiti -im dov. , umésti; uméstil  ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
1. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto:   umestiti dekana, škofa ; rektorja so slovesno umestili / umestiti novi upravni odbor
2. knjiž. namestiti , postaviti :   umestiti kip na podstavek / otroka je udobno umestil na sedež / umestiti se na svoj prostor / umestil se je pri svojem bratu  nastanil

umestítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na umestitev:   umestitveni obred / umestitveni simboli / umestitvena seja odbora, nove vlade

uméstnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost umestnega:   utemeljevati umestnost gradnje ; umestnost pripombe

uméšanje   tudi  umešánje -a s ( ẹ́; ȃ )
1. glagolnik od umešati:   umešanje rumenjaka v mleko
2. kar se umeša:   dodati umešanje iz margarine, jajc in sladkorja

uméšati   tudi  umešáti -am dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
z mešanjem, med mešanjem dodati kaki snovi še kaj:   umešati kvas v moko ; surovo maslo umešati s sladkorjem ; vse sestavine gladko umešamo / umešati testo

uméščanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od umeščati:   obred umeščanja vojvod / umeščanje v prostoru

uméščati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. uradno postavljati, uvajati na službeno mesto:   umeščati rektorje, škofe
2. knjiž. nameščati , postavljati :   vojaka sta umeščala orožje

uméščenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od umestiti:   obred slovesnega umeščenja

umétati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
delati, da se iz smetane izloči maslo:   umetati v pinji / umetati maslo

umetélen   tudi  umételen -lna -o prid. ( ẹ̑; ẹ̑ )
1. narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za lepoto:   umetelne rezbarije, vezenine / umetelna oblika pesnitve ; zgradba stavka je umetelna
2. ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben:   umetelen steklar ; ta urar je zelo umetelen / človek umetelnih rok
3. zastar. izveden , izkušen :   ženska je umetelna, ozdravila ga bo
4. zastar. umeten , nenaraven :   narediti umetelni ogenj / umetelno oko

umetélnik   tudi  umételnik -a m ( ẹ̑; ẹ̑ )
1. star. strokovnjak , mojster :   orgle je izdelal domači umetelnik ; krojaški umetelnik
2. zastar. umetnik :   slike znanega umetelnika

umetélnost   tudi  umételnost -i ž ( ẹ̑; ẹ̑ )
1. lastnost, značilnost umetelnega:   umetelnost vezenin / mojstrska umetelnost oblike
2. ustvarjalna, oblikovalna spretnost, sposobnost:   za struženje takih figur je potrebna precejšnja umetelnost / obrtna umetelnost ; umetelnost rok
// dejavnost, dejanje, ki zahteva tako spretnost, sposobnost:   obvladovati kako umetelnost / mojster kuharske umetelnosti
3. zastar. umetnost :   poezija, glasba in druge umetelnosti

uméten   -tna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same:   umetni dež, led, sneg ; umetni potresi ; umetna svetloba ; umetna snov ; rože niso prave, ampak umetne ; naravna in umetna vlakna ; to jezero je umetno / umetni diamant ; umetni satelit ; umetna hrana  hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri ; umetna masa  umetno dobljena organska snov iz makromolekul ; umetna oploditev  oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja ; umetne pijače  pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj ; umetna radioaktivnost ; umetna smola  smoli podobna umetna snov ; umetna svila ; umetno drsališče  drsališče z umetno vzdrževanim ledom ; umetno gnojilo ; umetno usnje / umetno življenje  življenje, ustvarjeno s pomočjo tehnoloških metod
// narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu:   umetni lasje ; umetna noga ; umetno oko ; umetno zobovje
2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov:   umetni kovač, mizar / umetna obrt
3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja:   umetne in ljudske pesmi ; umetne pripovedke ; Andersenove pravljice so umetne
// ki ustvarja taka dela:   umetni in ljudski pesniki
4. star.  zahtevno, zapleteno oblikovan:   pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame ; preprost in umeten
5. ekspr. nepristen , narejen :   umeten smehljaj ; umetna skromnost ; vse je bilo umetno, navidezno / umetno življenje
6. ki nima stvarne podlage:   taki problemi so umetni ; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
7. zastar. izurjen , spreten :   biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika  izvedenega, šolanega zdravnika
8. v zvezi umetno sonce   svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke,  elektr. kremenova svetilka :
● 
star.  prireditev z umetnim ognjem  z ognjemetom
♦ 
aer.  umetni horizont  priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino ; agr.  umetna koklja  priprava za umetno ogrevanje piščancev ; biol.  umetni izbor  odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam ; elektr.  umetna inteligenca  sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme ; jezikosl.  umetni jezik  načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu ; med.  umetni splav ; umetna ledvica  naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa ; umetno dihanje  umetno dovajanje zraka v pljuča ; metal.  umetno staranje  pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva ; rib.  umetna muha  vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko ; šport.  umetno drsanje  umetnostno drsanje ; teh.  umetni vlek  vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem ; voj.  umetna megla  s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje

uméti   úmem  stil.  umêjem dov. in nedov. , tudi  úmel; úmljen  ( ẹ́ ú, ȇ star.
1. razumeti , dojeti :   umeti besede, poglede koga ; mislim, da umeš, kaj hočem / francosko ume, govori pa ne / nisem ga umel, ker je govoril nemško
// razumeti koga, biti naklonjen komu:   malokdo ume reveža / umem tvojo bolečino, jezo
// razumeti se na kaj, spoznati se na kaj:   dobro ume svoj posel / umeti se na glasbo
2. z nedoločnikom  znati, biti sposoben:   ume brati in pisati ; še tega ne ume narediti / ume se lepo vesti

umétnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti:   postati umetnica ; razstava del znane umetnice / gledališka, likovna umetnica
2. ekspr., navadno s prilastkom  ženska, ki zna kaj zelo lepo, spretno narediti:   kuharska umetnica ; umetnica ličenja / umetnica v vzgajanju otrok

umetníčenje   -a s ( ī )
glagolnik od umetničiti:   preprosto izražanje in umetničenje / razložiti kaj brez umetničenja / umetničenje oblike

umetníčiti   -im nedov. ( í ȋ )
slabš.  izražati se oblikovno zapleteno, nenaravno:   ta glasbenik, pesnik rad umetniči / umetničiti v melodiji
// delati kaj oblikovno zapleteno, nenaravno:   umetničiti govor

umetníja   -e ž ( ȋ )
1. dejanje, za katero je potrebna velika spretnost:   naučiti se umetnij ; akrobatske, čarovniške umetnije / zlesti skozi tako odprtino, ni nobena umetnija
2. ekspr.  dejanje, lastnost, s katero se skuša koga spretno prevarati, preslepiti:   uporabila je vse ženske umetnije, da bi ga pridobila / odvetniške umetnije / poznati umetnije reklame

umétnik   -a m ( ẹ̑ )
1. kdor ustvarja, oblikuje dela estetske vrednosti:   postati umetnik ; slaven, velik umetnik ; glasbeniki, pisatelji, slikarji in drugi umetniki / besedni umetnik  pisatelj, pesnik; dober govornik ; filmski, likovni umetnik ; ljudski umetnik  častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje ; poklicni umetnik ; poustvarjalni umetnik ; ekspr.  umetnik taktirke  dirigent / portretiral ga je znani umetnik  slikar, likovni umetnik / ekspr.  v fantu je nekaj umetnika  umetniških sposobnosti, lastnosti
2. ekspr., navadno s prilastkom  kdor zna kaj zelo lepo, spretno narediti:   cirkuški, steklarski umetnik ; ta nogometaš je pravi umetnik z žogo / biti velik umetnik v izmišljevanju ; umetnik življenja

umétnikov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na umetnika:   umetnikov portret / umetnikovo delo, življenje

umetnikovánje   -a s ( ȃ )
knjiž.  umetniško delovanje:   od umetnikovanja ni mogel živeti / večletno umetnikovanje v Parizu

umetnína   -e ž ( ī )
1. umetniško delo:   gledati, napisati, poslušati umetnino ; dragocena, velika umetnina ; umetnina iz kamna, lesa ; katalog umetnin ; trgovina z umetninami / besedna, filmska, gledališka umetnina
2. ekspr.  zelo lepo oblikovan, okrašen izdelek:   posoda, preproga je prava, resnična umetnina

umetnínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na umetnino:   umetninski katalog
 
zastar.  umetninski slog  umetniški

umétniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na umetnike ali umetnost:
a) umetniški izraz, slog ; umetniška dela ; umetniško ustvarjanje / umetniški čut, dar ; umetniška moč / tudi njegovi filozofski spisi so umetniški ; slika velike umetniške vrednosti / umetniško ime igralke, slikarja / umetniške smeri ; umetniška ustanova ; kulturno-umetniško društvo / umetniška družba / umetniški svet  svet, ki soodloča o usmeritvi in repertoarju umetniške ustanove ; umetniški vodja gledališča  kdor pripravlja predloge za izbor umetniških del kakega gledališča ; večer umetniške besede  prireditev, na kateri se berejo, recitirajo leposlovna dela, dramski odlomki
b) umetniška galerija ; umetniška razstava / umetniška razglednica  razglednica z reprodukcijo umetniškega dela
● 
ekspr.  on je umetniška duša  zelo čustven človek z veliko domišljijo, sposobnostjo vživljanja

umétniškoizpôveden   -dna -o prid. ( ẹ̑-ȏ )
nanašajoč se na umetniško izpoved:   umetniškoizpovedno dejanje

umétniškost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost umetniškega:   umetniškost besedila, dela / umetniškost režiserja

umétništvo   -a s ( ẹ̑ )
1. dejavnost umetnikov:   umetništvo daje smisel njegovemu življenju / pravljica je oblika ljudskega umetništva / tridesetletnica umetništva znanega režiserja in igralca  umetniškega ustvarjanja
2. dejstvo, da je kdo umetnik:   z novim delom potrditi svoje umetništvo

umetnjákar   -ja m ( ȃ )
slabš. umetnik :   dolgolasi, ekstravagantni umetnjakar / cirkuški umetnjakarji

umetnjákarski   -a -o prid. ( ȃ )
slabš. umetniški :   umetnjakarska družba / biti umetnjakarske narave

umetnjákarstvo   -a s ( ȃ )
slabš.  umetniška dejavnost:   opustiti svoje umetnjakarstvo
// umetnost :   razvrednotiti ekspresionizem kot umetnjakarstvo

umétnoobŕten   -tna -o prid. ( ẹ̑-ȓ )
nanašajoč se na umetno obrt:   umetnoobrtni izdelki / umetnoobrtna razstava

umétnost   -i ž ( ẹ́ )
1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti:   vpliv filozofije, revolucije na umetnost ; stilne smeri umetnosti ; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti ; italijanska, slovenska umetnost ; umetnost zaradi umetnosti  nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / računalniška umetnost  ki izrablja možnosti, ki jih daje računalnik / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
2. s prilastkom  ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko:   mojster filmske, gledališke umetnosti ; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost ; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost  katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
3. likovna umetnost:   zanimata ga zlasti umetnost in glasba ; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost
// dela te umetnosti:   razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah
4. ed.  umetniško ustvarjanje:   v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti  Cankarjevih del / ekspr.  godci so razkazovali svojo umetnost
5. nav. ekspr., navadno s prilastkom  dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek:   razvoj tiskarske umetnosti ; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja
// spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost:   njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana ; sloveti po veliki govorniški umetnosti
// velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo:   vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja ; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva ; umetnost aranžiranja, oblačenja ; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov ; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju
// ed., v povedni rabi  kar zahteva veliko spretnost, znanje:   obvladovanje samega sebe je umetnost ; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost ; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost ; to narediti ni nobena umetnost  ni težko
6. lastnost, značilnost umetniškega:   poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star.  skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti  v zahtevni, zapleteni oblikovanosti
● 
publ.  črna umetnost  tiskarstvo, tisk ; publ.  sedma umetnost  filmska umetnost, film ; sedem svobodnih umetnosti  v srednjem veku  sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole
♦ 
lit.  besedna umetnost  ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik ; um.  figuralna umetnost  ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja ; naivna umetnost  ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami

umétnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na umetnost:   umetnostne smeri ; umetnostna dela / umetnostni čut, nazor / umetnostna vzgoja / umetnostni spomeniki ; umetnostna galerija ; umetnostna kritika, zgodovina
 
šport.  umetnostno drsanje  drsanje, pri katerem se ocenjuje umetnostna in tehnična vrednost likov ; um.  umetnostna geografija  ugotavljanje značilnosti umetnin določenega ozemlja ali geografske razširjenosti umetnostnih pojavov ; umetnostna topografija  opisovanje umetnostnih spomenikov na določenem ozemlju

umétnostnogeográfski   -a -o prid. ( ẹ́-ȃ )
nanašajoč se na umetnostno geografijo:   umetnostnogeografska področja / umetnostnogeografske značilnosti

umétnostnokrítičen   -čna -o prid. ( ẹ́-í )
nanašajoč se na umetnostno kritiko:   umetnostnokritična merila / umetnostnokritično delo

umétnostnozgodovínski   -a -o prid. ( ẹ́-ȋ )
nanašajoč se na umetnostno zgodovino:   umetnostnozgodovinska razprava / umetnostnozgodovinska znanost

umétnosvílen   -lna -o prid. ( ẹ́-ȋ )
nanašajoč se na umetno svilo:   umetnosvilna preja / umetnosvilna tkanina

umévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od umevati:   umevanje zapletenih reči ; zgodovina nas uči globljega umevanja sodobnosti / učiti se brez umevanja / umevanje umetnosti se spreminja / za naš predlog ni umevanja

umévati   -am nedov. ( ẹ́ )
star. razumevati , dojemati :   težko umeva zapletene stvari ; počasi umevam, kaj to pomeni / mi umevamo svobodo drugače  pojmujemo / umevati reveže  biti jim naklonjen

uméven   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki se da razumeti, dojeti:   umevna razlaga ; navodila morajo biti vsem umevna ; glede na razmere je tako ravnanje umevno / težko umeven jezik  razumljiv / to je samo po sebi umevno

umíčnica   -e ž ( ȋ )
voj.  pot, primerna za umik:   varovati umičnico

umík   -a m ( ȋ )
glagolnik od umakniti:   umik ovir s poti / umik glave pred udarcem / umik nekaterih bankovcev iz prometa / kriti umik čete ; preprečiti, ukazati, voditi umik ; prisiliti k umiku ; načrten umik / umik kandidature / njegov umik iz družbe jo je presenetil / odločili so se za umik v ilegalo / umik v neresničnost
 
voj.  strateški umik  umik sil na položaje, s katerih bi bilo mogoče nasprotniku zadati odločilne udarce ; taktični umik  načrten umik enote na nov položaj

umikálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  nanašajoč se na umikanje:   umikalna pot / umikalni pogum

umíkanje   -a s ( ī )
glagolnik od umikati:   umikanje predmetov, da niso v napoto / umikanje pred sovražnikom / človekovo umikanje v svet sanj

umíkati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da pride kaj z določenega mesta, položaja
a) da ni več v napoto:   umikati mize, stole ; umikali so polomljene veje, da so lahko hodili
b) v večjo oddaljenost od česa:   umikati omare od sten ; počasi se je umikal od mize ; umikati se korak za korakom
// s premiki delati, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več:   umikati roko ; spretno je umikal glavo pred udarci
2. delati, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo:   začeli so umikati manjše bankovce iz prometa / umikati svoje diplomate / umikati neprimerne predstave s sporeda
3. delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega:   umikati ranjence na varno ; umikati stvari pred poplavo ; umikati se pred napadalci
// delati, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh:   po dogovoru že umikajo svoje čete
4. delati, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic:   umikati obtožbo ; umikati vprašanje / umikati besedo
● 
ekspr.  umikal je oči, pogled  ni gledal (naravnost) v oči

umíliti 1   -im dov. ( ī )
1. narediti kaj bolj milo, blago:   zavesa umili svetlobo / umiliti glas
// narediti kaj manj ostro, negativno:   umiliti sodbo
2. narediti, da se kaj pojavlja v manj izraziti obliki:   umiliti pomanjkanje mesa z uvozom

umíliti 2   -im dov. ( í ȋ )
kem.  narediti iz maščob milo:

umíranje   -a s ( ī )
glagolnik od umirati:   obsojen je bil na počasno umiranje ; umiranje od lakote / umiranje sonca na obzorju / umiranje antičnega sveta ; umiranje morja in onesnaženih rek / ekspr.  veliko umiranj je videl

umírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov:   pri tej hiši so umirali mladi ; umirati od lakote,  zastar.  lakote ; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine ; umiral je v velikih bolečinah ; umirati za rakom, tuberkulozo ; umirati za ranami  za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo
// ekspr.  prenehavati obstajati:   njuna ljubezen umira ; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira  se že mrači ; poletje umira  se končuje / sonce je umiralo za gorami  zahajalo ; glasovi so umirali v daljavi  se izgubljali
// ekspr. propadati :   gozdovi umirajo zaradi onesnaženja ; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati
2. ekspr., v zvezi s po, za   zelo hrepeneti:   umirati po gorah, lepoti ; vsa dekleta so umirala za njim
3. ekspr., v zvezi z od   izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo:   umiral je od ljubezni do dekleta ; umirati od radovednosti, skrbi, sramu ; umirati od smeha

umirítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od umiriti:   umiritev otrok / zdravila za umiritev kašlja / umiritev rečnih tokov / umiritev cen / želja po umiritvi

umiríti   -ím dov. , umíril  ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika:   umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj:   umiriti tek kolesa / umiriti dihanje
2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren:   znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico ; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo ; umiriti si vest
3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti :   umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti:   branje ga umiri ; njen smeh ga je umiril ; ekspr.  pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:   zdravila, ki umirijo kašelj ; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila

umírjanje   -a s ( í )
glagolnik od umirjati:   umirjanje dihanja / človekovo čustveno umirjanje / umirjanje mednarodne napetosti

umírjati   -am nedov. ( í )
1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika:   umirjati gugalnico
// delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj:   umirjati tek kolesa / umirjati dihanje
2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti:   hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja

umírjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od umiriti:   umirjenje nihala / umirjenje vode v strugi / čustveno umirjenje

umírjenost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost umirjenega:   presenetil jih je s svojo umirjenostjo / umirjenost skladbe / umirjenost barv, kretenj / v njenih očeh je bila milina in umirjenost

umirjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za umirjanje:   umirjevalni kolut / umirjevalne besede  pomirjevalne

umirjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
umirjati :   umirjevati čoln / voda se počasi umirjuje / mednarodni položaj se umirjuje

umirôviti   -im dov. ( ō ȏ )
zastar. upokojiti :   umiroviti delavce s polno delovno dobo

umíslek   -a  [ umislək m ( ȋ )
star. domislek , zamisel :   ta umislek je bil poguben za vse ; njihovi čudaški, veseli umisleki

umísliti si   -im si dov. ( í ȋ )
1. v mislih izoblikovati, ustvariti
a) kar v resničnosti ne obstaja:   umisliti si črto, krog ; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica
b) kar ne ustreza resnici:   ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen ; umisliti si sovražnika / napad so si umislili oni
2. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti:   kdaj so si umislili ta običaj ; umislil si je nekaj čudnega / umisliti si pameten izgovor
3. star.  kupiti si, priskrbeti si:   umislil si je novo orodje in nekaj živine
● 
star.  kaj če si umisli in me spodi  če se spomni; če se odloči

umíšljanje   -a s ( í )
glagolnik od umišljati si:   resnično življenje in pripovedovalčevo umišljanje / umišljanje vedno novih stvari

umíšljati si   -am si nedov. ( í )
1. v mislih oblikovati, ustvarjati
a) kar v resničnosti ne obstaja:   umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj
b) kar ne ustreza resnici:   umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče
2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati:   vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore
3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi:   kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik
4. star.  misliti si, predstavljati si:   nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec ; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli
● 
star.  ne umišljaj si nemogočih stvari  izmišljaj

umišljáva   -e ž ( ȃ )
zastar. domišljija :   bujna umišljava ga je skoraj pogubila / vdajati se praznim umišljavam  sanjarijam, predstavam

umišljenína   -e ž ( í )
knjiž.  umišljena stvar:   dejanski podatki in umišljenine

umíšljenost   -i ž ( ȋ )
1. kar je izoblikovano, sestavljeno v mislih in v resničnosti ne obstaja:   nasprotje med resničnostjo in umišljenostjo
2. lastnost, značilnost umišljenega:   umišljenost bolezni

umišljíja   -e ž ( ȋ )
zastar. domišljija :   v umišljiji zagledati kaj

umíti   umíjem dov. , umìl  ( í ȋ )
1. očistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom:   umiti glavo, noge, roke ; umiti bolniku obraz ; umiti otroka ; umiti koga po hrbtu ; temeljito se umiti ; lase si umije enkrat na teden ; umiti si zobe / umiti se z milom ; umiti se z mrzlo, toplo vodo ; umiti se kakor mačka  z zelo malo vode, po majhni površini; površno ; pren., ekspr.  pomladanski dež je umil nebo
2. pomiti :   umiti posodo, tla / umiti avtomobil  oprati
● 
ekspr.  oče mu je umil glavo  zelo ga je oštel ; roka roko umije  človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo ; umiti si roke (kot Pilat)  ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno

umiválec   -lca  [ umivau̯ca tudi umivalca m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z umivanjem:   umivalec trupel

umiválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za umivanje:   umivalna rokavica, vrečka ; umivalna skleda / obložiti umivalni kot s keramičnimi ploščicami ; umivalna miza

umiválnica   -e ž ( ȃ )
1. prostor za umivanje:   umivalnice in pralnice so v kletnih prostorih / umivalnica za avtomobile  pralnica
2. star.  umivalnik, umivalna skleda:   naliti vodo v umivalnico

umiválnik   -a m ( ȃ )
večja plitva posoda za umivanje:   umivalnik se je razbil ; pomiti umivalnik ; umivati se v umivalniku ; plastičen, pločevinast, porcelanast umivalnik ; umivalnik, bide in kopalna kad / prinesla je umivalnik tople vode

umívanje   -a s ( í )
glagolnik od umivati:   umivanje otroka ; posoda za umivanje ; umivanje in kopanje / suho umivanje  pri katerem se ne uporablja tekočina
 
rel.  obredno umivanje  del obreda na veliki četrtek, v spomin na Kristusovo umivanje nog učencem

umívati   -am nedov. , tudi  umivála  ( í )
1. čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom:   umivati bolnika ; umivati otroku glavo, roke ; umivati se z milom ; navadno se umiva z mrzlo vodo ; pogosto, temeljito se umivati ; lase si umiva enkrat na teden ; noče si umivati zob / ekspr.:  droben dež mu umiva obraz  mu pada po obrazu ; roža se umiva v rosi  jo pokriva rosa ; umivati se s solzami  jokati; žalovati
 
roka roko umiva  človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo ; umivati si roke (kot Pilat)  ne sprejemati odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno
2. pomivati :   umivati okna in vrata / umivati sadje  prati

umljív   -a -o prid. , umljívejši  ( ī í )
knjiž. razumljiv , jasen :   umljiva razlaga ; vse besede so mi umljive ; zapleten, težko umljiv / sama po sebi umljiva stvar
// razumljiv , logičen :   taka reakcija je umljiva

umljívost   -i ž ( í )
knjiž. razumljivost , jasnost :   težka umljivost besedila

úmnež   -a m ( ȗ )
knjiž.  pameten človek:   tako bi ravnali umneži

úmnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost umnega:   bistvena značilnost človeka je njegova umnost / presenetiti koga s svojo umnostjo ; voditi delo z veliko umnostjo

umobólen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  duševno bolan:   biti umobolen ; umobolna ženska ; sam.:  zdravljenje umobolnih

umobólnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  bolnišnica za duševne bolezni:   zdraviti se v umobolnici

umobólnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  stanje umobolnega:   njegova umobolnost je očitna

umôlkniti   -em  [ umou̯kniti dov. , tudi  umolkníte;  tudi  umolkníla  ( ó ȏ )
prenehati govoriti:   otroci so umolknili ; dal ji je znamenje, naj umolkne ; za trenutek umolkniti
// ekspr.  prenehati oddajati glasove, šume:   ptice so umolknile ; radio, telefon je nenadoma umolknil / koraki so umolknili
// ekspr.  prenehati objavljati literarna dela:   pesnik je umolknil
● 
evfem.  za vedno je umolknil  umrl je

umòr   -ôra m ( ȍ ó )
glagolnik od umoriti 1:   umor se je zgodil v gozdu ; storiti, zagrešiti umor ; obsoditi zaradi umora ; zahrbten umor ; poročilo o umoru / ritualni umor  v nekaterih religijah  za pridobitev skrivnostnih božanskih moči
 
pravn.  (naklepni) umor  naklepna povzročitev smrti človeka ; justični  ali  sodni umor  zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena ; politični umor ; roparski umor  iz koristoljubja

umoríti   -ím dov. , umóril  ( ī í )
1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno:   hotela ga je umoriti ; popotnika so oropali in umorili ; umoriti koga z nožem, s strupom ; otroka je umorila že ob rojstvu ; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr.  bolezen je umorila precej ljudi
2. ekspr.  povzročiti izgubo česa duševnega:   vse veselje, voljo ji je umoril
 
ekspr.  žalostna novica bi jo umorila  zelo prizadela

umorjênec   -nca m ( é )
kdor je umorjen:   pokopati umorjenca

umorjênka   -e ž ( é )
ženska, ki je umorjena:   najti umorjenko

umotvòr   -ôra m ( ȍ ó )
knjiž.  tvorba uma:   jezik je morda najpomembnejši umotvor / tehnični umotvori
// umetniško delo:   ustvariti čudovit umotvor ; glasbeni, leposlovni umotvor

umotvórček   tudi  umotvôrček -čka m ( ọ̑; ō )
ekspr.  manjšalnica od umotvor:   njegove uganke v verzih so pravi umotvorčki

umoválec   -lca  [ umovau̯ca in umovalca m ( ȃ )
knjiž.  kdor premišljuje, razmišlja, zlasti teoretično:   hladen, trezen umovalec

umoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na umovanje:   umovalna sposobnost / umovalna metoda  spekulativna

umovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od umovati:   s takim umovanjem ni mogoče uspeti ; umovanje o življenju in smrti / prazno, zanimivo umovanje

umováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  premišljevati, razmišljati, zlasti teoretično:   umoval je takole: čuti so varljivi, torej ne morejo biti zanesljivi glede resničnosti ; umovati o smrti / začeli so umovati, kako naj stvar uresničijo  premišljevati, razpravljati

umŕčkati   -am dov. ( ȓ )
otr. umreti :   otrok je spraševal, zakaj je dedek umrčkal

umréti   umrèm  tudi  umŕjem  stil.  umrjèm dov. , umŕl  ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
prenehati živeti:   bolnik je umrl kmalu po operaciji ; umrl je mlad ; starši so mu umrli pred enim letom ; umreti na potovanju, v prometni nesreči ; umreti pod ruševinami ; umreti doma, v bolnišnici ; umreti v hudih bolečinah ; umreti od lakote, mraza, starosti, strahu ; umreti za kapjo, tuberkulozo ; umreti zaradi pljučnice, raka ; lahko, mirno umreti / umreti v bedi, samoti ; v vojni je umrlo veliko ljudi / umreti junaške, naravne smrti / umreti za domovino / zaradi mraza so vse čebele umrle
// ekspr.  prenehati obstajati:   ljubezen med njima je umrla ; njuno prijateljstvo je umrlo / vsako upanje mi je umrlo  prenehal sem upati ; spomini v njej še niso umrli  še se spominja / pesem je umrla nekje v daljavi  zamrla
● 
oče je umrl brez oporoke  ne da bi naredil oporoko ; ekspr.  zaradi onesnaženosti je reka umrla  je prenehalo življenje v njej ; ekspr.  skoraj umrla je od smeha  zelo se je smejala ; če hujšega ne bo, še umreti ne bo treba

umrjóč   tudi  umrjòč -óča -e prid. ( ọ̄ ọ́; ȍ ọ́ )
zastar. umrljiv :   umrjoči ljudje ; umrjoča duša

umŕli   -ega m ( ŕ )
kdor je umrl:   umrli ni naredil oporoke ; žalovati za umrlim ; matična knjiga umrlih

umrlína   -e ž ( ī )
zgod., v fevdalizmu  dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine:   plačati umrlino

umrljív   -a -o prid. ( ī í )
ki umre:   vsak človek je umrljiv / umrljivo telo

umrljívost   -i ž ( í )
1. lastnost, značilnost umrljivega:   zavedati se svoje umrljivosti
2. število, ki pove, koliko ljudi umre v letu na tisoč prebivalcev:   umrljivost pada, raste ; krivulja umrljivosti ; umrljivost in rodnost
3. med.  število, ki pove, koliko ljudi umre od sto obolelih za isto boleznijo:   umrljivost pri tej bolezni je velika ; umrljivost pri kugi, tuberkulozi

umŕtje   -a s ( ȓ )
knjiž.  glagolnik od umreti:   strah pred umrtjem

umrtvênje   -a s ( é )
glagolnik od umrtviti:   umrtvenje rok od mraza / umrtvenje kolena pred operacijo  omrtvičenje

umrtvíčiti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž. omrtvičiti :   umrtvičiti živec / hoteli so umrtvičiti svobodoljubni duh naroda

umrtvíti   -ím dov. , umŕtvil  ( ī í )
1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno:   mraz ji je umrtvil nos / zdravila so mu umrtvila bolečine v nogah
2. knjiž.  povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti:   spori so umrtvili delo v tovarni

umrzlíti se   -ím se dov. , umŕzlil se  ( ī í )
knjiž.  shladiti se:   jutra so se zelo umrzlila

úmski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na um:   za to je potreben velik umski napor ; umski razvoj otroka ; umske dejavnosti, sposobnosti ; umske razlike med učenci ; telesen in umski / umska nerazvitost ; umska zmedenost / čustvene in umske prvine v pesmi / umski delavci ; prevajanje, računanje je umsko delo
 
psih.  umska starost  mentalna starost

úmskost   -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost umskega:   umskost in telesnost človeka

úmstven   -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. umski :   umstvena dejavnost, sposobnost / čustvene in umstvene sestavine pesmi ; duhovna in umstvena zmeda  miselna, idejna / umstvena elita naroda

úmstvenost   -i ž ( ȗ )
knjiž. umskost :   zvestoba čistemu razumu je zakon človekove umstvenosti / odklanjati umstvenost v umetnosti

umstvovánje   -a s ( ȃ )
zastar. premišljevanje , razmišljanje :   meje, zakoni človekovega umstvovanja

umstvováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. premišljevati , razmišljati :   umstvovati o pesništvu

UMTS   in  umts --  in  UMTS  in  umts -a  [ uemtẹès in uemteès m ( ȅ ȇ krat.
sistem mobilnih telekomunikacij, ki omogoča hitrejši in kakovostnejši prenos podatkov:   koncesija, licenca, razpis za UMTS ; pokritost z UMTS ; GSM in UMTS ; prvi del zloženk:  UMTS-aparat ; UMTS-mobilnik ; UMTS-telefon ; UMTS-storitev ; UMTS-tehnologija ; UMTS-omrežje

unanimízem   -zma m ( ī )
lit.  francoska literarna smer v začetku 20. stoletja, ki prikazuje posamezne človeške usode, vpletene v družbeno in duševno življenje množice, kolektiva:

unášati se   -am se nedov. ( ȃ )
ekspr.  postajati manj intenziven, manj izrazit:   dež, veter se unaša / boji so se začeli unašati / govorice so se počasi unašale

unciála   -e ž ( ȃ )
1. zgod.  grška in latinska pisava z enako visokimi zaokroženimi vélikimi črkami, ki se je uporabljala od 4. do 8. stoletja:   rokopis je napisan v unciali
2. knjiž.  vélika začetna črka, prevzeta iz te pisave:   unciala na začetku vrstice

unciálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uncialo:   uncialni črkopis / uncialna pisava

únča   -e ž ( ȗ )
angleška in ameriška utežna enota, približno 28,35 g:   unča masla
 
obrt.  angleška in ameriška utežna mera za zlato, drage kamne, 31,10 g
// nekdaj  utežna mera, približno 35 g:   dobil je tri unče kruha na dan

undécima   -e ž ( ẹ̑ )
glasb.  interval v obsegu enajstih diatoničnih stopenj:   zaigrati undecimo
// enajsta diatonična stopnja glede na dani ton:   oktava in undecima

underground   -a  [ ándərgráu̯nd- m ( ȃ-ā )
gibanje med mlajšo generacijo, zlasti na področju kulture, ki se kaže v odklanjanju ustaljenih estetskih vrednot:   pojav, razvoj undergrounda ; v prid. rabi:  ameriški underground film ; underground glasba

undína   -e ž ( ȋ )
mitol.  ženski podobno bitje, ki živi v vodi in s svojo lepoto in petjem vabi, mami ribiče in mornarje:   rusalke in undine

unejevóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. vznejevoljiti :   te besede so ga unejevoljile

uneresníčiti   -im dov. ( ī ȋ )
knjiž.  narediti neresnično:   pisatelj je zlemu bogu vzel lastno voljo in ga uneresničil

unések   -ska m ( ẹ̑ )
zmanjšanje teže, prostornine ali kvalitete, ki nastane pri blagu med prevozom, predelavo, skladiščenjem; kalo :   prevelik unesek / blagovni, prevozni, skladiščni unesek

unêsti se   unêsem se dov. , unésel se unêsla se  ( é ekspr.
1. izgubiti prvotno moč, vnemo:   končno se je le unesel ; v novem okolju se je popolnoma unesel ; na stara leta se je unesel / naj se jezi in razburja, se bo že unesel
// postati krotek, miren:   junec je bil divji, pa se je unesel
2. postati manj intenziven, manj izrazit:   dež, veter se je unesel ; ogenj se je počasi unesel ; počakaj, da se vreme unese  ustali, izboljša / sovražnikov napad se ni hotel unesti ; cene so se unesle  ustalile / bolezen, lakota se je unesla ; njen nemir se je nekoliko unesel ; prvo veselje se je že uneslo

unevóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. vznejevoljiti :   njegove besede so jo zelo unevoljile

uniát   -a m ( ȃ )
rel.  katoličan vzhodnega obreda:   po veri je uniat

uniátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uniate:   uniatski duhovnik / Uniatska cerkev

únicefovec   -vca m ( ȗ )
član Unicefa:   mladi unicefovci ; zagnanost unicefovcev

uníčenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uničiti:   uničenje plevela / načrtno uničenje dokumentov / uničenje nasprotnikovih letal / gospodarsko uničenje kmeta / obvarovati rudnik pred uničenjem / strah pred atomskim uničenjem

uníčenost   -i ž ( ȋ )
stanje uničenega:   uničenost cest / duševna, telesna uničenost

uničeválec   -lca  [ uničevau̯ca m ( ȃ )
kdor uničuje:   uničevalec škodljivcev / ogenj je velik uničevalec gozdov / ekspr.  ti si pravi uničevalec vsega lepega

uničeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uničevanje:   uničevalna sredstva za vrtne škodljivce / pošiljati vojsko na uničevalne pohode ; uničevalna vojna / uničevalni nameni ; uničevalna moč potresa / ekspr.  prevzel ga je uničevalen bes

uničeválka   -e  [ uničevau̯ka ž ( ȃ )
kar uničuje:   uničevalka vrtnih škodljivcev / rja je huda uničevalka železa / knjiž., ekspr.  večna uničevalka  smrt

uničeválnik   -a m ( ȃ )
priprava za razrezovanje, uničevanje dokumentov, papirja:   vstavljati papir v uničevalnik ; proizvajalci uničevalnikov ; zmogljivost uničevalnika / uničevalnik dokumentov ; rezanje z uničevalnikom

uničeválnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost uničevalnega:   človekova pohlepnost in uničevalnost / upreti se vojni uničevalnosti

uničeválski   -a -o  [ uničevau̯ski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uničevalce:   uničevalska strast ; uničevalsko izživljanje / uničevalsko delovanje naravnih sil  uničevalno

uničevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uničevati:   uničevanje plevela / preprečevati uničevanje gozdov / uničevanje kulturnih dobrin

uničeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati:   uničevati plevel, škodljivce ; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše
2. škoditi čemu tako, da propade:   mraz uničuje drevje ; plesen uničuje povrtnino ; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase
3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno
a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem:   z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje
b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to:   molji uničujejo volnene izdelke ; pogosti nalivi uničujejo cesto ; vlaga uničuje pohištvo
c) s strelnim orožjem, razstrelivom:   uničevati mostove in proge ; uničevati nasprotnikove tanke
4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje:   neprimerna svetloba uničuje oči ; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje ; s pijačo se vse bolj uničuje
5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti:   uničevati nasprotnike ; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja
// povzročati, da kdo več ne obstaja, živi:   epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi ; plemena se še vedno uničujejo med seboj
6. s prislovnim določilom  delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo:   finančno uničevati koga ; moralno se uničevati
// delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh:   s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino
7. navadno z dajalnikom  s svojim delovanjem povzročati
a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni:   uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost ; uničevati si življenje
b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati:   uničevati komu upanje, veselje ; ne uničuj nam dobre volje

uníčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati:   uničiti mrčes, plevel ; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi ; toplota uniči vitamine ; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente ; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje ; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
2. poškodovati kaj tako, da propade:   plesen je uničila krompir, trte ; slana je uničila ajdo ; suša, toča je uničila ves pridelek ; voluhar je uničil sadno drevje ; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem:   kolo, stroj je kmalu uničil ; delno, popolnoma uničiti ; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr.  kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni  ponosi, izrabi
b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to:   kislina mu je uničila obleko ; molji so ji uničili plašč ; neurje je uničilo del ceste ; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
c) s strelnim orožjem, razstrelivom:   sovražnik je uničil most ; uničiti nasprotnikove tanke ; sovražno letalo so uničili  sestrelili, razstrelili
// narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake:   uničil je že dva čeka
4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje:   branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči ; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti:   uničiti ilegalce ; kmeta so s temi ukrepi uničili ; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili ; uničiti organizacijo ; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
// povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi:   to pleme je uničila epidemija ; človeštvo se bo uničilo samo
6. s prislovnim določilom  narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo:   finančno, gospodarsko uničiti koga ; to ga bo uničilo telesno in duševno ; moralno se je popolnoma uničil
// narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh:   s pijančevanjem je uničil svojo družino
7. navadno z dajalnikom  s svojim delovanjem povzročiti
a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni:   uničiti komu kariero ; uničil ji je mladost / ekspr.  ne uniči ji življenja
b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati:   uničiti komu upanje, veselje ; uničiti dobro voljo ; uničiti si delovne zmožnosti
 
ekspr.  ti trije dnevi so ga uničili  zelo izčrpali, utrudili ; ekspr.  življenje jo je uničilo  ni bila kos življenjskim težavam, problemom ; šalj.  uničila sta že dva litra vina  popila, spila ; šalj.  uničil je osem omlet  pojedel

uničljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uničiti:   uničljive stvari

unificíranje   -a s ( ȋ )
knjiž. poenotenje , izenačenje :   zavzemati se za unificiranje zakonov

unificírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. poenotiti , izenačiti :   unificirati predpise ; na silo unificirati knjižni jezik
 
pravn.  unificirati zakonodajo  narediti zakonodajo enotno za vso državo

unifikácija   -e ž ( á )
knjiž. poenotenje , izenačenje :   doseči večjo unifikacijo opreme ; ekonomska, jezikovna unifikacija ; unifikacija učnih načrtov

unifórma   -e ž ( ọ̑ )
oblačilo, po blagu, kroju in barvi enotno za vse pripadnike določene vojske, člane določenega društva, delavce določenega poklica:   vsak član dobi novo uniformo ; nositi, obleči uniformo ; modra, siva, zelena uniforma ; ponošena, zlikana uniforma ; uniforma z zlatimi našitki / gasilska, lovska, policijska, vojaška, železničarska uniforma ; sprejeli so jih v paradnih uniformah
 
ekspr.  srečeval je same uniforme  vojake v uniformah ; ekspr.  sleči uniformo  nehati biti vojak ; publ.  možje v uniformah so jo obvestili o nesreči  policisti

unifórmen   -mna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na uniformo:   uniformni jopič / uniformni našitki / uniformni kroj
2. knjiž.  ki kaže enolično, poenoteno podobo česa:   uniformni odnosi v družbi ; uniformne ideje ; uniformno mišljenje

uniformíranec   -nca m ( ȋ )
kdor nosi uniformo:   uniformiranci so spravljali ljudi na vlak ; oboroženi uniformiranci

uniformíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uniformirati:   uniformiranje hotelskega osebja / težnje po uniformiranju življenja

uniformíranost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost uniformiranega:   uniformiranost hotelskega osebja / uniformiranost misli ; nastopati proti uniformiranosti življenja / uniformiranost v kulturi

uniformírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. obleči v uniformo:   uniformirati čuvaje, šoferje
2. narediti kaj enolično, poenoteno:   uniformirati stanovanjske soseske / uniformirati mišljenje ; na silo uniformirati način življenja

uniformízem   -zma m ( ī )
knjiž.  težnja po enoličnosti, poenotenosti:   uniformizem v kulturi, politiki

unifórmnost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost uniformnega:   uniformnost zakonov ; otopelost in uniformnost življenja / upreti se uniformnosti

unifórmski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na uniformo:   uniformske hlače / uniformski kroj

uníja   tudi  únija -e ž ( ȋ; ū )
knjiž. zveza , združenje , skupnost :   unija je usmerjala programe posameznih držav ; včlaniti se v unijo / delavska unija ; mednarodna unija ; unija planinskih organizacij
♦ 
ekon.  carinska unija  sporazum držav o ustanovitvi skupnega carinskega območja ; mat.  unija množic  množica, ki ima natančno tiste elemente, ki so elementi vsaj ene od danih množic ; polit.  Interparlamentarna unija  mednarodna organizacija za sodelovanje med parlamenti posameznih držav in za posredovanje v mednarodnih sporih ; Evropska unija [EU]  zveza evropskih držav, ustanovljena leta 1992 v nizozemskem mestu Maastricht ; pravn.  personalna unija  v monarhističnih državah  zveza dveh ali več samostojnih držav s skupnim vladarjem ; realna unija  v monarhističnih državah  zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi

unikát   -a m ( ȃ )
edina, navadno originalna listina ali predmet, enojnik:   razstavljene obleke so unikati ; knjižnica hrani veliko unikatov

unikáten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na unikat:   unikaten izdelek ; unikatna oblačila / unikatni primerek knjige

únikum   -a m , mn.  únika  s tudi  úniki m ( ū )
knjiž.  kar je nekaj posebnega, nenavadnega, izjemnega:   nova izdaja pesmi je unikum

únilaterálen   -lna -o prid. ( ȗ-ȃ )
enostranski 1 unilateralna obveznost, pogodba

únimog   -a m ( ȗ )
terensko vozilo, ki se uporablja v različne namene:   pripeljal je unimog z motorno brizgalno ; tovornjak, traktor in unimog

unioníst   -a m ( ȋ )
pristaš unionizma:   unionisti in separatisti

unionístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na unioniste ali unionizem:   unionistično gibanje / unionistična vlada

unionízem   -zma m ( ī )
težnja po zedinjenju, združitvi:   zagovornik unionizma
 
zgod.  unionizem  na Hrvaškem, od 1861 do 1918  težnja po tesnejši povezavi Hrvaške z Ogrsko

únionski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na ljubljanski hotel Union:   unionska kavarna, klet / unionska postrežba

únipoláren   -rna -o prid. ( ȗ-ȃ )
elektr.  ki ima en pol, enopolen:   unipolarni tranzistor

úniséks   -- prid. ( ȗ-ẹ̑ )
enak za oba spola:   ta obleka je uniseks ; uniseks oblačilo / uniseks moda

únisóno   prisl. ( ȗ-ọ̑ )
glasb. enoglasno :   igrati, peti unisono ; pren., knjiž.  te trditve unisono ponavlja ves zahodni tisk

unitárec   -rca m ( ȃ )
1. rel.  pripadnik katerekoli verske ločine, ki je proti dogmi o sv. Trojici:   kvekerji in unitarci
2. knjiž. unitarist

unitáren   -rna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. enoten , združevalen :   unitarna književnost ; unitarno gospodarstvo
2. unitarističen :   unitarna država

unitaríst   -a m ( ȋ )
1. pristaš unitarizma:   federalisti in unitaristi
2. knjiž. unitarec :   angleški unitaristi

unitarístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na unitariste ali unitarizem:   unitaristična miselnost / unitaristična država, politika

unitarízem   -zma m ( ī )
težnja po uveljavljanju centralistične oblasti in omejevanju samostojnosti sestavnih delov države:   uvajati unitarizem ; obsoditi koga zaradi unitarizma ; centralizem, federalizem, unitarizem

unitárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na unitarce:   angleška unitarska cerkev / unitarski pastor

univerbizácija   -e ž ( á )
jezikosl.  nastanek enobesednega poimenovanja iz večbesednega, poenobesedenje:

univêrza   -e ž ( ȇ )
najvišja izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska ustanova:   hoditi, vpisati se na univerzo ; študirati na univerzi ; fakultete ljubljanske univerze ; rektor univerze ; profesor na univerzi
// izobraževalni proces v tej ustanovi:   končati univerzo
// poslopje te ustanove:   študenti so se zbrali pred univerzo
● 
pog.  sin ima univerzo  visoko, visokošolsko izobrazbo ; delavska univerza  ljudska univerza ; ljudska univerza  ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje odraslih ; univerza za tretje življenjsko obdobje  ustanova za izobraževanje starejših, upokojenih

univerzálen   -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno:   vrednote imajo univerzalen pomen ; univerzalna veljavnost zakonov  splošna / univerzalne lastnosti ; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam:   univerzalna kultura, znanost ; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski:   les je univerzalna surovina ; univerzalno lepilo ; univerzalna čistilna sredstva ; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji ; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon ; univerzalne vžigalice  vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari:   univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti:   postal je univerzalen poznavalec literature ; ekspr.  ta človek je pa res univerzalen
♦ 
filoz.  univerzalno načelo  načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim ; mat.  univerzalna množica  množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale ; pravn.  univerzalno nasledstvo  nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo

univerzálije   -lij ž mn. ( á ȃ )
filoz.  splošni pojmi:   razumeti univerzalije ; prostor, čas, materija in druge univerzalije

univerzalístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na univerzalizem:   univerzalistični nazor ; univerzalistične ideje / univerzalistični izraz poezije

univerzalizácija   -e ž ( á )
glagolnik od univerzalizirati:   univerzalizacija ekoloških pogledov / proces integracije in univerzalizacije sveta

univerzalízem   -zma m ( ī )
1. filoz.  nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim:   zagovarjati univerzalizem ; pristaš univerzalizma / etični, znanstveni univerzalizem
2. knjiž.  vsestranskost, vsebinska polnost:   kulturni univerzalizem v poeziji ; univerzalizem povednosti v romanu
// vseobsežnost , vesoljnost :   univerzalizem človeške kulture, misli
♦ 
rel.  teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi

univerzalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  narediti, da postane kaj univerzalno, splošno:   pisatelj problem univerzalizira

univerzálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost univerzalnega:   prizadevati si za univerzalnost organizacije ; stremljenje moderne literature k univerzalnosti / univerzalnost izdelkov / univerzalnost renesančnih umetnikov

univêrzen   -zna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na univerzo:   univerzno poslopje
// univerziteten :   univerzni učbeniki / univerzna knjižnica / univerzno mesto / univerzni profesor

univerzijáda   tudi  univerziáda -e ž ( ȃ )
šport.  mednarodne športne prireditve študentov, organizirane vsaki dve leti:   sodelovati na univerzijadi / zimska univerzijada

univerzitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na univerzo:   univerzitetno poslopje / univerzitetni študij / univerzitetna knjižnica / univerzitetno mesto / univerzitetni predavatelj, profesor

univerzitétnik   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor ima visokošolsko izobrazbo:   zbrali so se sami univerzitetniki

univêrzum   -a m ( ȇ )
knjiž.  (neizmeren) prostor kot urejena celota; vesoljni prostor , vesolje :   raziskovati univerzum ; neskončni univerzum ; pren.  duhovni, sanjski univerzum

unôvčenje   -a s ( ȏ )
glagolnik od unovčiti:   unovčenje čeka ; rok za unovčenje srečk je potekel / organizirati unovčenje izdelkov

unovčevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od unovčevati:   unovčevanje vrednostnih papirjev

unovčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. ekon.  spreminjati v denarna sredstva:   unovčevati čeke
2. ekspr. prodajati :   svoje izdelke so dobro unovčevali v vseh trgovinah
// izkoriščati :   začeli so unovčevati v praksi pridobljeno znanje

unôvčiti   -im dov. ( ō ȏ )
1. ekon.  spremeniti v denarna sredstva:   unovčiti ček, menico ; unovčiti premoženje
2. ekspr. prodati :   unovčiti pridelke ; sadje unovčijo ali predelajo
// izkoristiti :   stranka je hotela unovčiti uspeh na volitvah ; pobudo so unovčili šele v zadnjem trenutku

unovčljív   -a -o prid. ( ī í )
ekon.  ki se da spremeniti v denarna sredstva:   unovčljivo premoženje

unovčljívost   -i ž ( í )
ekon.  lastnost, značilnost unovčljivega:   unovčljivost vrednostnih papirjev

unplugged   --  [ amplákt v prid. rabi ( ȃ )
ki se izvaja brez električnih, samo z akustičnimi glasbenimi instrumenti; izštekan :   unplugged koncert, nastop ; skladbe v unplugged različici / unplugged album

únprofórjevec   -vca m ( ȗ-ọ̑ na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini od 1992 do 1995
pripadnik mednarodnih mirovnih sil UNPROFOR:   unproforjevci so skrbeli za varovano območje

únra   in  Unrra -e  [ únra ž ( ȗ )
od 1943 do 1949  Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo:   ustanovitev unre ; v prid. rabi:  unra paket

uobičájiti   -im dov. ( ā ȃ )
knjiž.  narediti, da kaj postane običaj:   svoje popoldanske sprehode je že uobičajil

uoblíčiti   -im dov. ( í ȋ )
star. izoblikovati :   uobličiti svoje mnenje o umetnosti

uobráziti   -im dov. , uobrážen  ( ā ȃ )
zastar. izoblikovati :   uobraziti oči na kipu

uokvíriti   -im dov. ( ī ȋ )
1. dati, vstaviti v okvir:   uokviriti sliko / uokviriti oglas v časopisu
2. knjiž. obdati , obkrožiti :   uokviriti vrt z živo mejo / na starost so ji gube uokvirile oči
3. knjiž. omejiti , določiti :   uokviriti dramsko dogajanje / uokviriti pogoje

uokvírjati   -am nedov. ( í )
1. dajati, vstavljati v okvir:   uokvirjati slike / uokvirjati mreže z lesenimi okviri
2. knjiž. obdajati , obkrožati :   skupine dreves uokvirjajo grad / obraz so ji uokvirjali kodri svetlih las
3. knjiž. omejevati , določati :   njihovi pogoji so uokvirjali naše obveznosti ; pren.  pesnikovo doživetje uokvirjajo morski pejsaži

uokvírjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uokviriti:   uokvirjenje slike

úp   -a m ( ȗ )
1. kar se upa:   njegov up je bil beg ; upi so se izpolnili, uresničili ; ekspr.  up se izjalovi, podre, razblini ; mladostni upi so bili uničeni,  ekspr.  pokopani ; zavreči nekdanje, vse upe ; ekspr.  slepiti se s praznimi upi ; varljivi upi ; upi za prihodnost / knjiž.:  gojiti upe  upati ; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli
2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje :   poznati up in strah ; vzbujati potrtim ljudem up ; poln upa je čakal zdravnika / ekspr.  up se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo:   ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne ; boriti se brez upa na zmago,  star.  zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše
3. v povedni rabi  izraža možnost uresničitve česa; upanje :   malo upa je, da bo ozdravel ; ni (več) upa, da jih kdo reši
4. ekspr., navadno s prilastkom  kar lahko pomaga:   njegov up so najnovejša zdravila ; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen:   igralec je bil največji up na prvenstvu ; bil je up gledališča
5. v prislovni rabi, v zvezi na up   na upanje:   dajati, kupovati, prodajati na up
● 
ni si delal upov, da bodo popustili  ni mislil, da je mogoče ; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega  ne upa več ; publ.  nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak  možnosti ; ekspr.  izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili  ne upa več, ne zdi se mu več mogoče ; star.  vse svoje upe staviti na koga, v koga  upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi ; mladi igralec vzbuja veliko upov  o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen

upàd   -áda m ( ȁ á )
glagolnik od upasti:   upad vode / upad gospodarstva / upad izvoza, porabe nafte / upad moči, morale
 
publ.  prodaja izdelkov je v upadu  se manjša
 
med.  atrofija

upádanje   -a s ( ā )
glagolnik od upadati:   upadanje reke / upadanje lic, trebuha / upadanje poguma / upadanje telesnih moči / upadanje narodne kulture, umetnosti / upadanje proizvodnje / upadanje števila prebivalcev / upadanje zanimanja za film
 
publ.  nataliteta je v upadanju  se manjša

upádati   -am nedov. ( ā ȃ )
1. dobivati nižjo gladino:   jezero upada / voda je začela upadati
// zaradi izgube zraka, vode postajati nižji, gostejši:   sneg že upada ; kopice trave so počasi upadale / videl je, kako balon upada
2. postajati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti:   lica mu upadajo ; trebuh mu je začel upadati / opazoval je, kako je zadnja leta upadala  hujšala, propadala
3. prehajati na nižjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost:   glasnost upada ; njeno zdihovanje je naraščalo in upadalo / delovna disciplina upada ; pogum mu je začel upadati / telesne moči mu hitro upadajo
b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto:   industrija upada ; trgovina z živim srebrom je začela upadati / umetnost je v tem času upadala
c) glede na količino:   izvoz, proizvodnja upada ; naročila upadajo / število prebivalcev je začelo upadati / zanimanje za film upada
č) glede na možni razpon:   avtoriteta, moč, morala upada

upádek   -dka m ( ȃ )
1. zmanjšanje teže ali prostornine snovi pri prevozu, predelavi:   upadek pri lesu ; upadek pri mletju žita
 
pazil je, da ni šlo nič v upadek  da se je vse koristno porabilo
// razlika med izhodiščno višjo stopnjo, količino in doseženo nižjo:   izračunati upadek
2. upad :   ugotoviti upadek gospodarstva / upadek izvoza / upadek volje

upalíti   in  upáliti -im,  in  upáliti -im dov. ( ī á; á )
zastar. prižgati :   upaliti cigareto
 
zastar.  njegova beseda je upalila  vžgala

úpanje   -a s ( ȗ )
1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja:   upanje nastane, se okrepi, utrdi ; ekspr.  upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi ; ekspr.  v njem je vstalo, zraslo novo upanje ; umirati brez upanja ; biti poln upanja ; ekspr.  iskra, plamen, žarek upanja / ekspr.  upanje se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo:   vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili ; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov ; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen ; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje ; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma  v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam
2. kar se upa:   upanje se izpolni, uresniči,  ekspr.  splava po vodi ; zavreči,  ekspr.  pokopati upanje ; bolezen mu je uničila vsa upanja ; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev ; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
3. v povedni rabi  izraža možnost uresničitve česa:   ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli ; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto ; v tem položaju ni upanja na rešitev
4. ekspr., navadno s prilastkom  kar lahko pomaga:   to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen:   bil je največje upanje gledališča ; ti pesniki so upanje naše književnosti
5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje   brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo:   ni jim hotel dati pijače na upanje ; dobiti, kupiti kaj na upanje
● 
zanj ni več upanja  njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo ; dajati upanje   dekle mu ni dajalo upanja  ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju ; v težavah jim je dajal upanje  jih je spodbujal ; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel  meni, da je malo možnosti ; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev  zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča ; imeti upanje   še ima upanje, da bo prišla pomoč  še upa ; publ.  nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto  možnosti ; publ.  akcija nima upanja na uspeh  ne kaže, da bo uspela ; ekspr.  izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel  ne upa več, ne zdi se mu več mogoče ; izrazil je upanje, da se bodo še videli  rekel je, da upa ; star.  staviti upanje na koga, v koga  upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi ; z upanjem gledati v prihodnost  meniti, da bo prihodnost boljša ; ekspr.  dežela upanja  dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦ 
mat.  matematično upanje  število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke ; rel.  vera, upanje, ljubezen

úpapôln   -a -o  [ upapou̯n prid. ( ȗ-ȏ ȗ-ó )
knjiž.  poln upanja:   upapolna ljubezen ; upapolna mladost

upáriti   -im dov. ( á ȃ )
z dovajanjem toplote pri vrelišču povzročiti, da snov preide iz tekočega stanja v plinasto:   upariti raztopino, vodo, živo srebro

uparjálnik   -a m ( ȃ )
strojn.  naprava za spreminjanje tekočine v paro:   kondenzatorji in uparjalniki

upárjanje   -a s ( á )
glagolnik od uparjati:   uparjanje vode

upárjati   -am nedov. ( á )
z dovajanjem toplote pri vrelišču povzročati, da snov prehaja iz tekočega stanja v plinasto:   uparjati vodo

upásti   upádem dov. , stil.  upàl upála  ( á ā )
1. dobiti nižjo gladino:   reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
// zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši:   sneg je čez dan upadel ; pazi, da testo ne upade  se sesede ; oteklina mu je nekoliko upadla  uplahnila / pri kuhanju jagodičje upade
2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti:   lica so mu upadla ; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote  so se jim udrle
3. priti na nižjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost:   glas mu je upadel / fantu je upadel pogum ; sla po jedi jim je upadla ; začetna vnema je kmalu upadla
b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto:   trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
c) glede na količino:   izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
č) glede na možni razpon:   moč orkana je upadla
● 
ekspr.  ob njegovem pogledu mu je beseda upadla  ni imel več poguma govoriti ; ekspr.  srce vam ne sme upasti  ostati morate pogumni

úpati   -am nedov. ( ȗ )
1. biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja:   dolgo časa je upal, nazadnje je obupal ; dokler bo upal, bo vzdržal
// biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo:   upal je, da se bo vrnil ; niso več upali, da ga bodo našli živega / upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje ; upati na pomoč, uspeh,  star.  pomoči, uspeha ; upati v srečen potek česa, v rešitev / star.  upal je doživeti, da jih bo videl / od prihodnosti je malo upal  pričakoval
2. z odvisnim ali glavnim stavkom  izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem:   stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje ; upam, da bomo še prišli na vlak ; upamo, da bodo opomini zalegli ; upajmo, da tega še ne ve ; on je, upamo, že na varnem
// izraža zaželenost uresničitve:   upam, da si boste premislili ; upamo, da bo sezona uspešna / kot vljudnostna fraza  upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim ; upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo
// ekspr.  izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine:   upam, da si stvar premislil ; vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo
3. v členkovni rabi  izraža pritrditev s pridržkom:   bodo prišli? Upamo ; bo ostal? Upam da / to ve vsak otrok. Upam
4. star.  dati na upanje:   rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal ; krčmar mu ni hotel več upati
● 
star.  temu človeku ni upati  zaupati ; ni upati na izboljšanje vremena  izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo ; upati na koga, v koga  zanašati se na njegovo pomoč ; dokler živimo, upamo

upêči se   upêčem se dov. , tudi  upekó se; upêci se upecíte se; upékel se upêkla se  ( é )
zmanjšati svojo prostornino zaradi pečenja:   jabolka se upečejo

upéhanec   -nca m ( ẹ̑ )
ekspr.  kdor je upehan:   pripraviti okrepčilo za upehance

upéhanost   -i ž ( ẹ̑ )
stanje upehanega:   upehanost konja / od upehanosti ni mogel spregovoriti

upéhati   -am dov. ( ẹ̑ )
s priganjanjem k teku, hitri hoji povzročiti pri kom težko dihanje, občutek utrujenosti:   upehati konja / pot ga je upehala

upehováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
zastar.  večkrat se upehati:   pri hoji od hiše do hiše se je upehoval

upéniti se   -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
spremeniti se v peno:   umetna snov se zaradi kemijske reakcije upeni
● 
zastar.  konj se je upenil  spenil

upénjati se   -am se nedov. ( ẹ̑ )
nar.  opravljati kako delo z veliko truda, napora; napenjati se :   sam se je upenjal s hlodi ; upenja se čez mero

upepelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od upepeliti:   upepelitev lesa / pokojnik bo ležal do upepelitve na ljubljanskih Žalah ; upepelitev trupla

upepelíti   -ím dov. , upepélil  ( ī í )
1. z ognjem, visoko temperaturo spremeniti v pepel:   upepeliti les ; snov se upepeli / dati pokojnika upepeliti ; upepeliti truplo ; pren., ekspr.  njuna ljubezen se je upepelila
2. ekspr.  povzročiti, da kaj zgori, pogori:   požar je upepelil gozd ; strela je upepelila kozolec / sovražnik je upepelil mesto  požgal

upepelítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na upepelitev:   upepelitveni postopek / upepelitvena peč

upepeljeválnica   -e ž ( ȃ )
stavba, prostor, kjer se sežigajo mrliči; krematorij :   upepeljevalnica na Žalah

upepeljeválnik   -a m ( ȃ )
knjiž.  sežigalna naprava:   upepeljevalnik za smeti

upepeljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od upepeljevati:   upepeljevanje trupel

upepeljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z ognjem, visoko temperaturo spreminjati v pepel:   upepeljevati trupla
2. ekspr.  povzročati, da kaj zgori, pogori:   požari upepeljujejo gozdove

upériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti:   uperiti puško, strojnico v koga ; uperil je meč v njegov trebuh
2. knjiž. naravnati , usmeriti :   uperiti daljnogled proti goram / uperiti vse svoje sile v kaj / uperiti svojo politiko proti vojni / z oslabljenim pomenom:  uperiti pogled v koga ; ekspr.:  uperiti protest proti krivici  protestirati ; uperiti kritiko zoper to metodo  kritizirati jo
3. obrt.  opremiti z naperami:   uperiti kolo

upérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. obračati orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti:   uperjati orožje v demonstrante
2. knjiž. naravnavati , usmerjati :   uperjati daljnogled proti stolpu / ekspr., z oslabljenim pomenom  uperjati kritiko proti napakam  kritizirati jih

upesnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od upesniti:   upesnitev dogodka ; upesnitve vreden junak

upésniti   -im dov. ( ẹ̑ )
izraziti, prikazati v pesmi:   upesniti kako snov ; upesniti trpljenje svojega naroda

upesnjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od upesnjevati:   upesnjevanje ljubezni, trpljenja

upesnjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
izražati, prikazovati v pesmi:   upesnjevati vojne dogodke, kmečko življenje

upetáti   -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. uiti , oditi :   huda bi mu predla, da ni upetal

upéti se   upôjem se dov. , upój se upójte se  tudi  upôj se upôjte se; upél se  ( ẹ́ ó )
1. z vajami, petjem pripraviti si, razgibati si ustrezne organe pred petjem:   pevci so se pred nastopom upeli / po prvi pesmi so se upeli  so začeli ubrano peti / čeprav je bilo še zgodaj, se je divji petelin že upel
2. izpopolniti se v petju:   mladi pevec se je že upel
// s petjem postati skladna, ubrana celota:   pevski zbor se je v štirih letih delovanja dobro, lepo upel

upévati se   -am se nedov. ( ẹ́ )
z vajami, petjem pripravljati si, razgibavati si ustrezne organe pred petjem:   upevati se pred nastopom

upíčiti   -im dov. ( í ȋ )
nar. pičiti :   čebela, kača ga je upičila

upíhati   -am dov. , tudi  upihájte;  tudi  upihála  ( í )
s pihanjem narediti, da zagori:   razgrebel je žerjavico in upihal ogenj / upihati trsko na žerjavici
● 
star.  srečno jo je upihal  odšel, zbežal ; star.  upihati komu kašo  ukaniti koga; povzročiti, da kdo pride v neprijeten, zapleten položaj

upihávati   -am nedov. ( ȃ )
1. s pihom, pihanjem ugašati; upihovati :   upihavati sveče
2. s pihanjem delati, da zagori:   upihavati ogenj iz žerjavice

upíhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s pihom, pihanjem ugasniti:   upihniti luč, svečo / z ventilom za dotok nafte upihniti plamen  ugasniti
2. pog., ekspr. ustreliti , ubiti :   nekoga je upihnil, zato so ga zaprli ; upihnil je marsikaterega zajca

upihováti   -újem nedov. ( á ȗ )
s pihom, pihanjem ugašati:   upihovati sveče / veter je upihoval lučke na grobovih

upijániti   -im dov. ( á ȃ )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan:   upijanil je sopotnika in ga oropal ; upijaniti z vinom, žganjem ; močno, popolnoma upijaniti koga
// povzročiti pijanost, omotico:   vino ga je upijanilo / vonj šmarnic ga je upijanil
2. ekspr.  narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno:   upijanila ga je s pogledom / čustvo svobode ga je upijanilo

upijánjati   -am nedov. ( á )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan:   upijanjati goste ; upijanjati z vinom
// povzročati pijanost, omotico:   žgane pijače upijanjajo / močne dišave so jih upijanjale
2. ekspr.  delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ne ravna več razsodno, preudarno:   navdušeno vzklikanje ga je upijanjalo

upijanljív   -a -o prid. ( ī í )
ki upijani, upijanja:   upijanljiva pijača

upíkniti   -em dov. ( í ȋ )
nar. pičiti :   kača ga je upiknila

upíliti   -im dov. ( í ȋ )
1. s pilo raniti:   pri piljenju žage ga je upilil v prst ; upiliti se v roko
2. ekspr. udariti :   upiliti koga s polenom / kot grožnja  če ne boš tiho, te bom upilil
3. ekspr.  ogoljufati (pri plačilu):   upiliti koga pri kupčiji ; upilil ga je za tisočak

upíranje   -a s ( ī )
glagolnik od upirati:   krčevito upiranje nog v tla / ovca se je dala brez upiranja odpeljati / dolgotrajno upiranje obkoljenih / upiranje je preraslo v vstajo / sinovo upiranje očetu

upírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju:   upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena ; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj:   upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. usmerjati , namerjati :   upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz  svetiti mu
 
ekspr.  upiral je svoje oči, poglede vanj  gledal ga je ; publ.  vse oči se upirajo na Bližnji vzhod  vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu ; publ.  okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom  pričakovale pomoči od njih

upirávec   -vca m ( ȃ )
zool.  majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro streber:   gojiti upiravce v akvariju ; upiravec in čep

uplàh   -áha m ( ȁ á )
uplahnitev :   uplah oteklin

uplahnélost   -i ž ( ẹ́ )
značilnost uplahnjenega:   uplahnelost lic ; uplahnelost in nabreklost

uplahnéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati po obsegu manjši:   oteklina je uplahnela ; pren., ekspr.  sredstva za raziskovalno delo so uplahnela

uplahnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uplahniti:   uplahnitev trebuha / uplahnitev življenjske moči

uplahníti   in  upláhniti -em dov. ( ī á )
1. postati po obsegu manjši:   bula je uplahnila ; ovci je vime uplahnilo / ekspr.  ko je veter ponehal, so jadra uplahnila  se povesila / od bolezni so mu lica uplahnila  upadla ; val uplahne
2. ekspr.  priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost; upasti :   njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila ; pogum mu je uplahnil ; sovraštvo, zanimanje uplahne ; življenjska moč mu dolgo ni uplahnila / burja je uplahnila  se je polegla ; hrup v dolini je uplahnil
3. ekspr.  izgubiti moč, pogum:   ko ga je zagledal, je kar uplahnil
● 
knjiž.  rdečica ji je uplahnila z obraza  izginila ; ekspr.  reka je uplahnila  upadla

uplahováti   -újem nedov. ( á ȗ )
plahneti :   oteklo vime je počasi uplahovalo / jeza mu že uplahuje

uplašíti   in  uplášiti -im,  in  uplašíti -ím dov. , uplášil  ( ī á ā; ī í )
1. splašiti :   uplašiti srno
2. oplašiti :   z ničimer ga niso uplašili

uplenítelj   -a m ( ȋ )
lov.  kdor upleni divjad:   uplenitelj gamsa, srne

uplenítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od upleniti:   preprečiti uplenitev mestnih dragocenosti / proslavljati uplenitev medveda ; uplenitev s pastjo

upleníti   in  upléniti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. nasilno vzeti materialne dobrine:   vojaki so uplenili veliko dragocenosti ; upleniti orožje sovražniku
2. uloviti in ubiti drugo žival za hrano:   lovec je zalotil kormorana, ko je ta ravno uplenil ribo ; trop volkov je uplenil srno ; množica mravelj lahko upleni tudi precej večje živali / volk občasno upleni tudi ovco
// lov.  z orožjem, pastjo priti do divjadi:   upleniti divjega petelina, srno

uplésati se   in  uplesáti se upléšem se dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z vajami, plesanjem pripraviti se, razgibati se pred plesom:   uplesati se pred nastopom
2. izpopolniti se v plesanju:   plesalec se je do konca sezone dobro uplesal
// s plesanjem postati skladna, ubrana celota:   mlada folklorna skupina se še ni uplesala

uplíniti   -im dov. ( í ȋ )
spremeniti iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto:   upliniti premog, snov ; bencin se uplini in pomeša z zrakom

uplinjáč   -a m ( á )
strojn.  priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša hlapljivo gorivo z zračnim tokom:   pravilno nastaviti uplinjač ; čiščenje, delovanje uplinjača ; deli uplinjača

uplínjanje   -a s ( í )
glagolnik od uplinjati:   uplinjanje premoga ; postopek uplinjanja

uplínjati   -am nedov. ( í )
spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto:   uplinjati lignit ; bencin se uplinja

uplínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od upliniti:   uplinjenje snovi ; postopek uplinjenja

uplinjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uplinjevati:   podzemeljsko uplinjevanje premoga

uplinjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
spreminjati iz trdnega ali tekočega stanja v plinasto:   uplinjevati lignit

uplinljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da upliniti:   uplinljiva snov

úpnica   -e ž ( ȗ )
ženska ali država, ustanova, ki se ji mora vrniti dolg, poravnati obveznost:   upnica zahteva vrnitev dolga / terjatve države upnice ; banka upnica

úpnik   -a m ( ȗ )
komur se mora vrniti dolg, poravnati obveznost:   upniki terjajo,  ekspr.  nadlegujejo dolžnika ; upnik zahteva vrnitev dolga ; izplačati upnika ; oškodovati, sklicati upnike
 
pravn.  solidarni upnik  ki ima pravico zahtevati od dolžnika izpolnitev celotne obveznosti, s tem pa obveznost preneha tudi nasproti drugim upnikom ; zastavni upnik  kateremu da zastavitelj zastavno pravico

úpniški   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na upnike:   upniška pravica, terjatev
 
pravn.  upniško razmerje

upočásiti   -im dov. ( ā ȃ )
upočasniti :   upočasiti vožnjo / upočasiti kretnje

upočasnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od upočasniti:   upočasnitev vožnje / upočasnitev gospodarske rasti / upočasnitev refleksov

upočásniti   -im  in  upočasníti -ím dov. , upočásnil  ( ā; ī í )
narediti (bolj) počasno:   upočasniti hojo, tek, vožnjo / upočasniti korak / upočasniti proces, razvoj / upočasniti naraščanje proizvodnje / utrujenost upočasni odzive / upočasniti ritem, udarce ; dihanje se je upočasnilo

upočasnjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od upočasnjevati:   upočasnjevanje vožnje / upočasnjevanje razvoja

upočasnjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati (bolj) počasno:   upočasnjevati vožnjo / upočasnjevati proces / alkohol upočasnjuje reflekse / upočasnjevati ritem

upodabljalec   gl. upodabljavec

upodabljálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na upodabljanje:   upodabljalna tehnika / igralčeva upodabljalna moč, sposobnost

upodábljanje   -a s ( á )
glagolnik od upodabljati:   upodabljanje lovskih prizorov ; upodabljanje na stene, v kamen / likovno upodabljanje / klišejsko upodabljanje oseb v romanih / upodabljanje geometrijskih tvorb

upodábljati   -am nedov. ( á )
1. predstavljati, izražati kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi:   upodabljati bogove ; upodabljati pravico kot žensko s tehtnico / upodabljati z barvami, s črtami / reliefi upodabljajo živali  na reliefih so upodobljene
 
geom.  upodabljati geometrijske tvorbe  predstavljati jih z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije
2. predstavljati, izražati kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh:   pisatelj upodablja življenje ; upodabljati v knjigi preproste ljudi / upodabljati boj s kretnjami, z mimiko ; filmsko, igralsko upodabljati / knjiž.  glavnega junaka je na premieri upodabljal gost  igral

upodabljávec   -vca  in  upodabljálec -lca  [ upodabljau̯ca m ( ȃ )
kdor upodablja:   upodabljavec narave in ljudi / likovni upodabljavec / upodabljavec zahtevnih vlog

upodobítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od upodobiti:   upodobitev otroških glavic v marmorju ; prepričljiva upodobitev naravnih lepot ; upodobitev žalosti na obrazu / leposlovna upodobitev vstaje / igralska upodobitev dramskih likov  predstavitev ; upodobitev človeških usod v romanu  prikaz
2. kar je upodobljeno:   reliefne upodobitve na vazi ; upodobitve bitk na steni / uspela filmska upodobitev novele

upodóbiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. predstaviti, izraziti kaj z likovnimi, grafičnimi sredstvi:   z nekaj črtami upodobiti zamisel / upodobiti žalosten izraz oči ; upodobiti jezdeca, sončni zahod ; upodobiti na platno, v kamen
 
geom.  upodobiti geometrijsko tvorbo  predstaviti jo z grafičnimi sredstvi po načelih opisne geometrije
2. predstaviti, izraziti kaj z besedami ali drugimi izraznimi sredstvi sploh:   v romanu je upodobil posebno vrsto žensk ; filmsko upodobiti koga / knjiž.  glavno junakinjo je igralka upodobila s pravo mero čustva  odigrala, zaigrala

upodobítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na upodobitev:   upodobitveni poskusi v slikarstvu / upodobitvena raven komedije

upodóbljenčev   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od upodobljenec:   izraz upodobljenčevega obraza ; prodreti v upodobljenčevo duševnost

upodóbljenec   -nca m ( ọ̑ )
kdor je upodobljen:   prepoznati upodobljence ; upodobljenci na sliki, znamkah

upodóbljenka   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki je upodobljena:   upodobljenke nosijo različna pokrivala ; neznana upodobljenka

upodobljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da upodobiti:   upodobljiva zamisel / odrsko težko upodobljivo delo

upogíb   -a m ( ȋ )
1. glagolnik od upogniti:   veja se je pri upogibu zlomila / upogib kolena, roke
// fiz., teh.  sprememba oblike telesa pri istočasnem prečnem delovanju nasprotnih sil, ki ne ležijo na isti premici:   beton je občutljiv na upogib ; odpornost na upogib / obremenitev na upogib  upogibna obremenitev
2. mesto, kjer je kaj upognjeno:   zravnati upogib / v upogibu lakti

upogibálen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh., v zvezi upogibalni stroj   stroj za upogibanje pločevine, cevi:   upogibalni in robilni stroj

upogibálka   -e  [ tudi upogibau̯ka ž ( ȃ )
anat.  mišica, ki upogiba del okončine:   palčna upogibalka ; upogibalke in iztegovalke

upogibálo   -a s ( á )
teh.  orodje za upogibanje zlasti pločevine, cevi:

upogíbanje   -a s ( ī )
glagolnik od upogibati:   upogibanje deske, palice / upogibanje noge v kolenu ; upogibanje in iztegovanje podlakti

upogíbati   -am  in  -ljem nedov. ( ī )
delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko:   upogibati in razpirati veje ; veter upogiba vrhove dreves ; plamen zaradi prepiha migota in se upogiba / upogibati pločevino / jeklena palica se upogiba  se da upogibati / upogibati in vzravnavati telo ; hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal  krivil / upogibali so hrbte k tlom  pripogibali so se
 
ekspr.  upogibati hrbet, koleno pred kom  uklanjati se, podrejati se
// spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot:   po operaciji ni mogel upogibati kolena ; upogibati in iztegovati prst ; upogibati roko v zapestju

upogíben   -bna -o prid. ( í ī )
1. nanašajoč se na upogib ali upogibanje:   upogibna prožnost / upogibna stran komolca  stran, na kateri se mišice ob upogibu krčijo
 
teh.  upogibna obremenitev  obremenitev, pri kateri sili delujeta prečno v nasprotni smeri in ne ležita na isti premici
2. upogljiv :   upogibna palica ; rezilo ni upogibno

upogibljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da upogibati:   upogibljivo steblo

upogíbnica   -e ž ( ȋ )
anat. upogibalka :   poškodovana upogibnica

upogíbnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost upogibnega:   upogibnost stebla

upogljív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da upogniti:   upogljiv jeklen trak ; upogljiva cev, veja
2. ekspr. uklonljiv :   upogljiv človek / upogljiv značaj

upogljívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  uklonljiv človek:   upogljivci v stranki

upogljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost upogljivega:   upogljivost kartona, lesa / ekspr.  upogljivost in spravljivost človeka  uklonljivost

upogníti   upógnem  tudi  upôgnem dov. ( ī ọ́, ó )
1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko:   upogniti gumijasto cev ; upogniti karton, palico ; upogniti veje navzdol, navzgor ; stebelca so se od težkih cvetov upognila ; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne  se da upogniti / upogniti glavo  skloniti ; hrbet se mu je od napornega dela upognil  sključil ; ramena so se mu upognila  povesila
// spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot:   upogniti komolec ; upogniti nogo v kolenu
2. ekspr. ukloniti 2 fant se ni dal upogniti ; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele  si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo ; upogniti komu voljo  zlomiti
 
ekspr.  upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom  ukloniti se, vdati se; podrediti se ; ekspr.  upognil je koleno in prosil odpuščanja  pokleknil je ; ekspr.  drevo se upogne, dokler je mlado  mladega človeka je mogoče vzgojiti

upógnjenec   tudi  upôgnjenec -nca m ( ọ́; ó )
upognjeno drevo:   posekati upognjence in drevesa z odlomljenimi vrhovi
 
gastr.  janeževi upognjenci  pecivo v obliki upognjenih okroglih ploščic, posutih z janežem

upógnjenost   tudi  upôgnjenost -i ž ( ọ́; ó )
značilnost upognjenega:   upognjenost cevi / upognjenost hrbtenice

upokojênec   in  upokójenec -nca m ( é; ọ́ )
kdor je upokojen:   biti, postati upokojenec ; društvo upokojencev / dom upokojencev
 
pravn.  družinski  kdor dobiva pokojnino kot član družine umrlega zavarovanca ali upokojenca , osebni  kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja , starostni upokojenec  kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja po izpolnitvi določene starosti in delovne dobe

upokojênka   in  upokójenka -e ž ( é; ọ́ )
ženska, ki je upokojena:   iskati za varstvo otroka mlajšo upokojenko

upokojênski   in  upokójenski -a -o prid. ( é; ọ́ )
nanašajoč se na upokojence:   upokojensko življenje / upokojensko društvo

upokojeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen:   upokojevati delavce ; delavke iz tekstilne industrije se zgodaj upokojujejo
2. knjiž. miriti , pomirjati :   upokojevati razburjene ljudi

upokojítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od upokojiti:   prositi za upokojitev ; iskati si zaslužek po upokojitvi ; odločba o upokojitvi / predčasna upokojitev

upokojíti   -ím dov. , upokójil  ( ī í )
1. narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen:   upokojiti delavca ; pri šestdesetih letih se je upokojila / invalidsko upokojiti
 
pravn.  predčasno upokojiti  upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti
2. knjiž. umiriti , pomiriti :   prijazne besede so ga upokojile / upokojiti strasti

upokojítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na upokojitev:   upokojitveni postopek / upokojitvena odločba

upokônčiti   -im dov. ( ó ȏ )
star.  postaviti pokonci:   upokončiti jambor

upokoríti   -ím dov. , upokóril  ( ī í )
star. pokoriti 1 , podrediti :   upokoriti sosednje države ; upokoriti uporno mesto / napadalca je upokoril s pištolo  ugnal, ukrotil

upòr   -ôra m ( ȍ ó )
1. glagolnik od upreti se, upirati se:   zlomiti otrokov upor / ekspr.  v njem se je porodil upor
2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira:   upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo ; organizirati, streti, voditi upor ; knjiž.  netiti upor ; ekspr.  potlačiti, zadušiti, zasejati upor ; pozivati,  ekspr.  zapeljevati k uporu ; sodelovati v uporu ; krajevni upori ; vojaški upor ; upor proti okupatorju ; upor na ladji ; žarišče upora / dvigniti se v upor
 
zgod.  kmečki upori  do odprave tlačanstva  upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva
3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh:   upor se poveča, zmanjša ; izračunati upor ; premagovati vodni, zračni upor ; upor plina
4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor   lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka:   izmeriti električni upor tuljave ; žica z velikim uporom ; enota električnega upora / ohmski upor  zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto
5. elektr.  predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost:   izdelovati upore ; vstaviti upor ; vezava uporov ; upori in tuljave / drsni upor  z drsnikom za spreminjanje električne upornosti ; grelni upor  ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje ; odvodni upor  med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike ; plastni upor  katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu ; spremenljivi upor

uporába   -e ž ( ȃ )
glagolnik od uporabljati ali uporabiti:
a) prepovedati uporabo poti ; z zakonom urejati uporabo zemljišča ; dati komu avtomobil v uporabo ; posodo po uporabi pomijemo in posušimo ; prekuhati zamaške pred uporabo ; dobiti dovoljenje za uporabo stavbe ; vrečke za enkratno uporabo / enostavna uporaba stroja ; dati navodila za uporabo
b) omejiti uporabo naravnih bogastev / uporaba družbenih sredstev / uporaba znanstvenih dognanj ; praktična uporaba kake teorije
c) uporaba tankov v napadu ; uporaba ustnika pri kajenju / uporaba zaščitnih sredstev v kmetijstvu ; pospeševati uporabo računalnikov na različnih področjih
č) uporaba sile, zakona za dosego pravic
d) uporaba ljudskih izrazov v besedilu
e) uporaba mleka za sir
f) uporaba bencina za čiščenje ; uporaba vode za namakanje
♦ 
pravn.  analogna uporaba zakona  uporaba zakona pri vsebinsko podobnem primeru, ki ga ta zakon ureja

uporáben   -bna -o prid. , uporábnejši  ( á ā )
1. ki se da koristno uporabiti, porabiti:   uporabni kosi tkanine ; spravljati uporabne odpadke ; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni ; uporabne ideje
// ki ima potrebne lastnosti za kak namen:   vsestransko uporaben aparat ; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben  primeren ; za šolo uporabne knjige
// ki se da izkoriščati:   uporaben padec vode ; uporabni viri energije ; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja  obdelovalna zemlja
2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja:   v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki ; stavba po potresu ni več uporabna
3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb:   izdelovati uporabne predmete ; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost  umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov
// katerega ugotovitve se lahko uporabijo neposredno v praksi:   uporabna biologija, geologija ; uporabna znanost
4. nanašajoč se neposredno na uporabo:   uporabne lastnosti izdelka ; biti v uporabnem stanju
♦ 
ekon.  uporabna vrednost  vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe ; ped.  uporabno znanje  znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah ; pravn.  uporabno dovoljenje  dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen ; psih.  uporabna psihologija  psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi ; šol.  uporabna naloga  besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ; sam.:  najti v trgovini kaj uporabnega

uporabíti   in  uporábiti -im dov. ( ī á )
1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga:   papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat ; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo  jo vrgli ; policija je uporabila orožje  streljala ; smem uporabiti vaš telefon  sporočiti kaj po vašem telefonu ; uporabiti pravilo  ravnati se po njem ; tega zakona v praksi še niso uporabili
// narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate:   koristno uporabiti odpadke ; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo ; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje
2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti:   pri vlomu je uporabil različno orodje ; uporabil je palico, da bi dosegel okno
// narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa:   uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil ; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal  izrabil, porabil ; uporabil je njegovo slabost  izkoristil, zlorabil / uporabiti kaj v korist, škodo koga
3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu:   v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo ; uporabiti citat / uporabiti ločilo
4. v zvezi z za   narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa:   uporabiti kamenje za skalnjak ; uporabiti moko za kruh
// z glagolskim samostalnikom  izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik:   uporabiti konja za jahanje ; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot   izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik:   uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca ; vsako malenkost uporabi za izgovor ; uporabiti kaj kot dokaz
● 
publ.  uporabiti prave prijeme pri kom  pravilno ravnati s kom ; ekspr.  uporabiti otroka proti očetu  pridobiti ga, da je njemu nasproten ; ekspr.  uporabiti zakonito pot za dosego pravice  zakonito si prizadevati zanjo ; ekspr.  uporabiti koga za ščit  s kom zavarovati sebe

uporábljanje   -a s ( á )
glagolnik od uporabljati:   zagotoviti si pravico do uporabljanja poti / uporabljanje kemičnih sredstev / uporabljanje atomske energije za pridobivanje elektrike / uporabljanje znanja

uporábljati   -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga:   starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel ; kopalnico uporabljajo gostje in domači ; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki ; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi ; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju  nosi ; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo  se voziti z njim ; to pot uporabljajo vsi  vsi hodijo, se vozijo po njej ; ti predpisi se redko uporabljajo  po njih se redko ravna ; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela  delal, gibal z njo ; napisati navodila, kako se stroj uporablja  se ravna z njim
// delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate:   uporabljati naravna bogastva ; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje
2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti:   pri pomivanju uporablja krtače in krpe ; uporabljati pri jedi pribor ; pri prevajanju uporablja slovar ; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate  hodijo v njih / pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila ; taki vagončki se uporabljajo v rudniku  jih imajo za prevoz / tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna  imeli, poznali / ličil ne uporablja ; uporablja le preizkušena zdravila
// delati, da je kaj sredstvo za dosego česa:   uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist ; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen
3. delati, da kaj nastopa v sporočilu:   uporabljati v govoru narečne besede ; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik  sporazumevati se v njem
4. v zvezi z za   delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa:   uporabljati kuhano govedino za polpete ; uporabljati pšenico za krušno moko ; debelejše blago se uporablja za plašče
// z glagolskim samostalnikom  izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik:   uporabljati kamenje za nasipanje ; uporabljati plin za kuhanje ; ta snov se uporablja za razkuževanje  s to snovjo se razkužuje / to posodo uporabljajo za vodo  za hranjenje vode / uporabljati zakon za varstvo zakonitosti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot   izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik:   uporabljati denar kot menjalno sredstvo ; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika ; uporabljati hrastov panj kot tnalo ; to olje se uporablja kot topilo
● 
ekspr.  spretno uporablja jezik  govori ; ekspr.  še ne zna uporabljati pameti  samostojno misliti ; ekspr.  pogosto je uporabljal palico  jih je tepel

uporabljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da koristno uporabiti, porabiti; uporaben :   uporabljivi odpadki / uporabljiva ideja ; uporabljiva gesla
// ki ima potrebne lastnosti za kak namen:   praktično uporabljiv stroj ; uporabljiva embalaža / knjiž.  bil je aktiven in zelo uporabljiv  primeren za opravljanje različnih del, funkcij / knjiž.  tak pouk je za prizadete otroke malo uporabljiv  primeren
// ki se da izkoriščati:   uporabljive zaloge premoga

uporabljívost   -i ž ( í )
uporabnost :   uporabljivost odpadkov / velika uporabljivost novih stiskalnic

uporábnica   -e ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj uporablja glede na namenskost:   dolgotrajna, redna uporabnica ; uporabnica prostorov / uporabnica evra

uporábnik   -a m ( ȃ )
kdor kaj uporablja glede na namenskost:   obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah ; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom ; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode  porabniki ; uporabniki posojil  jemalci
 
pravn.  uporabnik stanovanja  nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo

uporábnikov   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od uporabnik:   uporabnikove pravice

uporabnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za uporabo česa:   plačati, zaračunati uporabnino za instrumente, knjige

uporábniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uporabnike:   uporabniške zahteve glede kakovosti izdelkov
 
rač.  uporabniški program

uporábnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost uporabnega:   pomen kakovosti in uporabnosti izdelkov za uveljavitev na tržišču ; praktična uporabnost znanja ; velika, vsestranska uporabnost usnja ; uporabnost elektronike v medicini / uporabnost manjših kosov lesa / uporabnost stavbe po potresu ; rok uporabnosti živila

uporábnosten   -tna -o prid. ( á )
nanašajoč se na uporabnost, uporabo:   lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine
 
lov.  uporabnostni pes  pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje ; vsestranska uporabnostna tekma  tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov

upóren   -rna -o prid. , upórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se (rad) upira:   pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj ; uporna čreda / uporen značaj
// ki izraža, kaže upornost:   uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza
2. ekspr.  ki se težko oblikuje:   uporni lasje ; uporna snov
3. publ. nepopustljiv , vztrajen :   uporna vera v lepoto ; uporno zanikanje resničnosti

upórnež   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  uporen človek, zlasti otrok:   ugnati uporneža ; mali uporneži

upórnica   -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki sodeluje v uporu:   upornico so obsodili ; upornice in revolucionarke
2. nav. ekspr.  ženska, ki se upre, upira:   pregovoriti malo upornico / upornice proti moški nadvladi

upórnik   -a m ( ọ̑ )
1. kdor sodeluje v uporu:   uporniki nadzorujejo del ozemlja ; pošiljati upornikom orožje ; kaznovati, pobiti, zajeti upornike ; podpirati upornike ; uporniki na ladji / kmečki uporniki  v kmečkih uporih
2. nav. ekspr.  kdor se upre, upira:   skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam

upórniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na upornike ali uporništvo:   uporniška vojska ; uporniško gibanje / uporniška pesem ; uporniške zahteve / uporniški mladostniki

upórništvo   -a s ( ọ̑ )
uporniška dejavnost:   dokazati komu uporništvo ; uporništvo med delavci / uporništvo proti meščanskim idealom  upiranje

upórnost   -i ž ( ọ́ )
1. lastnost, značilnost upornega človeka:   krepiti,  knjiž.  brzdati,  ekspr.  zlomiti upornost koga ; otrokova upornost / knjiž.  pojavi upornosti na Tolminskem  kmečkih uporov
2. publ. nepopustljivost , vztrajnost :   upornost in doslednost pri delu
3. elektr., navadno v zvezi električna upornost   lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka:   izmeriti električno upornost bakra ; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna  ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka , kapacitivna upornost  ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka ; ohmska upornost  zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto

upóroven   in  upôroven -vna -o prid. ( ọ̄; ō )
nanašajoč se na električni upor:   uporovne grelne naprave / uporovna žica  žica z veliko ohmsko upornostjo za izdelovanje uporov
 
teh.  uporovni termometer  termometer, ki meri temperaturo s spreminjanjem električne upornosti električnega vodnika ; uporovna peč  peč, ki se segreva z grelnimi upori ; uporovno varjenje  varjenje, pri katerem se izkorišča toplota, nastala zaradi električne upornosti

upostavítev   -tve ž ( ȋ )
knjiž. vzpostavitev :   upostavitev miru, reda / upostavitev diplomatskih odnosov / upostavitev domače vojske  ustanovitev

upostáviti   -im dov. ( á ȃ )
knjiž. vzpostaviti :   upostaviti disciplino ; upostaviti v deželi red in mir / upostaviti diplomatske odnose med državama / upostaviti vohunsko organizacijo  ustanoviti

upostávljanje   -a s ( á )
knjiž. vzpostavljanje :   upostavljanje prijateljstva med narodi / upostavljanje telefonske zveze

upostávljati   -am nedov. ( á )
knjiž. vzpostavljati :   upostavljati ravnotežje sil / upostavljati dobre medsebojne odnose / upostavljati občine  ustanavljati

upoštéti   -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
knjiž. upoštevati :   upošteti okoliščine, razmere / upošteti predloge

upoštévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od upoštevati:   upoštevanje javnega mnenja ; upoštevanje razmer na podeželju / upoštevanje zakonov / premajhno upoštevanje pesnikov v berilih / upoštevanje slovenščine pri pouku tujih jezikov ; izobraževati otroke za poklic z upoštevanjem prakse
● 
ob upoštevanju, pri upoštevanju vseh podatkov bi bili zaključki drugačni  če bi upoštevali vse podatke ; publ.  izid je sprejemljiv ob upoštevanju mladosti tekmovalcev  glede na mladost ; publ.  upoštevanja vreden nasprotnik  pomemben, nevaren ; publ.  upoštevanja vredna investicija  velika, pomembna

upoštévati   -am nedov. in dov. ( ẹ́ )
1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke:   sodnik je upošteval izpovedi prič ; upoštevati okoliščine nesreče ; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce  se jim je prilagajal
// ravnati v skladu s čim:   upoštevati predpis, zakon ; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo ; upoštevati reklamacijo ; strogo upoštevati rok  se ga držati ; vse njegove želje so upoštevali  izpolnili
// imeti kaj za dejstvo:   sporazum mora upoštevati dejansko stanje ; upoštevati obstoječe politične tvorbe
2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano:   v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje ; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali ; slovenščine v javnosti niso upoštevali  uporabljali
3. prisojati komu pomembnost:   zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali ; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva ; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj
● 
pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela  v primerjavi s podobnimi deli ; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni  glede na njegovo mladost

upoštéven   -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki se da upoštevati:   pravno upošteven dogovor ; za invalidsko zavarovanje upoštevna okvara / upoštevna osebnost  pomembna

upoštévnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  značilnost upoštevnega:   upoštevnost dogovora / upoštevnost njegovega gledališkega prizadevanja  pomembnost

upotíti   in  upótiti -im,  tudi  upotíti -ím  tudi  upótiti -im dov. , upóti; upótil  ( ī ọ́; ī í; ọ̑ )
knjiž. napotiti :   upotil ga je v vas / upotili so se na jug  odšli, se odpravili

upotrébiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. uporabiti :   upotrebiti ugotovitve raziskav / upotrebiti tujo besedo

upotrébljati   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. uporabljati :   pisatelj je upotrebljal podatke iz kronike / upotrebljati domači jezik

upovéditi   -im dov. ( ẹ̑ )
knjiž.  izoblikovati v jezikovno sporočilo:   upovediti misel ; sanjski motiv je pisatelj spretno upovedil

upovedoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na upovedovanje:   upovedovalni postopek / upovedovalna sposobnost

upovedovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od upovedovati:   upovedovanje dogodkov, ugotovitev ; načini upovedovanja

upovedováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  oblikovati v jezikovno sporočilo:   upovedovati misli, predmetnost

uprásniti   -em dov. ( á ȃ )
1. s potegom po čem prižgati:   zaradi vlage ni mogel uprasniti vžigalice / uprasniti vžigalnik / uprasniti luč  prižgati z vžigalico
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   uprasnil jo je iz hiše ; uprasniti jo za živino

upraševánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od upraševati:   upraševanje premoga

upraševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
spreminjati v prah:   upraševati premog / upraševati jajca, mleko

uprašíti   -ím dov. , uprášil  ( ī í )
1. spremeniti v prah:   uprašiti kamnino ; ob atomski eksploziji se je morsko dno uprašilo / uprašiti jajca, mleko
2. zastar. zaprašiti :   pri hoji je uprašil čevlje ; obleka se je uprašila

uprašljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uprašiti:   uprašljiva kamnina

upráti   upêrem dov. , uprál  ( á é )
s pranjem, pri pranju poškodovati:   uprati zavese ; blago se je upralo in skrčilo

upráva   -e ž ( ȃ )
1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti:   modernizirati upravo ; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo ; zaposliti se v upravi ; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava
// organi, ki opravljajo to dejavnost:   organizirati upravo ; državna, javna, občinska uprava ; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava  upravni delavci
// s prilastkom  osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena:   carinska, davčna uprava ; geodetska uprava ; pravosodna uprava
2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti:   poslati dopis upravi podjetja ; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava ; pritožiti se na upravo pristanišča ; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo  upravno stavbo, upravnimi prostori
3. upravljanje :   prevzeti upravo nad določenim ozemljem ; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb
● 
pog., šalj.  lahko se pritožiš na sončno upravo  nikamor se ne moreš pritožiti ; pog., šalj.  zaposlen je pri sončni upravi  nikjer; sploh ni zaposlen
♦ 
vojaška uprava  začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju ; uprava državne varnosti  do 1967  organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve ; uprava za notranje zadeve  območni organi Ministrstva za notranje zadeve za opravljanje določenih nalog s področja notranjih zadev ; zgod.  mandatna uprava  med obema vojnama  upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija

upráven   -vna -o prid. ( á ā )
nanašajoč se na upravo ali upravljanje:
a) upravna razdelitev države ; upravne reforme ; dobiti upravno samostojnost / upravni okoliš ; upravna enota ; upravne meje ; upravno središče otoka / upravni delavec ; upravni predpis ; upravne in druge javne službe ; upravne zadeve / upravni aparat  upravni organi kake skupnosti ; upravni odbor društva ; upravni organ  organ, ki opravlja upravne zadeve ; upravna odločba  odločba, ki jo izda upravni organ ; upravna taksa  taksa, ki se plača v upravnem postopku
b) upravna hierarhija / upravne stavbe v središču mesta
c) določiti upravne naloge v delovni organizaciji ; upravna opravila / upravni prostori / upravni odbor  organ upravljanja v podjetju / srednja upravno-administrativna šola ; višja upravna šola
♦ 
adm.  upravni postopek  postopek, po katerem poslujejo upravni organi ; upravna enota  državni organ, ki na določenem območju izvaja naloge javne uprave, zlasti pri odločanju o zahtevkih, vlogah državljanov in organizacij ; pravn.  upravni spor  spor, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončne odločbe v upravni zadevi ; upravna izvršba  izvršba, pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ ; upravno pravo  predpisi, ki urejajo organizacijo in delovanje upravnih organov ; upravno sodišče  sodišče, pristojno za upravne spore ; ptt  upravno pismo  pismo v ovitku s povratnico, ki ga pošilja državni organ fizični ali pravni osebi ; šol.  višji upravni delavec  naslov za diplomanta višje upravne šole ; upravni tehnik  naslov za diplomanta srednje upravno-administrativne šole

upravíčenec   -nca m ( ȋ )
kdor ima pravico do česa:   poravnati zahtevek upravičencem ; volilni upravičenec ; upravičenec do pokojnine, zavarovalnine ; biti na seznamu upravičencev
 
pravn.  čekovni upravičenec  kdor ima pravico unovčiti ček ; služnostni upravičenec

upravíčenka   -e ž ( ȋ )
ženska ali ustanova, ki ima pravico do česa:   upravičenka do porodniškega dopusta / denacionalizacijska upravičenka

upravíčenost   -i ž ( ȋ )
značilnost upravičenega:   upravičenost boja proti okupatorju ; moralna upravičenost dejanja ; upravičenost kritike / upravičenost društva, šole / dokazati upravičenost do otroškega dodatka  pravico

upravičeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj:   upravičevati svojo odločitev
// biti zadosten razlog za kaj:   dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen ; nič ne upravičuje njegovega strahu
2. publ.  dajati pravico do česa:   vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja

upravíčiti   -im dov. ( í ȋ )
1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj:   upravičiti ustanovitev podjetja ; upravičiti zahteve
2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa:   upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje volivcev

upravítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj upravlja:   postati upravitelj ; imenovati upravitelja ; upravitelj zgradbe / upravitelj premoženja, sklada / šolski upravitelj  šolski ravnatelj ; upravitelj pošte  upravnik pošte ; upravitelj v Judeji  pri starih Rimljanih  cesarjev namestnik v provinci / upravitelj (računalniškega) omrežja
 
navt.  upravitelj stroja  pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje ; pravn.  stečajni upravitelj  kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa ; rel.  župnijski upravitelj  duhovnik, ki začasno upravlja župnijo ; zgod.  deželni upravitelj  do srede 18. stoletja  zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča ; dvorni upravitelj  v nekaterih državah  vodja dvornega urada; dvorni maršal

upraviteljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  biti upravitelj:   upraviteljevati posestvo / učiteljevati in upraviteljevati  biti ravnatelj

upravíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki kaj upravlja:   upraviteljica sklada ; upraviteljica prisilne poravnave / šolska upraviteljica  šolska ravnateljica
 
pravn.  stečajna upraviteljica  ženska, ki med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa

upravíteljstvo   -a s ( ȋ )
1. služba upravitelja:   sprejeti upraviteljstvo posestva / izkušnje s stečajnim upraviteljstvom
2. urad upravitelja:   oddati prošnjo v upraviteljstvu / gozdarsko upraviteljstvo

upravljáč   -a m ( á )
upravljavec :   upravljač gradbenega stroja

upravljalec   gl. upravljavec

upravljálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na upravljanje:   nadzorna in upravljalna praksa v holdingu / upravljalna naprava
♦ 
rač.  upravljalna enota  enota za krmiljenje in usmerjanje delovanja računalnika pri procesiranju, pomnjenju in prenašanju podatkov

upravljalka   gl. upravljavka

upravljálnik   -a m ( ȃ )
elektronska priprava za krmiljenje in usmerjanje delovanja elektronskih naprav:   univerzalni upravljalnik / daljinski upravljalnik  elektronska priprava za avtomatsko krmiljenje elektronskih naprav, zlasti televizorja

uprávljanje   -a s ( á )
1. glagolnik od upravljati:   nadzorovati upravljanje ; upravljanje države / prevzeti podjetje v upravljanje ; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja ; nepravilnosti pri upravljanju s skladom  sklada / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov
 
ekon.  administrativno upravljanje gospodarstva  pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi
2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti:   družba prevzema od države upravljanje ; sodelovanje državljanov pri upravljanju države ; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja ; organi upravljanja ; sodstvo in upravljanje
// dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti:   organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje  odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe

uprávljati   -am nedov. ( á )
1. urejati, usmerjati življenje v kaki družbeni skupnosti:   upravljati državo, občino ; centralistično upravljati ; občani neposredno upravljajo / upravljati zasedeno ozemlje / deželo je upravljal vladarjev namestnik  je vladal v njej
// odločati o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti:   delavci sami upravljajo ; upravljati podjetje, rudnik, šolo
2. odločati o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:   upravljati gozdove ; upravljati hišo / upravljati premoženje, zapuščino ; upravljati s skladom  sklad
3. s širokim pomenskim obsegom  s posebnimi pripravami uravnavati delovanje česa:   upravljati kotle in turbine z enega mesta ; upravljati stroj ; upravljati televizijsko kamero  voditi, usmerjati / avtomatično, daljinsko, ročno upravljati / upravljati krmilo  usmerjati ; upravljati zavoro z nogo  pritiskati nanjo ; publ.  uči se upravljati z orožjem  ravnati
// publ.  usmerjati, uravnavati premikanje česa:   upravljati motorno kolo ; upravljati ladjo  krmariti ; upravljati letalo  pilotirati ; upravljati tovornjak  voziti
// publ.  usmerjati, uravnavati sploh:   upravljati polet rakete ; upravljati proces v plavžu / upravljati lokalne zadeve  urejati

upravljávec   -vca  in  upravljálec -lca  [ uprau̯ljau̯ca m ( ȃ )
1. kdor odloča o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:   družba je upravljavec bencinskih servisov
2. kdor odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni skupnosti:   izvoliti nove upravljavce ; delavci so postali upravljavci tovarn
3. kdor (poklicno) upravlja stroj, napravo:   upravljavec buldožerja, stružnice, žičnice

upravljávka   in  upravljálka -e  [ uprau̯ljau̯ka ž ( ȃ )
1. ženska ali država, ustanova, ki odloča o uporabi, izkoriščanju, vzdrževanju česa:   agencija je upravljavka javne železniške infrastrukture
2. ženska, ki odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni skupnosti:   vloga ženske kot proizvajalke in upravljavke
3. ženska, ki (poklicno) upravlja stroj, napravo:   upravljavka strojev in naprav

upravljávski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na upravljavce ali upravljanje:   upravljavska samovolja ; imeti upravljavske sposobnosti / upravljavska dejavnost

uprávnica   -e ž ( ȃ )
ženska, ki kaj upravlja:   nastaviti novo upravnico ; upravnica pošte

uprávnik   -a m ( ȃ )
kdor kaj upravlja:   izvoliti, zamenjati upravnika ; upravnik gledališča, inštituta, pošte, vrtca / upravnik posestva / upravnik (računalniškega) sistema / upravnik stanovanjskega bloka

uprávniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na upravnike:   dobiti upravniško mesto / upravniške naloge

uprávništvo   -a s ( ȃ )
služba upravnika:   prevzeti upravništvo v inštitutu
 
poslati prošnjo na upravništvo  upravo

uprávno...   prvi del zloženk  ( á )
nanašajoč se na upraven:   upravnokazenski, upravnozgodovinski

uprávnopolítičen   -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na upravo s stališča politike:   upravnopolitična vprašanja

uprávnopráven   -vna -o prid. ( á-ā )
nanašajoč se na upravno pravo:   upravnopravne zadeve / upravnopravni predpisi

upredmétenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od upredmetiti:   upredmetenje ideje

upredmétiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž.  narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način:   upredmetiti idejo ; upredmetiti pozitivno in negativno v življenju

upréti   uprèm dov. , upŕl  ( ẹ́ ȅ )
1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju:   upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža ; upreti roke v boke
// dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj:   uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti ; z vso silo je uprl nogo v vrata
2. usmeriti , nameriti :   upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce
 
ekspr.  upreti oči, pogled v koga  začeti ga gledati

uprežáti   -ím dov. , uprêži  in  upréži; uprêžal  in  upréžal  ( á í )
knjiž.  prežeč opaziti, zagledati:   mačka je uprežala miš / uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma  prežeč dočakal, pričakal

upŕhniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. prhniti , odprhniti :   ptica je uprhnila iz kletke

uprizárjanje   -a s ( á )
glagolnik od uprizarjati:   podpirati uprizarjanje domačih del ; prepovedati nadaljnje uprizarjanje drame / uprizarjanje prepirov

uprizárjati   -am nedov. ( á )
1. poustvarjati dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi:   uprizarjati Cankarjeve Hlapce / uprizarjati drame s sodobno problematiko ; na ljudskih odrih so pogosto uprizarjali Finžgarjeva dela
2. ekspr.  izvajati naprej pripravljen javen dogodek:   uprizarjati gonjo, kampanjo proti komu ; uprizarjati nerede, stavke / uprizarjati slavnostna kosila  pripravljati, organizirati
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   uprizarjala sta prepire, pretepe
 
ekspr.  žena mu uprizarja scene  javno kaže nejevoljo nad njim, se netaktno vede

uprizorítelj   -a m ( ȋ )
1. kdor pripravi, izvede uprizoritev odrskega dela:   uprizoritelj posega v besedilo ; uprizoritelj drame
2. ekspr.  kdor izvede naprej pripravljen javen dogodek:   uprizoritelj sodnega procesa

uprizorítev   -tve ž ( ȋ )
1. poustvaritev dramskega besedila z gledališkimi sredstvi:   dovoliti, prepovedati uprizoritev ; pozitivno oceniti uprizoritev komedije ; pripraviti kostume, sceno za uprizoritev opere ; sodelovati pri uprizoritvi ; ljubljanska uprizoritev Strniševe drame / ekspr.  krstna uprizoritev  prva uprizoritev
2. ekspr.  izvedba naprej pripravljenega javnega dogodka:   uprizoritev demonstracij, sodnega procesa

uprizoríti   -ím dov. , uprizóril  ( ī í )
1. poustvariti dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi:   prizadeval si je, da bi dramo uprizorili / uprizoriti v osrednjem gledališču
2. ekspr.  izvesti naprej pripravljen javen dogodek:   uprizoriti demonstracije ; uprizoriti gonjo proti političnim nasprotnikom ; uprizoriti sodni proces / uprizorili so mu podoknico  zapeli ; uprizoriti škandal  narediti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   uprizoriti zasledovanje ; uprizoriti silovit napad  silovito napasti

uprizorítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na uprizoritev 1:   uprizoritveni načrt ; uprizoritvena zamisel / uprizoritvene težave / uprizoritveni čas / uprizoritvena dejavnost

uprizorljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uprizoriti:   ta opera je uprizorljiva le na velikih odrih ; lahko uprizorljiva komedija

uprizorljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost uprizorljivega:   težka uprizorljivost Grumove drame / zaradi uprizorljivosti svojih tragedij je bolj znan kot drugi dramatiki  lahke uprizorljivosti

upropástiti   -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. uničiti :   manj zdravega človeka bi taki napori upropastili / dolgovi so ga upropastili / s pijančevanjem je upropastil svojo družino
 
knjiž.  to stališče je njegov načrt upropastilo  onemogočilo njegovo izvedbo, uresničitev

upropáščanje   -a s ( á )
knjiž. uničevanje :   moralno upropaščanje mladine

upropáščati   -am nedov. ( á )
knjiž. uničevati :   z nesposobnostjo je upropaščal podjetje / materialno upropaščati koga

upŕtost   -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost uprtega:   trdna uprtost v tla / knjiž.  uprtost pogleda

úps   in  ùps medm. ( ȗ; ȕ )
1. izraža neprijetno presenečenje:   ups, spet me je zaneslo
2. izraža ironičen odnos do popravka k povedanemu:   to funkcijo opravlja od lanskega dneva zmage, ups, dneva Evrope

úra 1   -e ž ( ū;  v pomenu  naprava ȗ )
1. enota za merjenje časa, šestdeset minut:   minila je ura, pa še ni prišel ; dan ima štiriindvajset ur ; hoditi dobro, slabo,  ekspr.  celo, debelo uro ; ekspr.  niti ure nisem spal ; predstava traja približno dve uri ; vrniti se čez pol ure, v pol ure ; iti za pol ure na sprehod ; javiti se v štiriindvajsetih urah ; ekspr.  nimam niti ure miru ; vlak ima uro zamude ; ni uro od tega, kar je prišel ; molčati ure dolgo ; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h] ; biti plačan na uro ; ure in ure se pogovarjati ; iz ure v uro je slabše ; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti:  dve uri hoda od tukaj ; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom ; elipt.:  do tja je dve uri ; poznajo ga pet ur daleč
// navadno s števnikom  ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva:   druga popoldanska ura je minila ; star.  priti domov enajsto uro ponoči  med deseto in enajsto (uro)
// začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva:   cerkvena ura bije ure in četrti ; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut ; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri]  20 h ; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro)  med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri  ob vsakem začetku te enote
2. s prilastkom  ta enota glede na trajanje česa:   delovne, obratovalne, parkirne,  pog.  režijske ure ; strojna ura  ko stroj dela ; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure
3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut:   danes imamo pet ur ; učitelj sprašuje, razlaga celo uro ; zadnja ura odpade ; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura ; voj. žarg.  politična ura  namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / pog.:  dajati ure iz klavirja  poučevati klavir zunaj šole ; imeti ure iz klavirja  učiti se klavir zunaj šole ; hoditi k uram, na ure tujega jezika
4. mn., s prilastkom  omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut:   zgodilo se je v jutranjih urah ; kaj delaš v prostih urah / delati po urah  po končanem delovnem času ; uradne ure od 8 h do 12 h / ekspr.  uživati ure mladosti
5. ekspr., navadno z rodilnikom  omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek:   prišla je ura odločitve, slovesa, zmage ; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala
6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči:   koliko je ura ; ura je štiri in tri minute [4.03  ali  16.03] ; ura je poldne ; bila je že pozna ura ; ura se bliža šesti ; ura gre na polnoč  kmalu bo polnoč ; ugotoviti uro po soncu ; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči  ob katerikoli uri ; izvedeti uro odhoda / delati čez uro  čez čas, ko se končajo delovne ure
7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici:   ura bije, tiktaka, zvoni ; ura gre, stoji ; ura kaže tri četrt na enajst ; njegova ura prehiteva,  pog.  gre naprej ; moja ura zaostaja,  pog.  je zadaj ; naravnati uro ; pogledati na uro ; po moji uri je točno tri ; švicarska ura ; zlata ura / naviti uro ; kazalca ure ; kolesje, vzmet ure ; pašček za uro / električna ura ; kuhinjska, namizna ura ; kvarčna ura  ki deluje na osnovi kremenovih kristalov ; moška ura ; ročna  ali  zapestna ura ; stenska, stolpna, žepna ura ; ura na uteži / sončna ura  ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico ; šahovska ura  z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze ; vodna ura  nekdaj  posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino
// navadno s prilastkom  naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom:   sprožiti uro ; kontrolna ura  ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem ; vreči kovanec v parkirno uro  za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno ; ura peklenskega stroja ; ura na (električnem) štedilniku  s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok
8. pog.  merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem:   montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu  manometer ; meriti porabo vode z uro  z vodnim števcem
● 
šalj.  pohitite, ura bo noč  kmalu bo noč ; ekspr.  takoj je vedel, koliko je ura  kakšen je položaj, kako je v resnici ; ekspr.  ure so mu štete  kmalu bo umrl ; ekspr.  človek ne ve ne ure ne dneva  ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo ; mestni čuvaj je klical ure  nekdaj  vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura ; ekspr.  naviti komu uro  kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ; pog., ekspr.  v mesto sem šel samo na uro pogledat  nisem opravil, kar sem se bil namenil ; otrok še ne pozna na uro  še ne zna razbrati časa z ure ; ekspr.  dvanajsta ura jim bije  skrajni čas je, da kaj storijo ; huda ura  neurje ; ekspr.  doma bo spet huda ura  kričanje, prepiranje, pretepanje ; nar.  mrtvaška ura  trdoglav, kukec ; vznes.  zdaj bije naša ura  zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo ; star.  prišla je njena ura  čas poroda ; publ.  policijska ura  določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano ; policijska ura  nekdaj  določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta ; ekspr.  odbila mu je poslednja, zadnja ura  umrl je ; ekspr.  poslednja, zadnja ura je prišla  čas smrti ; ekspr.  priznati kaj v svoji slabi uri  v času večje popustljivosti, odkritosti ; iron.  pa še zlato uro, ali ne  izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga ; ura strahov  po ljudskem verovanju  čas od polnoči do ene ; vrteti se v smeri kazalcev na uri  od leve proti desni ; dela kot ura  hitro, natančno; brez prekinitev ; biti natančen kot ura  zelo ; drži se kot huda ura  jezno ; ekspr.  ura teče, nič ne reče  čas hitro in neopazno mineva ; ura zamujena ne vrne se nobena ; preg.  rana ura – zlata ura  če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ 
biol.  biološka ura  fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih ; elektr.  programska ura  s katero se naravna časovni potek programa ; stikalna ura  priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov ; etn.  peščena ura  priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del ; fiz.  atomska ura  naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov ; digitalna ura  ki kaže čas s številkami, ne kazalci ; kilovatna ura  delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh] ; rad.  radijska (šolska) ura  radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku ; šol.  govorilna ura  čas, določen za učiteljeve razgovore s starši, študenti ; neopravičena ura  izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti ; teh.  ura nič  čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja

urá 2   medm. ( ȃ )
izraža spodbudo pri napadu, navdušenje nad uspehom; hura :   ura, v napad ; ura, tako je ; sam.:  sprejeli so jih s trikratnim ura

uračúnati se   -am se dov. ( ȗ )
1. zmotiti se pri računanju:   uračunati se za sto evrov
2. računajoč na kaj se zmotiti:   računali so, da bodo ljudje doma, pa so se uračunali ; uračunati se glede česa, v čem

uràd   -áda m ( ȁ á )
1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:   urad izdaja dovoljenja, potrdila ; poslati pritožbo, prošnjo uradu ; voditi urad ; biti v službi na uradu, v uradu ; dopis, žig urada ; načelnik, predstojnik urada ; oddelek, odsek, referat urada ; pisarne, sedež urada / carinski urad  carinarnica ; v nekaterih državah  cenzurni, cesarski, dvorni urad ; davčni urad ; krajevni urad  upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža ; matični urad  oddelek občinske skupščine za matične zadeve ; okrožni urad  v stari Avstriji  organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja ; patentni urad ; tiskovni urad  organ vlade ali institucije za stike z javnostjo
// navadno s prilastkom  organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:   informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad ; v nekaterih državah  urad kanclerja, komisarja ; pri judih  urad rabina / urad direktorja  direktorjeva pisarna
// knjiž., navadno s prilastkom  enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:   brzojavni, telegrafski urad ; poštni urad  pošta
2. navadno s prilastkom  vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili:   združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
3. navadno s prilastkom  podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija :   potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad  ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote:   urad je še zaprt ; čakati pred uradom ; vstopiti v urad ; preurediti prostor v urad ; trg pred uradom / urad je razmetan  oprema tega prostora
● 
ekspr.  iti na matični urad  poročiti se ; urad za najdene predmete  oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete ; urad za posredovanje  ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
♦ 
polit.  urad za narodnosti  nekdaj  služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih območjih Slovenije ; žel.  prometni urad  oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji

uráden   -dna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na urad ali uradovanje:   uradni prostor ; uradno poslopje / uradni dan  dan, določen za uradovanje s strankami ; uradni sluga  nekdaj  sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila ; uradne ure  čas, določen za uradovanje s strankami / uradni stil
2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti:   uradni popis prebivalstva / uradni list  list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave ; uradne mere / uradni pogovori ; uradni sprejem ; uradni stiki ; uradno spremstvo / publ.  uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
// nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh:   uradni dopis ; uradna listina ; uradno vabilo / uradna pošta  pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek ; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening  trening, ki ga organizira, vodi organizator ; publ.  zmagati v uradni konkurenci  v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje ; uradna skrivnost
3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika:   uradni predstavnik, zastopnik ; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije:   uradni nauk ; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
5. določen z veljavnimi predpisi:   uradni postopek ; urediti kaj po uradni poti ; uraden in privaten / uradni sedež podjetja ; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
6. ekspr., navadno v povedni rabi  ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa:   postati uraden ; ne bodi tako uraden
// ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos:   reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
♦ 
fin.  uradni tečaj evra, dolarja ; pravn.  uradni jezik  jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje ; uradni obisk  obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov ; šport.  uradni rezultat  rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba

urádnica   -e ž ( ȃ )
1. v javni, državni službi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti pisarniške posle:   uradnica je pritisnila žig / davčna, poštna uradnica
// v podjetju, ustanovi zaposlena ženska, ki opravlja uradne, zlasti pisarniške posle:   bančna uradnica
2. zastar. urad , pisarna :   vstopiti v uradnico

urádniček   -čka m ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od uradnik:   postal je uradniček ; nepomemben, vesten uradniček / bančni, sodni uradniček

uradníja   -e ž ( ȋ )
zastar. urad :   uradnija je prošnjo ugodno rešila ; v uradnijah so uporabljali nemščino

urádnik   -a m ( ȃ )
kdor je zaposlen v javni, državni službi in opravlja uradne, zlasti pisarniške posle:   uradnik mu je izdal potrdilo ; imenovati, premestiti, upokojiti uradnika / davčni, občinski, poštni, sodni, železniški uradnik ; nižji, višji uradnik / državni uradnik
// kdor je zaposlen v podjetju, ustanovi in opravlja uradne, zlasti pisarniške posle:   bančni uradnik ; uradnik v odvetniški pisarni

uradnikovánje   -a s ( ȃ )
ekspr.  opravljanje dolžnosti, opravil uradnika:   brezosebno, dolgočasno uradnikovanje / uradnikovanje v banki

urádniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uradnike:   uradniške plače / uradniška družina / uradniški aparat / uradniška miselnost

urádništvo   -a s ( ȃ )
uradniki :   nameščati uradništvo ; uradništvo in delavstvo / nižje, višje uradništvo

urádnost   -i ž ( ȃ )
1. lastnost, značilnost uradnega:   uradnost prostorov / sodnikova hladna, stroga uradnost ; odgovor je bil naraven, brez sledu uradnosti ali naklonjenosti
2. knjiž.  kar se mora opraviti glede na uradne predpise:   opraviti potrebne uradnosti

urádoma   prisl. ( ȃ )
zastar. uradno :   uradoma ugotoviti / uradoma biti dolžen sprožiti postopek  po uradni dolžnosti

uradovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uradovati:   slovensko uradovanje ; uradovanje na matičnem uradu

uradováti   -újem nedov. ( á ȗ )
opravljati uradne dolžnosti, uradna opravila:   uradovati na matičnem uradu ; uradovati v slovenščini ; uradovati slovensko / v banki je uradoval trideset let

uragán   -a m ( ȃ )
izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki; orkan :   divjanje, pustošenje uragana ; pren., ekspr.  revolucionarni uragan

uragánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uragan:   uraganski alarm / širiti se z uragansko hitrostjo

urájmati   -am dov. ( ȃ )
nižje pog.  slučajno kje dobiti, najti:   urajmati kaj zelo poceni / urajmati koga doma

urálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Ural:   uralska rudna nahajališča
 
zool.  uralska sova  velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis

urán   -a m ( ȃ )
kem.  težka radioaktivna kovina sive barve, element U:   rudnik urana ; uporaba urana za gorivo jedrskih elektrarn / naravni uran ; osiromašeni uran  ki nastaja zlasti kot stranski produkt pri izdelavi obogatenega urana in vsebuje manj v nuklearne namene uporabnega izotopa kot naravni uran
 
fiz.  uran 235  izotop urana z atomsko maso 235 ; metal.  obogateni uran  ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa

uraninít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina uranov dioksid:   kopati uraninit

uránov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uran:   uranova ruda / uranovi izotopi / uranovo jedro / uranova atomska bomba

uránski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uran:   uranske jedrske elektrarne / uransko jedro  uranovo

urár   -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem, izdelovanjem ur:   nesti uro k urarju ; izučiti se za urarja

urárka   -e ž ( á )
ženska, ki se poklicno ukvarja s popravljanjem, izdelovanjem ur:   izučiti se za urarko

urárna   -e ž ( ȃ )
urarska delavnica, prodajalna ur:   vstopiti v urarno ; urarna in zlatarna

urárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na urarje ali urarstvo:   urarska delavnica / urarska industrija, obrt / urarski izvijač ; urarske klešče

urárstvo   -a s ( ȃ )
urarska obrt, industrija:   razvoj urarstva v Švici / v sosednji ulici je urarstvo  urarska delavnica

urásti   urástem  in  urásem dov. , urásel  in  urástel  ( á )
z rastjo postati za mere česa prevelik:   da otrok hlačam, hlač ne bi prehitro urastel, so mu kupili nekoliko večje ; urasti otroško posteljico ; urasti suknjič za nekaj centimetrov
● 
ekspr.  sčasoma otrok take potrebe, želje uraste  jim odraste, postane prevelik zanje

uráščati   -am nedov. ( á )
z rastjo postajati za mere česa prevelik:   otrok je svojim oblekam, svoje obleke hitro uraščal

uravnálec   -lca  [ urau̯nalca in urau̯nau̯ca m ( ȃ knjiž.
1. kdor kaj uravna:   uravnalec je zlomljeno kost slabo uravnal / človek postaja zavesten uravnalec medčloveških odnosov  uravnavalec
2. regulator , ravnalo :   zamenjati uravnalec / avtomatični uravnalec

uravnálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uravnavo ali uravnavanje:   uravnalni postopek / uravnalna naprava / uravnalne sile

uravnánost   -i ž ( á )
knjiž. naravnanost , usmerjenost :   idejna, notranja uravnanost

uravnáti   -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto:   uravnati zidake s pomočjo napete vrvice
// izravnati , poravnati :   voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu
2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj:   uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto ; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave
// narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj:   uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost
3. urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati :   uravnati hudournik / uravnati strugo
4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje:   uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto
5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji:   uravnati dotok vode ; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano
6. knjiž. naravnati , usmeriti :   uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega
7. star. napotiti , usmeriti :   uravnati begunce proti mestu ; uravnati koga na glavno cesto
8. v zvezi s po   narediti, da se kaj ravna po čem:   uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah
9. star. uskladiti :   uravnati delo posameznikov / uravnati cene
10. zastar. urediti :   uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral
● 
star.  uravnati komu glavo, možgane  narediti, da misli pametno, prav ; zastar.  vstal je in uravnal otrple ude  naravnal, pretegnil

uravnáva   -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od uravnati:   uravnava zidakov / uravnava izpahnjene, zlomljene roke / uravnava naprave ; uravnava očesa na bližino  prilagoditev / uravnava hudournika / uravnava šolstva  ureditev
2. geogr.  zaradi erozije, preperevanja uravnano površje:   za območje apnenca so značilne široke uravnave

uravnaválec   -lca  [ urau̯nalca in urau̯nau̯ca m ( ȃ )
knjiž.  kdor kaj uravnava:   človek postaja zavesten uravnavalec medčloveških odnosov / trg je uravnavalec proizvodnje

uravnaválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se kaj uravnava:   uravnavalna naprava

uravnávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uravnavati:   uravnavanje zlomljenih kosti ; aparat za uravnavanje zob / uravnavanje temperature, vlage / uravnavanje količine denarja v obtoku / uravnavanje rojstev

uravnávati   -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto:   uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
// izravnavati , poravnavati :   uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico  vzravnavati, zravnavati / uravnavati gube  ravnati, gladiti / uravnavati seno po vozu
2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj:   uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato ; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino  naravnavati
// delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj:   uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati :   uravnavati hudournike, potoke
4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji:   naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
 
med.  uravnavati rojstva
5. knjiž. naravnavati , usmerjati :   uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
// odločilno določati, oblikovati:   življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. v zvezi s po   delati, da se kaj ravna po čem:   uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. star. usklajevati :   to živčno središče uravnava vse gibe ; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. zastar. urejati :   uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
● 
star.  uravnavati krivice, spore  poravnavati, odpravljati ; star.  uravnavati se v vrsto  postavljati se v ravno vrsto

uravnílovka   -e ž ( ȋ )
publ.  izenačevanje osebnih dohodkov ne glede na količino, kakovost dela:   zavračati uravnilovko ; sistem uravnilovke ; uravnilovka in nagrajevanje po delu ; pren.  ideološka uravnilovka umetnosti

uravnílovski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na uravnilovko:   uravnilovske težnje / uravnilovski družbeni sistem

uravnotéženje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od uravnotežiti:   uravnoteženje ladje / uravnoteženje proizvodnje in prodaje / uravnoteženje vrtečih se delov stroja / dinamično, statično uravnoteženje / uravnoteženje javnih financ  ureditev stanja državnih financ, ki dolgoročno omogoča izvajanje proračuna brez večjega zadolževanja

uravnotéženost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost uravnoteženega:   uravnoteženost čolna, ladje / uravnoteženost menjave / uravnoteženost kompozicije / duševna, vedenjska uravnoteženost  uravnovešenost

uravnoteževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka:   uravnoteževati skodelici tehtnice
2. spravljati v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne:   uravnoteževati svetovne vojaške sile
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:   uravnoteževati proizvodnjo in prodajo, proizvodnjo s prodajo
// spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovešati :   to čustvo ga je uravnoteževalo
3. teh.  nameščati, oblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji:   uravnoteževati kolesa, motor

uravnotéžiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka:   uravnotežiti skodelici tehtnice ; ko se je presedel, se je čoln uravnotežil
 
navt.  uravnotežiti ladjo  razmestiti tovor, gorivo, zaloge na ladji tako, da je stabilna
2. spraviti v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne:   uravnotežiti vojaške sile v svetu
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:   uravnotežiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnotežiti kompozicijo
// spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti; uravnovesiti :   doživetje ga je duševno spet uravnotežilo ; čustveno se uravnotežiti
3. teh.  namestiti, izoblikovati kaj glede na težo tako, da pri vrtenju, delovanju ne nastajajo nepravilni, nezaželeni tresljaji, nihljaji:   uravnotežiti kolesa avtomobila ; uravnotežiti krila letala ; uravnotežiti motor, stroj / dinamično, statično uravnotežiti

uravnovésiti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. spraviti v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka:   uravnovesiti tehtnico ; prečka se je uravnovesila / zamahnil je z roko, da bi se uravnovesil
2. spraviti v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne:   uravnovesiti vojaške sile v svetu
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:   uravnovesiti cene ; uravnovesiti izdatke in dohodke, izdatke z dohodki / uravnovesiti kompozicijo slike
// spraviti v stanje umirjenosti, duševne skladnosti:   to spoznanje jo je uravnovesilo ; čustveno, duševno se uravnovesiti

uravnovéšanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od uravnovešati:   uravnovešanje čolna / uravnovešanje izdatkov z dohodki / čustveno, duševno uravnovešanje

uravnovéšati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. spravljati v stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka:   uravnovešati zibajoči se čoln ; tehtnica se uravnoveša
2. spravljati v stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne:   narava uravnoveša vse, kar se v njej dogaja
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:   uravnovešati izdatke in dohodke
3. spravljati v stanje umirjenosti, duševne skladnosti:   taka spoznanja so ga uravnovešala ; duševno se uravnovešati

uravnovéšenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od uravnovesiti:   uravnovešenje čolna / uravnovešenje cen ; uravnovešenje izvoza in uvoza / duševno, notranje uravnovešenje
 
teh.  uravnovešenje avtomobilskih koles  uravnoteženje

uravnovéšenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost uravnovešenega:   uravnovešenost skodelic tehtnice / uravnovešenost dohodkov in izdatkov / duševna uravnovešenost / knjiž.  vse se je spet vrnilo v uravnovešenost  uravnovešeno stanje

urbálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  mesten, mestno urejen:   urbalno prebivalstvo

urbàn 1   -ána m ( ȁ á )
nar. dolenjsko  steklenica, ki drži štiri ali pet litrov:   izprazniti urban

urbán 2   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž.  mesten, mestno urejen:   tudi okolica mesta je že urbana ; urbana naselja, središča / urbani prebivalci ; industrijska družba postaja vse bolj urbana
 
soc.  urbana sociologija  sociologija, ki proučuje družbene odnose v mestnem okolju ; vet.  urbana steklina  steklina pri živalih v naseljih, mestna steklina

urbána   -e ž ( ȃ )
pametna kartica z imenom Urbana za brezgotovinsko plačevanje določenih mestnih storitev v Ljubljani, zlasti prevoza z mestnim potniškim prometom:   kupiti, napolniti urbano ; terminska, vrednostna urbana ; plačevanje z urbano / kartica Urbana

urbáničen   -čna -o prid. ( á )
knjiž.  mesten, mestno urejen:   urbanična naselja

urbaníst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za urbanizem:   urbanisti so predlagali več rešitev / arhitekt urbanist

urbanístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na urbanizem:   urbanistični strokovnjak ; urbanistični zavod / urbanistični razvoj mesta ; urbanistične enote / urbanistično načrtovanje, urejanje
 
pravn.  urbanistična zakonodaja ; urb.  urbanistični načrt  načrt, ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo

urbanístika   -e ž ( í )
knjiž. urbanizem :   načela sodobne urbanistike

urbanizácija   -e ž ( á )
glagolnik od urbanizirati:   hitra, obsežna urbanizacija ; urbanizacija naselij, vasi / urbanizacija kmečkih hiš ; urbanizacija pokrajine / urbanizacija prebivalstva ; urbanizacija življenja / stopnja urbanizacije  stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva

urbanízem   -zma m ( ī )
dejavnost, ki se ukvarja z načrtovanjem, urejanjem naselij:   problemi s področja urbanizma ; svet, zavod za urbanizem ; napake, uspehi v urbanizmu / trgovinski, turistični urbanizem
// veda o tej dejavnosti:   študirati urbanizem ; katedra za urbanizem
● 
knjiž.  občudovati moderni urbanizem glavne ulice  urejenost

urbanizíranost   -i ž ( ȋ )
urb.  značilnost urbaniziranega:   urbaniziranost naselja / stopnja urbaniziranosti  stopnja naseljenosti, določena z deležem mestnega prebivalstva

urbanizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
urb.  delati, povzročati, da postaja kaj mestno, mestno urejeno:   urbanizirati naselje, vas / urbanizirati družbo

urbanológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za urbanologijo:   znani urbanolog je svoje ugotovitve objavil v več knjigah ; arhitekt in urbanolog

urbanologíja   -e ž ( ȋ )
veda, ki se ukvarja s proučevanjem urbanih naselij z vidika njihovega načrtovanja, arhitekture, sociologije:   interdisciplinarna urbanologija ; urbanizacija in urbanologija

urbanomát   -a m ( ȃ )
avtomat za nakup, polnjenje kartice Urbana in preverjanje stanja na njej:   urbanomat denarja ne vrača ; napolniti Urbano na urbanomatu ; uvedba urbanomatov

urbánski   -a -o prid. ( ȃ )
knjiž.  mesten, mestno urejen:   urbanska naselja / urbanski način življenja

urbár   -ja m ( á )
zgod.  knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov:   v urbarju zapisane dajatve ; urbarji kočevskega zemljiškega gospostva / sestaviti urbar / prenovljeni  ali  reformirani urbarji  sestavljeni na osnovi temeljnih urbarjev z vpisanimi spremembami ; rektificirani urbarji  sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji ; temeljni urbarji  uporabljani daljše časovno obdobje

urbariálen   -lna -o prid. ( ȃ )
urbarski :   urbarialne dajatve / urbarialni patent  v fevdalizmu  patent, s katerim je Jožef II. leta 1789 omejil podložniška bremena na denarno dajatev, odmerjeno po donosu kmetije

urbarizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
zgod., v fevdalizmu  pridobivati neuporabna tla za poljedelsko obdelovanje:   krčiti gozdove, izsuševati močvirja in na druge načine urbarizirati zemljišča

urbárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na urbar:   urbarske dajatve / urbarski viri za zgodovino

urbárščina   -e ž ( ā )
zgod.  z urbarjem določena dajatev zemljiškemu gospodu:   plačati dva goldinarja urbarščine

úrbas   -a m ( ū )
obrt.  sprednji del zgornjega dela obuvala; prednjik :   urbas se trga od podplata ; platneni, usnjeni urbasi / obuvalo na urbas  obuvalo, pri katerem je sprednji del zgornjega dela našit na zadnji del zgornjega dela

úrbi et órbi   prisl. ( ȗ, ọ̑ )
knjiž. povsod :   sporočiti novico urbi et orbi / rel.  papežev blagoslov urbi et orbi  blagoslov mestu (Rimu) in svetu

úrdu   -ja m ( ȗ )
uradni jezik Pakistana:   govoriti urdu ; urdu in hindi ; v prid. rabi:  urdu jezik

urea   gl. ureja

urêči   urêčem dov. , urêci urecíte; urékel urêkla  ( é )
1. po ljudskem verovanju  navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:   fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava ; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt  z besedo, pogledom povzročiti, določiti ; ureči točo  z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom
// z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:   ureči koga v gos, skalo
2. ekspr.  s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja:   lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog:   gledal je zveri v oči, da bi jo urekel
● 
zastar.  zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla  zarekla, zagovorila

urédba   -e ž ( ẹ̑ )
1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona:   izdati, objaviti, podpisati uredbo ; sprejeti, dopolniti, izvajati uredbo ; biti določen, opredeljen, zapisan v uredbi ; nove evropske, vladne uredbe ; besedilo, osnutek uredbe o lokacijskem načrtu ; spremembe uredbe o povračilu stroškov ; pravilniki, zakoni in uredbe / uredba je v nasprotju, skladu z ustavo ; kršiti sporno, veljavno uredbo o ureditvi trga z mlekom, vinom, žitom / v socializmu  izvršni svet je izdal uredbo ; uredba o deviznem poslovanju ; izvršilna, pooblastilna uredba ; uredba z zakonsko močjo  ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. star.  urejevalna pravila, načela:   podedovane moralne uredbe
3. star. ureditev :   nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba

urédben   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na uredba 1:   uredbeni del uradnega lista / uredbeni predpisi ; uredbene določbe

uredítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od urediti:   končati ureditev ; ureditev gradiva ; ureditev po abecedi / ureditev pričeske ; ureditev okolice novih blokov bo veliko stala / ureditev cest, zemljišč / ureditev hudournika / prostorska, urbanistična ureditev naselja / ureditev dostopa, elektrike, vode / ureditev stanovanja na podstrešju / miroljubna ureditev spora / tehnična ureditev knjige
 
pravn.  ureditev meje  določitev nejasne ali sporne meje zemljišča v nepravdnem postopku
2. navadno s prilastkom  kar je določeno s predpisi, pravili o tem, kakšno stanje, ravnanje je pravilno, obvezno:   gospodarska, politična ureditev / sprememba ustavne ureditve / notranja ureditev je zadeva države same
// kar je določeno z enotami, ki kaj sestavljajo, in odnosi med njimi:   organizacijska, upravna ureditev / federativna, regionalna ureditev države
3. navadno s prilastkom  kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti:   patriarhalna, rodovna ureditev je razpadla / kapitalistična, socialistična družbena ureditev

uredíti   -ím dov. , urédil  ( ī í )
1. narediti, da pride kaj v določen red:   urediti gradivo, znamke ; urediti glede na vrednost ; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
 
mat.  urediti enačbo  narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
// v zvezi z v   narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo:   urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste ; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek
2. narediti, da pride kaj v stanje
a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam:   urediti grobove ; urediti zanemarjen park ; urediti si lase, obleko ; zgodaj je vstal, se uredil in odšel ; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe:   urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
c) ki ustreza potrebam, predpisom:   urediti uradne knjige, sezname
3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo:   v naši ulici so uredili novo trgovino ; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico  preurediti
4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev:   urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami:   urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
// z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red:   urediti koledar ; urediti pisavo, pravopis
6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili:   urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
7. ekspr.  narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu:   urediti svoja čustva, misli ; vtisov s potovanja si še nisem uredil
8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti:   stvar, zadevo je treba urediti ; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti,  ekspr.  račune ; urediti spor, vprašanje  rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom ; koliko sem dolžen? Bova že uredila  bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti  opraviti
// narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo:   uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko

uredítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ureditev:   ureditveno načelo / ureditvena dela / ureditveno območje naselja
 
gozd.  ureditveni načrt  načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času ; urb.  ureditveni načrt  načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela naselja

uredníca   tudi  urédnica -e ž ( í; ẹ̑ )
ženska, ki dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev:   urednica časopisa, radijske oddaje, spletnih strani / odgovorna urednica  ki je ob pogojih zakona odgovorna za objavljene informacije ; tehnična urednica  ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja ; urednica fotografije pri reviji ; urednica založbe
 
jezikosl.  ženska, ki v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju

uredník   tudi  urédnik -a m ( í; ẹ̑ )
kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev:   postati urednik na radiu, pri časopisu ; urednik televizijske oddaje, knjižne zbirke / dežurni, glavni urednik ; glasbeni, športni urednik ; odgovorni urednik  ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije ; tehnični urednik  ki objavi namenjena besedila, gradivo tehnično ureja ; urednik fotografije
 
jezikosl.  kdor v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju

uredníkov   tudi  urédnikov -a -o prid. ( í; ẹ̑ )
nanašajoč se na urednika:   urednikova soba / uvodni članek je urednikov ; urednikovo delo
 
ekspr.  roman je obležal v urednikovem predalu  ni bil objavljen

urednikovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od urednikovati:   dolgoletno, uspešno urednikovanje ; urednikovanje pri časopisu / urednikovanje revije, zbornika  urejanje

urednikováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  biti urednik, delati kot urednik:   več let urednikovati pri reviji

uredníški   tudi  urédniški -a -o prid. ( ȋ; ẹ̑ )
nanašajoč se na urednike:   uredniško delo / uredniški kolektiv ; glavni uredniški odbor / uredniška soba

uredníštvo   tudi  urédništvo -a s ( ȋ; ẹ̑ )
1. opravljanje uredniških del:   prevzeti, sprejeti uredništvo ; v času njegovega uredništva je bil časopis zelo dober / delo je izšlo pod njegovim uredništvom / glavno, tehnično uredništvo
2. skupina ljudi, ki opravlja uredniška dela:   uredništvo je odklonilo objavo ; izvoliti novo uredništvo ; seja uredništva / listnica uredništva  rubrika, v kateri urednik odgovarja sodelavcem
3. oddelek, organizacijska enota, ki opravlja uredniška dela:   iti na uredništvo / kulturno, športno uredništvo ; uredništvo glasbenih oddaj, radijskih poročil
// prostor, prostori tega oddelka, te enote:   stopiti v uredništvo ; vrata uredništva so zaklenjena

uredováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. urejati :   uredovati zaprašene knjige / uredovati časopis, revijo / stvari so se začele uredovati

urêja   in  uréa -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
kem.  brezbarvna kristalna snov, ki je v seču; sečnina :   ugotavljati količino ureje v krvi / industrijska proizvodnja ureje za gnojila, plastične mase

urêjanje   -a s ( é )
glagolnik od urejati:   urejanje znamk ; urejanje po abecedi / urejanje okolja / urejanje hudournikov ; komunalno urejanje stavbnega zemljišča / urejanje stanovanja na podstrešju / urejanje oddaje, revije, rubrike / odločno, uspešno urejanje gospodarskih, političnih razmer / urejanje sporov
 
gozd.  urejanje gozdov  ugotavljanje količine lesa, prirastka po drevesnih vrstah, na osnovi katerega se načrtuje vsestransko gospodarjenje z gozdovi ; rač.  urejanje podatkov  spravljanje podatkov v določen red z ukazi

urêjati   -am nedov. ( é )
1. delati, da prihaja kaj v določen red:   urejati gradivo, znamke ; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
// v zvezi z v   delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo:   urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto ; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke
2. delati, da prihaja kaj v stanje
a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam:   urejati grobove, parke ; urejati si nohte, obleko, pričesko ; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe:   urejati dimnik, motor ; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
c) ki ustreza potrebam, predpisom:   urejati poslovne knjige, račune
3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo:   na podstrešju urejajo stanovanje ; urejati si novo delavnico
4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev:   urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami:   urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili:   policist, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti:   urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve ; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču ; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave  reševati, odpravljati
● 
delo, življenje si urejam sam  sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje

urejênost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost urejenega:   urejenost gradiva, kartoteke / urejenost naselja / občudovati njeno elegantno urejenost / tehnična urejenost knjige

urejeválec   -lca  [ urejevau̯ca tudi urejevalca m ( ȃ )
1. kdor kaj ureja:   urejevalec kartoteke, podatkov / urejevalci pravopisa / ekspr.  filozofi, politiki in drugi urejevalci sveta / ekspr.  glavni urejevalec trga je bila država
2. knjiž. regulator :   urejevalec vlažnosti se je pokvaril / tudi koža je urejevalec telesne temperature

urejeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na urejevanje:   urejevalna načela / končati urejevalna dela

urejeválka   -e  [ urejevau̯ka tudi urejevalka ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj ureja:   urejevalka kartoteke / država kot urejevalka družbenega dogajanja

urejeválnik   -a m ( ȃ )
rač.  računalniški program za postavljanje, oblikovanje in popravljanje datotek pred njihovo dokončno uporabo:   grafični urejevalnik ; urejevalnik besedil

urejevánje   -a s ( ȃ )
urejanje :   urejevanje podatkov / urejevanje izložb / urejevanje cest / urejevanje rokopisa / urejevanje časopisa, oddaje / urejevanje problemov, težav

urejeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
urejati :   urejevati po abecedi, velikosti / urejevati lase ; urejevati se pred ogledalom / urejevati okolje / urejevati poslovne knjige / urejevati poti / urejevati rokopis / urejevati časopis, knjižno zbirko / urejevati neprijetno, zapleteno stvar

urékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. po ljudskem verovanju  navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:   urekati živino / urekati strupene kače
2. ekspr.  s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja:   taki nazori naših ljudi ne urekajo več

urémičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na uremijo:   bolnik je uremičen ; uremična žival / uremični znaki

uremíja   -e ž ( ȋ )
med., vet.  zastrupitev krvi s sečem, sečekrvnost:   zaradi obolenja ledvic je prišlo do uremije

úren 1   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na uro:   urni mehanizem ; urna verižica / vrteti se v smeri urnega kazalca  od leve proti desni ; urni stolp  stolp z uro ; urni žepek telovnika  žepek za žepno uro / urna zmogljivost stroja  zmogljivost stroja na uro
♦ 
ekon.  urna postavka ; rel.  urna maša  maša za odvrnitev hude ure ; teh.  urno steklo  okrogla, izbočena steklena ploščica, ki se v laboratoriju uporablja za pokrivanje posodic ; voj.  urni vžigalnik  vžigalnik, ki se aktivira ob določenem času z urnim mehanizmom

úren 2   -rna -o prid. , úrnejši  ( ú ū )
ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času:   uren natakar ; brat je urnejši od mene ; res si uren, da si že nazaj ; biti uren pri delu ; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star.  uren potok  hitro tekoč
// ki ima veliko hitrost; hiter :   urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši  pogostejši
● 
ekspr.  biti urnih nog, imeti urne noge  hitro hoditi; znati hitro hoditi ; star.  biti urne pameti, imeti urno pamet  biti bister, domiseln ; ekspr.  rešile so ga urne pete  s hitrim tekom, begom se je rešil ; ekspr.  pri tem delu bi potrebovali urne roke  pridne, spretne delavce

uresníčenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uresničiti:   hitro uresničenje načrtov / prizadevanja za uresničenje pravične družbe

uresničeválec   -lca  [ uresničevau̯ca tudi uresničevalca m ( ȃ )
kdor kaj uresničuje:   uresničevalec načrta, zamisli / knjiž.  delovne množice so odločilni uresničevalec teh ciljev

uresničeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uresničevanje:   uresničevalna sposobnost / uresničevalne možnosti

uresničeválka   -e  [ uresničevau̯ka in uresničevalka ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj uresničuje:   mlada, sposobna uresničevalka načrta / uresničevalka kjotskih določil

uresničevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uresničevati:   uresničevanje načrtov, zamisli / uresničevanje družbene vloge gledališča / uresničevanje načel, zakonov v praksi

uresničeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost:   uresničevati načrte, zamisli ; ekspr.  njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami
// izpolnjevati :   uresničevati grožnje, obljube ; te besede se že uresničujejo
// uveljavljati :   uresničevati svoje pravice, zahteve
// knjiž. ustvarjati :   uresničevati pravično družbo
2. knjiž.  delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost:   uresničevati samega sebe ; uresničevati se v dejanjih, z dejanji ; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku  postaja zaznavno, predmetno obstoječe

uresničítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj uresniči:   uresničitelj načrta, zamisli / uresničitelj obljube

uresničítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uresničiti:   hitra uresničitev načrta, sklepa / uresničitev grožnje, zahteve / uresničitev samega sebe
// kar nastane s tem dejanjem:   zgodovinske uresničitve te ideje so različne
● 
publ.  ocenjevati najnovejšo uresničitev Cankarjevih Hlapcev  uprizoritev, izvedbo

uresníčiti   -im dov. ( ī ȋ )
1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost:   uresničiti idejo, načrt ; kar si zamisli, uresniči ; ekspr.  sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti :   uresničiti grožnjo, obljubo, povelje ; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo  izvršiti
// uveljaviti :   uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti :   uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti  napisal, izdal
2. knjiž.  narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost:   uresničiti samega sebe ; uresničiti se z zmago ; uresničiti se kot človek

uresničljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uresničiti:   uresničljivi načrti ; to ni uresničljivo

uresničljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost uresničljivega:   uresničljivost načrta / uresničljivost napovedi

urésniti se   -im se,  in  uresníti se  in  urésniti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄ )
star.  zresniti se:   nasmehnil se je, a se je takoj uresnil

uretán   -a m ( ȃ )
kem.  sečnini sorodna spojina, ki se uporablja v farmaciji, kemični industriji:   zdraviti levkemijo z uretanom / gasiti s peno uretana

uréter   -tra m ( ẹ̄ )
anat.  cev, ki odvaja seč iz ledvic v sečni mehur; sečevod :   vnetje uretra

urétra   -e ž ( ẹ̑ )
anat.  cevasti del sečil za izločanje seča iz sečnega mehurja; sečnica 2 zožitev uretre

urèz   -éza m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od urezati:   urez z nožem, s škarjami
2. rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom:   urez se celi ; imeti ureze na vratu ; globok, nevaren urez

uréza   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. urez , ureznina :   ureza se celi ; globoka ureza

urézati   uréžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. pri rezanju raniti, poškodovati:   malo je manjkalo, pa bi ga urezal ; urezati v prst ; pazi, da se ne urežeš ; urezati se z nožem ; do krvi se urezati
2. z rezanjem dobiti, priti do česa:   urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
// star. odrezati :   urezati kos kruha ; urezati si mesa
3. z rezanjem izoblikovati kaj
a) glede na mero, obliko:   urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
b) navadno po kroju:   urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
4. ekspr.  udariti, navadno hitro, sunkovito:   urezati koga čez hrbet ; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
5. ekspr.  povzročiti rezko, močno bolečino:   beseda jo je urezala ; brezoseb.  ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
// povzročiti rezek občutek pri pitju:   pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže  je že postal rezen, rezkega okusa
6. ekspr.  nenadoma zveneče, močno
a) zaigrati (na glasbilo):   godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
b) zapeti:   urezati borbeno pesem
7. ekspr.  začeti rezko, močno streljati:   urezati s strojnico po napadalcih
8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro iti, oditi:   urezati jo proti domu
● 
ekspr.  spet je urezala burja  močno zapihala ; ekspr.  urezati prvo brazdo  izorati ; ekspr.  urezati ravnodušen, sladek obraz  z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost

urezávati   -am nedov. ( ȃ )
urezovati :   urezavati palice / urezavati obleke / ekspr.  strele so urezavale  hitro, sunkovito udarjale

urézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na urez:   urezna globina
 
med.  urezna rana  rana, povzročena z ostrim predmetom, rezilom

ureznína   -e ž ( í )
med.  rana, poškodba, povzročena z ostrim predmetom, rezilom:   ureznina se je ognojila ; globoka ureznina

urezoválec   -lca  [ urezovau̯ca tudi urezovalca m ( ȃ )
delavec, ki urezuje:   urezovalec usnjene galanterije

urezovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od urezovati:   urezovanje palic / urezovanje obleke ; urezovanje in šivanje

urezováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem dobivati, prihajati do česa:   urezovati šibe
2. z rezanjem oblikovati kaj
a) glede na mero, obliko:   urezovati šipe
b) navadno po kroju:   urezovati krilo, škornje / urezovati blago
3. ekspr.  udarjati, navadno hitro, sunkovito:   šiba urezuje po golem hrbtu / strele so urezovale
4. ekspr.  zveneče, močno igrati (na glasbilo):   urezovati poskočne polke

urgénca   -e ž ( ẹ̑ )
adm.  opomin, ponovna zahteva, da kdo izpolni obveznost:   po več urgencah so le dobili naročeno blago ; pisna, telefonska urgenca / urgenca za neporavnani račun / napisati, odposlati urgenco
● 
pog.  poslati bolnika na urgenco  na oddelek za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč

urgénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. knjiž. nujen , neodložljiv :   urgentna zadeva / urgentne potrebe ; urgentno vprašanje / položaj je urgenten  zahteva nujno, takojšnjo rešitev
2. med.  nanašajoč se na nujno, takojšnjo medicinsko pomoč:   pacient je urgenten primer / urgentni blok  skupina ambulant, laboratorijev, bolniških oddelkov s specialisti za nujno, takojšnjo medicinsko pomoč

urgéntnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  lastnost, značilnost urgentnega:   urgentnost zadeve / urgentnost položaja

urgírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. adm.  opomniti koga, ponovno zahtevati od koga, da izpolni obveznost:   ker naročenih stvari še niso poslali, je treba urgirati ; pisno, telefonsko urgirati / urgirati plačilo, pošiljko
2. knjiž.  pritožiti se, opozoriti, da kaj ni pravilno:   urgirati pri šefu, da so računi previsoki

úrh 1   -a m ( ȗ )
zool.  brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu, Bombina:   opazovati urhe v mlaki / gorski, nižinski urh / oglašanje, petje urhov  samcev te dvoživke

úrh 2   in  Úrh -a m ( ȗ )
evfem., v zvezi klicati urha bruhati :   ker je preveč pil, je kmalu klical urha

úrica   -e ž ( ū;  v pomenu  naprava ȗ )
nav. ekspr.  manjšalnica od ura:   ta urica bo hitro minila ; prej kot v eni urici bom nazaj ; hodili so kakšne četrt urice ; boš že našel urico časa ; ko bi imel vsaj urico miru / živi urico hoda od tukaj / uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili / igre za proste, samotne urice ; nepozabne urice sreče / pogledala je na urico / ročna, zlata, ženska urica
 
ekspr.  urice so mu štete  kmalu bo umrl ; ekspr.  zdaj imaš urice  imaš primeren, ugoden čas ; ekspr.  naviti otroku urico  kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja ; ekspr.  odbila mu je zadnja urica  umrl je

urín 1   -a m ( ȋ )
tekočina, ki jo izločajo ledvice:   izločati urin ; smrdeti, zaudarjati po urinu ; kalen, svetlo rumen urin ; preiskava urina
♦ 
med.  retencija urina  zastoj, zastajanje urina

úrin 2   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na uro:   urina kazalca / urino tiktakanje  tiktakanje ure

uriníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od urinirati:   umiti si roke po uriniranju / pri uriniranju čuti bolnik bolečine

urinírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  izpraznjevati sečni mehur:   bolnik težko urinira / urinirati v posteljo  nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju
// knjiž.  opravljati malo potrebo, mokriti:   urinirati kar pred vrati

urínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na urin:   urinske snovi / urinski zadah

úriti   -im dov. ( ū ȗ )
z vajo, ponavljanjem usposabljati koga za določeno delo:   uriti četo ; uriti reševalce / uriti korakanje / uriti vojake v orožju ; uriti se v francoščini / uriti psa / uriti čute ; uriti si možgane, spomin
● 
star.  uriti na klavir  vaditi igranje na klavir

úrjenje   -a s ( ū )
glagolnik od uriti:   urjenje telovadcev, vojakov / urjenje branja, skakanja / telesno, vojaško urjenje / urjenje psov / urjenje spomina

úrlavb   -a m ( ȗ )
nižje pog.  dopust, zlasti vojaški:   vojak je dobil urlavb ; iti na urlavb

úrna   -e ž ( ū )
knjiž. vrč , lonec :   najti urno, polno zlatnikov / daritvena urna
// posoda za shranjevanje pepela mrličev; žara :   urna s pepelom pokojnega / pokopavati v urne

úrnebésen   -sna -o prid. ( ȗ-ẹ̑ )
zastar.  zelo glasen, bučen:   urnebesni klici navdušenja / urnebesen trušč / urnebesna tišina  zelo velika

úrnik   -a m ( ȗ )
1. po učnih urah vnaprej določen vrstni red učnih predmetov v delovnem dnevu, tednu:   sestaviti urnik ; po urniku je v torek prvo uro biologija ; sprememba urnika, v urniku / šolski urnik / urnik predavanj, tečajev
// list s takim vrstnim redom:   na vratih razreda visi urnik
2. navadno s prilastkom  vnaprej časovno določen potek česa:   štab je določil urnik ofenzive, umikanja ; urnik zdravljenja / njegov vsakdanji urnik je tak: vstaja ob šestih, dela od pol osmih do treh, kosilo ima uro pozneje / tudi čebele imajo svoj urnik
// časovno glede na začetek in konec vnaprej določen red česa:   urnik predstav / delovni urnik ; urnik plovbe
● 
zastar.  peščeni urnik  peščena ura

urnína   -e ž ( ī )
star.  plačilo za delo ene ure:   povišati učiteljem urnino

úrnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost urnega:   urnost delavca, igralca / ročna, telesna urnost / urnost veverice / delati, premikati se z urnostjo  hitro

uróčen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
ki uroči
a) po ljudskem verovanju:   bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč
b) ekspr.:   dolgi, uročni poljubi ; njene črne oči so zanj uročne

uročênost   -i ž ( é )
po ljudskem verovanju  stanje uročenega:   uročenost človeka, živali / ekspr.:  ideološka uročenost ; uročenost žrtve

uročíti   -ím dov. , uróčil  ( ī í )
1. po ljudskem verovanju  navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:   uročiti kravo, da ne daje mleka ; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost  z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom
2. ekspr.  s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja:   dekle ga je uročilo ; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog:   ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom

uročljív   -a -o prid. ( ī í po ljudskem verovanju
1. ki se da uročiti:   uročljiv človek ; njegova živina je zelo uročljiva
2. ki koga uroči:   čarovnik z uročljivim pogledom

uročník   -a m ( í )
po ljudskem verovanju  kdor ima uročno moč:   uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov
♦ 
bot.  rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak

úrogenitálen   -lna -o prid. ( ȗ-ȃ )
anat.  nanašajoč se na mokrila in spolovila:   urogenitalna okužba / urogenitalni sistem

uròk   -óka m ( ȍ ọ́ po ljudskem verovanju
1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled:   če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina ; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok ; jamske podobe so morda lovski urok
2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov:   dobiti, imeti uroke ; preganjati, zdraviti uroke ; urok od hudega pogleda ; zagovor zoper urok

urológ   -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za urologijo:   poslati bolnika k urologu

urologíja   -e ž ( ȋ )
veda o mokrilih pri moških in ženskah in o spolovilih pri moških ter o njihovem zdravljenju:   razvoj urologije ; klinika, oddelek za urologijo ; urologija in ginekologija / ginekološka urologija ; rekonstruktivna urologija

urolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na urologe ali urologijo:   urološki kongres / urološki oddelek bolnišnice

urópati   -am dov. ( ọ̑ )
nasilno vzeti materialne dobrine:   uropati komu denar / uropati kmetom zemljo / vojska je uropala, kar je mogla
// nasilno vzeti kaj sploh:   uropati komu prestol / ekspr.  uropati komu srečo, veselje / ekspr.  uropati naravi velik del bogastva  negospodarno ga izkoristiti
● 
ekspr.  kragulj je uropal piščanca  odnesel ; ekspr.  smrt jim je uropala očeta  umrl jim je oče

úrša   -e ž ( ȗ )
ekspr.  nekoliko nerodna, nespametna ženska:   ta urša je vse pozabila / kot nagovor  ti urša uršasta
● 
nar.  rezilni stol

uršulínka   -e ž ( ȋ )
članica reda, imenovanega po sv. Uršuli, ki se ukvarja zlasti s poučevanjem ženske mladine:   postala je uršulinka / šolati se pri uršulinkah

uršulínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na uršulinke:   uršulinski samostan / uršulinska šola

urtikárija   -e ž ( á )
med.  kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji; koprivnica :   jedel je jagode, ribe in dobil urtikarijo ; zdravljenje urtikarije

usàd   -áda m ( ȁ á )
1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol:   ustavili so se nad usadom
2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju:   naselje se ruši zaradi usadov in udorov ; usadi prsti in kamenja / zemeljski usad
// gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol:   železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov ; odstranjevanje usada

usáden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na usad:   nastajanje usadnih območij / odstraniti usadno gmoto

usadína   -e ž ( í )
knjiž.  gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol; usad :   hiša stoji na usadini

usáhel   -hla -o  [ usahəu̯ prid. ( á )
1. ki je suh, brez vode:   usahle mlake ; rečna korita so usahla / usahli studenci / usahla sluznica ; pren., ekspr.  usahla delovna vnema
 
ekspr.  stiskala je otroka na usahle prsi  prsi, v katerih ni več mleka ; ekspr.  bolnikovo telo je bilo usahlo  shujšano, shirano
2. ki je zaradi suše prenehal rasti, odmrl:   usahlo cvetje, listje;  prim. usahniti

usáhlost   -i ž ( á )
značilnost usahlega:   usahlost studencev

usahnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od usahniti:   usahnitev studenca / usahnitev materialnih virov

usahníti   in  usáhniti -em dov. ( ī á )
1. postati suh, brez vode:   jezero vsako leto enkrat usahne ; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne ; pren., ekspr.  naravni dotok prebivalcev je usahnil ; vir dohodkov mu je usahnil
// izginiti, zlasti zaradi suše:   voda v potoku je usahnila
2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti:   drevo je usahnilo ; od vročine je trava usahnila
3. ekspr.  izginiti, izgubiti se:   misel na to ni nikoli usahnila ; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra ; beseda mu je usahnila v grlu  nenadoma je umolknil
// miniti , prenehati :   njena ljubezen je usahnila ; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo
● 
ekspr.  dekle je od žalosti usahnilo  oslabelo, shiralo ; ekspr.  mleko ji je usahnilo  nima več mleka ; ekspr.  z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil  izumrl ; ekspr.  solze so ji usahnile  prenehala je jokati;  prim. usahel

usahováti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. usihati :   jezero usahuje / voda v potoku že usahuje / rastline usahujejo, ker suša že predolgo traja

usájanje   -a s ( á )
glagolnik od usajati se:   sinovo usajanje jo je dražilo ; glasno usajanje nad kom

usájati se   -am se nedov. ( á )
ekspr.  jeziti se, hudovati se:   gospodar se je usajal, ker so hodili po travi ; za vsako besedo se usaja ; usajati se nad kom ; glasno, po nepotrebnem se usajati

usambárski   -a -o prid. ( ȃ )
vrtn., v zvezi usambarska vijolica   sobna rastlina z dolgopecljatimi dlakavimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih; sanpavlija :   gojiti usambarske vijolice

usánjati   -am dov. ( á knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo začne sanjati:   s pripovedovanjem pravljic je otroka usanjal
2. ustvariti v sanjah, mislih:   taka je bila ženska, ki jo je usanjal

usápiti   -im  in  usapíti -ím dov. , usápil  ( á ā; ī í )
star. upehati , zasopsti :   pot ga je usapila / pri plezanju sta se zelo usapila

USB   --  in  -ja  [ uesbé -êja m ( ẹ̑ ȇ rač., krat.
vodilo za povezavo različnih zunanjih naprav z računalnikom, namenjeno predvsem za prenos podatkov:   priključiti v računalnik prek USB ; podpora za USB ; računalnik z USB
// prenosna pomnilniška naprava s takim vodilom:   datoteka je shranjena na USB-ju ; prvi del zloženk:  USB-ključek  ali  USB-ključ  prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB

uscanè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
vulg.  bojazljiv, strahopeten človek:   s takimi uscaneti nočem imeti opravka

uscanè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
vulg.  bojazljiv, strahopeten človek:   kaj bo naredilo to uscane

uscánec   -nca m ( á )
vulg.  deček, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča:   previla je malega uscanca

uscánka   -e ž ( á )
vulg.  deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča:   previjati uscanko
// deklica sploh:   pričakovali so fanta, rodila pa se je uscanka

uscáti se   uščíjem se  tudi  uščím se dov. , uščíj se uščíjte se  tudi  uščì se uščíte se; uscál se  ( á í, í )
vulg.  izprazniti sečni mehur:   od strahu se je uscal
// opraviti malo potrebo:   uščije se, kjer je
● 
nižje pog.  vsak hip se bo uscalo  začelo (močno) deževati

uséčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
grad.  nanašajoč se na usek, usekan prostor:   usečna stena

uséči   uséčem dov. , uséci usecíte; usékel usékla  ( ẹ́ )
star. usekati :   usekel jo je v nogo / usekla ga je, kamor je padlo

usèd   -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od usesti se:   used tal, zemlje
2. vdolbina, jama, nastala zaradi usedanja tal:   po usedu je tekel potoček ; used na barju

uséda   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. used , vdolbina :   široka in globoka useda

usedálen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  ki se uporablja za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem:   usedalni jarki, žlebovi ; usedalna naprava

usedálnik   -a m ( ȃ )
teh.  velika posoda ali priprava za ločevanje trdnih delcev iz tekočine z usedanjem:   napolniti usedalnike z odplakami
♦ 
mont.  dolg rov, v katerem se voda očisti trdnih delcev z usedanjem

usédanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od usedati se:   usedanje močvirja ; usedanje snega, zemlje / usedanje prahu na pohištvo

usédati se   -am se nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. zaradi lastne teže
a) postajati nižji, gostejši:   sneg se je začel usedati ; krma v silosu se je usedala ; preorana zemlja se useda
b) premikati se v smeri navzdol:   gošča se je hitro usedala / glina se je usedala v plasteh / na pohištvo, po stenah se useda prah ; snežinke se usedajo na veje ; pren., ekspr.  skrb se useda na njegova pleča
2. nameščati se, spravljati se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici:   ljudje so vstajali in se spet usedali ; usedati se na klop ob peči / nerodno se usedati za mizo
// nameščati se, spravljati se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa:   ptice so se usedale na veje

usédek   -dka m ( ẹ̑ )
knjiž. usedlina , gošča :   usedek je zamašil cev ; kavni usedek ; usedek v vinu

usedlína   -e ž ( í )
1. kar se usede, nabere na dnu, navadno v tekočini:   usedlina v skodelici se je posušila ; odliti bistro tekočino z usedline ; kavna usedlina ; usedlina v vinu / krvna, sečna usedlina ; pren.  čustvene, duhovne, kulturnozgodovinske usedline ; usedline mladostnih doživetij
2. geol.  kamnina, nastala iz naplavin odmrlih mikroorganizmov v morju ali jezeru:   usedline se nabirajo, usedajo ; ostanke živali so prekrile usedline ; preiskovati usedline iz ledene dobe / jezerske, morske, rečne usedline ; kemične, organogene usedline

usedlínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na usedlino:   usedlinske plasti / usedlinski postopek za analizo
 
mont.  usedlinski stroj  stroj za ločevanje težjih trdnih delcev z usedanjem

usèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od usekati:   usek s sekiro
2. utrjen, v skalo, hrib usekan prostor:   cesta je speljana skozi useke in predore
♦ 
med.  ledveni usek  nenadne ostre bolečine v ledjih ali v križu; lumbago

uséka   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  utrjen, v skalo, hrib usekan prostor; usek :   peljati se skozi useko

usekanína   -e ž ( í )
med.  rana, povzročena z udarcem z ostrim predmetom:   usekanina se celi ; globoka usekanina

usékati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. pri sekanju raniti, poškodovati:   malo je manjkalo, da ga ni usekal ; pazi, da se ne usekaš ; usekati se v roko ; usekati se s sekiro ; zelo se usekati
// ekspr.  raniti, poškodovati s čim ostrim:   ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal  pičil ; pren.  usekati koga z opazko, vprašanjem
2. s sekanjem narediti:   usekati prehod
3. star. odsekati :   usekati vejo
4. ekspr.  udariti, navadno hitro, sunkovito:   usekati psa ; usekati po glavi, za uho ; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama  brcnil / zobje so usekali v prazno
5. ekspr.  hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti :   usekali so iz zasede ; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku
6. ekspr.  ostro, nenadoma se zaslišati:   v tišino so usekali kriki, streli
7. ekspr.  rezko, odločno reči:   brez uvoda je usekal ; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj
8. pog., v zvezi z mimo   ne zadeti bistva:   usekati mimo pri oceni ; v napovedi, razpravi je usekal mimo
9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro iti, oditi:   usekati jo proti domu ; usekal jo je čez gmajno
● 
ekspr.  njegove besede so jo usekale  zelo prizadele ; ekspr.  trobente so usekale budnico  zaigrale ; ekspr.  strela je usekala v stolp  udarila

usekávanje   -a s ( ȃ )
usekovanje :   po dvorani je bilo slišati smrkanje in usekavanje

usekávati   -am nedov. ( ȃ )
usekovati :   usekavati otroka / brisal si je oči in se usekaval

usékniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. odstraniti sluz iz nosu:   usekniti otroka ; useknila in obrisala ga je / usekniti si nos
2. star.  odstraniti ogorek; otrniti :   usekniti baklo / usekniti svečo

usekovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od usekovati:   zaslišalo se je usekovanje

usekováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. odstranjevati sluz iz nosu:   usekovati otroka / usekovati si nos
2. star.  odstranjevati ogorek; otrinjati :   usekovati trsko / usekovati svečo

usésti se   usédem se dov. , stil.  usèl se uséla se;  nam.  usést se  in  usèst se  ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zaradi lastne teže
a) postati nižji, gostejši:   sneg se je usedel ; prekopana zemlja se je hitro usedla
b) premakniti se v smeri navzdol:   gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede
2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici:   usedi se in se odpočij ; usesti se na stol, pod drevo ; s težavo se usede
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa:   čebela se je usedla na cvet
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom  izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo:   usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak  odpeljal se je s prvim vlakom
4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega:   os prečke se mora usesti v ležaj ; vijak se je dobro usedel
● 
pog.  besedilo se je igralcu že usedlo  ga že dobro obvlada, zna ; ekspr.  usesti se na mehko  pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda ; slabš.  usesti se na posestvo  prilastiti si ga, polastiti se ga ; ekspr.  usesti se komu na vrat, za vrat  dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje ; ekspr.  to doživetje se ji je usedlo v spomin  si ga je zapomnila ; ekspr.  fant se ji je usedel v srce  vzljubila ga je

usídranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od usidrati:   usidranje ladje / usidranje električnega droga / kmetovo usidranje na zemlji

usídranost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost usidranega:   slaba usidranost čolna / ekspr.  filozofska usidranost pesnika

usídrati   -am dov. ( ȋ )
1. pritrditi, privezati s sidrom:   usidrati ladjo ; usidrati se blizu obale, na sidrišču
2. grad.  pritrditi, povezati s sidrom:   usidrati oblogo

usíhanje   -a s ( ī )
glagolnik od usihati:   usihanje jezera / usihanje dohodkov / usihanje trave / usihanje zagnanosti za delo / usihanje kulturnega življenja
 
med.  usihanje hrbtnega mozga  tabes dorsalis

usíhati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. postajati suh, brez vode:   jezero usiha ; v vročini so mlake začele usihati / zaradi suše studenci usihajo ; pren., ekspr.  energetski viri, zaloge usihajo
// izginjati, zlasti zaradi suše:   voda usiha
2. zaradi suše prenehavati rasti, odmirati:   drevje, trava usiha
3. ekspr.  izginjati, izgubljati se:   z oddaljevanjem od potoka šum vode hitro usiha / njen ugled, vpliv usiha / obrt je v tistem času usihala
// minevati , prenehavati :   njena ljubezen usiha ; samozavest ji vse bolj usiha / bolečina že usiha / družabno življenje v mestu je začelo usihati
● 
ekspr.  počasi je usihal  slabel, hiral ; ekspr.  število članov usiha  se zmanjšuje
♦ 
med.  koža, mišičje usiha  se manjša zaradi manjšanja celic

usíniti   -em dov. ( í ȋ )
knjiž. posijati :   skozi okna je usinilo sonce / odšli so, še preden je usinilo jutro  se je zdanilo

usíp   -a m ( ȋ )
zastar. usipanje :   usip zrnja iz vreče

usípanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od usipati:   usipanje zrnja iz vreče / usipanje ometa s sten

usípati   -am  tudi  -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega:   usipati zrnje iz vreče ; usipati na tla / z obzidja so usipali nanje kamenje
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah:   oblaki usipajo dež, točo / letala so usipala na mesto bombe / sonce usipa žarke na travnike ; z lestenca se usipa močna svetloba / iz ust se ji usipajo grde besede

usipávati   -am nedov. ( ȃ )
usipati :   usipavati žito iz vreče / izpod žage se usipava žaganje / ljudje so se začeli usipavati iz dvorane

usípčen   -čna -o prid. ( ȋ )
star. sipek 2 usipčna zemlja
 
star.  usipčen krompir  krompir, ki se rad razkuha

usíriti   -im dov. ( í ȋ )
navadno v zvezi z mleko   narediti, da se iz mleka izloči sirnina:   usiriti ovčje mleko ; mleko se noče usiriti

usírjati   -am nedov. ( í )
navadno v zvezi z mleko   delati, da se iz mleka izloči sirnina:   usirjati mleko ; mleko se slabo usirja

usírjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od usiriti:   snov za usirjenje mleka

uskladênje   in  uskládenje -a s ( é; ȃ )
glagolnik od uskladiti:   uskladenje dela vodilnih organov ; uskladenje gospodarskih načrtov / uskladenje cen

uskladíščati   -am nedov. ( í )
dajati, spravljati v skladišče:   uskladiščati blago

uskladíščenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uskladiščiti:   pravilno uskladiščenje lesa, vina ; spravilo in uskladiščenje pridelkov

uskladiščevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uskladiščevati:   prebiranje in uskladiščevanje krompirja

uskladiščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
dajati, spravljati v skladišče:   urejati, sortirati in uskladiščevati

uskladíščiti   -im dov. ( í ȋ )
dati, spraviti v skladišče:   uskladiščiti krompir, sadje ; uskladiščiti za daljši čas, pri določeni temperaturi

uskladítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uskladiti:   uskladitev delovanja naprav / uskladitev pokojnin z življenjskimi stroški / rok za uskladitev zakonskih predpisov

uskladíti   -ím  in  uskláditi -im dov. , uskládil  ( ī í; á ā )
narediti, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno:   uskladiti delo posameznikov ; uskladiti ponudbo in povpraševanje / uskladiti programe prireditev ; uskladiti zakon z ustavo / uskladiti čustva in razum

uskladljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da uskladiti:   z življenjem uskladljiva načela

usklájanje   -a s ( á )
glagolnik od usklajati:   usklajanje dela posameznih organov / usklajanje stališč

usklájati   -am nedov. ( á )
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno:   usklajati delo ; usklajati šolsko in domačo vzgojo / usklajati svoje želje s potrebami in zahtevami družbe

usklajênost   in  usklájenost -i ž ( é; ȃ )
lastnost, značilnost usklajenega:   usklajenost ponudbe in povpraševanja / usklajenost programov ; medsebojna usklajenost igralskih vlog / usklajenost telesnih oblik  skladnost

usklajeválec   -lca  [ usklajevau̯ca tudi usklajevalca m ( ȃ )
kdor kaj usklajuje:   usklajevalec dela v skupini / usklajevalec različnih interesov

usklajeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na usklajevanje:   usklajevalna naloga, vloga / usklajevalni sestanek

usklajevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od usklajevati:   usklajevanje dela posameznih skupin / usklajevanje interesov

usklajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno:   usklajevati delo ; usklajevati razvoj gospodarstva s potrebami družbe / usklajevati različne interese, programe / usklajevati cene

uskóčenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od uskočiti se:   uskočenje tkanine po dolžini in širini

uskočíti   uskóčim dov. ( ī ọ̑ )
knjiž. pobegniti :   posrečilo se mu je uskočiti iz ječe ; po tem dogodku je uskočil čez mejo
// prestopiti v drugo skupino, stranko:   uskočiti k sovražniku ; pozneje je uskočil nazaj na njihovo stran, v njihovo stranko

uskočíti se   uskóčim se dov. ( ī ọ̑ )
postati manjši po obsegu:   pri pranju se je blago uskočilo
● 
ekspr.  ali se ti je pamet uskočila  zakaj govoriš, ravnaš tako neumno

uskòk   -óka  in  -ôka m ( ȍ ọ́, ó )
1. zgod.  begunec izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote:   hajduki in uskoki / žumberški Uskoki
2. knjiž.  kdor prestopi v drugo skupino, stranko:   imeli so ga za uskoka

uskókinja   in  uskôkinja -e ž ( ọ̄; ō )
zgod.  begunka izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote:   uskokinje in hajdukinje

uskóški   -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na uskoke ali uskoštvo:   uskoški poglavar / uskoška ljudska noša / uskoško življenje

uskóštvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  prestop v drugo skupino, stranko:   grajali so njegovo uskoštvo ; narodno uskoštvo

usladíti   -ím dov. , usládil  ( ī í )
star. osladiti :   sonce in toplota sta usladila grozdje / usladiti komu življenje

usledíti   -ím dov. , uslédi  in  uslêdi; uslédil  ( ī í )
star. izslediti , zaslediti :   pes je usledil zajca / prijatelji so ga hitro usledili

uslíšanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uslišati:   uslišanje prošnje

uslíšati   -im dov. ( í ȋ )
narediti, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi:   prosil je tako dolgo, da so ga uslišali / uslišati prošnjo / ekspr.  uslišati ljubezen  začeti jo vračati
 
rel.  uslišati molitev

usliševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kdo dobi, doseže, kar prosi, želi:   usliševal je vse, ki so ga kaj prosili / usliševati prošnje
 
rel.  Bog uslišuje molitve

uslóčati   -am nedov. ( ọ́ )
dajati čemu lokasto obliko:   mačka je usločala hrbet

uslóčenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost usločenega:   usločenost ramen ; opazna usločenost stropa

uslóčiti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
dati čemu lokasto obliko:   usločiti hrbet, ramena ; mačka se je usločila ; usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila strop

uslováriti   -im dov. ( á ȃ )
vključiti, umestiti v slovar:   uslovarili so novo besedo

uslovárjati   -am nedov. ( á )
vključevati, umeščati v slovar:   nove besede sproti uslovarjajo ; uslovarjati leksikalizirane metafore

uslúga   -e ž ( ȗ )
1. kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti:   narediti komu uslugo ; odkloniti, poplačati uslugo ; prositi koga za uslugo ; drobna, majhna, prijateljska, velika usluga / biti komu na uslugo  pripravljen mu ustreči, pomagati / kot vljudnostna fraza  na uslugo (sem vam)
 
ekspr.  narediti komu medvedjo, slabo uslugo  narediti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi
2. publ. storitev :   podjetje opravlja različne usluge ; plačati, zaračunati usluge ; davek na usluge / gostinske, hotelske, komunalne, obrtne, poštne usluge ; tehnične usluge

uslúgar   -ja m ( ȗ )
slabš.  kdor dela usluge zaradi koristi:   taki uslugarji ne sprejemajo plačil v denarju

uslúgarstvo   -a s ( ȗ )
slabš.  dejavnost uslugarjev:   z uslugarstvom si pridobiti posebne ugodnosti

uslúgica   -e ž ( ȗ )
ekspr.  manjšalnica od usluga:   narediti komu uslugico ; drobne, priložnostne uslugice

uslúžbenec   -nca m ( ȗ )
kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično:   njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka ; vesten uslužbenec ; uslužbenec knjižnice ; uslužbenec v muzeju
// kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično:   odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci ; davčni uslužbenec  ki odmerja in pobira davek ; nižji, višji uslužbenec ; vodilni uslužbenci ; uslužbenec v javni upravi
♦ 
pravn.  državni uslužbenec  sodelavec državnih organov ; javni uslužbenec  oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic

uslúžbenka   -e ž ( ȗ )
ženska, ki je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično:   zaposliti nove uslužbenke
// ženska, ki je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično:   hotelska, poštna uslužbenka ; davčna uslužbenka  ki odmerja in pobira davek
♦ 
pravn.  državna uslužbenka  upravna in strokovna sodelavka državnih organov ; javna uslužbenka  ženska, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic

uslúžbenski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na uslužbence:   doma je iz uslužbenske družine / uslužbenske plače ; komisija za uslužbenske zadeve / dobil je uslužbensko mesto

uslúžbenstvo   -a s ( ȗ )
uslužbenci :   delavstvo in uslužbenstvo

uslúžbiti se   -im se dov. ( ū ȗ )
knjiž.  zaposliti se:   uslužbiti se v rudniku
 
knjiž.  uslužbil se je vladi  začel pretirano vdano delati zanjo

uslúžen   -žna -o prid. ( ú ū )
ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati:   uslužen natakar ; vedno je prijazna in uslužna / biti pretirano uslužen do koga
// ekspr.  ki izraža, kaže tako pripravljenost:   uslužen smehljaj / človek z uslužnim obrazom

uslužíti   in  uslúžiti -im dov. ( ī ú )
zastar.  narediti uslugo, ustreči:   s to knjigo je matica uslužila svojim članom

uslúžnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost uslužnega človeka:   njegova uslužnost ji ugaja ; s pretirano uslužnostjo ga je razvadila ; velika uslužnost ; uslužnost do nadrejenih / narediti kaj iz uslužnosti

uslúžnosten   -tna -o prid. ( ú )
publ. storitven :   organizirati uslužnostne dejavnosti ; uslužnostna obrt / uslužnostne delavnice / uslužnostno podjetje  servis

usmájati   -am nedov. ( á )
nar. tolminsko  potikati se, potepati se:   usmajati po svetu ; kje si usmajal vse dopoldne

usmerítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od usmeriti:   usmeritev svetlobnega curka / usmeritev v središče ; usmeritev dela, igre / usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz
2. navadno s prilastkom  kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini:   pesnikova duhovna, filozofska usmeritev / miselna, slogovna usmeritev romana ; idejna usmeritev pouka / gospodarska, politična usmeritev države
3. navadno s prilastkom  področje kake dejavnosti:   proizvodne usmeritve ; uvesti nove študijske usmeritve / maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve

usmériti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer:   usmeriti vodni curek, svetlobni snop ; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad ; usmeriti promet po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč ; pren.  njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev
// narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer:   usmeriti anteno ; daljnogled je usmeril na vrh hriba ; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno
2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino:   izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo ; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj
// določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva:   usmeriti igro / usmeriti razvoj
// narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo:   usmeriti prodajo na tuje trge ; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov ; usmeriti raziskovanje na družbeno področje ; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo
3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način:   filozofsko, idejno usmeriti koga
4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost:   usmeriti učenca v študij matematike ; usmeriti ženske k družbenemu delu
● 
tabla usmeri popotnika proti Ojstrici  mu kaže smer ; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje  mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje ; ekspr.  usmeriti korak proti domu  oditi, odpraviti se domov

usmerítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na usmeritev:   usmeritveni tokovi v slovenski znanosti / ena takih usmeritvenih poti je športna vzgoja

usmérjanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od usmerjati:   naprava za usmerjanje plinov, svetlobe / usmerjanje prometa s semaforji / radijsko usmerjanje ladje / sistem družbenega usmerjanja ; usmerjanje gospodarskega razvoja / usmerjanje razprave / ideološko, politično usmerjanje / usmerjanje mladih v študij ekonomije
 
ped.  poklicno usmerjanje  svetovanje, pomoč pri izbiri poklica

usmérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer:   priprava, ki usmerja tok dima ; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi ; svojo pot je usmerjal po zvezdah
// delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer:   usmerjati anteno ; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam
2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino:   usmerjati gospodarstvo, politiko ; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka
// določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva:   usmerjati delo, igro ; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel ; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga
// delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo:   usmerjati prodajo na tuja tržišča ; usmerjati se v izvoz
3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način:   to usmerja in sili kmeta, da je stvaren ; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci
4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost:   usmerjati ljudi h gojitvi športa ; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati

usmérjenje   -a s ( ẹ̑ )
usmeritev :   usmerjenje nadaljnjega dela

usmérjenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost usmerjenega:   usmerjenost zračnega toka / usmerjenost žarometov na stolp / izvozna, tržna usmerjenost gospodarstva / prometna usmerjenost k središču ; usmerjenost na zunanje tržišče / pesnikova duhovna usmerjenost ; programska, vsebinska usmerjenost revije / po svoji življenjski usmerjenosti je optimist

usmerjeválec   -lca  [ usmerjevau̯ca in usmerjevalca m ( ȃ )
1. kdor kaj usmerja:   več let je bil usmerjevalec prometa na križiščih / časnikar je usmerjevalec javnega mnenja / duhovni, idejni, umetniški usmerjevalec / usmerjevalec pogovora
 
ptt  poštni delavec, ki razvršča poštne pošiljke po poštnih centrih, naslovnih poštah
2. kar kaj usmerja:   likovna vzgoja je pomemben usmerjevalec pri oblikovanju človekove osebnosti ; ta ideja naj bi bila usmerjevalec kritike
3. naprava, priprava, ki kaj usmerja:   avtomatski usmerjevalec ; usmerjevalec niti pri šivalnem stroju

usmerjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na usmerjanje:   usmerjevalni signali ; usmerjevalne črte na cestišču ; usmerjevalne naprave / članki so bolj ali manj usmerjevalni ; idejno, pedagoško usmerjevalno delo

usmerjeválka   -e  [ usmerjevau̯ka in usmerjevalka ž ( ȃ )
1. ženska, ki kaj usmerja:   prometna usmerjevalka / bila je ocenjevalka in usmerjevalka gledališkega dogajanja / stranka je glavna usmerjevalka notranje politike
2. kar kaj usmerja:   misel je usmerjevalka jezika
3. elektr.  elektronka za usmerjanje izmeničnega toka:   zamenjati usmerjevalko / vakuumska usmerjevalka

usmerjeválnik   -a m ( ȃ )
ptt  naprava za razvrščanje poštnih pošiljk po poštnih centrih:   paketni usmerjevalnik

usmerjevánje   -a s ( ȃ )
usmerjanje :   usmerjevanje gospodarske politike / poklicno usmerjevanje

usmerjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
usmerjati :   usmerjevati promet / usmerjevati razpravo

usmerljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da usmeriti:   usmerljivo zrcalo

usmérnik   -a m ( ẹ̑ )
elektr.  naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok:   usmerniki in razsmerniki / selenski usmernik  usmernik na osnovi polprevodniških lastnosti selena

usmérniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na usmernik:   usmerniško ohišje / usmerniška naprava  večja naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok z dodatnimi elementi zlasti za regulacijo ali stabilizacijo izhodne napetosti

usmèv   -éva m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. nasmeh , smehljaj :   všeč mu je njen usmev ; hudomušen, prijazen, zaničljiv usmev / odgovorila mu je z veselim usmevom

usmíliti se   -im se dov. ( í ȋ )
1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega:   usmiliti se pregnancev, ranjencev ; revežev se je vedno usmilila  jim dala jesti, jih oblekla ; v stiski se usmiliti koga
// pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos:   otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili ; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju:  Bog se vas usmili ; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote
2. ekspr., z oslabljenim pomenom  narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti:   čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil ; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti  se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili   izraža
a) sočutje, pomilovanje:   kakšen je bil, bog se usmili ; bog se te usmili
b) nejevoljo, nestrpnost:   kakšno vreme imamo, bog se usmili
c) strah, vznemirjenost:   bog se usmili, je zaječala ; spet bo tepena, bog se usmili
4. star.  zasmiliti se:   tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
● 
ekspr.  otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili  zelo ; ekspr.  tam je revščina, da se bog usmili  zelo velika ; ekspr.  jokala je, da bi se je kamen usmilil  zelo

usmíljen   -a -o prid. ( ȋ )
1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega:   usmiljen človek ; bila je dobra in usmiljena ; do revežev je vedno usmiljen / knjiž.  usmiljeni samarijan
// ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos:   bil je usmiljen gospodar ; do žensk je usmiljen, do moških pa trd ; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju:  Bog naj ti bo usmiljen sodnik ; kot vzklik  usmiljeni Bog!
// ki izraža, kaže tak odnos:   usmiljen nasmeh, pogled ; usmiljeno ravnanje / ekspr.:  usmiljena roka ; usmiljeno srce
2. ekspr.  ki dobro, ugodno deluje:   začel je padati usmiljeni dež ; z neba so sijale usmiljene zvezde ; usmiljena tema jih je skrila
♦ 
rel.  usmiljene sestre  samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov

usmíljenje   -a s ( ȋ )
čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga, ki se kaže v dobrohotnem, prizanesljivem odnosu do prizadetega:   ob pogledu na zapuščenega otroka jo je obšlo usmiljenje ; pokazati, vzbuditi usmiljenje ; nepristno, veliko usmiljenje ; usmiljenje do trpečih ljudi / iz usmiljenja narediti kaj / čutiti usmiljenje
// dobrohoten, prizanesljiv odnos do koga:   imeti, izkazovati usmiljenje ; prositi usmiljenja, za usmiljenje / biti usmiljenja vreden  vzbujati usmiljenje
● 
ekspr.  on ne pozna usmiljenja  ravna neusmiljeno, kruto ; ekspr.  izkoriščajo jih brez usmiljenja  zelo ; ekspr.  brez usmiljenja ga je ošteval  neprizanesljivo ; ekspr.  našli so ga v usmiljenja vrednem stanju  v zelo slabem, nezadovoljivem

usmíljenka   -e ž ( ȋ )
rel.  redovnica reda, ki se ukvarja s strežbo bolnikov:   v bolnišnici so stregle usmiljenke / sestra usmiljenka

usmíljenost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost usmiljenega človeka:   zanašal se je na očetovo usmiljenost / ekspr.  v njem ni ne ljubezni ne usmiljenosti

usmodíti   -ím dov. , usmódil  ( ī í )
ekspr. udariti :   usmodil ga je čez pleča ; s šibo usmoditi
 
vet.  usmoditi kopitno roževino  pri nameščanju podkve vžgati v kopitni podplat njeno obliko, da se dobro, trdno prilega

usmradíti   -ím dov. , usmrádil  ( ī í )
povzročiti, da je kje razširjen smrad:   mrhovina je usmradila votlino

usmrájati   -am nedov. ( á )
povzročati, da je kje razširjen smrad:   tovarniški dim usmraja dolino

usmrajênost   -i ž ( é )
značilnost usmrajenega:   usmrajenost stoječe vode / ekspr.  duhovna usmrajenost

usmŕčati   -am nedov. ( ŕ )
usmrčevati :   mučil in usmrčal je nemočne žrtve / usmrčati zločince

usmrčênec   -nca m ( é )
knjiž.  usmrčen človek:   pokopati usmrčence

usmrčênje   -a s ( é )
knjiž. usmrtitev :   dan usmrčenja

usmrčevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od usmrčevati:   usmrčevanje obsojencev

usmrčeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati smrt, navadno človeka:   usmrčevati v duševni zmedenosti
// izvrševati smrtno kazen:   usmrčevati obsojence

usmrdéti se   -ím se dov. ( ẹ́ í )
usmraditi se:   meso se je hitro usmrdelo

usmŕkniti se   -em se dov. ( ŕ ȓ )
knjiž.  usekniti se:   glasno se usmrkniti

usmrtílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki usmrti:   usmrtilni strup ; usmrtilno orožje
 
lov.  usmrtilni strel  strel, s katerim se usmrti ranjena, bolna žival

usmrtítelj   -a m ( ȋ )
kdor usmrti človeka:   ujeti usmrtitelja

usmrtítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od usmrtiti:   usmrtitev je bila določena za naslednji dan ; usmrtitev obsojenca

usmrtíti   -ím dov. , usmŕtil  ( ī í )
povzročiti smrt, navadno človeka:   po nesreči je usmrtil lastnega sina ; usmrtiti se s strupom / knjiž.  telo je lahko usmrtiti, duha pa ne
// izvršiti smrtno kazen:   usmrtiti obsojence ; usmrtiti z obešenjem, ustrelitvijo

usmrtljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. smrten :   usmrtljiva količina mamila

usnívati   -am nedov. ( í )
zastar. uspavati :   šelestenje listja ga je usnivalo

usnjáča   -e ž ( á )
zool.  velika morska želva z oklepom iz majhnih ploščic, ki so prekrite z usnjato kožo, Dermochelys coriacea:   orjaška usnjača / želva usnjača

usnjár   -ja m ( á )
1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in prodajanjem usnja:   usnjarji in tekstilci
// delavec v proizvodnji usnja:   razpisati delovno mesto usnjarja
2. nekdaj  lastnik usnjarne:   zaposlil se je pri usnjarju
♦ 
rib.  v ribniku vzrejen krap, ki je brez lusk

usnjaríja   -e ž ( ȋ )
star. usnjarna :   dati kože v usnjarijo / poleg hiše je stala usnjarija

usnjárna   -e ž ( ȃ )
podjetje za izdelavo usnja:   delati v usnjarni ; usnjarne in tovarne čevljev / obnova usnjarne

usnjárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na usnjarje ali usnjarstvo:   usnjarska šola / usnjarska industrija / usnjarski inženir, tehnik / usnjarski noži, stroji

usnjárstvo   -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem usnja:   središče usnjarstva

úsnjast   -a -o prid. ( ú )
usnjat :   koža je postala usnjasta in pusta
// star. usnjen :   usnjast ovitek ; usnjasta denarnica

usnjàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. podoben usnju:   usnjata koža
// ki je iz usnja; usnjen :   usnjati izdelki ; čevlji z usnjatimi podplati
2. bot.  ki je trd in težko uvene:   rastline z usnjatimi listi

usnjática   -e ž ( ȃ )
usnj.  plast celic v sredini kože:   usnjatica in mesnatica

úsnje   -a s ( ú )
1. živalska koža, strojena brez dlake:   usnje se lomi, razpoka ; barvati, loščiti, mehčati usnje ; šivati usnje ; predelati kože v usnje ; belo, črno, rdeče, svetlo usnje ; gladko, kosmateno, mehko, tanko, težko usnje ; tovarna usnja ; čevlji, plašč iz usnja / galanterijsko, knjigoveško usnje ; gornje  za vrhnje dele obutve , spodnje usnje  za spodnje in notranje dele obutve ; goveje, kozje, ovčje, svinjsko, telečje usnje
2. šport. žarg.  nogometna žoga:   v zadnjem trenutku je odbil usnje v kot / nogometno usnje
♦ 
obrt.  knjiga je vezana v usnje  hrbet in platnice so prevlečeni z usnjem ; usnj.  blanširati, lomiti, strojiti usnje ; jermensko usnje  za pogonske jermene ; kromovo usnje  strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata ; oblačilno usnje  tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice ; podplatno usnje ; transparent usnje  prosojno usnje, obdelano z borovo kislino in glicerinom, za bobne, tekstilno industrijo ; zal., kot označba načina vezave  Prešeren, Poezije, usnje [us.]

usnjén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz usnja:   usnjen jopič, pas, trak ; kovač z usnjenim predpasnikom ; usnjena torbica, žoga / usnjena galanterija ; trgovina z usnjeno konfekcijo
 
obrt.  usnjena vezava knjige  vezava z usnjenim hrbtom in platnicami
// ekspr.  podoben usnju; usnjat :   mož z usnjenim obrazom

úsnjica   -e ž ( ȗ )
anat.  plast celic v sredini kože:   povrhnjica in usnjica / kožna usnjica
 
vet.  vnetje kopitne usnjice

usnjína   -e ž ( ī )
zastar.  izdelki iz usnja:   krznina in usnjina

usnovíti   -ím  tudi  usnôviti -im dov. , usnôvil  ( ī í; ō ȏ )
knjiž. uresničiti , konkretizirati :   usnoviti idejo, zamisel

usnúti   usnújem dov. ( ú )
star. zaspati :   dolgo ni mogla usnuti ; globoko, sladko usnuti
● 
star.  za večno usnuti  umreti

usóda   -e ž ( ọ̑ )
1. kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati:   tako je odločila usoda ; ekspr.  usoda ji ni dala, namenila sreče ; ekspr.  usoda ga preganja, tepe ; upirati se usodi ; dobra, neprizanesljiva, neusmiljena, zla usoda / ekspr.:  igra usode ; biti orodje usode ; nedoumljiva pota usode / v nekaterih mitologijah  boginja usode
2. potek človekovega življenja, na katerega se ne da vplivati:   objokovati, preklinjati usodo ; vdati se v usodo ; sprijazniti se z usodo ; nesrečna, tragična, žalostna usoda / ekspr.  usodi ne ubežiš / brati, napovedovati, prerokovati usodo iz kart, kave, zvezd, z dlani / ekspr.  morda bo novi film doletela boljša usoda kot njegove predhodnike
// ekspr.  življenje sploh:   odločati o usodi koga ; bil je odgovoren za njihovo usodo / krojiti komu usodo
● 
ekspr.  usoda je hotela, da je tisto noč umrl  moralo se je zgoditi; zgodilo se je ; knjiž.  usoda jim je naklonila zmago  zmagali so ; ekspr.  usoda se je poigrala z njim  doživel je nenavadne, nepričakovane stvari ; ekspr.  izzivati usodo  ravnati predrzno, nepremišljeno ; ekspr.  prepustiti koga usodi  ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu ; ekspr.  vzeti usodo v svoje roke  sam odločati o svojem življenju

usóden 1   -dna -o prid. , usódnejši  ( ọ́ ọ̄ )
ekspr.  ki ima velik, odločilen pomen za nadaljnji potek česa:   za našo družino usodni dogodki, trenutki ; priti do usodnega preobrata ; usodna odločitev ; usodno doživetje ; usodno naključje, srečanje ; usodno spoznanje / usodna ženska  ženska, ki zaradi svoje lepote in izredne zapeljivosti odločujoče vpliva na moške / ti dogodki so za državo usodnega pomena
// ki ima zelo neugoden, negativen vpliv na razvoj česa:   usoden nesporazum ; padec je bil usoden ; narediti, zagrešiti usodno napako  nepopravljivo ; usodna pomota ; usodne posledice / knjiž.  usodna ujetost v čas

usóden 2   -dna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od usoda:   proti usodnim silam je človek brez moči

usódepôln   -a -o  [ usodepou̯n prid. ( ọ̑-ȏ ọ̑-ó )
knjiž. usoden 1 usodepolni nesporazumi / usodepolno srečanje

usodíti   in  usóditi -im dov. ( ī ọ́ )
star. prisoditi :   kaj pa je zakrivil, da so mu usodili tako kazen
// nameniti , določiti :   življenje mu je usodilo malo lepih trenutkov

usódnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost usodnega:   usodnost napake, nepravilnega ravnanja / usodnost nekaterih dogodkov ; ekspr.  zavedala se je usodnosti svojega koraka / ljudje so čutili usodnost časa

usódnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na usodnost:   romantično usodnostne zgodbe / usodnostna naključja  usodna
 
knjiž.  usodnostna vprašanja kake skupnosti  vprašanja usode

usódovec   -vca m ( ọ̑ knjiž.
1. kdor določa komu usodo:   pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod
2. kdor verjame v neizbežnost usode; fatalist :   prepričan usodovec

usódovski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od usodovec:   usodovska napoved se je izpolnila

usoglasíti   -ím  in  usoglásiti -im dov. , usoglásil  ( ī í; á )
knjiž.  narediti, da je kaj skladno, ubrano:   usoglasiti vsebino in obliko

usoglášati   -am nedov. ( á )
knjiž.  delati, da je kaj skladno, ubrano:   usoglašati vsebino in obliko

usójati   -am nedov. ( ọ́ )
star. prisojati :   usojal mu je več značajnosti

usójenost   -i ž ( ọ́ )
1. dejstvo, da je komu kaj usojeno, določeno:   verjeti v usojenost smrti, trpljenja ; zavest usojenosti / pesniška usojenost
2. knjiž.  verovanje v neizbežnost usode, vdanost v usodo; fatalizem :   odklanjati usojenost

usolíti   -ím dov. , usólil  ( ī í )
star. nasoliti :   usoliti meso

usopíhati   -am dov. ( í )
star. upehati , zasopsti :   napor, hiter tek ga je usopihal

usopíti   -ím dov. , usópil  ( ī í )
star. upehati , zasopsti :   usopiti konja s hitrim tekom / strma pot ga je usopila / tako se je usopil, da se je moral prijeti za ograjo

usôpsti   usôpem dov. ( ó )
knjiž. upehati , zasopsti :   pot ga je utrudila in usopla / po strmih stopnicah se je usopel

uspaválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki uspava:   uspavalna pijača, tableta ; pomirjevalna in uspavalna sredstva / njegov glas je enoličen, skoraj uspavalen

uspaválo   -a s ( á )
uspavalno sredstvo:   dati bolniku uspavalo ; jemati uspavala ; pomirjevala in uspavala

uspávanje   -a s ( ā )
glagolnik od uspavati:   pravljice za uspavanje otrok / uspavanje živali / njihov namen je uspavanje javnega mnenja

uspávanka   -e ž ( ā )
preprosta pesem v enakomernem ritmu za uspavanje, zlasti otrok:   mati poje otroku uspavanko ; ropot koles ga uspava kot uspavanka ; pren., pesn.  ciprese so mu šepetale uspavanko

uspávati   -am nedov. in dov. ( ā )
1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi:   uspavati otroka s pesmico, z zibanjem ; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval  spravil v spanju podobno stanje ; nežni zvoki so jih uspavali  omamljali
// dov. in nedov.  začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest:   uspavati pacienta z etrom, pomirjevali / uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2. dov. in nedov.  povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način:   uspavati psa z injekcijo ; nesti mačka uspavat k veterinarju / uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo  usmrtiti
3. ekspr.  povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven:   zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali ; obljube so jih preveč uspavale ; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi  zmanjševali ; ekspr.  take besede so mu uspavale vest  povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde

uspáven   -vna -o prid. ( ā )
zastar. uspavalen :   uspavno sredstvo

uspèh   tudi  uspéh -éha m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. dejstvo, da kdo s svojim delom, prizadevanjem doseže, kar želi, pričakuje:   uspeh ga je opogumil ; veseliti se uspeha ; želeti komu uspeh ; dvomiti o uspehu,  pog.  v uspeh česa / truditi se brez uspeha / uspeh režiserja ; uspeh v poklicu / uspeh filma, knjige, predstave / pri vzgoji nima uspeha  ni uspešen
2. pozitiven rezultat kakega dela, prizadevanja:   prvi poskus ni prinesel,  ekspr.  rodil uspeha ; pri svojem delu je dosegel velike, zadovoljive uspehe ; finančni, gospodarski uspehi ; uspehi domačih raziskovalcev
// kar doseže učenec s svojim delom, prizadevanjem v šoli:   dokument o učenčevem uspehu / šolski uspeh
● 
ekspr.  pri ženskah je imel uspeh  znal si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost ; vznes.  njegovo delo je bilo kronano z uspehom  se je uspešno končalo
♦ 
šol.  odlični uspeh ; nezadostni učni uspeh

uspélost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost uspelega:   uspelost igre / uspelost poskusa

uspéšen   -šna -o prid. , uspéšnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje:   uspešno poslovanje / uspešno pogajanje / finančno uspešen film  ki prinaša dobiček ; to leto je bilo za nas zelo uspešno
// ki pri svojem delu dosega take rezultate, kot se želi, pričakuje:   uspešen gospodarstvenik, politik ; uspešen učenec / nogometno moštvo je uspešno / pri delu ni uspešen ; biti uspešen v poklicu
2. s katerim se dosega, kar se želi, pričakuje:   uspešna metoda zdravljenja ; uspešno sredstvo, zdravilo
3. ki poteka tako, kot se želi, pričakuje:   uspešna izstrelitev rakete ; uspešno zdravljenje
4. ki dosega ugoden sprejem pri porabnikih, občinstvu:   uspešen izdelek ; uspešna knjiga, predstava

uspéšnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  uspešen človek:   poslovni uspešneži

uspéšnica   -e ž ( ẹ̑ )
v določenem času najbolj uspela, popularna stvar:   velika filmska, modna, televizijska uspešnica ; prodajna uspešnica ; svetovna komercialna, tržna uspešnica / najnovejši modeli otroške konfekcije so uspešnica
// v določenem času najbolj uspelo delo, zlasti literarno, glasbeno:   prebirati uspešnice ; gledališka, odrska uspešnica ; avtor uspešnic za odrasle, otroke ; pevec starih, zimzelenih uspešnic ; priredba, zbirka uspešnic / glasbena, knjižna uspešnica leta

uspéšnik   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  uspešen človek:   biti uspešnik

uspéšnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost uspešnega:   uspešnost poslovanja / uspešnost metode / uspešnost pri delu, v poklicu

uspéti   uspèm dov. ( ẹ́ ȅ )
1. s svojim delom, prizadevanjem doseči tak rezultat, kot se želi, pričakuje:   bil je vesel, da je uspel ; uspeti v poklicu / uspeti pri delu ; uspeti v prizadevanju urediti kaj / podjetje je z novimi izdelki uspelo ; s komedijo so na gostovanju zelo uspeli ; finančno, gospodarsko uspeti
2. uresničiti se tako, kot se želi, pričakuje:   zamenjava stanovanja je uspela ; stvar je delno, v celoti uspela / izlet je uspel ; od več posnetkov bo eden gotovo uspel
3. z nedoločnikom  izraža uresničitev hotenega, zaželenega dejanja:   nismo ga uspeli rešiti ; komaj jo je uspela prepričati ; hiše še ni uspela pospraviti / s smiselnim osebkom v dajalniku  uspelo mu je pobegniti

uspévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od uspevati:   uspevanje v poklicu / ugodni pogoji za uspevanje gozdov, trte

uspévati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. s svojim delom, prizadevanjem dosegati take rezultate, kot se želi, pričakuje:   na univerzi je uspeval ; uspevati v poklicu, šoli ; kot prevajalec uspeva / podjetje dobro uspeva ; gospodarsko uspevati
2. uresničevati se tako, kot se želi, pričakuje:   posli uspevajo ; trgovina dobro uspeva / posnetki mu uspevajo
3. z nedoločnikom  izraža uresničevanje hotenega, zaželenega dejanja:   ne uspeva mi vzdrževati reda v hiši
4. imeti ustrezne pogoje za rast, razvijanje:   v teh krajih pšenica ne uspeva ; te rastline uspevajo na vlažnih tleh
// s prislovnim določilom  rasti, razvijati se, kot izraža določilo:   dojenček lepo uspeva ; postrvi najbolj uspevajo v čisti vodi

uspévek   -vka m ( ẹ̑ )
zastar.  uspešen izid, uspeh:   uspevki opazovanja / otrokov šolski uspevek

usposábljanje   -a s ( á )
glagolnik od usposabljati:   izobraževanje in usposabljanje na novo sprejetih delavcev / poklicno, strokovno usposabljanje / usposabljanje športnikov za premagovanje velikih naporov

usposábljati   -am nedov. ( á )
1. delati, da je kdo sposoben opravljati določeno delo:   usposabljati delavce ; usposabljati se ob delu / usposabljati koga za mehanika ; poklicno, vojaško usposabljati
// delati, da je kdo sposoben za kaj sploh:   usposabljati duševno, telesno prizadete za normalno življenje / s treniranjem usposabljati konje za premagovanje večjih naporov
2. publ.  delati, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno:   delavci usposabljajo vodovodno napeljavo / usposabljati hišo za bivanje
● 
publ.  noge in rep usposabljajo vidro za plavanje  ji omogočajo plavanje

usposobítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od usposobiti:   strokovna usposobitev mladih / usposobitev za delo / usposobitev stare lokomotive

usposóbiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. narediti, da je kdo sposoben opravljati določeno delo:   usposobiti delavce ; usposobiti se v tečaju ; usposobil se je z delom, vajo ; hitro se usposobiti / usposobiti koga za opravljanje poklica ; usposobiti se za profesorja ; poklicno, praktično se usposobiti / usposobiti psa za lov
// narediti, da je kdo sposoben za kaj sploh:   usposobiti invalida za vsakdanje življenje
2. publ.  narediti, da je kaj uporabno, primerno za to, čemur je namenjeno:   zgradili in usposobili bodo še nekaj objektov ; usposobiti žičnico / usposobiti cesto za promet ; usposobiti pristanišče za pristajanje večjih ladij ; s popravilom je usposobil avtomobil za vožnjo

usposóbljenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od usposobiti:   skrbeti za usposobljenje delavcev / usposobljenje za delo

usposóbljenost   -i ž ( ọ̑ )
sposobnost za opravljanje določenega dela:   dokazati, pokazati svojo usposobljenost ; nezadostna usposobljenost strežnega osebja / usposobljenost za poučevanje ; poklicna, strokovna usposobljenost

usposóbljenosten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
šol., navadno v zvezi usposobljenostni izpit nekdaj  izpit, s katerim učitelj začetnik dokaže usposobljenost za poučevanje:   opraviti usposobljenostni izpit za poučevanje matematike

usranè 1   -éta m ( ȅ ẹ́ )
vulg.  bojazljiv, strahopeten človek:   ta usrane ne bo nič dosegel / kot psovka  še tega si ne upaš, usrane
// nepomemben, ničvreden človek:   hvalisav usrane

usranè 2   -éta s ( ȅ ẹ́ )
vulg.  bojazljiv, strahopeten človek:   to usrane si še spregovoriti ni upalo ; on je navadno usrane
// nepomemben, ničvreden človek:   tako usrane, pa se repenči

usránec   -nca m ( á )
vulg.  kdor je umazan z blatom, iztrebki:   previti malega usranca
// bojazljiv, strahopeten človek:   ti usranci ne bodo nič opravili
// nepomemben, ničvreden človek:   ta usranec se nas upa še žaliti

usránka   -e ž ( á )
vulg.  deklica, umazana z blatom, iztrebki:   previti mora še malo usranko
// deklica sploh:   spet se jim je rodila usranka

usráti se   usérjem se dov. , usêrji se userjíte se  ( á ẹ́ )
vulg.  iztrebiti se:   otrok se je usral ; usrati se v hlače ; usrati se od strahu
● 
vulg.  userjem se na njegove nasvete  ne cenim jih, ne upoštevam jih ; vulg.  usrati se pred kom  zbati se, izgubiti pogum in zato popustiti, odnehati

usredíniti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž. osredotočiti :   vse moči je usredinil v to delo / njihovo upanje se je usredinilo na novi zakon

usredíščiti   -im dov. ( í ȋ )
teh.  naravnati na skupno središčno os; centrirati :   usrediščiti kolo

usréditi   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osredotočiti :   vse misli je usredil na to vprašanje / vsi pogledi so se usredili v tisto smer  obrnili, uprli / utrujen je, ne more se usrediti  se zbrati

ústa   úst s mn. ( ú ū )
1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje:   odpreti, zapreti usta ; vzeti cigareto iz ust ; obrisati se okrog ust ; nesti kozarec k ustom ; dati robček, roko na usta ; nastaviti steklenico, trobento na usta ; nesti žlico v usta ; od začudenja imeti odprta usta ; usta s tankimi ustnicami ; gube okrog ust
// odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane:   krokodil lahko zelo odpre usta ; usta polža, ribe
2. del obraza okrog te odprtine:   kremžiti, šobiti usta ; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
// ustnice :   poljubiti na usta ; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta  dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči ; udariti koga po ustih
3. votlina za to odprtino:   moleti jezik iz ust ; iz ust mu zaudarja ; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
4. ekspr.  ta odprtina, votlina kot govorilni organ:   slavčka z usti ni mogoče oponašati ; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust  od deda, to je rekel ded ; vznes.  njihova usta govorijo bahavo  oni ; vznes.  beseda njegovih ust ima veliko veljavo  beseda, ki jo izreče on ; to so besede iz njegovih ust  to so njegove besede, te besede je izrekel on
5. ekspr., s prilastkom  človek glede na potrebo po hrani:   lačna usta bodo to že jedla ; pri hiši je veliko ust
6. ekspr., navadno s prilastkom  odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja:   usta blagajne, gašperčka ; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev  žrelih / usta podzemne železnice  vhod, izhod / okrogla usta kitare  zvočnica
● 
ekspr.  kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali  zelo so se čudili ; ekspr.  ves večer ni odprl ust  ni nič (spre)govoril, rekel ; ekspr.  ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta  toliko (slabega) govoril (o nasprotniku) ; ekspr.  veselo je raztegnil usta  se zasmejal ; pog., ekspr.  zamašiti komu usta  z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati ; ekspr.  zapri že enkrat usta  nehaj govoriti, molči ; ekspr.  učiti se jezika iz ust kmeta  iz govorice, govorjenja ; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust  nerad, težko je to povedal ; ekspr.  besede mu kar vrejo iz ust  veliko in z lahkoto govori ; ekspr.  besedo mi je vzel iz ust  rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz ; ekspr.  trobentač ni dal trobente od ust  ni nehal trobentati ; ekspr.  novica gre od ust do ust  se širi (hitro) med ljudmi ; ekspr.  steklenica je šla od ust do ust  drug za drugim so pili iz nje ; ekspr.  od ust si pritrgovati  prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin ; ekspr.  polagati komu odgovore na usta, v usta  spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje ; knjiž.  pisatelj govori skozi usta glavnega junaka  izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak ; ekspr.  nima kaj v usta dati  reven je; strada ; ekspr.  živeti iz rok v usta  sproti porabiti zasluženo ; pog.  kje bi dobil kaj za v usta  kaj hrane ; ekspr.  ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih  ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo ; ekspr.  ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov  vsi so govorili o njem ; pog.  danes še nisem imel nič v ustih  še nisem nič jedel, zaužil ; ekspr.  to meso se vam bo v ustih kar raztopilo  je zelo mehko in okusno ; ekspr.  v ljudskih ustih se je pesem spremenila  v ljudskem pripovedovanju, petju ; ekspr.  imeti medena, nesramna usta  pretirano prijazno, nesramno govoriti ; ekspr.  gledati, poslušati z odprtimi usti  zelo pazljivo; zelo začudeno ; ekspr.  njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec  veliko govori o svojem junaštvu ; ekspr.  ljudje imajo tega polna usta  veliko govorijo o tem ; ekspr.  vsa usta so polna njene lepote  vsi veliko govorijo o njeni lepoti ; ekspr.  imeti široka usta  (rad) se hvaliti, bahati ; ekspr.  na vsa usta hvaliti  zelo, navdušeno ; ekspr.  na vsa usta se smejati  zelo glasno ; ekspr.  imeti zavezana usta  ne moči, smeti govoriti o čem ; ekspr.  sama usta so ga  zelo veliko govori; zelo veliko jé ; ekspr.  misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela  da se ti bo brez truda zelo dobro godilo ; preg.  česar polno je srce, o tem usta rada govore  človek rad govori o svojih čustvih ; preg.  dokler prosi, zlata usta nosi  dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ 
les.  usta  odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča ; med.  umetno dihanje usta na usta  umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak

ustalítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ustaliti:   ustalitev državne meje / ustalitev gospodarskega, političnega položaja / ustalitev cen / ustalitev vremena

ustalíti   -ím  in  ustáliti -im dov. , ustálil  ( ī í; á ȃ )
narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
a) glede na položaj, stanje:   ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo
b) glede na količino, vrednost:   ustaliti cene ; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja
c) glede na rabo:   ustaliti strokovne izraze ; ustaliti pisavo ; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti ; ta način se je že ustalil
č) glede na vsebino, obliko:   ustaliti svoje življenje ; ustaliti določene oblike vedenja

ustáljati   -am nedov. ( á )
ustaljevati :   ustaljati svoj način dela / razmere se ustaljajo ; njeno življenje se ustalja / vreme se ustalja

ustaljênost   in  ustáljenost -i ž ( é; ȃ )
lastnost, značilnost ustaljenega:   ustaljenost državnih mej / proučevati ustaljenost izrazov / ustaljenost vremena

ustaljeválec   -lca  [ ustaljevau̯ca tudi ustaljevalca m ( ȃ )
knjiž.  sredstvo za kemično odstranjevanje za svetlobo občutljive snovi z neosvetljenih delov filma; fiksir :   dati film v ustaljevalec ; razvijalec in ustaljevalec

ustaljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ustaljevati:   ustaljevanje mednarodnega položaja / ustaljevanje strokovnih izrazov

ustaljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava
a) glede na položaj, stanje:   ustaljevati meje
b) glede na količino, vrednost:   ustaljevati cene
c) glede na rabo:   ustaljevati strokovna poimenovanja ; v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje
č) glede na vsebino, obliko:   ustaljevati določene oblike vedenja

ustanávljanje   -a s ( á )
glagolnik od ustanavljati:   ustanavljanje društva ; ustanavljanje knjižnic, osnovnih šol / ustanavljanje skladov

ustanávljati   -am nedov. ( á )
delati, da kaka skupnost začne obstajati:   ustanavljati društva, zadruge ; v tistem času so ustanavljali poklicno gledališče v Trstu / ustanavljati (si) dom, družino
// delati, da kaj začne obstajati sploh:   ustanavljati mesta / ustanavljati sklade

ustanôva   -e ž ( ȏ )
1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti:   ta ustanova je finančno samostojna ; upravljati, voditi ustanovo ; dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova ; zdravstvena ustanova ; ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok
2. pravn.  z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi:   demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo ; družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi
3. nekdaj  premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago:   dobiti štipendijo iz ustanove ; ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova
 
zastar.  razpisati dijaške ustanove  štipendije
4. zastar. ustanovitev :   ustanova države
♦ 
pravn.  javna ustanova  organizacija javne uprave in družbene službe ; pravna ustanova  skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj

ustanôven   -vna -o prid. ( ō ȏ )
nanašajoč se na ustanovitev:   ustanovni govor / ustanovni kongres ; ustanovni občni zbor društva / ustanovni član  kdor plača ustanovnino
 
ekon.  ustanovna glavnica  glavnica, s katero se gospodarska organizacija ustanovi ; polit.  ustanovna listina Organizacije združenih narodov  temeljna določila o ciljih, načelih, ustroju in delovanju Organizacije združenih narodov ; rel.  ustanovna maša  nekdaj  maša, za katero prejme duhovnik štipendij iz prispevkov ustanov

ustanovítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj ustanovi:   ustanovitelj društva, šole / dolžnosti ustanovitelja revije

ustanovíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj ustanovi:   ustanoviteljica revije / občine so ustanoviteljice javnih vrtcev

ustanovíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ustanovitelje:   ustanoviteljske pravice in dolžnosti / ustanoviteljski odbor

ustanovíteljstvo   -a s ( ȋ )
dejstvo, da je kdo ustanovitelj:   pripisovali so mu ustanoviteljstvo olimpijskih iger ; priznati komu ustanoviteljstvo šole

ustanovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ustanoviti:   ustanovitev društva ; obletnica ustanovitve Mohorjeve družbe / ustanovitev prve proletarske brigade / ustanovitev pravnega razmerja

ustanovíti   -ím dov. , ustanôvil  ( ī í )
1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati:   ustanoviti društvo, šolo, zadrugo ; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino
 
pravn.  ustanoviti pravno osebo
// narediti, da kaj začne obstajati sploh:   mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero
2. star. ustvariti :   z delom je družini ustanovil veliko premoženje ; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
3. zastar. ustaviti :   ustanoviti voz ; bežeči se je ustanovil šele v gozdu
● 
zastar.  v hipu je ustanovil red  naredil, vzpostavil ; zastar.  ustanovili so, da je stvar zelo zapletena  ugotovili

ustanovítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ustanovitev:   ustanovitveni akt ; ustanovitvena pogodba / ustanovitvena listina  ustanovna listina

ustanôvnica   in  ustanovníca -e ž ( ȏ; í )
star. ustanoviteljica :   ustanovnica društva

ustanôvnik   in  ustanovník -a m ( ȏ; í )
star. ustanovitelj :   bil je ustanovnik in prvi urednik revije ; ustanovnik knjižnice / ustanovniki in redni člani  ustanovni člani

ustanovnína   -e ž ( ī )
denarni prispevek ob ustanovitvi česa:   plačati ustanovnino

ustárati se   -am se dov. ( ȃ )
zastar.  postarati se:   hitro se je ustaral

ustáš   -a m ( á )
pripadnik hrvaške organizacije, ki je aprila 1941 prevzela oblast v Neodvisni državi Hrvaški:   ustaši in četniki / hrvaški ustaši

ustáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na ustaše ali ustaštvo:   ustaški oddelki / bil je v ustaški uniformi / ustaško gibanje

ustáštvo   -a s ( ȃ )
delovanje ali gibanje ustašev:   simboli ustaštva ; nacizem in ustaštvo / obujanje, poveličevanje ustaštva

ustáti se   ustojím se dov. , ustój se ustójte se; ustál se;  nam.  ustàt se  in  ustát se  ( á í )
nar.  izčistiti se, zbistriti se:   ko se lug ustoji, ga precedijo / počakaj, da se kava ustoji  da se gošča usede na dno posode

ustàv   -áva m ( ȁ á )
zastar. ustanova , zavod :   bil je gojenec jezuitskega ustava ; muzeji in drugi ustavi

ustáva 1   -e ž ( ȃ )
temeljni zakon države:   izdati, razglasiti, spremeniti ustavo ; členi ustave ; dopolnila k ustavi ; skladnost zakonov z ustavo / evropska ustava ; pren.  ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
 
pravn.  ustava  najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države ; zgod.  oktroirana ustava  ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander ; vidovdanska ustava  prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921

ustáva 2   -e ž ( ȃ )
zastar. ustavitev :   začasna ustava prodaje avtomobilov

ustáven   -vna -o prid. ( á )
nanašajoč se na ustavo, zakon:   ustavne spremembe ; ustavno dopolnilo / ustavne pravice ; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor  spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah ; ustavni zakon  zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena ; ustavna monarhija  monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava ; ustavno pravo  pravo, nanašajoče se na ustavo ; ustavno sodišče  sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo

ustavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ustaviti:   ustavitev voza / ustavitev krvi / protestna ustavitev dela ; ustavitev jedrskih poskusov / ustavitev prometa / ustavitev oboroženega spopada ; ustavitev postopka, preiskave

ustáviti   -im dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati:   ustaviti avtomobil, ladjo ; ustaviti konja / policist je ustavil avtobus ; z roko, znakom ustaviti vozilo ; elipt.  voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
// narediti, povzročiti, da kaj preneha teči:   ustaviti ranjencu kri / ekspr.  ustaviti solze
2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati:   predica je ustavila kolovrat ; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo:   komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili ; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi  ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha:   zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo ; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo ; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las ; ustaviti krvavitev / ustaviti promet ; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.:  ustaviti časopis  prenehati ga izdajati ; ustaviti kredit, pokojnino  prenehati dajati, izplačevati ; ustaviti ogenj  preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr.  ustaviti korak  ustaviti se
♦ 
avt.  znak ustavi  znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti ; pravn.  ustaviti kazenski, sodni postopek ; ustaviti preiskavo ; voj.  ustaviti ogenj, oborožen spopad

ustavítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ustavitev:   ustavitveni razlogi
 
pravn.  ustavitveni predlog  predlog za ustavitev kazenskega postopka, izvršitve sodne ali upravne odločbe ; ustavitveni sklep  sklep sodišča, s katerim se ustavi kazenski postopek, izvršitev sodne ali tudi upravne odločbe

ustavljáč   -a m ( á )
1. kdor koga ali kaj ustavlja:   nasilni, predrzni ustavljači avtomobilov na cestah
2. priprava za ustavljanje česa premikajočega se v določeni legi:   namestiti ustavljač ; ustavljač koluta / okenski ustavljač ; ustavljač za vrata
♦ 
lov.  ustavljač  lovski pes, ki bežečo, zlasti ranjeno divjad ustavlja, ustavi ; mont.  voziček z ustavljačem  z mačkom

ustávljanje   -a s ( á )
glagolnik od ustavljati:   ustavljanje tovornjakov, voz / ustavljanje vlakov na postaji / ustavljanje krvi / ustavljanje prodaje, proizvodnje / voziti brez ustavljanja ; tu je ustavljanje prepovedano / ustavljanje po gostilnah, v hotelih
 
avt.  črta za ustavljanje  neprekinjena prečna črta, pred katero mora voznik vozilo ustaviti ; pot ustavljanja  pot od trenutka, ko voznik zazna določen signal, nevarnost, do trenutka, ko se vozilo ustavi

ustávljati   -am nedov. ( á )
1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati:   ustavljati avtomobil, konja / policisti so ustavljali vsa vozila ; z roko ustavljati ; elipt.  ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče
// delati, povzročati, da kaj preneha teči:   ustavljati ranjencu kri / ekspr.  s šalami ustavljati solze
2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati:   ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo:   ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr.  ponos mu je ustavljal korak
4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha:   tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / policisti so ustavljali promet / elipt.:  ustavljati kredite, pokojnine  prenehavati jih dajati, izplačevati ; ustavljati ogenj  preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga

ustavljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ustaviti:   komaj ustavljivo krvavenje

ustávnopráven   -vna -o prid. ( á-ā )
nanašajoč se na ustavno pravo:   ustavnopravni akti ; ustavnopravna teorija / ustavnopravna osnova zakona

ustávnost   -i ž ( á )
1. skladnost z ustavo:   presojati ustavnost predpisa, zakona
 
pravn.  načelo ustavnosti  načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2. ustavna ureditev:   uvesti, zaščititi ustavnost ; zagovornik ustavnosti

ustavodájen   -jna -o prid. ( á ā )
nanašajoč se na sprejem, spremembo ustave:   ustavodajni organ, postopek ; ustavodajni referendum ; ustavodajna skupščina
 
pravn.  ustavodajna oblast  pravica izdati ustavo

ustavotvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
ustavodajen :   ustavotvorna skupščina

ustavovérec   -rca m ( ẹ̑ )
zastar.  pristaš ustave:

ustavovéren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar.  zvest ustavi:   ustavoveren politik ; ustavoverna stranka

ústeca   ústec  [ ustəca s mn. ( ū )
manjšalnica od usta:   otrok je radovedno odprl usteca ; ušesca in usteca / usteca so ji drgetala od smeha  ustnice ; rdeča usteca

ustekleníčenje   -a s ( ī )
glagolnik od ustekleničiti:   ustekleničenje vina

ustekleničevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ustekleničevati:   ustekleničevanje soka, vina

ustekleničeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
dajati, spravljati v steklenice:   ustekleničevati sok, vino / knjiž.  ustekleničevati kumarice  vlagati

ustekleníčiti   -im dov. ( í ȋ )
dati, spraviti v steklenice:   ustekleničiti pivo, vino / knjiž.  ustekleničiti sadje  vložiti

ústen   -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na usta:   ustna kotička ; ustne in obrazne mišice / ustna odprtina, votlina / ustne bolezni ; ustna higiena / ustna voda  tekočina za izpiranje ust
// ki je izrečen, nenapisan:   ustni odgovor, ukaz ; ustna anketa, izjava, ponudba ; ustno in pisno izražanje ; ustno poročilo / ustni izpit  izpit, pri katerem so odgovori ustni ; ustno računanje  računanje na pamet ; ustno izročilo
● 
ustni časopis  prireditev, sestanek, na katerem se razpravlja o določenih vprašanjih
♦ 
jezikosl.  ustni glas ; med.  ustne gobice  glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih

ústenje   -a s ( ū )
ekspr. hvaljenje , bahanje :   to je golo ustenje ; ne prenese njegovega ustenja in hvalisanja

ústež   -a m ( ȗ )
ekspr.  kdor se (rad) hvali, baha:   temu ustežu nič ne verjame ; imajo ga za lažnivca in usteža

ústiti se   -im se nedov. ( ú ȗ )
ekspr.  hvaliti se, bahati se:   ustila se je s svojimi izkušnjami ; ne verjemi mu vsega, rad se usti / ustila se je, da ga ne bi nikoli marala  prevzetno je govorila

ústje   -a s ( ū )
1. kraj, kjer se reka izliva v drugo reko, morje:   pripluti do ustja ; lijakasto, široko ustje / ustje reke
2. začetni ali končni del česa votlega, podolgovatega:   ustje cevi, posode, steklenice ; ustje dimnika, predora ; ustje peči / ustje vulkanskega žrela
// začetni del česa podolgovatega sploh:   ustje ceste, doline
 
anat.  maternično ustje ; teh.  škarjasto ustje  ustje silokombajna z dvema sestavoma dovajalnih verig

ústka   ústk s mn. ( ú ū )
manjšalnica od usta:   deklica je odprla ustka / našobiti ustka  ustnice

ústmen   -a -o prid. ( ȗ )
star. usten :   ustmeno poročilo / ustmeni in pismeni izpit

ústna   -e ž ( ū )
knjiž. ustnica :   ustna se ji je povesila ; v zadregi si je grizla ustne ; stisnil je ustni in molčal ; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah  pojoč
 
anat.  sramna ustna  sramna ustnica ; bot.  ustna  del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov ; medena ustna  venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo ; spodnja, zgornja ustna ; zool.  ustna  vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica

ustnáča   -e ž ( á )
nav. mn., zool.  morske ribe z raznobarvnimi pegami na hrbtu in z dolgo hrbtno plavutjo, Labridae:   vrste ustnač / pegasta, rumena ustnača

ustnàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
bot.  ki ima ustno:   ustnati cveti

ustnática   -e ž ( ȃ )
nav. mn., bot.  rastline s štirioglatim steblom in cvetom, sestavljenim iz dveh usten, Lamiaceae:

ústnica   -e ž ( ȗ )
1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
a) pri človeku:   ustnice so mu drhtele od vznemirjenja ; barvati, ličiti ustnice ; v zadregi si je grizel ustnico ; oblizovati si ustnice ; stisniti ustnice ; zmočiti bolniku ustnice ; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji ; poljubiti na ustnice ; blede, brezkrvne, rdeče ustnice ; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice ; od mraza pomodrele, razpokane ustnice ; spodnja, zgornja ustnica ; robovi ustnic ; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh ; odhajali so s pesmijo na ustnicah  pojoč / zajčja ustnica  prirojena preklana zgornja ustnica
 
ekspr.  le pomočila je ustnice v vino  vino je le pokusila ; ekspr.  v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice  se obvladati, potrpeti ; ekspr.  beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah  ni je (do konca) izrekel, povedal
b) pri nekaterih sesalcih in ribah:   konjska, pasja ustnica
2. glasb.  posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok:   ustnice pri orgelskih piščalih
♦ 
anat.  sramna ustnica  parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila ; male, velike sramne ustnice

ústničen   -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na ustnico:   ustnična rdečina
 
glasb.  ustnična piščal  piščal, ki ima ustnico ; jezikosl.  ustnični soglasniki ; ustnični zapornik ; ustnična pripora, zapora  pripora, zapora, tvorjena z ustnicami

ústnička   -e ž ( ȗ )
manjšalnica od ustnica:   obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami

ústničnik   -a m ( ȗ )
jezikosl.  soglasnik, tvorjen z ustnicami:   ustničnik b

ústničnoústničen   -čna -o prid. ( ȗ-ȗ )
jezikosl.  ki se tvori z obema ustnicama:   ustničnoustnični soglasnik

ústnik   -a m ( ȗ )
priprava cevkaste oblike, v katero se da cigareta, cigara:   vtakniti cigareto v ustnik ; jantaren, lesen ustnik / ustnik pipe ; ustnik za cigarete
// temu podoben nastavek:   ustnik balona, cevi
 
glasb.  del pihala ali trobila, ki ga izvajalec drži med ustnicami ali ga naslanja nanje

ústno   -a s ( ū )
zastar. ustnica :   zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje ; poljubil jo je na ustna ; odšel je z nasmehom na ustnih

ústnost   -i ž ( ȗ )
značilnost ustnega:   ustnost ankete, poročila
 
pravn.  načelo ustnosti  načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden

ustolíčenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ustoličiti:   ustoličenje novega vladarja / obred ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju / slovesno ustoličenje predsednika v Ameriki / ustoličenje režima

ustoličeválec   -lca  [ ustoličevau̯ca tudi ustoličevalca m ( ȃ )
kdor ustoličuje:   ustoličevalec nadškofov
 
zgod.  ustoličevalec koroških vojvod

ustoličeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ustoličevanje:   ustoličevalni običaji, obredi / ustoličevalna pesem

ustoličevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ustoličevati:   ustoličevanje koroških vojvod / ustoličevanje liberalizma v vzgoji

ustoličeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. podeljevati, priznavati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol:   ustoličevati škofe, vladarje
 
zgod.  ustoličevati koroške vojvode
// ekspr.  uradno postavljati, uvajati na službeno mesto:   ustoličevati novega predsednika, urednika
2. ekspr. uveljavljati , utrjevati :   ustoličevati humanizem / ustoličevati nov politični režim

ustolíčiti   -im dov. ( ī ȋ )
1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol:   ustoličiti nadškofa, vladarja ; slovesno ustoličiti
 
zgod.  ustoličiti koroškega vojvodo
// ekspr.  uradno postaviti, uvesti na službeno mesto:   ustoličiti predsednika republike ; na občini so ustoličili novi odbor
2. ekspr. uveljaviti , utrditi :   ustoličiti neoliberalizem ; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje  začel ; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode  s svojim delom uvrstil
● 
ekspr.  tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci  nastanil, naselil

ustonóša   -e ž ( ọ̄ )
zool.  sladkovodna riba, ki vali ikre v ustni votlini, Tilapia:

ustòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
knjiž.  drža, položaj (telesa), zlasti pri stanju:   dekleti sta si enaki po ustopu in koraku / postavil se je v boksarski ustop

ustópati se   -am se nedov. ( ọ̄ )
postavljati se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost:   na široko se je ustopal na prag / ustopali so se predenj in mu čestitali

ustopíti se   in  ustópiti se -im se dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
postaviti se z nekoliko razkoračenimi nogami, da ima telo večjo stabilnost:   ustopil se je sredi sobe, k vratom, v krog ; ustopiti se pred koga / nikamor ne greš, se je široko ustopil predenj
// neprimerno, neprevidno stopiti:   konj se je ustopil in klecnil

ustrahoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se ustrahuje:   ustrahovalni ukrepi ; okupatorjeva ustrahovalna dejanja / ustrahovalna metoda v vzgoji

ustrahovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ustrahovati:   ustrahovanje otrok s palico ; ustrahovanje, grožnje in nasilje / sinovo ustrahovanje očeta

ustrahovánost   -i ž ( á )
stanje ustrahovanega:   trpeti zaradi ustrahovanosti

ustrahováti   -újem nedov. in dov. ( á ȗ )
z grožnjami, s silo dosegati, da se kdo boji:   ni se pustil ustrahovati ; ustrahovati prebivalstvo
// z vplivom, ravnanjem dosegati, da si kdo ne upa ravnati v skladu s svojimi željami:   žena ga hoče ustrahovati ; ustrahovati podrejene

ustranjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž.  urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); lomiti :   stolpce že ustranjujejo

ustrašíti   -ím  in  ustrášiti -im dov. , ustrášil  ( ī í; á ȃ )
1. vzbuditi strah:   nič mu ni storil, le ustrašil ga je ; ustrašiti koga s krikom / bav bav, ga je ustrašila skozi okno
2. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela; oplašiti :   grožnja jih ni ustrašila, šli so naprej ; slabo vreme ga je ustrašilo, zato je ostal doma

ustrášiti se   -im se dov. ( á ȃ )
začutiti strah:   ustrašil se je in zbežal ; ob pogledu nanj se je ustrašila ; zelo,  ekspr.  na smrt se ustrašiti / ustrašiti se svojih besed, misli ; ustrašiti se groženj ; ustrašila se je za svoje zdravje
● 
ekspr.  nobenega dela se ne ustraši  loti se vsakega dela

ustrašljív   -a -o prid. ( ī í )
boječ , bojazljiv :   ustrašljivi fantje

ustréči   ustréžem dov. , ustrézi ustrézite  in  ustrezíte; ustrégel ustrégla  ( ẹ́ )
z dajalnikom  izpolniti komu željo, zahtevo:   njemu ni mogoče ustreči ; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo ; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči ; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji  ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji
 
star.  te besede mu niso ustregle  mu niso bile všeč, mu niso ugajale ; ekspr.  drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo  za drevo je najbolje

ustrelítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ustreliti:   grozili so mu z ustrelitvijo ; množične ustrelitve ; ustrelitev talcev
 
pravn.  obsoditi na smrtno kazen z ustrelitvijo

ustrelíti   -ím dov. , ustrélil  ( ī í )
1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega:   pomeriti in ustreliti ; ustreliti v tarčo, zrak ; ustreliti s pištolo, puško ; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil  zelo hitro / ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo  izstreliti
// ubiti s strelnim orožjem:   ustreliti zločinca ; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce
// s strelom zadeti, raniti:   ustreliti koga v nogo ; po nesreči se je ustrelil v roko
2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom   jezno ali živahno pogledati:   z očmi je ustrelila za njim ; ustreliti s pogledom po sobi
● 
pog., ekspr.  ustreliti kozla  narediti veliko napako, neumnost ; ustreliti v prazno  ne da bi zadel ; pog.  ustreliti mimo  reči kaj napačnega

ustreljênec   -nca m ( é )
kdor je ustreljen:   pokopati ustreljence

ustrézati   -am nedov. ( ẹ̄ )
1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj:   take ceste ne ustrezajo prometu ; stanovanje ji ustreza ; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam ; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici  so resnični / profesura bi mu ustrezala ; zgodnja ura ji ne ustreza  ni primerna zanjo
// biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim:   plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo
2. biti v skladu z določenimi normami, pravili:   pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu
// biti v skladu z določenimi dejstvi:   ocena položaja ne ustreza
3. biti v skladu z določenim namenom:   to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več
4. z dajalnikom  delati, povzročati, da je kdo zadovoljen:   skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem
● 
zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti  se ujema s spodnjo čeljustjo ; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo  kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi

ustrézen   -zna -o prid. , ustréznejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj:   nimajo ustreznih prostorov ; ustrezna hrana za otroke ; kupiti ustrezno posodo ; najti ustrezno mesto ; več otrok nima ustreznega varstva / pesnik je našel ustrezen izraz za svoje doživetje ; izbrati ustreznejšo obliko ; napevu napisati ustrezno besedilo
// ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim:   izdelki dosegajo ustrezno raven ; prejeti ustrezno plačilo / imeti ustrezno izobrazbo / krivdi ustrezna kazen
2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili:   podpisati ustrezno pogodbo / ta obleka za gledališče ni ustrezna  primerna ; ustrezno vedenje
// ki je v skladu z določenimi dejstvi:   ustrezna ocena položaja ; dati ustrezna navodila / temu ustrezno je bilo tudi ravnanje z otroki / publ.  narediti ustrezne korake
3. ki je v skladu z določenim namenom:   ustrezna obdelava zemlje ; določili so mu ustrezno terapijo ; za hrbtenico ustrezne vaje / ta mera ni ustrezna ; takrat še niso imeli ustreznega orodja

ustrezljív   -a -o prid. ( ī í zastar.
1. ustrezen :   vzeti ustrezljivo posodo
2. ustrežljiv :   bil je dober in ustrezljiv fant

ustréznica   -e ž ( ẹ́ )
jezikosl.  izraz z enakim pomenom v drugem jeziku:   pripisati angleškim izrazom slovenske ustreznice

ustréznik   -a m ( ẹ́ )
1. knjiž.  kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim:   to zdravilo je ustreznik več drugim zdravilom
2. jezikosl.  jezikovni element, ki ustreza določenemu elementu v drugem jeziku, jezikovnem sistemu:   najti ustreznik tujemu izrazu v domačem jeziku / črkovni, glasovni, pisni ustreznik

ustréznost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost ustreznega:   problem ustreznosti otroškega varstva / ustreznost znanja / ustreznost dokumentacije / preveriti ustreznost terapije

ustrežljív   -a -o prid. , ustrežljívejši  ( ī í )
ki rad ustreže:   ustrežljiv natakar ; bila je prijazna in ustrežljiva / ustrežljive kretnje

ustrežljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost ustrežljivega človeka:   znani sta njegova prijaznost in ustrežljivost ; zoprna ji je vsiljiva ustrežljivost / ekspr.  kar topil se je od ustrežljivosti  bil je pretirano ustrežljiv

ustríči   ustrížem dov. , ustrízi ustrízite; ustrígel ustrígla  ( í )
1. pri striženju raniti, poškodovati:   ustrigel ga je v uho
2. pog., ekspr., v zvezi z jo iti , oditi :   ustriči jo domov ; kar peš jo ustrižem

ustŕmiti se   -im se dov. ( r̄ ȓ )
knjiž.  postati (bolj) strm:   tu se pobočje ustrmi

ustròj   -ôja m ( ȍ ó knjiž.
1. zgradba , sestava :   geološki ustroj zemlje ; ustroj kamnine, lesa, vlakna / organi različnih živalskih vrst so si podobni po ustroju ; ustroj mišičja, živčevja / duševni in telesni ustroj človeka / jezikovni, stilni ustroj romana
2. ureditev :   spremeniti ustroj družbe, gospodarstva, organizacije ; ustroj šolstva
♦ 
žel.  spodnji ustroj  podlaga za zgornji ustroj železniške proge ; zgornji ustroj  tirnice, pragi in gramozna greda

ustrojênost   tudi  ustrójenost -i ž ( é; ọ́ )
usnj.  lastnost, značilnost ustrojenega:   preizkušati ustrojenost usnja

ustrojíti   -ím  tudi  ustrojíti ustrójim dov. , ustrójil  tudi  ustrôjil  ( ī í; ī ọ́ )
usnj.  obdelati surovo živalsko kožo s strojili:   ustrojiti kožo / ustrojiti usnje
● 
ekspr.  trpljenje človeka ustroji  ga naredi neobčutljivega, utrjenega ; ekspr.  temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo  ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega ; ekspr.  s tem si je precej ustrojil roke  utrdil

ustrójstvo   -a s ( ọ̑ )
zastar. zgradba , sestava :   notranje ustrojstvo umetnine / ustrojstvo države  ureditev

ustrómiti se   -im se dov. ( ọ̄ ọ̑ star.
1. postati (bolj) strm:   pot se tam nekoliko ustromi ; proti vrhu se pobočja ustromijo
2. vzravnati se:   ob tej besedi se je ustromil

ustrúpati   -am dov. ( ȗ )
nar. primorsko skrhati :   ustrupati sekiro ; kosa se je ustrupala

ustvarítelj   -a m ( ȋ )
knjiž. ustvarjalec :   ustvaritelj umetniške slike
// ustanovitelj :   ustvaritelj jezuitskega reda

ustvarítev   -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od ustvariti:   ustvaritev velikih dobičkov / ustvaritev nove države / ustvaritev pristnih medčloveških odnosov
2. stvaritev :   ta novela je njena najboljša ustvaritev / literarne, slikarske, umetniške ustvaritve / odlična igralska ustvaritev

ustváriti   -im dov. ( á ā )
1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane:   ustvariti robota / v različnih religijah  človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek ; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo ; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo ; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom ; ustvariti si družino ; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo ; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh ; ekspr.  vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
// narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh:   ustvariti prijateljske stike ; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi ; ustvariti videz srečne družine ; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane:   ustvariti kip, opero ; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih ; ustvariti roman v modernem slogu ; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
// uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti:   igralka je ustvarila trden odrski lik ; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje:   glasba je ustvarila veselo razpoloženje ; ustvariti red in mir / publ.  ustvariti ozračje napetosti
● 
ekspr.  ustvariti iz nič  z zelo majhnimi sredstvi ; ekspr.  pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril  nag, gol ; preg.  bog je sam sebi najprej brado ustvaril  vsak poskrbi najprej zase

ustvarjálčev   -a -o  [ ustvarjau̯čev- tudi ustvarjalčev- ( ȃ )
pridevnik od ustvarjalec:   raziskovati ustvarjalčev odnos do zunanjega sveta ; ustvarjalčeva notranja razgibanost

ustvarjálec   -lca  [ ustvarjau̯ca tudi ustvarjalca m ( ȃ )
kdor ustvarja:   ustvarjalec materialnih dobrin / ustvarjalci nove mode / pesniki, pisatelji in drugi ustvarjalci ; režiser ustvarjalec / filmski, glasbeni, gledališki, likovni, literarni ustvarjalec ; umetniški ustvarjalec

ustvarjálen   -lna -o prid. , ustvarjálnejši  ( ȃ )
nanašajoč se na ustvarjanje:   bil je ustvarjalna osebnost ; v sestavljanju spisov je ustvarjalnejši od sošolcev ; pesniško, tehnično ustvarjalen / ustvarjalna moč, sposobnost ; ustvarjalne sile našega ljudstva / ustvarjalni navdih ; knjiž.  ustvarjalni nemir ; ustvarjalna domišljija ; ustvarjalna napetost / ustvarjalni proces / ustvarjalna kritika ; ustvarjalno delo, mišljenje / ustvarjalne igre / to so bila njegova najbolj ustvarjalna leta ; umetnikovo ustvarjalno obdobje

ustvarjálka   -e  [ ustvarjau̯ka tudi ustvarjalka ž ( ȃ )
ženska, ki ustvarja:   ustvarjalka sodobne mode ; voditeljica in ustvarjalka oddaje / srečanje likovnih in literarnih ustvarjalk ; filmska, glasbena, gledališka ustvarjalka ; kulturna ustvarjalka

ustvarjálnica   -e ž ( ȃ )
ustvarjalna delavnica:   organizatorji prireditev privabljajo otroke z različnimi otroškimi ustvarjalnicami ; fotografska, likovna ustvarjalnica ; počitniška ustvarjalnica

ustvarjálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost ustvarjalnega:   spoštovali so ga zaradi njegove ustvarjalnosti ; človeška ustvarjalnost / ustvarjalnost igralca, pisatelja / miselna, tehnična ustvarjalnost ; umetniška ustvarjalnost / filmska, glasbena ustvarjalnost / ustvarjalnost se je z uporabo tehnike povečala ; potreba po ustvarjalnosti / gong ustvarjalnosti  nagrada za najboljšo domačo televizijsko oddajo pretekle sezone po izboru strokovne žirije časopisne priloge Vikend, ki se podeljuje vsako leto

ustvarjálski   -a -o  [ ustvarjalski tudi ustvarjau̯ski prid. ( ȃ )
knjiž. ustvarjalen :   pisateljeva ustvarjalska moč

ustvarjálstvo   -a  [ ustvarjalstvo tudi ustvarjau̯stvo s ( ȃ )
knjiž. ustvarjalnost :   umetniško ustvarjalstvo / otroško likovno ustvarjalstvo

ustvárjanje   -a s ( á )
glagolnik od ustvarjati:   ustvarjanje novih projektov / ustvarjanje dobička, dohodka / ustvarjanje družine / ustvarjanje umetniškega dela ; izvirnost, pristnost v ustvarjanju / filmsko, glasbeno, gledališko, likovno, literarno ustvarjanje ; svoboda umetniškega ustvarjanja ; psihologija ustvarjanja / ustvarjanje razpoloženja

ustvárjati   -am nedov. ( á )
1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane:   ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik ; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom ; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov ; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
 
publ.  podjetje ustvarja izgubo  dela z izgubo
// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh:   ustvarjati prijateljske stike ; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave ; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane:   ustvarjati kipe, slike ; avtor je roman ustvarjal deset let ; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih ; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
// uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti:   ustvarjati celovite odrske like
3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje:   ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali ; ti možje so ustvarjali zgodovino
4. delati, povzročati, da se začne kako stanje:   ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost ; publ.  ustvarjati ozračje napetosti

ustvárjenje   in  ustvarjênje -a s ( á; é )
glagolnik od ustvariti:   bajke o ustvarjenju sveta

ustvarljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki se da ustvariti:   od nas pričakujejo več, kot je ustvarljivo

usúkanček   -čka m ( ú )
nav. mn., gastr.  droben svaljek iz moke in jajc za zakuho:   juha z usukančki

usúkanec   -nca m ( ú )
1. nav. mn., gastr.  droben svaljek iz moke in jajc za zakuho:   juha z usukanci
2. nar.  gostljata jed iz moke in vode; močnik :   jesti usukanec

usúkati   -am  in  usúčem dov. , tudi  usukájte;  tudi  usukála  ( ú )
s sukanjem narediti:   usukati nit

usúkniti   -em dov. ( ú ȗ )
zastar. obrniti :   usukniti konja / pri delu se zna hitro usukniti

usúšek   -ška m ( ȗ )
agr.  izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih:   usušek pri mleku, sadju, senu ; izgube zaradi usuška
// količina vlage, vode, ki se izgubi pri tem:   usušek vina v sodu znaša tri do pet odstotkov na leto
 
les.  količina, navadno izražena v odstotkih, ki pove, za koliko se zaradi izgube vode les skrči

usušíti   -ím dov. , usúšil  ( ī í )
1. z odstranitvijo vode, vlage narediti suho:   usušiti kruh za drobtine / deklica je usušila solzne oči
2. ekspr.  povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja:   pri kartanju so ga usušili
3. ekspr.  povzročiti, da kdo postane suh, izčrpan:   bolezen jo je usušila ; trdo delo in slaba hrana sta jih hitro usušila
● 
ekspr.  dva litra so ga usušili  popili

usúti   usújem dov. , usúl  in  usùl  ( ú ȗ )
1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega:   usuti zrnje iz vreče ; usuti na tla / usula je predenj košaro jabolk
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini:   oblaki so usuli dež, točo / strojnice so usule krogle na vojake / sonce je usulo svoje žarke skozi okno

usúžnjenost   -i ž ( ȗ )
ekspr.  stanje usužnjenega:   poskušal se je rešiti iz usužnjenosti, v katero ga vklepa revščina

usužnjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž.  delati, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela:   usužnjevati ljudi
2. ekspr.  delati, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen:   usužnjevati otroke / usužnjevati si umetnike

usúžnjiti   -im dov. ( ú ȗ )
1. knjiž.  narediti, da je kdo suženj, da opravlja suženjska dela:   usužnjiti zajete vojake
2. ekspr.  narediti, da je kdo komu podrejen, od koga odvisen:   kmete so usužnjili gospodi / usužnjiti svoje telo  popolnoma ga podrediti volji

usvájanje   -a s ( á )
glagolnik od usvajati:   usvajanje tujih izkušenj / usvajanje novih tehnoloških procesov / usvajanje učne snovi

usvájati   -am nedov. ( á knjiž.
1. sprejemati kaj tujega in delati za svoje:   narod je usvajal tudi tuje običaje ; usvajati si sodobne pridobitve
// začenjati uporabljati:   usvajati nove proizvodne postopke
2. učiti se, priučevati se:   učenci usvajajo znanje postopoma ; zavestno usvajati gradivo
♦ 
biol.  usvajati  sprejemati in spreminjati hrano v organizmu lastne sestavine; asimilirati ; šol.  usvajati učno snov

usvaljkáti   -ám  in  usváljkati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
s svaljkanjem izoblikovati:   usvaljkati klobaso iz ugnetenega testa

usvetlíti   -ím dov. , usvétli  in  usvêtli; usvétlil  ( ī í )
zastar. osvetliti , zloščiti :   s krpo je usvetlil škornje

usvojítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od usvojiti:   usvojitev stare kulture / usvojitev tujega jezika
● 
publ.  uprli so se usvojitvi osnutka zakona  sprejetju

usvojíti   -ím dov. , usvójil  ( ī í knjiž.
1. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje:   veliko različic pesmi priča, da je narod to pesem popolnoma usvojil
// začeti uporabljati:   usvojiti moderno metodo, teorijo ; umetnik je usvojil novo izrazno sredstvo
2. naučiti se, priučiti se:   usvojiti osnovne pojme matematike ; usvojiti tehniko hitrega branja / natančno prebrati in usvojiti besedilo  si ga zapomniti
● 
publ.  usvojiti tuje mnenje, predlog  sprejeti ; publ.  tovarna je usvojila izdelavo novega tovornjaka  je začela izdelovati
♦ 
šol.  usvojiti učno snov

úš   ž ( ȗ )
1. majhen zajedavec z zelo sploščenim telesom in brez kril, ki živi na sesalcih in ptičih:   uši grizejo ; dobiti, imeti uši ; obirati, odpravljati, uničevati uši ; denarja ima kot berač, cigan uši  zelo veliko ; fant jé kot uš  ima velik tek / naglavna uš / listne uši  zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove
 
ekspr.  uši so jih nosile, ne noge  zelo so bili ušivi ; ekspr.  saj ga bodo uši pojedle  zelo ušiv je ; star.  pri tej hiši so večkrat pasli uši  imeli uši ; ekspr.  sedel je v zaporu in redil uši  imel
 
zool.  bela uš  zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki, Pediculus humanus ; krvava, ščitasta uš ; prave uši  ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata ; ribja uš  zajedavski rakec na koži rib, ki sesa kri, Argulus foliaceus ; sramna uš  zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
2. nizko  malovreden, izkoriščevalski človek:   ta uš nas že ne bo goljufala ; pusti to pisarniško uš pri miru / kot psovka  tiho, uš ušiva

uščeníti   uščénem dov. ( ī ẹ́ )
star. uščipniti :   uščenil ga je, da bi se zbudil / s prsti se je rahlo uščenila v lice / z vrati si uščeniti roko / pes uščene mačko za rep  ugrizne

uščíp   -a m ( ȋ )
stisk manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov, s katerim se povzroča bolečina:   umaknila se je uščipu

uščipljív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž. piker , zbadljiv :   njegov odgovor je bil uščipljiv

uščípniti   -em dov. ( í ȋ )
1. s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti bolečino:   potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil ; deklica je uščipnila svojo sosedo ; večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal / uščipnil jo je v lice
// stisniti med prilegajoča se dela:   s pokrovom, z vrati uščipniti ; uščipniti se s kleščami / mravlja me je uščipnila  ugriznila
2. ekspr.  povzročiti duševno bolečino, trpljenje:   njegove besede so jo uščipnile ; brezoseb.  uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla
// s premišljeno besedo, izjavo prizadeti:   kadar more, ga uščipne
● 
ekspr.  le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš  kaj je vzrok ; ekspr.  ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne  muhasto, samovoljno

ušésast   -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben ušesu:   ušesast zavih plašča / glavo si je pokril z ušesasto kapo  s kapo z naušniki

ušésce   -a s ( ẹ̄ )
1. manjšalnica od uho:   otroka bolijo ušesca / škaf z ušesci / vlekel jo je za ušesca
 
elektr.  spajkalno ušesce  kovinska ploščica z luknjico, v katero se prispajka vodnik
2. star. narekovaj :   besedo navaja med ušesci

ušések   -ska m ( ẹ̄ )
manjšalnica od uho:   njena usteca in ušeski ; narisal je miško z repkom in privihanimi ušeski
 
ekspr.  navila ti bom ušeske  kaznovala te bom s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja

ušésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na uho:   ušesna odprtina / ušesni mešiček  (ušesna) mečica ; (ušesna) mečica  mehki spodnji del uhlja / ušesni čep  iz vate, plastične snovi oblikovan čep, ki, vstavljen v sluhovod, ščiti pred hrupom, ropotom ; zdravnik za ušesne bolezni
 
anat.  ušesna troblja  cev, ki povezuje srednje uho z žrelom ; biol.  ušesno maslo  rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda ; med.  ušesni čep  čep iz ušesnega masla ; vet.  ušesna znamka  navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča

ušésnica   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., star. naušnik :   kučma z ušesnicami

ušésnik   -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., knjiž. naušnik :   usnjena čepica z ušesniki, spetimi na vrhu glave

ušibíti se   -ím se dov. , ušíbil se  ( ī í )
upogniti se, ukriviti se zaradi teže bremena:   brv se je pod našo težo ušibila ; veja se je ušibila od debelih sadežev / nenadoma so se mu noge ušibile in je padel  zašibile

ušíca   -e ž ( í )
zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove:   na jablanah so se pojavile ušice ; zatirati ušice ; jajčeca ušic / listne ušice  listne uši
 
zool.  šipkova ušica  žuželka, ki živi na vrtnicah, Macrosiphon rosae ; trtna ušica  žuželka, ki živi na koreninah vinske trte, Viteus vastatrix

ušíniti   -em dov. ( í ȋ )
star. upogniti , ukriviti :   ušiniti palico

ušíti   ušíjem dov. , ušìl  ( í ȋ )
star.  s šivanjem narediti; sešiti :   ušila ji je novo obleko

ušív   -a -o prid. ( ī í )
1. ki ima uši:   otrok je že spet ušiv ; ušiv potepuh / razkuževati ušivo perilo
2. ekspr. nepomemben , malovreden :   brali so njegove ušive pesmi ; za ušivo plačilo so garali v jami / kot psovka  kaj boš ti, uš ušiva

ušívec   -vca m ( ȋ nav. ekspr.
1. kdor ima uši:   ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje
2. nepomemben, malovreden človek:   ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev ; zmerjali so jih z ušivci
3. nedorasel fant:   jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca ; zaletel se je v skuštranega ušivca
♦ 
bot.  rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis

ušívka   -e ž ( ȋ nav. ekspr.
1. ženska, ki ima uši:   mali ušivki so najprej umili glavo
2. nepomembna, malovredna ženska:   to ušivko bom takoj nagnal
3. nedoraslo dekle:   kako se hihitajo te ušivke

ušívost   -i ž ( í )
pojavljanje, obstajanje uši:   preprečevati, zatirati ušivost ; sredstva proti ušivosti / ušivost šolskih otrok

úšji   -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na uši:   povzročitelj bolezni pride v ušja prebavila / mravlje nekaj ušjega sladkorja pojedo, nekaj pa ga odnesejo v mravljišče

úška   -e ž ( ȗ )
ekspr.  manjšalnica od uš:   kaj se praskaš, ali imaš uške

uškŕniti   -em dov. , tudi  uškrníla  ( ŕ )
ekspr. pripreti , pritisniti :   uškrnil mu je prst

ušotoríti se   -ím se  tudi  ušotóriti se -im se dov. , ušotóril se  ( ī í; ọ̄ ọ̑ )
1. utaboriti se:   ušotorili so se ob potoku
2. ekspr.  nastaniti se:   ušotoril se je v obcestni gostilni

ušpíčiti   -im dov. ( í ȋ )
pog., ekspr.  narediti kaj neprimernega, nedovoljenega:   ta fant je že marsikaj ušpičil ; najbrž ste spet kakšno ušpičili

uštéti se   uštêjem se dov. ( ẹ́ ȇ )
1. zmotiti se pri štetju:   uštela se je za dva piščanca ; ušteti se pri izplačilu
2. napačno predvideti:   kakovost hmelja bo gotovo dobra, pri količini pa se lahko zmeraj ušteješ / mislila sem, da bom naredila več, pa sem se uštela
3. zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseči tega, kar se pričakuje:   če mislijo, da bom še zanje garal, so se zelo ušteli / ekspr.  pri njej se je prav grdo uštel

úta   -e ž ( ú )
1. manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu:   uto obrašča bršljan ; igrati se, sedeti v uti / vrtna uta
// majhna, preprosto narejena, navadno lesena hišica:   drvarji so si postavili uto v gozdu ; uta na splavu / oglarska uta ; pasja uta
2. nar. lopa , kolnica :   lojtrski voz je stal sredi ute

utaboríti se   -ím se dov. , utabóril se  ( ī í )
1. postaviti si šotor za bivanje, življenje v njem:   planinci so se utaborili na jasi ; četa vojakov se je za kratek čas utaborila pod vasjo
2. ekspr.  nastaniti se:   utaboril se je v hotelu pri pošti / deklici sta se utaborili na vrhu stopnic  sta se namestili

utája   -e ž ( ȃ )
glagolnik od utajiti:   utaja tatvine / dokazati, priznati utajo denarja ; biti kaznovan zaradi davčne utaje

utajeválec   -lca  [ utajevau̯ca tudi utajevalca m ( ȃ )
kdor kaj utajuje:   utajevalci radijske naročnine / davčni utajevalec

utajeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti:   utajevati napake pri delu / več let je utajeval davke  ni dajal ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov
// delati, da kdo česa ne more opaziti:   komaj je utajevala smehljaj

utajítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utajiti:   utajitev tatvine

utajíti   -ím dov. , utájil  ( ī í )
1. uspeti v tajenju tega, česar je osebek obdolžen:   utajiti tatvino, umor ; utajil je, da jih je izdal
2. narediti, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti:   utajil je svoje odkritje ; utajiti komu resnico / utajiti dolg / utajiti denar / utajiti davke  ne dati ustreznih podatkov, po katerih bi se odmerila prava višina davkov / utajiti nezakonskega otroka
// narediti, da kdo česa ne more opaziti:   poskušal je utajiti kašelj, smeh ; ni mogla utajiti velikega razburjenja

utápljanje   -a s ( ā )
glagolnik od utapljati:   usmrčevati z utapljanjem / utapljanje skrbi v pijači, s pijačo / utapljanje v črne misli

utápljati   -am nedov. ( ā )
1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino:   po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali ; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki
// usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda:   utapljati odvečne mladiče ; žrtve so utapljali v bazenu ; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali
2. ekspr.  delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:   utapljati revščino, žalost v pijači
3. ekspr.  delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo:   utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije

utečênost   -i ž ( é )
stanje, ko se (na novo uvedena) dejavnost na kakem področju, mestu opravlja redno, brez zastojev:   pravilna utečenost motorja / utečenost proizvodnje

utêči   utêčem dov. , utêci utecíte; utékel utêkla  ( é )
1. (nezaželeno) tekoč se odstraniti od kod, iz česa:   obvezal si je rano, da bi mu kri ne utekla / vino je uteklo iz soda  izteklo
// odteči :   voda je s poplavljenih območij kmalu utekla ; povodenj se uteče
2. knjiž. uiti , pobegniti :   ujetniki so utekli ; uteči od doma / pes jim je utekel / z zagozdami zavarovati vagone, da ne utečejo
// s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:   ranjena srna ni mogla uteči pred zasledovalci / komaj so utekli pred nevihto
// z dajalnikom  uiti, izmakniti se:   uteči sovražniku ; tekel je, kolikor je mogel, pa mu ni mogel uteči / uteči padajočemu kamenju / uteči nesreči, usodi
 
smrti nihče ne uteče  vsakdo mora umreti
3. preh.  z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja:   uteči avtomobil, motor

utegníti   in  utégniti -em dov. in nedov. ( ī ẹ́ z nedoločnikom
1. imeti možnost narediti kaj glede na razpoložljivi čas:   samo zvečer utegne gledati televizijski program ; zdaj se ne utegnem igrati s teboj / bral je, kadar je le utegnil ; elipt.  morda bom jutri bolj utegnil  bom imel več časa
2. izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja:   tako govorjenje utegne imeti hude posledice ; pri našem delu utegne to zelo koristiti
3. izraža domnevo, verjetnost:   popoldne utegne deževati ; ne pij več, utegne ti škoditi ; predavanje utegne biti prav zanimivo / kakih sedemdeset let bi utegnil imeti

utéha   -e ž ( ẹ̑ )
kar deluje, vpliva na koga tako, da preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen:   sin mu je bil edina uteha ; v tujini je misel na domovino velika uteha ; v delu je iskala uteho / rad bi jim rekel še nekaj besed v uteho / mati je jokala brez utehe  neutolažljivo, neutešljivo

utéhtati se   -am se dov. ( ẹ̑ )
1. zmanjšati svojo težo zaradi izgube pri tehtanju:   pri ročnem pakiranju se moka utehta
2. zmotiti se pri tehtanju:   velikokrat se utehta

utèk   -éka m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od uteči ali utekati:   utek dveh zapornikov / priprava za preprečevanje uteka vagona / prevoziti dva kroga za utek

utékanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od utekati:   utekanje vode skozi razpoke / utekanje vojakov na fronti je postajalo pogostnejše / pravilno utekanje motorja

utékati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. (nezaželeno) tekoč se odstranjevati od kod, iz česa:   kri mu uteka, hitro ga obveži ; voda uteka iz zajetja, skozi razpoko
// odtekati :   po nekaj dneh je voda začela utekati s poplavljenih polj
 
ekspr.  oči so mu same od sebe utekale k njej  nehote jo je pogledoval ; zavedal se je, kako življenje hitro uteka  mineva
2. knjiž.  uhajati, večkrat pobegniti:   zaporniki utekajo ; utekati iz šole, od staršev / mnogi delavci utekajo drugam  odhajajo
3. preh.  z načinom vožnje ali delovanja delati, da kaj novega doseže normalno stopnjo teka, delovanja:   utekati motorje

utekočíniti   -im dov. ( í ȋ )
1. spremeniti iz plinastega stanja v tekoče:   utekočiniti plin ; pri tej temperaturi se para utekočini
2. narediti, povzročiti, da trdna snov preide v tekočo:   utekočiniti milo ; na toplem se je mast utekočinila

utekočínjanje   -a s ( í )
glagolnik od utekočinjati:   naprava za utekočinjanje plina / utekočinjanje hrane v prebavilih

utekočínjati   -am nedov. ( í )
1. spreminjati iz plinastega stanja v tekoče:   utekočinjati kisik ; para se je začela utekočinjati
2. delati, povzročati, da trdna snov preide v tekočo:   utekočinjati mleko v prahu z dodajanjem mlačne vode ; mast se že utekočinja / hrana se v prebavilih utekočinja

utekočínjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od utekočiniti:   utekočinjenje pare, plina

utekočinljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da utekočiniti:   utekočinljive snovi

utelésba   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. utelešenje , utelesitev :   utelesba idej / bila je srečna, saj je bila to utelesba njenih želja  uresničitev

utelesítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utelesiti:   odrska utelesitev besedila / Shakespearove drame so najmogočnejša utelesitev duha renesanse

utelésiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način:   v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor ; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami ; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli  uresničiti
2. knjiž. upodobiti , predstaviti :   igralec je izvirno utelesil Hamleta ; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž.  prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi:   v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo ; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti , priključiti , pripojiti :   župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji

uteléšati   -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način:   v svojih delih pisatelj uteleša svoje estetske nazore / folklora uteleša ljudsko teženje po lepem / ponoči so se take misli in želje utelešale v podobe in privide
2. knjiž. upodabljati , predstavljati :   utelešati dramske osebe / v obeh likih avtor uteleša svoje notranje protislovje
3. knjiž.  prikazovati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi:   utelešati pogum v junakih romana
// imeti to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri:   v sebi je utelešal nekakšno plemenito ravnotežje / za otroke je oče utelešal vso modrost

uteléšenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od utelesiti:   besede so utelešenje občutkov / prizadevati si za takojšnje utelešenje zamisli / verjeti, da človekova dobra in slaba dejanja vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju
 
ekspr.  to dekle je pravo utelešenje veselosti  je vedno veselo

uteléšenost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost utelešenega:   zgodovinski dogodki niso le utelešenost naključja / junak te komedije je utelešenost skoposti

uteleševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
utelešati :   uteleševati ideje ; njegovo hrepenenje se je začelo uteleševati v poeziji / knjiž.  v sebi je uteleševal več dobrih lastnosti

utemeljênost   -i ž ( é )
lastnost, značilnost utemeljenega:   idejna utemeljenost političnega gibanja ; utemeljenost pritožbe, stroge sodbe / utemeljenost suma

utemeljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od utemeljevati:   utemeljevanje realistične umetnosti / poročevalčevo utemeljevanje ni bilo prepričljivo / utemeljevanje novih spoznanj

utemeljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati čemu temelj, osnovo:   utemeljevati nauk, pravo ; idejno utemeljevati kaj
2. delati, da je kaj logično upravičeno:   utemeljevati svoje zahteve ; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev
// navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje:   začela je utemeljevati svoj sklep ; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del
3. zastar. ustanavljati :   mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani

utemeljítelj   -a m ( ȋ )
kdor kaj utemelji:   idejni utemeljitelj materializma / utemeljitelj zgodovinskega društva  ustanovitelj

utemeljíteljica   -e ž ( ȋ )
ženska, ki kaj utemelji:   utemeljiteljica ideje, metode

utemeljítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utemeljiti:   utemeljitev nauka / pravna utemeljitev pritožbe ; znanstvena utemeljitev vzrokov / nezadostna utemeljitev nagrade

utemeljíti   -ím dov. , uteméljil  ( ī í )
1. dati čemu temelj, osnovo:   utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost ; utemeljiti kaj kot znanost
2. narediti, da je kaj logično upravičeno:   utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo ; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev
// navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje:   utemeljiti odpust z dela ; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo ; utemeljiti s številkami ; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti
3. zastar. ustanoviti :   takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto

utenzílija   -e ž ( í )
nav. mn., teh.  orodje, pomožne priprave v tekstilni proizvodnji:   izdelovati lesene, kovinske utenzilije

utépati   -am  stil.  -ljem nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
star. tolči , zbijati :   utepati zemljo / utepati testo  stepati
 
star.  posluške (si) utepati  prisluškovati

utêpsti   utêpem dov. , utépel utêpla  ( é )
star. stolči , zbiti :   utepsti ilovico / dež je utepel zemljo / utepsti smetano  stepsti

uteptáti   -ám  [ tudi utəptati dov. ( á ȃ )
s teptanjem narediti:   uteptati pot / uteptati sneg, zemljo  steptati

úterus   -a m ( ȗ )
anat.  spolni organ, v katerem se razvija oplojeno jajčece do poroda; maternica :   razvoj zarodka v uterusu

utesnítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utesniti:   za povojni čas značilne stanovanjske utesnitve / rešiti se različnih utesnitev / utesnitev nekaterih družbenih dejavnosti

utesníti   -ím dov. , utésnil  ( ī í )
1. narediti kaj (bolj) tesno:   podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja  zožijo ; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore ; knjižnico so začasno utesnili  ji zmanjšali prostor
// narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše:   temno pohištvo je sobo zelo utesnilo
2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati:   obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni ; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog
// narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel:   strogi predpisi so jih utesnili ; gospodarsko, politično utesniti koga
3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost:   dom ga je utesnil ; šola nekatere otroke utesni
4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko:   vojne so utesnile trgovino ; utesniti načrte ; utesniti vzgojo
// knjiž. zmanjšati , skrčiti :   utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje  omejil
5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo:   utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko
 
pravn.  utesniti izvršbo  omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve

utesnjênost   -i ž ( é )
stanje utesnjenega:   kljub utesnjenosti je knjižnica dobro poslovala / duševna utesnjenost / utesnjenost gospodarstva, kulture

utesnjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na utesnjevanje:   utesnjevalna določba
 
pravn.  utesnjevalna razlaga predpisa, zakona  restriktivna razlaga

utesnjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od utesnjevati:   režiserjevo utesnjevanje igralca / nasprotovati utesnjevanju demokratičnih pravic

utesnjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj (bolj) tesno:   omare so utesnjevale hodnik / dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja ; pot se je vedno bolj utesnjevala  zoževala / utesnjevati komu bivalni prostor
// delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše:   lesen strop je prostor utesnjeval
2. delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati:   obleka jo je utesnjevala / nerodne kulise so igralce utesnjevale / čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog
// delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel:   natančni predpisi jih utesnjujejo / draginja je utesnjevala njihovo življenje
3. delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost:   mesto ga utesnjuje ; taka vzgoja je otroke utesnjevala
4. delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko:   utesnjevati razvoj ; s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo
// knjiž. zmanjševati , krčiti 1 utesnjevati komu pravice, svobodo
5. povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo:   pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost ; gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje
 
pravn.  utesnjevati služnosti  izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu

utéšen   -šna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž.  ki uteši:   bil je vesel njenih utešnih besed

utešênje   -a s ( é )
glagolnik od utešiti:   utešenje otroka / utešenje ljubezenske strasti / odreči se utešenju svoje radovednosti / nedelje so ji prinašale posebno utešenje  uteho

utešênost   -i ž ( é )
stanje utešenega človeka:   občutiti utešenost

uteševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. tešiti :   glasba utešuje / uteševati lakoto / uteševati svoje potrebe, želje

utešítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utešiti:   utešitev otroka / utešitev lakote / potruditi se za utešitev svojih potreb, želja / kako naj mi bo to v utešitev  v uteho

utešíti   -ím  tudi  utéšiti -im dov. , utéši; utéšil  ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen:   utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr.  utešiti si vest
2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači:   utešiti lakoto ; utešiti (si) žejo
// knjiž.  (spolno) zadovoljiti:   samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast
3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:   z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost
4. knjiž. uresničiti , izpolniti :   utešiti svoje pričakovanje

utešljív   -a -o prid. ( ī í knjiž.
1. ki se da utešiti:   nikoli utešljiva ljubezen, strast
2. ki uteši:   utešljive besede / ekspr.  zatekal se je v utešljive samote gor

utéž 1   -a m ( ẹ̑ )
zastar. utež 2 trgovinski utež

utéž 2   -í  tudi  -i ž , daj., mest. ed.  utéži  ( ẹ̑ )
1. priprava z označenimi kilogrami, dekagrami, grami za merjenje teže ali mase česa:   dati utež na tehtnico ; umerjati, žigosati uteži ; obremeniti vzmet z utežmi ; medena utež ; votle mere in uteži / gibljiva utež ; kilogramska utež
2. predmet, ki služi za obtežitev:   pritrditi čoln s cementnimi ali kovinskimi utežmi ; storžaste uteži stenske ure ; operiranec z utežjo na nogi / ribiške, tkalske uteži ; ura na uteži
3. šport.  telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih:   diski, drogovi in uteži / dvigovalec uteži
● 
knjiž.  romantična poezija naj s svojo posebno lepoto postane nasprotna utež stvarnosti  protiutež
♦ 
mat.  vrednost, ki se da določenemu členu celote v odnosu do drugih členov iste celote

utéžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na utež:   utežna velikost / utežna ura / utežni (merski) sistem ; utežna enota ; utežna mera  enota za merjenje mase / razmerje med utežnimi deli snovi v zmesi

útica   -e ž ( ú )
manjšalnica od uta:   zeleno pobarvana utica / spraviti voz pod utico / pasja utica ; stražarska utica  stražarnica

utíhati   -am nedov. ( ȋ knjiž.
1. prenehavati biti slišen:   njegov glas se je začel oddaljevati in utihati ; šepetanje je vedno bolj utihalo
2. prenehavati oddajati glasove, šume:   otroci so drug za drugim utihali ; ptice v gozdu so utihale
3. postajati manj intenziven, manj izrazit:   veter utiha

utíhel   -hla -o  [ utihəu̯ prid. ( í )
knjiž.  ki je postal tih, tišji:   utihli ljudje / šli so skozi utihlo vas / utihli veter ; ekspr.  utihla bolečina

utíhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. prenehati biti slišen:   glasovi so utihnili / pogovor utihne
2. prenehati oddajati glasove, šume:   dolgo je jokala, nato pa le utihnila ; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil ; vas je po deveti uri utihnila
// prenehati govoriti:   utihniti sredi stavka ; segli so mu v besedo, da je moral utihniti
3. ekspr.  prenehati objavljati literarna dela:   po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila
4. postati manj intenziven, manj izrazit:   veter je utihnil ; ekspr.  domotožje v njem ni hotelo utihniti

utihováti   -újem nedov. ( á ȗ knjiž.
1. prenehavati biti slišen:   glasovi v sobi so polagoma utihovali
2. prenehavati oddajati glasove, šume:   pevci so začeli utihovati / glasbila so drugo za drugim utihovala
3. postajati manj intenziven, manj izrazit:   vihar utihuje

utilitárec   -rca m ( ȃ )
knjiž.  kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost:   formalisti in utilitarci v umetnosti ; egoistični utilitarci

utilitáren   -rna -o prid. ( ȃ )
1. ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost:   utilitarni nazori ; utilitarna usmeritev literature / utilitarna in tendenčna kritika ; utilitarna poezija
2. uporabnosten , koristnosten :   utilitarni nameni, razlogi / utilitarna naloga

utilitaríst   -a m ( ȋ )
1. pristaš utilitarizma:   ideje utilitaristov
2. kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost:   utilitaristi v umetnosti

utilitarístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na utilitariste ali utilitarizem:   utilitaristična etična načela / utilitaristično pojmovanje umetnosti / utilitaristična filozofija

utilitarízem   -zma m ( ī )
1. filoz.  filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist:   utilitarizem razsvetljencev ; utilitarizem in hedonizem
2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju:   obsodili so utilitarizem v umetnosti ; zaiti v utilitarizem

utilitárnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost utilitarnega:   pretirano poudarjati utilitarnost umetnosti / njegova kritika je zašla v tendečnost in utilitarnost

utíliti   tudi  utility -ja  [ utíliti m ( ȋ )
prostor za opravljanje gospodinjskih del, zlasti likanja, šivanja, zlaganja perila, gospodinjska soba:   kabinet, otroška soba in utiliti

utípati   -am  in  -ljem dov. ( ī í )
s tipanjem priti do česa:   v žepu je utipal pismo ; iztegnil je roko in v temi utipal zid / s prsti je tipal po mizi, dokler ni utipal steklenice

utirálec   -lca  [ utirau̯ca tudi utiralca m ( ȃ )
1. knjiž.  kdor z odstranjevanjem česa ovirajočega dela kaj:   utiralec gazi, poti / pred skupino so gazili sneg utiralci
2. publ.  kdor omogoča nastop, uveljavitev česa:   utiralci novih umetnostnih poti

utíranje   -a s ( ī )
glagolnik od utirati:   menjavali so se pri utiranju poti ; utiranje smučine / utiranje poti reformam

utírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. z odstranjevanjem česa ovirajočega delati kaj:   utirati gaz ; s sekiro si je utiral pot skozi goščavo / reka si je sama utirala strugo
2. v zvezi utirati pot   omogočati komu, da lahko kam gre, pride:   utirali so mu pot skozi množico ; brezobzirno si je utiral pot med ljudmi / vojakom utirajo pot minerji ; avtomobil si utira pot med pešci
// publ.  omogočati nastop, uveljavitev:   utirati pot napredku, moderni umetnosti ; to spoznanje si s težavo utira pot

utíriti   -im dov. ( í ȋ )
1. narediti, da je vozilo na tiru:   utiriti iztirjene vozičke
2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru:   raketa je utirila vesoljsko ladjo ; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje
3. ekspr.  narediti, da ima kaj določeno smer:   utiriti pot ; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami ; pren.  utiriti svoje življenje
// narediti, da ima kaj določeno vsebino:   neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor
● 
knjiž., ekspr.  njihove življenjske navade so se dokončno utirile  ustalile, utrdile

utírjenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od utiriti:   utirjenje vagonov / utirjenje satelita v orbito

utírjenost   -i ž ( ȋ )
stanje utirjenega:   utirjenost vesoljske ladje / ekspr.  za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr.  utirjenost mišljenja, vedenja

utirjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh., v zvezi utirjevalni greben   kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici:

utíšanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od utišati:   utišanje glasov / utišanje bolečine

utíšanost   -i ž ( ȋ )
stanje utišanega:   utišanost glasov / ekspr.  utišanost čustev

utíšati   -am dov. ( ȋ )
1. narediti, da postane kaj tiho, tišje:   utišati glas, jok, stopinje ; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke  pomiriti
// narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti:   utišati koga z ostro besedo, s pestmi ; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr.  utišati politične nasprotnike  onemogočiti / ekspr.  utišati (si) vest
2. ekspr.  povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito:   utišati bolečino, nemir ; utišati svoja čustva ; vihar se je utišal
● 
knjiž.  utišati nerede  pomiriti ; ekspr.  utišati si lakoto  potešiti

utiševáti   -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da postane kaj tiho, tišje:   podstavek utišuje ropot stroja

utíšiti   -im dov. ( ī ȋ )
star. utišati :   mah je utišil vsako stopinjo / mati je utišila otroka  pomirila / vihar se je utišil

utočíti se   utóčim se dov. ( ī ọ́ )
zmanjšati svojo količino zaradi izgube pri točenju:   pri pretakanju se nekaj vina utoči

utogotíti   -ím  tudi  utogôtiti -im dov. , utogótil  tudi  utogôtil  ( ī í; ō ȏ )
raztogotiti :   prizadevali so si, da bi ga utogotili ; utogotil se je in začel kričati

utòk   -óka m ( ȍ ọ́ zastar.
1. odtok :   utok vode
2. ugovor , pritožba :   utok proti odločbi sodišča

utolažíti   in  utolážiti -im,  in  utolážiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
potolažiti :   naredili so vse, da bi jo utolažili ; utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž.  komaj je utolažil razdraženo gospodinjo  pomiril

utolažljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da utolažiti, potolažiti:   težko utolažljiv otrok

utóliti   utólim dov. ( ī ọ́ )
zastar. potolažiti :   utoliti otroka / utoliti si lakoto / z dobro novico ga je utolil  pomiril

utonítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utoniti:   utonitev v reki

utoníti   utónem dov. ( ī ọ́ )
1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča:   deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec ; utoniti v ribniku
2. ekspr.  izginiti pod (vodno) gladino; potoniti :   vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
3. ekspr., navadno s prislovnim določilom  izginiti, izgubiti se:   gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu ; prijatelja sta utonila v noč ; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v   izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik:   utonil je v trden spanec ; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
● 
ekspr.  grmovje je utonilo v snegu  grmovje je prekril sneg ; ekspr.  v vinu mu utonejo vse skrbi  pozabi nanje ; ekspr.  sonce je utonilo za gore  je zašlo ; ekspr.  brez njega bi utonila v blatu  bi se moralno pokvarila ; ekspr.  utoniti v dolgovih  zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov ; ekspr.  utoniti v nemškem, tujem morju  postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda ; ekspr.  jokala je, da bi skoraj utonila v solzah  močno, silovito

utòp   -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. teh.  kovalno orodje z izdolbeno obliko predmeta, ki se želi skovati:   utopi in štance / kovanje v utopih
2. star. utopitev :   hitra pomoč jo je rešila utopa

utópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na utop:   utopno jeklo / utopno kovanje  kovanje v utopih
 
les.  utopna ključavnica  ključavnica, ki je vgrajena v utor in je vidna le z roba vrat

utópičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv:   utopični cilji, programi ; utopične zamisli ; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe
2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti:   utopični spisi ; napeta utopična zgodba / utopični roman
♦ 
polit.  utopični socializem  predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer

utópičnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost utopičnega:   utopičnost idej, zamisli / programska utopičnost romantikov

utopíja   -e ž ( ȋ )
1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv:   utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe ; razvoj socializma od utopije do znanosti
// pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev:   rad bere utopije ; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil
// navadno v povedni rabi  načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv:   polet na luno ni več utopija ; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr.  vse to so same utopije / moralna, socialna utopija
2. knjiž.  predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti:   sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj

utopíst   -a m ( ȋ )
1. kdor piše utopije:   utopisti so popularizirali namišljene države
2. knjiž.  utopični socialist:   francoski utopisti ; teorije utopistov / socialist utopist
3. ekspr. sanjač , zanesenjak :   ta človek je utopist

utopístičen   -čna -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na utopiste ali utopizem:   utopistični nauki ; utopistične teorije / utopistični sanjači
2. utopičen :   utopistične zamisli / pisci utopističnih del

utopítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utopiti:   veliko število utopitev v rekah in bazenih ; samomor z utopitvijo

utopíti   -ím dov. , utópil  ( ī í )
1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda:   mlade mačke so utopili ; žrtvi je zvezal roke in jo utopil ; utopila se je v domačem vodnjaku ; iz obupa se utopiti
2. ekspr.  narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi:   utopiti skrbi, žalost v alkoholu
● 
ekspr.  če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil  zelo ga sovraži
♦ 
les.  vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev

utopízem   -zma m ( ī )
1. miselnost, nazor, ki ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti:   pri našem delu nas ne vodi utopizem ; boj znanosti proti utopizmu / vdajati se utopizmu / ekspr.  ta ideja je navaden utopizem
2. knjiž.  utopični socializem:   postal je privrženec utopizma

utoplíti   -ím dov. , utóplil  ( ī í )
knjiž. ogreti , segreti :   sonce je utoplilo vodo

utopljênčev   -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na utopljenca:   utopljenčeva obleka / utopljenčevo truplo

utopljênec   -nca m ( é )
kdor se utopi:   oživljati utopljenca

utopljeník   -a m ( í )
nar. vzhodno utopljenec :   po reki je priplaval utopljenik

utopljênka   -e ž ( é )
ženska, ki se utopi:   rešiti utopljenko

utòr   -óra  in  -ôra m ( ȍ ọ́, ó )
ozek žleb v deski ali strojnem delu:   dolbsti, vrezovati utore ; globina, širina utora ; stroj za izdelavo utorov / grelna žica pri kuhalniku je položena v spiralaste utore
 
les.  spah na utor in pero

utóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na utor:   žaga z utorno napravo / utorni stik ; utorna gred  gred z enim ali več vzdolžnimi utori ; utorna letvica  letvica, ki se da v utor za okrepitev, zaporo stika dveh desk

utóriti   -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
les.  narediti utor, utore v kaj:   oba dela utorimo z istim orodjem

utórnik   -a m ( ọ̑ )
les.  skobljič za vrezovanje utorov:   utornik in brazdar

utrakvíst   -a m ( ȋ )
1. pripadnik zmerne smeri husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama:   utrakvisti in taboriti
2. v stari Avstriji  pristaš utrakvizma:   učitelj utrakvist

utrakvístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na utrakviste ali utrakvizem:   utrakvistični duhovniki / utrakvistično gibanje / utrakvistična šola

utrakvízem   -zma m ( ī )
1. zmerna smer husitstva, katere pripadniki zahtevajo obhajilo pod obema podobama:   pripadnik utrakvizma
2. v stari Avstriji  smer, ki zagovarja raznarodovalno dvojezičnost, zlasti v šolstvu:   utrakvizem na Koroškem ; zagovorniki in nasprotniki utrakvizma / utrakvizem v šolstvu

utŕdba   -e ž ( ȓ )
objekt, zgrajen za obrambo pred sovražnikom:   graditi utrdbo ; napasti, zavzeti utrdbo ; močna, naravna utrdba ; rimske utrdbe ; utrdba iz betona
 
voj.  protitankovska utrdba

utŕdben   -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na utrdbo:   utrdbene naprave / renesančna utrdbena arhitektura / utrdbena dela  utrjevalna dela

utrdítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od utrditi:   gramoz za utrditev cestišča / gospodarska utrditev podjetja / utrditev prijateljstva, medsebojnih vezi / utrditev miru, oblasti / utrditev znanja

utrdíti   -ím,  in  utrdíti  in  utŕditi -im dov. , utŕdil  ( ī í; ī ŕ )
1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv:   utrditi cestišče, jez ; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja ; utrditi rove v rudnikih z lesom
// z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo:   utrditi grad ; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje ; utrditi mejo z bunkerji
2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno:   utrditi smučarsko progo ; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic ; utrditi pas s trdo podlogo
3. narediti, da je kaj trdno nameščeno:   z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine:   z veslanjem utrditi mišice ; utrditi si roke ; telo se mu je z vajami utrdilo
5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen:   življenje na kmetih ga je utrdilo ; šport ga je utrdil proti boleznim ; otrok se je na svežem zraku utrdil
// narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore:   hudo trpljenje jo je utrdilo ; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha ; utrditi si voljo, značaj
6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:   utrditi državo ; gospodarsko utrditi podjetje ; organizacijsko utrditi stranko
7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine:   utrditi oblast ; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki:   utrditi delovno disciplino ; utrditi mir, prijateljstvo
9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna:   ta dogodek je utrdil njegov dvom ; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
// v zvezi z v   narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega:   utrditi koga v dvomu, veri ; utrdil se je v prepričanju, da ima prav
10. knjiž. uveljaviti :   utrditi nove poglede na demokracijo ; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
● 
ekspr.  utrditi cene  ustaliti, trdno določiti ; star.  utrditi dejstva  ugotoviti ; star.  utrdila sta rok plačila  določila
♦ 
fot.  utrditi barve na sliki s fiksirjem ; ped.  utrditi učno snov  z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti ; teh.  utrditi  narediti, da se kaj strdi

utreníti   utrénem dov. ( ī ẹ́ )
star. utrniti :   utreniti svečo

utrésti se   utrésem se dov. , utrésite se  in  utresíte se;  nam.  utrést se  in  utrèst se  ( ẹ́ )
zmanjšati svojo prostornino zaradi tresenja:   seno na vozu se je med potjo utreslo

utréti   utrèm  tudi  utárem dov. , utrì utríte, utŕl  ( ẹ́ ȅ, á )
1. z odstranjevanjem česa ovirajočega narediti kaj:   utreti gaz do hiše ; utrli so si pot skozi pragozd / potok si je utrl novo strugo
2. v zvezi utreti pot   omogočiti komu, da kam gre, pride:   utrl nam je pot skozi množico ; ta poraz je utrl sovražniku pot v zaledje / uspeh mu je utrl pot v svet
// publ.  omogočiti nastop, uveljavitev:   utreti pot sodobnim idejam ; novi način dela si je že utrl pot
3. s silo, pritiskom narediti, da kaj na kakem mestu ni več celo:   drevo je padlo na streho in jo utrlo ; šipa se je utrla / jajca so se utrla

utŕg   -a m ( ȓ )
glagolnik od utrgati:   utrg vrvi ; odpornost proti utrgu

utŕganje   -a s ( ŕ )
glagolnik od utrgati:   utrganje vrvi / utrganje zneska / utrganje zemeljskega plazu

utŕgati   -am  stil.  utŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline:   utrgati jabolko ; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
// s sunkovitim potegom ločiti od tal:   utrgati jurčka ; utrgati rožo
2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj:   utrgati nit, vrv ; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal ; pes se je utrgal z verige
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti :   utrgali so mu od plače ; utrgati večji znesek
4. ekspr. vzeti , odvzeti :   utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa ; lahko si utrga čas za to ; utrgati si spanec
● 
ekspr.  utrgati si od ust  prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin

utrgávati   -am nedov. ( ȃ )
zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati :   utrgavati delavcem pri plači

utrgováti   -újem nedov. ( á ȗ )
zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati :   utrgovati sodno določene zneske ; utrgovati pri plači

utrínek   -nka m ( ȋ )
1. zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki:   odstranjevati utrinke ; petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom
2. navadno manjši del goreče, žareče snovi:   raketa se je razletela v nešteto utrinkov / veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce
3. navadno v zvezi zvezdni utrinek   svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno nebesno telo:   meteor povzroči utrinek ; opazovati, šteti zvezdne utrinke ; teorija o zvezdnih utrinkih / gledali so, kako padajo utrinki  meteorji ; sijoči, bleščeči utrinki
4. ekspr., s prilastkom  kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo:   to je bil zadnji utrinek njegove zavesti / utrinki jeze v očeh
// kratkotrajen, močen izraz, pojav česa:   miselni utrinki ; to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha ; iskrivi utrinki hudomušnosti / zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja  doživetja
5. ekspr.  krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo:   glasbeni utrinki za klavir ; rad prebira utrinke s počitnic

utrinjáč   -a m ( á )
priprava za prirezovanje zoglenelega dela stenja pri goreči sveči, petrolejki:   ob svečnik je položil utrinjač

utrínjati   -am nedov. ( í )
1. odstranjevati ogorek:   utrinjati trske / utrinjati gorečo svečo / utrinjati pepel s cigare  otresati
// ugašati :   utrinjati petrolejke
2. knjiž., ekspr. govoriti , pripovedovati :   utrinjati dovtipe, šale ; take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal

utríp   -a m ( ȋ )
1. vsak od malo zaznavnih, rahlih, navadno enakomernih gibov:   utrip kril ; utrip z vekami / utrip trepalnic
2. širjenje in krčenje žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi:   otipati, zaznati utrip ; hiter, neenakomeren utrip / srčni utrip
 
ekspr.  na mnenje drugih se ni ozirala, prisluškovala je le utripu svojega srca  ravnala je glede na svoja čustva
// razširitev in skrčitev žile zaradi ritmičnega dotekanja krvi:   šteti utripe ; enakomerni utripi žile
3. v sorazmerno kratkih časovnih presledkih ponavljajoča se kratkotrajna pojavitev in prenehanje česa:   utripi svetlobe med drevjem / utripi plamenov
4. ekspr., s prilastkom  potek, dogajanje česa, zlasti glede na ritem, intenzivnost:   začutiti utrip resničnega življenja ; vsakodnevni delovni utrip ; živahen kulturni utrip mesta ; utrip svobodne misli / čutil je pravi utrip časa

utripálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na utripanje:   utripalna svetilka / utripalno gibanje

utripálka   -e ž ( ȃ )
avt.  luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje; smerni kazalec :   utripalke na avtomobilu ne delujejo ; voznik je vključil levo utripalko

utripálnica   -e ž ( ȃ )
anat.  žila, ki odvaja kri od srca; odvodnica , arterija :   krvavitve iz utripalnic ; zožitev in zamašitev utripalnic / ledvična utripalnica

utrípanje   -a s ( ī )
glagolnik od utripati:   utripanje vek / čutiti utripanje žile / utripanje svetlobe / utripanje svetilnika

utrípati   -am  in  -ljem nedov. ( ī )
1. delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe:   kobilica utripa s krili ; utripati z vekami / nosnice, veke mu utripajo
2. navadno v zvezi z žila   širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi:   žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa / srce utripa ; pren., ekspr.  mesto utripa v običajnem ritmu
3. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati:   svetloba utripa / po stenah so utripale sence
 
elektr.  električni tok utripa
// dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe:   lučke, plameni utripajo / na nebu utripajo zvezde
4. prižigati se in ugašati:   luč na svetilniku utripa / smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa
5. knjiž., ekspr.  pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo:   v njem je utripala ena sama misel
● 
ekspr.  v mestu je utripalo življenje  je bilo zelo živahno, razgibano ; ekspr.  življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine  obstajalo

utrípen   -pna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na utrip:   utripna značilnost
♦ 
med.  utripni volumen (srca)  količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom

utripljáj   -a m ( ȃ )
utrip :   utripljaj trepalnic / utripljaj srca

utrípniti   -em dov. ( í ȋ )
1. narediti malo zaznaven, rahel gib:   utripniti z vekami / oči so nekajkrat utripnile
2. navadno v zvezi z žila   razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi:   žila mu je močneje utripnila
3. za kratek čas se pojaviti in prenehati:   izza gora je utripnila svetloba
4. prižgati se in ugasniti:   svetilnik je utripnil po točno določenem času

utŕjati   -am nedov. ( ŕ )
knjiž. utrjevati :   utrjati breg, nasip / utrjati prijateljske vezi med državami / to prepričanje se čedalje bolj utrja / utrjati znanje

utŕjenost   -i ž ( ŕ )
lastnost, značilnost utrjenega:   utrjenost cestišča / utrjenost mesta, postojanke / utrjenost telesa ; utrjenost proti boleznim / utrjenost znanja

utrjeválec   -lca  [ utərjevau̯ca tudi utərjevalca m ( ȃ )
kdor kaj utrjuje:   utrjevalci cestišča in tlakovalci / korenine dreves so najboljši utrjevalci bregov
♦ 
obrt.  sredstvo, ki se nanese na (mokre) lase ali pričesko, da je ta bolj trajna, obstojna ; teh.  sredstvo za utrjevanje veziv ; um.  sredstvo za utrjevanje materiala pri restavriranju

utrjeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na utrjevanje:   utrjevalni material / utrjevalna dela na fronti / utrjevalne vaje

utrjeválo   -a s ( á )
priprava za utrditev, pritrditev česa:   ribiška palica z utrjevalom za kolesce

utrjevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od utrjevati:   utrjevanje bregov ob potoku ; utrjevanje cestišča / utrjevanje zavzetih položajev / utrjevanje površine jekla / utrjevanje telesa ; utrjevanje rastlin proti pozebi / utrjevanje prijateljstva / utrjevanje oblasti / utrjevanje znanja

utrjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt bolj trden, vzdržljiv:   utrjevati cestišče ; utrjevati temelje, zidove / utrjevati gozdni teren s primernim rastlinjem
// z (dodatnimi) gradbenimi deli delati kak objekt primeren za obrambo:   utrjevati gradove / utrjevati mejo z bunkerji / vojaki so utrjevali položaje
2. z določenim postopkom delati kaj bolj trdno:   smučarsko progo še utrjujejo / utrjevati površino jekla / utrjevati robove platnic
3. delati, da je kaj trdno nameščeno:   utrjevati podpornike z zagozdami
4. delati, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine:   z redno telovadbo utrjevati mišice ; utrjevati si roke / utrjevati lasišče z masažo
5. delati, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen:   delo na svežem zraku ga utrjuje ; utrjevati se s plavanjem
// delati, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore:   življenje ga je utrjevalo / utrjevati svojo duševno moč ; utrjevati si voljo
6. delati, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije:   utrjevati gospodarstvo ; utrjevati organizacijo, stranko
7. delati, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine:   utrjevati oblast ; utrjevati si svoj položaj / utrjevati ugled društva / utrjevati zdravje
8. delati, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki:   utrjevati delovno disciplino ; utrjevati mir, prijateljstvo ; vezi med njimi se vse bolj utrjujejo
9. delati, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna:   zadnji dogodki so še utrjevali njegove sume ; njeno upanje se utrjuje / utrjevati svoje prepričanje / utrjevati narodno zavest
// v zvezi z v   delati koga v čem duševnem (bolj) trdnega:   utrjevati koga v dvomu, predsodkih
10. knjiž. uveljavljati :   utrjevati novo filozofijo ; te ideje se le počasi utrjujejo med ljudmi / raba utrjuje tuje izraze
♦ 
ped.  utrjevati učno snov  z načrtnim ponavljanjem dosegati, da ostane trajneje v zavesti ; teh.  utrjevati  delati, da se kaj trdi, strdi ; um.  utrjevati površino (materiala)  s posebnimi snovmi obdelovati jo tako, da postane bolj trdna, obstojna

utrníti   in  utŕniti -em,  tudi  utŕniti -em dov. ( ī ŕ; ŕ )
1. odstraniti ogorek:   utrniti trsko, poleno ; utrniti stenj / utrniti gorečo svečo / utrniti cigaro / utrniti pepel s cigarete  otresti
// ugasniti :   pozabil je utrniti petrolejko / nepreh.  utrnila je še zadnja svetilka
 
knjiž., ekspr.  njegovo življenje je utrnila krogla  povzročila njegovo smrt
2. star. otreti , obrisati 1 utrniti pot s čela ; utrniti si solzo

utrpéti   -ím dov. , tudi  utŕpel  ( ẹ́ í )
1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic:   vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel ; te knjige ne morem utrpeti ; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj evrov bo že vsak utrpel
2. postati deležen česa negativnega, neprijetnega:   četa je utrpela velike izgube ; utrpeti precejšnjo škodo ; publ.  utrpeli so različne nevšečnosti  imeli
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik:   utrpeti ponižanje ; moštvo je utrpelo poraz  je bilo poraženo ; v nesreči je utrpela hude poškodbe  se je hudo poškodovala / knjiž.  organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi  prenese, zdrži

utrpévati   -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat utrpeti:   težko so utrpevali tolikšne vsote / utrpevati ponižanja

utrudíti   in  utrúditi -im dov. ( ī ú ū )
1. povzročiti pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa:   nobeno delo ga ne utrudi ; obisk je bolnika utrudil ; utruditi vojake z dolgim pohodom ; ti trije dnevi so jo zelo,  ekspr.  do smrti utrudili ; od prenapornega dela se je tako utrudil, da je zbolel
2. povzročiti, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri:   delo ob slabi luči utrudi oči ; s kričanjem utruditi grlo, pljuča ; z napornimi vajami si utruditi mišice
3. povzročiti pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja:   prerekanje z nasprotniki ga je z leti utrudilo / utruditi sovražnika s hitrimi napadi
// povzročiti pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost:   ta glasba ga hitro utrudi / utrudil jih je z naštevanjem nepomembnih dogodkov

utrudljív   -a -o prid. ( ī í )
ki utruja, utrudi:   utrudljiv poklic ; utrudljiva hoja / utrudljiva pot / utrudljiva polemika / utrudljiva enoličnost
// ki se (hitro) utrudi:   utrudljiv človek, organizem ; biti hitro utrudljiv

utrudljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost utrudljivega:   utrudljivost enoličnega govorjenja / utrudljivost dneva / bolnikova oslabelost se kaže v utrudljivosti / hitra duševna utrudljivost
 
ekspr.  govornik je do utrudljivosti ponavljal eno in isto  zelo dolgo, vztrajno

utrújanje   -a s ( ú )
glagolnik od utrujati:   dolga vožnja povzroča hitrejše utrujanje voznika / strategija utrujanja sovražnika
 
rib.  utrujanje ribe  faza športnega ribolova, pri kateri se z izmeničnim potegovanjem in popuščanjem vrvice zmanjšuje odpor zapete ribe

utrújati   -am nedov. ( ú )
1. povzročati pri kom zmanjšanje telesnih, duševnih sil, zmožnosti za opravljanje česa:   pretirano delo utruja ; dolga hoja ga utruja ; bolnika ne bi smeli preveč utrujati / utrujati konje z galopom
2. povzročati, da kaj zaradi dalj časa trajajočega, čezmernega napora, obremenitve izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v polni meri:   močna svetloba utruja oči ; utrujati si glasilke z dolgotrajnim govorjenjem
3. povzročati pri kom zmanjšanje volje, zmožnosti za doseganje kakega cilja, uresničevanje kakega prizadevanja:   nenehno dokazovanje istih dejstev ga utruja / utrujati sovražnika z nepričakovanimi napadi
// povzročati pri kom zmanjšanje zanimanja za kaj, naveličanost:   utrujati bralca z dolgimi opisi narave ; ne mislim vas utrujati s podrobnostmi

utrújenec   -nca m ( ú )
ekspr.  utrujen človek:   pomagati utrujencem na pohodu / življenjski utrujenci in naveličanci

utrújenost   -i ž ( ú )
stanje utrujenega človeka:   utrujenost nastopi, se pojavi, poneha ; začutiti utrujenost ; od utrujenosti ne more zaspati ; zaradi utrujenosti hoditi počasneje ; prijetna, velika,  ekspr.  smrtna utrujenost ; kazati znake utrujenosti / duševna, telesna utrujenost / mišična utrujenost ; živčna utrujenost ; čutiti utrujenost v nogah
 
teh.  utrujenost kovine, materiala  stanje kovine, materiala, ko zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost

utrújenosten   -tna -o prid. ( ú )
nanašajoč se na utrujenost:   vzrok utrujenostnega stanja
 
strojn.  utrujenostni lom (strojnega dela)  lom (strojnega dela) zaradi utrujenosti materiala

utrujeválen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki utruja:   utrujevalna taktika

utŕžek   -žka m ( ȓ )
knjiž. odtegljaj , odbitek :   utržek od plače

utŕžen   -žna -o prid. ( )
papir., navadno v zvezi utržna dolžina   dolžina prosto obešenega papirnatega traku, pri kateri se ta zaradi lastne mase utrga:

utŕžiti   -im dov. ( )
knjiž. iztržiti :   s prodajo pridelkov so veliko utržili

útva   -e ž ( ū knjiž.
1. (velika) divja raca:   utva plava po jezeru
2. galeb :   nad ladjo sta letali dve utvi

utvára   -e ž ( ȃ )
predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti:   to ni resnica, je samo utvara ; ekspr.  predajati se utvaram / ekspr.  živeti v utvari
 
ekspr.  ne delaj si utvar o njem  ne predstavljaj si ga boljšega, kot je

utvárjati si   -am si nedov. ( á )
knjiž.  domišljati si:   utvarja si, da zmore vse / ne utvarjam si, da bomo ta problem hitro rešili

uvajálec   -lca  [ uvajau̯ca in uvajalca m ( ȃ )
kdor koga ali kaj uvaja:   uvajalec novincev / uvajalec novega umetnostnega izraza

uvajálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uvajanje:   uvajalni postopek / uvajalni seminar za nove delavce

uvájanje   -a s ( ā )
glagolnik od uvajati:   uvajanje delavcev, novincev ; uvajanje v delo / uvajanje cenejših materialov ; uvajanje sodobne tehnologije v proizvodnjo / uvajanje oseb v zgodbo / uvajanje plinov v vodo
 
obred uvajanja  pri nekaterih prvotnih ljudstvih  obredno sprejemanje mladih med odrasle

uvájati   -am nedov. ( ā )
1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo:   uvajati novega delavca ; začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko
// seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna:   uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr.  uvajati učence v svet atomov
2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:   uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo
3. delati, da se kaj začne uporabljati:   uvajati nove avtomobilske gume ; uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje ; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov  jih začenja uporabljati ; uvajati nove zamisli  začenjati jih uresničevati
4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost:   uvajati nove davke, predpise ; uvajati delovno obveznost ; uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave
// delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:   uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ.  uvajati spremembe  začenjati spreminjati
// odločati, da se kaj začne:   uvajati preiskave
5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:   pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ.  uvajati v razpravo nove vidike
6. knjiž.  delati uvod v kaj:   predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
♦ 
jezikosl.  veznik da uvaja odvisni stavek ; kem.  uvajati atome, atomske skupine v molekulo  nadomeščati, zamenjavati jih ; uvajati pline v tekočino  napeljavati, voditi

úvala   -e ž ( ȗ )
geogr.  podolgovat zaprt svet, navadno manjši od kraškega polja, z neravnim, navadno vrtačastim dnom:   obdelana zemlja v uvalah

uváljati   -am dov. , tudi  uvaljájte;  tudi  uvaljála  ( á )
1. z valjanjem spraviti v kaj:   uvaljati seme v zemljo
 
metal.  uvaljati žično mrežo v steklo ; usnj.  uvaljati olje v kožo
2. z valjanjem zravnati, poravnati, potlačiti:   uvaljati navoženi pesek, zemljo / uvaljati igrišče z valjarjem
 
uvaljati sveče iz domačega voska  nekdaj  narediti jih z valjanjem rahlo ogretega voska

uvár   -a m ( ȃ )
metal.  del osnovnega materiala, ki se pri varjenju stali:   uvar in navar

uvaríti   -ím dov. , uváril  ( ī í )
teh.  z varjenjem vdelati:   uvariti ploščo v odprtino

uvážanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uvažati:   uvažanje računalnikov, žita ; uvažanje iz Avstrije

uvážati   -am nedov. ( ȃ )
kupovati blago v drugi državi:   uvažati električno energijo ; uvažati meso, stroje ; uvažati iz Japonske ; uvažati in izvažati / ekspr.:  uvažati delovno silo ; pren.  uvažati tujo miselnost
 
ekon.  uvažati kapital  delati, da se v državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja nalaga kapital iz drugih držav

uvaževánje   -a s ( ȃ zastar.
1. upoštevanje :   uvaževanje dokumentov
2. spoštovanje :   v občevanju kazati komu posebno uvaževanje

uvaževáti   -újem nedov. ( á ȗ zastar.
1. upoštevati kaj, ozirati se na kaj:   pri oceni uvaževati tudi vestnost / uvaževati prepoved, razmere
2. ceniti 1 , spoštovati :   uvažujem vas, ker ste nadarjen človek

uvédba   tudi  uvêdba -e ž ( ẹ̑; ȇ )
glagolnik od uvesti:   uvedba novih strojev / uvedba demokracije, samoupravljanja / uvedba preiskave

uvedríti se   -ím se dov. , uvédril se; uvedrèn  ( ī í star.
1. postati veder, dobro razpoložen:   ko je to slišal, se je uvedril
2. zvedriti se:   proti večeru se je uvedrilo

uvél   in  uvèl -éla -o  [ uveu̯ prid. ( ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́ )
1. ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost:   uveli cveti, listi ; uvela rastlina / uvela, nagubana jabolka
// ki je zaradi pomanjkanja tekočine, slabe prehranjenosti izgubil napetost, gladkost:   uvela koža / ekspr.:  uvel obraz ; uvele prsi ; suhe, uvele roke starca
2. ekspr.  ki je (v veliki meri) izgubil življenjsko moč:   brezzoba, uvela ženica
3. ekspr.  ki je (v veliki meri) prenehal obstajati:   uvela lepota
● 
ekspr.  odgovarjati z uvelim glasom  neizrazitim, medlim ; iron.  uvela lepotica  lepotica, katere lepota je v veliki meri minila prim. uveniti

uveljavítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uveljaviti:   prizadevanja za uveljavitev človekovih pravic / uveljavitev slovenščine na vseh področjih / odločna uveljavitev sklepa, zahteve ; uveljavitev pravice s silo, tožbo / gospodarska, umetniška uveljavitev

uveljáviti   -im dov. ( á ȃ )
1. narediti, da postane kaj veljavno, upoštevano:   uveljaviti svoje mnenje ; uveljaviti nove vrednote / uveljaviti višje cene / raba je uveljavila drugačno pisavo ; nova metoda se je povsod uveljavila
2. narediti, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled:   to odkritje ga je uveljavilo v svetu / težko je uveljaviti nov izdelek na trgu
3. narediti, da postane kaj cenjeno, običajno:   nova moda je spet uveljavila dolga krila
4. narediti, da se kaj kje uporablja:   uveljaviti slovenščino v računalništvu
// narediti, da se kaj začne splošno uporabljati:   to ime se ni moglo uveljaviti ; uveljaviti novo poimenovanje za kaj / uveljavile so se še druge kovine
5. narediti, da kaj postane stvarnost, dejstvo:   uveljaviti odločitev, sklep ; uveljaviti svojo voljo ; uveljaviti zahtevo s silo / uveljaviti svojo oblast, pravico ; uveljaviti s tožbo / uveljaviti invalidsko pokojnino / ker ni imel potrdila, popusta ni mogel uveljaviti
● 
ekspr.  ker je pihalo, sonce ni moglo uveljaviti svoje moči  ni bilo čutiti njegove toplote ; publ.  uveljaviti premoč na igrišču  izkoristiti, izrabiti

uveljavítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na uveljavitev:   uveljavitveni pogoji / uveljavitvena sla

uveljávljanje   -a s ( á )
glagolnik od uveljavljati:   postopno uveljavljanje novih vrednot / uveljavljanje izdelkov na tujem tržišču / uveljavljanje slovenščine v računalništvu / uveljavljanje novih načel ; uveljavljanje lastne volje / uveljavljanje pravice s sodiščem / uveljavljanje v družbi / široko uveljavljanje elektronike v industriji

uveljávljati   -am nedov. ( á )
1. delati, da postane kaj veljavno, upoštevano:   uveljavljati svoje mnenje ; uveljavljati nove vrednote / uveljavljati sodobne metode, umetniške smeri
2. delati, da dobi kaj dejansko veljavo, ugled:   uveljavljati zdravstveno kulturo / težko je uveljavljati nove izdelke na trgu
3. delati, da postane kaj cenjeno, običajno:   nova moda uveljavlja pastelne barve / današnje življenje uveljavlja drugačne odnose
4. delati, da se kaj kje uporablja:   uveljavljati slovenščino na vseh področjih
// delati, da se kaj začne splošno uporabljati:   uveljavljati nova poimenovanja ; ta beseda se vse bolj uveljavlja / uveljavljati so se začele tudi druge kovine / vse bolj se uveljavlja nov način gradnje
5. delati, da kaj postane stvarnost, dejstvo:   uveljavljati odločitve, zahteve brez omahovanja / uveljavljati svojo oblast ; uveljavljati pravico do pokojnine / uveljavljati načela v praksi
● 
knjiž.  bela barva še bolj uveljavlja njene oblike  poudarja ; publ.  število golov kaže, da so znali uveljavljati svojo premoč na igrišču  izkoriščati, izrabljati ; uveljavljati svoj vpliv  vplivati
♦ 
pravn.  uveljavljati odškodninski zahtevek

uveljávljenje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uveljaviti:   uveljavljenje novih pravil / uveljavljenje pravice, zahteve s silo, sodiščem / politično, umetniško uveljavljenje koga

uvélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje uvelega:   uvelost listov, rož / ekspr.  zgodnja uvelost te ženske ga je presenetila
 
agr.  glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri rastline zaradi zamašenosti žil venejo

uvenélost   -i ž ( ẹ́ )
stanje uvenelega:   uvenelost šopka / ekspr.  uvenelost ustnic

uvenéti   -ím dov. ( ẹ́ í )
postati (u)vel:   vrtnice rade uvenijo / ekspr.  obraz ji je uvenel
// ekspr.  prenehati obstajati (v veliki meri):   lepota, slava kmalu uveni

uvéniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
postati (u)vel:   narcise hitro uvenejo / ekspr.  od skrbi in lakote ji je obraz uvenel
// ekspr.  prenehati obstajati (v veliki meri):   lepota hitro uvene prim. uvel , uveneti

uvéra   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. verovanje :   razširjena je bila uvera, da mrtvi hodijo nazaj ; uvere in vraže / ljudske uvere

uvériti   -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. prepričati :   uveriti koga o čem / kar so videli, jih je uverilo / uveril se je, da ga ni doma

uvérjati   -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. prepričevati :   uverjati koga o resničnosti trditve ; uverjati koga, da ni prepozno
 
zastar.  tukaj sem proti svoji volji, uverjam vas  zagotavljam vam

uvérjenost   -i ž ( ẹ̑ )
zastar. prepričanost :   njegova uverjenost se je okrepila ; uverjenost koga v kaj, o čem / govoriti z veliko uverjenostjo

uvertúra   -e ž ( ȗ )
1. glasb.  uvodni instrumentalni stavek k večjemu odrskemu, vokalnemu glasbenemu delu:   igrati, poslušati uverturo ; uvertura opere, k operi / operna uvertura
// takemu stavku podobna orkestralna skladba:   prva točka koncertnega programa je bila uvertura / koncertne uverture
2. knjiž., ekspr. uvod :   uvertura k razpravi / uverturo v zbirko sestavlja šest balad / uvertura spopada  uvodni del

uvêsti 1   uvêdem dov. , uvêdel  in  uvédel uvêdla,  stil.  uvèl uvêla  ( é )
1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo:   uvesti novega delavca, novinca / uvesti koga v delo, kupčijo
// seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna:   uvesti koga v filozofijo ; uvesti se v teorijo / ekspr.  uvesti koga v skrivnosti narave
2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo:   uvesti koga v družino, klub / poroka ga je uvedla v višjo družbo
3. narediti, da se kaj začne uporabljati:   uvesti računalnike v izobraževalne ustanove / uvesti nove izraze  začeti uporabljati ; uvesti slovenščino v vojsko / uvesti novo kulturno rastlino  začeti jo gojiti
4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost:   uvesti nov davek ; uvesti obvezno šolanje / publ.  uvesti stroge varnostne ukrepe
// narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh:   uvesti disciplino, red ; uvesti enakopravnost / uvesti novo rubriko / uvesti še eno avtobusno progo / publ.:  uvesti izboljšavo  izboljšati ; uvesti spremembe  spremeniti
// odločiti, da se kaj začne:   uvesti disciplinski postopek proti komu ; uvesti preiskavo
5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del:   v tretjem poglavju uvede pisatelj novo osebo ; stoiki so uvedli v filozofijo pojem usode
6. knjiž.  narediti uvod v kaj:   televizijski film je uvedel urednik s kratkim orisom dobe / igro uvede igralec s kratko pesmico  začne
● 
knjiž.  uvesti nit, trak skozi luknjico  napeljati, potegniti ; knjiž.  hodnik uvede obiskovalca v razkošno dvorano  neposredno pripelje
♦ 
kem.  uvesti tri nitroskupine v toluen  nadomestiti, zamenjati jih ; mat.  uvesti novo neznanko

uvésti 2   uvézem  in  uvêsti uvêzem dov. ( ẹ́; é )
1. z vezenjem narediti:   uvesti grb, začetnici ; uvesti rože v prt ; uvesti s svilo, z zlatom
2. z vezenjem okrasiti:   uvesti blazino, pregrinjalo ; uvesti pletenino z biseri

uvézati   in  uvezáti uvéžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. z vezanjem pritrditi v kaj:   uvezati deblo v sredo splava / uvezati ogredje
2. obrt.  zalepljene, sešite dele spojiti s platnicami in hrbti:   uvezati letnik revije / uvezati knjigo v platnice
// z dodatno vezavo vključiti v kaj:   uvezati zavihek na notranjo stran platnice

uvezenína   -e ž ( í )
zastar.  uvezen lik, okrasek:   obleka s cvetličnimi uvezeninami

uvéžbanost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. izurjenost :   uvežbanost orkestra / to zahteva veliko uvežbanost

uvéžbati   -am dov. ( ẹ̑ knjiž.
1. izuriti :   uvežbati orkester ; dobro, hitro se uvežbati / uvežbati športnika  strenirati / uvežbati telo
2. izuriti se v čem, dobro se naučiti česa:   uvežbati gibe, nastop, vožnjo / uvežbati himno, predstavo / uvežbati hitrost

uvíd   -a m ( ȋ )
glagolnik od uvideti:   uvid zmote / te skrivnosti presegajo umski uvid / knjiga omogoča uvid v bistvo problema

uvídeti   -im dov. ( í ȋ )
knjiž.  jasno spoznati, dojeti:   uvideti resnico, zmoto ; uvideti upravičenost zahteve ; uvidel je, da ne bo uspel

uvidévanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od uvidevati:   uvidevanje novih možnosti ; uvidevanje resnice

uvidévati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  jasno spoznavati, dojemati:   uvidevati svoje napake, nove rešitve ; vse bolj uvidevajo, da načrt ni uresničljiv

uvidéven   -vna -o prid. , uvidévnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri svojem ravnanju upošteva:   uvideven človek ; biti uvideven do podrejenih / biti uvideven za napake koga
// ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga drugega:   uvideven molk ; uvidevna prizanesljivost
2. knjiž. preudaren , pameten :   kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval

uvidévnost   -i ž ( ẹ́ )
1. sposobnost koga, da kaj jasno spozna, dojame:   duševni bolnik je brez prave uvidevnosti / uvidevnost za dokaze, razloge / narediti po svoji uvidevnosti
2. lastnost, značilnost uvidevnega človeka:   hvaliti, poznati uvidevnost koga / biti komu hvaležen za uvidevnost

uvíhati   -am dov. ( í )
zavihati navznoter:   uvihati ustnico ; rob posode se uviha / polž uviha tipalnice

uvíhniti   -em dov. ( í ȋ )
1. zavihniti navznoter:   uvihniti rob / uvihniti navzdol, navznoter
2. knjiž. odnehati , odstopiti :   kljub neuspehu ni uvihnil

uvíjanje   -a s ( í )
glagolnik od uvijati:   uvijanje šibe / uvijanje vijakov

uvíjati   -am nedov. ( í )
1. z vitjem delati uporabno za ovijanje, vezanje:   uvijati vrbovo šibo ; z vsako roko uvijati v drugo smer
2. z vrtenjem spravljati v kaj:   uvijati žarnico ; uvijati vijake v les / uvijati papir v pisalni stroj
3. zavijati, zvijati navznoter:   te živalice plavajo tako, da hitro uvijajo rep ; lasje so se ji začeli uvijati
// z vitjem spravljati v kaj:   uvijati pisano nit v prejo
4. knjiž. kriviti , upogibati :   veter uvija drevesa ; uvijati palico ; uvijati se sem in tja / hrbet se uvija ob naslonjalu
● 
knjiž.  vsakega uvija, kakor hoče  si ga podreja ; knjiž.  uvijati se pred kom  izgovarjati se, izmikati se

uvíti   uvíjem dov. ( í )
1. z vitjem narediti uporabno za ovijanje, vezanje:   uviti leskovo šibo
2. z vrtenjem spraviti v kaj:   uviti vijak v les / uviti zamašek v steklenico ; deli cevi se dajo uviti drug v drugega
3. zaviti, zviti navznoter:   polh uvije rep ; lasje so se ji uvili
4. knjiž. ukriviti , upogniti :   veter je uvil drevo ; uviti palico / uviti hrbet ; uviti se nazaj / ekspr.  leta so ga uvila k zemlji
● 
knjiž.  rad bi ga uvil po svojem kopitu  si ga podredil ; star.  letos nas bi uvilo, če ne bi dobili posojila  spravilo v stisko, težave ; ekspr.  cesta se uvije v dolino Krke  vijoč se pride, pripelje

uvléčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
mont., v zvezi uvlečni zračni tok   zračni tok za zračenje pod pritiskom:

uvléči   uvléčem dov. , uvléci uvlécite  in  uvlecíte; uvlékel uvlékla  ( ẹ́ )
z vlečenjem spraviti v kaj:   uvleči trebuh / letalo je uvleklo kolesa

uvòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
1. kar naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo:   ker ni našel boljšega uvoda, je začel govoriti o vremenu / povedati nekaj besed za uvod / le počakajte, to dejanje je šele uvod ; njen krik je bil uvod v splošen pretep
// govorjenje, besedilo, ki naj privede, pripravi koga na tisto, kar bo sledilo:   po obširnem uvodu je končno izrekel prošnjo ; ta študija je uvod k filmu, v film / narediti kratek uvod
2. del govora, besedila, v katerem se napove predmet, namen, določijo osnovni pojmi:   uvod sem že napisal, prebral ; uvod članka, pesmi
3. v zvezi z v   kar uvaja v kako vedo, dejavnost:   uvod v filozofijo, matematiko / izšla je knjiga Uvod v računalništvo

uvóden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na uvod:   uvodni pogovori državnikov ; uvoden in sklepen / uvodni govor, referat ; uvodne teze ; uvodna pojasnila / napisati knjigi uvodno besedo
// ki določeno stvar začenja in je na prvem mestu:   uvodni odstavek, prizor ; uvodni takti skladbe ; uvodna pesem zbirke / uvodni članek  uvodnik ; delo je izhajalo v Ljubljanskem zvonu kot uvodna povest / knjiž.  uvodna jed  predjed
 
pravn.  uvodni zakon  zakon, s katerim se uvede kak drug zakon

uvódnica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  uvodna pesem:   pesem je uvodnica celega ciklusa

uvódničar   -ja m ( ọ̑ )
pisec uvodnikov:   uvodničar znanega časopisa ; uvodničar in komentatorji / časopisni uvodničar

uvódnik   -a m ( ọ̑ )
članek o dnevno pomembni temi, ki izraža stališče uredništva in se objavi na začetku časopisa, revije, navadno tiskarsko poudarjen:   napisati, objaviti uvodnik ; naslov uvodnika / časopisni uvodnik

uvódnikar   -ja m ( ọ̑ )
star. uvodničar :   uvodnikar časopisa Jutro

uvódoma   prisl. ( ọ̑ )
knjiž.  za uvod, v uvodu:   uvodoma je govoril predsednik ; uvodoma opisati, pojasniti / kot smo uvodoma že omenili, je položaj zelo težek  na začetku

uvòj   -ôja m ( ȍ ó )
knjiž.  zavoj navznoter:   spiralni uvoji so v bizantinski umetnosti pogosti

uvòz   -ôza m ( ȍ ó )
1. kupovanje blaga v drugi državi:   odobriti uvoz nafte ; uvoz iz Kanade / publ.  uvoz in izvoz tehnologije / publ.  blago iz uvoza  uvoženo blago
 
ekon.  intervencijski uvoz
// količina blaga, kupljenega v drugi državi:   uvoz narašča ; uvoz v vrednosti milijon dolarjev
2. kraj, prostor, kjer se vozi v kaj:   asfaltiran uvoz k hiši, v garažo ; zapeljati skozi uvoz, v uvoz ; uvozi in izvozi na avtomobilski cesti
3. glagolnik od uvoziti 2:   uvoz vlaka na postajo

uvózen 1   -zna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na uvoz 1:   uvozno blago / uvozno podjetje / uvozna luka / uvozne omejitve ; uvozno dovoljenje / uvozna carina ; uvozno-izvozna trgovina

uvózen 2   in  uvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na uvoz 2:   zapeljati skozi uvozna vrata / uvozna cesta
 
žel.  uvozni signal  signal, ki dovoljuje ali prepoveduje uvoz vlaka na postajo

uvozíšče   -a s ( í )
knjiž.  kraj, prostor, kjer se vozi v kaj; uvoz :   zapeljati na uvozišče

uvozíti   uvózim dov. ( ī ọ́ )
1. kupiti blago v drugi državi:   uvoziti avtomobil, knjigo, nafto ; država bo pšenico morala uvoziti / publ.  uvoziti tehnologijo, znanje / ekspr.  nogometaše so uvozili ; pren.  uvoziti tujo ideologijo
 
ekon.  uvoziti kapital  narediti, da se v kaki državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja naloži kapital iz drugih držav
2. žel.  pripeljati (na postajo):   vlak bo uvozil po drugem tiru
3. z načinom vožnje ali delovanja narediti, da kaj novega doseže normalno stopnjo delovanja:   dobro, pravilno uvoziti avtomobil / uvoziti motor, stroj  uteči
4. z vožnjo, vajo narediti, da postane kdo sposoben, vajen vožnje:   konja ne uvoziš v enem dnevu
// z vožnjo narediti, da postane kaj uporabno:   uvoziti pot

uvóznica   -e ž ( ọ̑ )
država, dežela, ki uvaža:   uvoznica lesa, nafte / država uvoznica

uvóznik   -a m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z uvozom:   to podjetje je uvoznik ; uvozniki nafte, žita ; uvozniki in izvozniki / publ.  uvoznik kapitala

uvoznína   -e ž ( ī )
star.  uvozna carina:   plačati uvoznino

uvózniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na uvoznike:   uvozniški posli / uvozniško podjetje

uvremeníti se   -ím se dov. , uvreménil se  ( ī í )
nav. 3. os., nar. zahodno  spremeniti se iz slabega, nestalnega vremena v lepo, ustaljeno:   po prvem jesenskem deževju se je uvremenilo

uvrstítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uvrstiti:   uvrstitev starih stvari med nove je povzročila zmedo / uvrstitev pesmi v zbirko / uvrstitev igre na spored / uvrstitev izdelka v najboljši razred / veseliti se uvrstitve v reprezentanco
// šport.  kar je določeno z mestom, na katero se kdo uvrsti:   doseči dobro uvrstitev ; z zmago si je moštvo popravilo uvrstitev

uvrstíti   -ím dov. , uvŕstil  ( ī í )
1. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino:   uvrstiti ovce med koze ; uvrstiti v drugo skupino / uvrstiti koga v sprevod
2. narediti, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote:   uvrstiti članek v knjigo, revijo / uvrstiti pogovor v oddajo ; uvrstiti vprašanje na dnevni red ; uvrstiti koga na seznam
// narediti, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo:   uvrstiti poglavje na konec knjige ; uvrstiti prizor v drugi del filma / na seznamu so ga uvrstili na peto mesto
3. narediti, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine:   uvrstiti koga v pehoto, reprezentanco / ta zmaga ga je uvrstila v prvo skupino
4. narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti:   uvrstiti žival med zveri
// narediti, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh:   uvrstiti sliko med avtorjeva najboljša dela / uvrstiti koga med lažnivce
5. narediti, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo:   uvrstiti kolesarstvo med olimpijske discipline ; uvrstiti spolno vzgojo med šolske predmete

uvŕščanje   -a s ( ŕ )
glagolnik od uvrščati:   določiti merila za uvrščanje stvari v skupine / uvrščanje domačih del v spored

uvŕščati   -am nedov. ( ŕ )
1. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino:   uvrščati stare stole med nove ; uvrščal jih je v različne skupine
2. delati, da pride kaj v kak sestav, postane del kake celote:   uvrščati besedilo v antologije, berila / uvrščati posnetke v oddajo ; uvrščati vprašanja na dnevni red / uvrščati v jedilnik dovolj mesa in zelenjave
// delati, da pride kaj v kakem sestavu na mesto, kot ga izraža določilo:   na začetek, konec sporeda so uvrščali ljudske pesmi / na seznamih so ga uvrščali navadno na prvo mesto
3. delati, da pride kdo v kako skupino, postane član kake skupine:   uvrščati dobre tekmovalce v reprezentanco / žreb jih uvršča v tretjo skupino
4. delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na enake, podobne lastnosti:   to žival uvrščajo med sesalce / uvrščati telesa v trdna, tekoča in plinasta
// delati, da pride kaj v kako vrsto, skupino glede na določene lastnosti sploh:   strokovnjaki uvrščajo to delo v romantiko / uvrščajo ga med najboljše športnike / to ga uvršča med popularne politike
5. delati, da postane kaj ena od enot, stvari, kot jih izraža določilo:   uvrščati kaj med gospodarske panoge

uvrščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
star. uvrščati :   uvrščevati v pratike poučne članke / uvrščevati pojave, predmete v ustrezne skupine / uvrščevati telesa v trdna, tekoča in plinasta

uvŕtati se   -am se dov. ( )
z vrtanjem priti v kaj:   ličinke se uvrtajo v les / ekspr.  uvrtati se v miselnost koga

úvula   -e ž ( ȗ )
anat.  jezičasti podaljšek mehkega neba; jeziček :   uvula je vneta

uvuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
jezikosl.  tvorjen z jezičkom:   uvularni r

uzadovoljíti   -ím dov. , uzadovóljil  ( ī í )
zastar. zadovoljiti :   pohvala ga je uzadovoljila / oblast je uzadovoljila ljudstvo

uzakonítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od uzakoniti:   uzakonitev večinskega volilnega sistema

uzakóniti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. določiti, utemeljiti z zakonom:   uzakoniti kako načelo, pravico ; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti:   uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast ; uzakoniti vlado
2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo:   uzakoniti nova načela v podjetju / uzakoniti pisavo
 
pravn.  uzakoniti zakonski predlog

uzakónjati   -am nedov. ( ọ́ )
1. določati, utemeljevati z zakonom:   uzakonjati nove kazni, pravice / tak nadzor uzakonja več paragrafov
// z zakonom priznavati ali dovoljevati:   nova ustava v marsičem uzakonja stvarno stanje / uzakonjati oblast
2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo:   uzakonjati novo modo / pravopis uzakonja obe obliki / publ.  objektivna struktura družbe uzakonja oblastveno strukturo  določa, je vzrok
 
pravn.  uzakonjati zakonske predloge

uzakónjenje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od uzakoniti:   uzakonjenje šolske obveznosti / uzakonjenje nove oblasti / uzakonjenje pravopisnih pravil

uzakonjeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. določati, utemeljevati z zakonom:   uzakonjevati nove obveznosti, pravice ; s tem določilom so se vnaprej uzakonjevale odločbe najvišjega sodišča
// z zakonom priznavati ali dovoljevati:   tak položaj delavca uzakonjuje ustava / uzakonjevati oblast
2. delati, da postane kaj zakon, obvezno pravilo:   uzakonjevati drugačne navade / pravopis uzakonjuje domačo pisavo te tujke
 
pravn.  uzakonjevati zakonski predlog

uzánca   -e ž ( ȃ nav. mn.
1. pravn.  ustaljen običaj, navada v poslovanju:   držati se uzanc ; poslovati po uzancah ; mednarodne uzance / bančne, blagovne, trgovske, turistične uzance / poslovne uzance
// zbrani in sistematizirani zapisi takih običajev, navad:   izdati, objaviti uzance ; zbornik uzanc / posebne  za posamezne gospodarske dejavnosti ali posamezno vrsto blaga , splošne uzance  za vse gospodarske dejavnosti
2. knjiž.  ustaljene navade, pravila kake dejavnosti:   poklicne uzance / ta pisatelj zavestno krši pisateljske uzance

uzavéstiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ knjiž.
1. narediti, povzročiti, da postane kaj sestavina zavesti:   uzavestiti kako idejo, izraz ; uzavestiti komu drugačna načela
// narediti, povzročiti, da se kdo česa zave:   uzavestiti (si) delo, pomen slavljenca
2. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje:   uzavestiti bralce, ljudi

uzavéščati   -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž.  delati, povzročati, da postane kaj sestavina zavesti:   uzaveščati nove ideje ; knjižni jezik je treba ljudem uzaveščati

úzda   -e ž ( ū )
priprava iz brzde in jermenov, ki se da konju na glavo, da se lahko vodi:   nadeti uzdo ; držati, prijeti, voditi konja za uzdo
● 
ekspr.  natakniti komu uzdo  omejiti ga v svobodnem ravnanju, vedenju ; ekspr.  zna se držati, imeti na uzdi  obvladati
♦ 
navt.  uzda jadra  vrv, s katero se priteguje ali popušča deblo pri jadranju ; uzda krmilne naprave  drog, veriga ali jeklena vrv, ki povezuje krmilno kolo s krmilom

úzdati   -am nedov. ( ȗ )
1. nadevati, nameščati uzdo:   uzdati konja, mulo
2. zadrževati z uzdo:   vozniki so previdno spuščali vozove po klancu in uzdali konje ; pren.  uzdati samega sebe

úzdje   -a s ( ū )
knjiž. uzda :   nadeti konju sedlo in uzdje

úzi   -ja m ( ȗ )
izraelska avtomatska brzostrelka:   izstreliti več rafalov iz uzija ; vojaki z uziji / devetmilimetrski uzi ; uzi z dušilcem / brzostrelka uzi

uzíbati   tudi  uzibáti -ljem  in  -am,  in  uzíbati -ljem  in  -am dov. ( í á í; í )
knjiž. zazibati :   uzibati otroka v spanje

uzímiti   -im dov. ( í ȋ )
agr.  narediti, da pride kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo:   uzimiti sadje, zelenjavo ; uzimiti v klet ; uzimiti na prostem
 
čeb.  uzimiti čebele, panj

uzímljenje   -a s ( ȋ )
glagolnik od uzimiti:   uzimljenje sadja

uzimovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od uzimovati:   uzimovanje zelenjave / uzimovanje čebel

uzimováti   -újem nedov. ( á ȗ )
agr.  delati, da prihaja kaj v stanje ali v prostor, ki omogoča, da se ohrani čez zimo:   uzimovati zelenjavo
 
čeb.  uzimovati čebele

uzlovóljiti   -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. vznejevoljiti :   pikre besede so ga uzlovoljile

úzmati   -am nedov. ( ȗ )
star. jemati , krasti :   tat uzma ; uzmati seno / uzmati hrvaške, slovanske besede  jemati, prevzemati

úzmovič   -a m ( ȗ )
star. tat , kradljivec :   odkriti uzmoviča

uznojíti   -ím dov. , uznójil  ( ī í )
povzročiti, da postane kdo znojen, poten:   hoja ga je uznojila

uzo   gl. ouzo

uzréti   -èm dov. , uzŕl  ( ẹ́ ȅ )
knjiž. zagledati :   uzreti drevo, luč ; skozi okno uzreti smešen prizor ; ko sta se uzrla, sta si stekla naproti / oko je uzrlo tujca / uzreti priložnost za srečanje ; uzreti rešitev
● 
star.  uzreti luč sveta v kmečki hiši  roditi se; biti kmečkega rodu

uzuálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. navaden , običajen :   uzualna razlaga / uzualni ljudje

uzurpácija   -e ž ( á )
knjiž.  nezakonita, nasilna prilastitev:   uzurpacija oblasti, vladanja / uzurpacija kraljestva

uzurpátor   -ja m ( ȃ )
knjiž.  kdor si nezakonito, nasilno prilasti oblast:   upreti se uzurpatorju / uzurpator oblasti

uzurpátorski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uzurpatorje:   uzurpatorska oblast / uzurpatorsko spreminjanje skupne lastnine v zasebno

uzurpírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž.  nezakonito, nasilno si prilastiti:   uzurpirati oblast ; uzurpirati (si) vodstvo
 
knjiž., ekspr.  uzurpiral si je moj sedež  ga samovoljno zasedel

úzus   -a m ( ȗ )
1. knjiž. navada , običaj :   mednarodna izmenjava teh podatkov je že uzus
2. jezikosl.  splošna raba:   pri določanju stilnih značilnosti besed upošteva slovar tudi uzus / jezikovni, knjižni uzus

užágati   -am dov. ( ȃ )
z žaganjem raniti, poškodovati:   odmakni se, da te ne užagam

užalítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od užaliti:   pozabiti užalitev

užalíti   in  užáliti -im dov. ( ī á ā )
1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga:   užalili so ga, ker ga niso povabili ; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel ; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga  prizadeti
// z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga:   tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo
2. zastar. užalostiti :   njegova nesreča je užalila tudi sosede ; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo

užáljenec   -nca m ( ȃ )
ekspr.  užaljen človek:   molk užaljenca

užáljenka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  užaljena ženska:   užaljenka je molčala

užáljenost   -i ž ( ȃ )
stanje užaljenega človeka:   užaljenost ga je minila ; premagati, prikrivati užaljenost ; molčati iz užaljenosti / povedati z užaljenostjo

užalostíti   -ím dov. , užalóstil  in  užalostíl  ( ī í )
narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten:   nezgoda ga je užalostila ; užalostiti koga z govorjenjem

užalóščati   -am nedov. ( ọ́ )
žalostiti :   to pomanjkanje volje nas užalošča

užaloščênost   -i ž ( é )
stanje užaloščenega človeka:   materina užaloščenost

užaríti   -ím  tudi  užáriti -im dov. , užáril  ( ī í; ā ȃ )
s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti:   elektrika užari spiralo, žico ; kovina se užari
● 
ekspr.  morje se je užarilo v jutranjem soncu  postalo rdeče, žareče ; ekspr.  užariti se od popitega vina  postati rdeč, vroč

užêjati   -am dov. ( ȇ )
povzročiti občutek potrebe po pijači:   dolga pot jih je užejala

užéti   užánjem dov. , nam.  užét  in  užèt  ( ẹ́ á )
pri žetju raniti, poškodovati:   užeti zajca ; pazi, da se ne užanješ

užgáti   užgèm dov. , užgál  ( á ȅ ekspr.
1. močno udariti:   užgati fanta ; užgati po hrbtu, ustih ; užgati po konjih ; užgati z bičem, s pestjo
// pog.  začeti močno streljati:   prislonil je puško in užgal / izza grmovja je užgal mitraljez ; topovi so spet užgali po mestu
2. pog., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, zbežati:   užgati jo proti domu ; hotel jo je užgati čez plot
● 
ekspr.  užgati pesem  vneto, ognjevito zapeti

užígati   -am nedov. ( ī ȋ )
ekspr.  močno udarjati, tepsti:   užigati ujetnika ; užigati po hrbtu ; užigati z bičem, gumijevko
// pog.  močno streljati:   strelci spet užigajo po sovražniku ; užigati z brzostrelko / topovi užigajo po naselju
● 
ekspr.  godci spet užigajo  vneto, ognjevito igrajo

užítek   -tka m ( ȋ )
1. občutek telesnega, duševnega ugodja:   čutiti, imeti užitek ob čem ; vzbujati užitek ; drhteti od užitka ; z užitkom gledati kaj / estetski, spolni, športni, telesni užitek / hoja mi je v velik užitek / ekspr.  užitek neskaljenega miru
// kar vzbuja, povzroča tak občutek:   odpovedati se kakemu užitku ; ekspr.  hlastati za užitki ; ekspr.  zemeljski užitki ; cigarete, pijača in drugi užitki / delo, igranje mu je užitek ; vožnja je postala užitek
// v povedni rabi, z nedoločnikom  izraža ugodje ob dejanju, kot ga izraža nedoločnik:   užitek je hoditi skozi pomladni gozd ; poslušati njeno petje je užitek
2. pravn.  služnostna pravica uporabljati in uživati tujo stvar:   izgovoriti, pridržati si užitek ; užitek gozda, zemljišča / dosmrtni užitek ; nepravi užitek  katerega predmet je potrošna stvar
// služnostna uporaba stvari:   dati hišo, kmetijo v užitek ; imeti pravico do užitka

užíten   -tna -o prid. , užítnejši  ( í ī )
1. primeren, uporaben za uživanje:   užitni deli rastlin ; meso galebov ni užitno ; ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna / užitne in neužitne gobe ; ostrige in druge užitne školjke ; užiten in strupen
2. ekspr. dober , kvaliteten :   kosilo je bilo še kar užitno / užiten roman
● 
ekspr.  fant se ji je zdel lep, užiten  prijeten ; ekspr.  ta film je še danes užiten  vreden gledanja
♦ 
agr.  užitna zrelost  zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje ; bot.  užitni smrček ; pravn.  užitna pravica  nekdaj  uživalna pravica

užíti   užíjem dov. ( í ȋ )
1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta:   danes ni še ničesar užil ; užiti preveč piva, žganja / užiti kapljice, tablete ; s hrano je užil tudi strup  zaužil
2. uporabiti kaj za zadovoljitev svojih potreb:   svojega bogastva ni mogel, znal užiti / ekspr.  užiti telo, ustnice koga
3. biti deležen česa:   užiti čast, sramoto ; užil je malo materine ljubezni ; v življenju je užil veliko hudega
// imeti, doživeti čustva, občutke tega, kar izraža določilo:   užiti velik strah, veselje / takega mraza v življenju še ni užil  občutil / užiti nekaj lepih dni
● 
zastar.  ves denar je užil sam  porabil ; knjiž.  v tem kraju sem užil mladost  preživel

užítje   -a s ( ī )
zaužitje :   užitje strupa
● 
star.  kjer je veliko vpitja, je malo užitja  hrane, pijače

užítkar   -ja m ( ȋ )
1. pravn.  kdor ima pravico užitka:   užitkar gozda, hiše
2. nar. preužitkar :   na starost je bil užitkar
3. ekspr.  kdor teži za uživanjem, užitki:   pravi, velik užitkar ; užitkarji na jahtah, otokih ; avtomobili za užitkarje / adrenalinski, smučarski, vozniški užitkar ; gurmanski, kulinarični, vinski užitkar

užítkarica   -e ž ( ȋ )
1. pravn.  ženska, ki ima pravico užitka:   užitkarica zemljišča
2. nar. preužitkarica :   ko je prišla snaha v hišo, je stara gospodinja postala užitkarica
3. ekspr.  ženska, ki teži za uživanjem, užitki:   prava, velika užitkarica

užitkáriti   -im nedov. ( á ȃ ekspr.
težiti za uživanjem, užitki, močno uživati:   užitkariti na morju, v zidanici ; užitkariti ob hrani / užitkariti na različne načine

užitkárjenje   -a s ( á )
glagolnik od užitkariti:   užitkarjenje pod tropskim soncem

užítkarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na užitkarje ali užitkarstvo:   užitkarska pravda / užitkarski kot / užitkarski sprehodi, trenutki ; užitkarska vožnja ; užitkarsko branje ; užitkarsko poležavanje, popotovanje

užítkarstvo   -a s ( ȋ )
1. pravn.  dejstvo, da je kdo užitkar:   pravde v zvezi z užitkarstvom
2. nar. preužitkarstvo :   zaradi užitkarstva se ne pritožuje

užitkažêljen   -jna -o prid. ( é ē )
željen užitka, užitkov:   užitkaželjen človek

užitkažêljnost   -i ž ( é )
želja po užitkih:   pridobitništvo in užitkaželjnost / njegova užitkaželjnost je znana

užitnína   -e ž ( ī )
pravn., do 1945  krajevni davek od prodaje tržnega blaga:   pobirati užitnino ; užitnina od vina

užitnínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na užitnino:   užitninski dohodek od mesa, pijač / užitninski davek  užitnina

užítnost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost užitnega:   užitnost jedi / užitnost gob / ekspr.  užitnost zgodbe

uživáč   -a m ( á )
1. ekspr.  kdor teži za uživanjem, užitki:   razuzdan, strasten, velik uživač ; uživači v ljubezni / estetski, literarni uživač
2. zastar. uživalec :   uživači opija / uživač vinograda

uživálec   -lca  [ uživau̯ca tudi uživalca m ( ȃ )
kdor kaj uživa:   uživalec surove hrane / uživalci mamil / uživalec stanovanja, vinograda / uživalci pokojnin / ustvarjalci in uživalci umetnin / uživalci miru, udobja
 
star.  z novimi davki so spet prizadeti uživalci  potrošniki, porabniki

uživálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uživanje:   uživalne navade / uživalna meja  meja zemljišča, do katere sega uživanje ; uživalna pravica na nacionaliziranem zemljišču
 
zgod.  uživalni lastnik  v fevdalizmu  imetnik pravice do uživanja določenega dohodka od nepremičnin

uživálka   -e  [ uživau̯ka tudi uživalka ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj uživa:   uživalka mamil, viskija ; uživalka pokojnine / pastirska skupnost je bila le uživalka pašnika, ne pa lastnica

uživálski   -a -o  [ uživau̯ski in uživalski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na uživalce ali uživanje:   uživalska narava, strast / uživalski človek

uživáncija   -e ž ( á pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
uživanje , užitek :   letošnje poletje zaznamuje uživancija ; dan za uživancijo ; garanje, počitnice, zabava in uživancija / jesenska, nedeljska, poletna uživancija ; uživancija na morju ; avto, vrtiček za uživancijo / to je čista uživancija!

užívanje   -a s ( í )
glagolnik od uživati:   uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše ; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju ; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče

uživáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na uživače:   uživaški človek / uživaško življenje

uživáštvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  način življenja, ki teži za uživanjem, užitki:   askeza in uživaštvo / glavni potezi njegovega značaja sta krutost in uživaštvo

uživátelj   -a m ( ȃ )
star. uživalec :   uživatelj dohodkov / sam ni ustvarjal, bil pa je navdušen uživatelj literature

užívati   -am nedov. ( í )
1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta:   bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine ; uživati krompir, zelenjavo ; to se uživa tudi surovo / uživati mamila ; uživati tablete, zdravila
2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb:   uživati bogastvo, premoženje / ekspr.  uživati sadove svojega dela
3. pravn.  služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati:   uživati gozd, hišo, zemljišče
4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj:   uživati visoke dohodke ; uživati pokojnino, štipendijo
// kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega:   uživati avtonomijo ; uživati olajšave, prednosti ; uživati enake pravice kot drugi
 
pravn.  uživati imuniteto  imeti jo priznano
5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega:   uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr.  vesel sem, da spet uživam vašo družbo  da sem spet v vaši družbi / uživati dobro ime ; uživati sloves dobrega gospodarja
6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje:   mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati ; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje:   uživati nad lastnimi domislicami ; uživati ob kajenju, v kajenju ; uživati pri mučenju ; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
// ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje:   uživati lepoto, naravo ; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
// biti deležen stanja, kot ga izraža določilo:   uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
● 
on že uživa plačilo v nebesih  v krščanskem okolju  je že umrl kot dober, pošten človek ; še zmeraj uživa prostost, svobodo  je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi

užlébiti   -im  tudi  užlebíti -ím dov. , užlébil  ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
1. narediti žleb, žlebove v kaj, na kaj:   užlebiti les ; užlebiti rob, stranico / ekspr.  kolesa so užlebila v kolovoz globoki tirnici
2. dati, postaviti kaj v žleb, vdolbino česa:   užlebiti letev, tram / užlebiti vrata

užúgati   -am dov. ( ū )
ekspr. ugnati , premagati :   užugati nasprotnika, sovražnika ; s komer se tepe, vsakega užuga / pes je užugal volka / užugati koga z jezikom / niti starost ga ni užugala / užugati radovednost, skušnjavo