ú 1   --  in  -ja m ( ū )
dvaindvajseta črka slovenske abecede:   napisati u ; veliki U ; cev v obliki črke U ; z malim u ; ležeči u-ji
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   dolgi u

ú  --  kot imenovalni prilastek
dvaindvajseti po vrsti:   točka u
♦   metal.  profil U  profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U

ú-  prvi del zloženk
nanašajoč se na u:
♦   metal.  U-profil  profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki U

ú 2   medm. ( ȗ )
posnema tuljenje, hud jok:   u, u, u, zavija burja okrog oglov ; u, u, je prestrašeno jokal otrok
// posnema glas sove:   u, u, u, se je oglašala sova ; sam.:  zaslišali so zategli sovji u, u, u

ù 3   medm. ( ȕ )
1. izraža začudenje, presenečenje:   u, kako si bila pridna ; hitro, hitro! U, kaj pa je
2. izraža podkrepitev trditve:   u, kako bobni ; u, si občutljiva

u...   predpona
1. v glagolskih sestavljenkah  za izražanje
a) v zvezi s se   usmerjenosti dejanja z višjega mesta, položaja na nižjega:   ugrezati se, usedati se / ulekniti se
b) premikanja stran:   ubežati, uiti, uteči / umakniti se
c) dosege zaželenega namena, cilja:   ublažiti / uokviriti, ustekleničiti / udobrovoljiti, uenosmeriti, upokončiti / ubesediti, učlovečiti / udomačiti, upijaniti / uhoditi, uigrati se / upliniti, utekočiniti se
č) v zvezi s se   zmanjšanja česa kot posledice dejanja:   ukuhati se, uskočiti se, usušiti se
d) v zvezi s se   napake, pomote pri dejanju:   umeriti se, uračunati se, ušteti se
e) povzročitve škode, poškodbe z dejanjem:   urezati, ustriči / usekati se
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):   ubraniti, uloviti / uleči se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora  za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:   udor, udoren, udrtje, usedlina

uáu   [ u̯au̯ ]  medm. ( ȃ )  pog.
izraža navdušenje:   uau, kako je lepo;  prim. vav

ubádanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ubadati se:   ubadanje z otroki ji je vzelo veliko časa / ubadanje s pisanjem

ubádati se   -am se nedov. ( ȃ )  ekspr.
1. z naporom opravljati opravila, dela v zvezi s tem, kar določa sobesedilo:   ubadati se s kmetijo ; sama se ubada z otroki in gospodinjstvom / dolgo se že ubada s tem delom  ga z naporom opravlja
2. ukvarjati se s čim neprijetnim, težavnim:   kar sam se ubadaj s tem problemom ; noče se ubadati z nepomembnimi stvarmi / vse življenje se ubada s težavami  jih ima
// ukvarjati se s čim sploh:   ubadati se z obrtjo

ubèg   in  ubég -éga m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
zastar. pobeg 2 :  ubeg iz zapora

ubégel   -gla -o  [ ubegəu̯ ]  prid. ( ẹ́ )
star. pobegel :   ubegli ujetniki

ubéglec   -a  [ ubegləc ]  m ( ẹ̑ )
zastar. ubežnik :   zasledovati ubegleca

ubégniti   -em dov. , tudi  ubegníte;  tudi  ubegníla  ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. pobegniti :   poskušati ubegniti / ubegniti nevarnosti  umakniti se pred njo, se ji izmakniti

ubelíti   in  ubéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
star. obeliti 1 :  ubeliti platno / skrbi ubelijo lase / ubeliti deblo

ubéljen  -a -o:
ubeljene rjuhe

ubesédenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ubesediti:   brez ubesedenja svojih občutkov človek sebe nikoli ne more zares spoznati ; način ubesedenja ; nezmožnost ubesedenja

ubesedíliti   -im dov. ( í ȋ )
izraziti z besedilom:   ubesediliti grafični prikaz ; ubesediliti niz sličic ; govorno, pisno ubesediliti

ubesedítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ubesediti:   ubeseditev dogodkov ; sodobna ubeseditev antičnega mita ; tehnika ubeseditve

ubeséditi   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
izraziti z besedami:   ubesediti doživetja, misli

ubeséden  -a -o:
ubesedene misli ; proti koncu romana se ubesedena snov začenja ponavljati

ubesedítven   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ubeseditev:   ubeseditveni postopek / ubeseditvena sredstva

ubesedoválec   -lca  [ ubesedovau̯ca tudi ubesedovalca ]  m ( ȃ )
kdor kaj ubeseduje, zna ubesedovati:   je mojstrski ubesedovalec

ubesedoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubesedovanje:   ubesedovalni postopek / ubesedovalne prvine

ubesedovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ubesedovati:   ubesedovanje snovi v romanu ; način ubesedovanja

ubesedováti   -újem nedov. ( á ȗ )
izražati z besedami:   ubesedovati dogodke

ubežáti   -ím dov. , ubéži; ubéžal  tudi  ubêžal  ( á í )
1. z begom se umakniti pred kom, izmakniti se komu:   ubežati sovražniku / ubežati pred zasledovalci
// ekspr.  umakniti se pred čim, izmakniti se čemu:   ubežati kazni / ubežati usodi / za las je ubežal smrti
2. star. pobegniti , zbežati :   obljubil je, da ne bo poskušal ubežati ; ubežati od doma / pes se je strgal z verige in ubežal  ušel ; ubežati od vojakov  dezertirati

ubéžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  nanašajoč se na beg, pobeg:   ubežni nameni / ubežni rovi v brlogu
// star. pobegel :   ubežni vojak ; ubežna skupina
♦  astron.  ubežna hitrost  hitrost, ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa ; mat.  ubežna ravnina  s projekcijsko ravnino vzporedna ravnina skozi projekcijsko središče

ubéžnica   -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki ubeži, pobegne:   ujeti ubežnico ; ubežnica iz vzgojnega doma
2. tipka na računalniški tipkovnici za prekinitev programa:   pritisniti ubežnico ; zavrniti spremembe v dokumentu z ubežnico ; vnašalka in ubežnica

ubéžnik   -a m ( ẹ̑ )
kdor ubeži, pobegne:   zasledovati ubežnika ; ubežnik iz zapora / knjiž.  politični ubežnik  politični begunec ; vojaški ubežnik  dezerter

ubéžniški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ubežnike:   ubežniška skupina / knjiž.  ubežniška vlada  begunska vlada

ubéžništvo   -a s ( ẹ̑ )
dezerterstvo :   na fronti se je širilo ubežništvo / kaznovati ubežništvo s smrtjo

ubijáč   -a m ( á )
1. priprava za ubijanje z udarcem:   imeti v roki, žepu ubijač ; ubiti ribo z ubijačem ; lesen, železen ubijač
2. zastar. ubijalec :   kaznovati ubijača

ubijálec   -lca  [ ubijau̯ca ]  m ( ȃ )
1. kdor ubije človeka:   najti, ujeti ubijalca ; morilci in ubijalci / bolezenski ubijalec ; ubijalec iz ljubosumnosti
2. ekspr.  kdor povzroči, da kdo izgubi kaj duševnega:   on je ubijalec najine ljubezni

ubijálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubijanje:   ubijalna sla / ubijalno orožje

ubijálka   -e  [ ubijau̯ka ]  ž ( ȃ )
ženska, ki ubije človeka:   soditi ubijalki ; požigalka in ubijalka

ubijálski   -a -o  [ ubijau̯ski ]  prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ubijalce ali ubijanje:   ubijalsko orodje, orožje / ubijalski pogled / ubijalski mraz  zelo hud

ubíjanje   -a s ( í )
glagolnik od ubijati:   ubijanje ljudi ; sla po ubijanju / množično ubijanje / ubijanje živali / ubijanje upanja, volje do dela / ubijanje časa s klepetanjem / ubijanje z delom, s kmetijo

ubíjati   -am nedov. ( í )
1. z udarci, s silo povzročati smrt
a) človeka:   ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr.  ni ubijal z rokami, ampak z besedo  ukazoval je ubijati
b) živali:   ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga:   padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt:   eksplozija ruši in ubija ; visoka temperatura ubija bakterije
2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje:   ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca   na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina:   ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev
3. ekspr.  povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč:   zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija ; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
4. ekspr.  povzročati izgubo česa duševnega:   ne ubijaj mu upanja ; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
5. ekspr.  delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine:   ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
●  ekspr.  črka ubija, duh oživlja  samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh

ubíjati se 
1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati:   padali so v prepade in se ubijali
2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo:   rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
3. ekspr.  s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč:   ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati:   ubijati se za otroke ; ubijati se na kmetiji, po njivah ; ubijati se od jutra do noči / star.  vse življenje se je ubijal z revščino  je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom  z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo:   ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov ; ubijati se s problemom
4. ekspr.  izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile:   vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
●  ekspr.  ubijati si glavo s čim  beliti si glavo s čim ; star.  ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu  težko, slabo živeč se potikati, hoditi

ubijajóč  -a -e:
ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel ; ubijajoči streli ; enolično delo je ubijajoče ; prisl.:  ubijajoče dolgo čakati ; ubijajoče zanič  zelo

ubíjan  -a -o:
kriki ubijanih ljudi

ubikácija   -e ž ( á )
knjiž.  kraj, prostor, kjer kaj je, se nahaja:   ubikacija svetišča / železniške ubikacije  stavbe, zgradbe ; vinske gorice z ubikacijami za vinogradnike  z domovi, s stanovanji

ubikvitéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  dejstvo, da kaj je, se nahaja povsod, povsodnost:   načelo ubikvitete

ubirálec   -lca  [ ubirau̯ca tudi ubiralca ]  m ( ȃ )
zastar. uglaševalec :   ubiralec glasbil

ubirálka   -e  [ ubirau̯ka tudi ubiralka ]  ž ( ȃ )
glasb.  ozka, podolgovata deščica na godalih in brenkalih, ob katero se s prsti pritiskajo strune in s tem spreminja višina tonov:   ebenovinasta ubiralka ; ubiralka na kitari, violini ; prijemi na ubiralki

ubíranje   -a s ( ī )
glagolnik od ubirati:   ubiranje razglašenih strun / navadil se je ubiranja lastnih poti

ubírati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da kaj s čim drugim sestavlja urejeno, prijetno celoto:   ubirati glasove pevcev ; barve vzorca se lepo ubirajo med seboj
// star. uglaševati :   nekaj časa je ubiral razglašene strune, nato je začel igrati
2. ekspr. igrati , peti 2 :  fantje ubirajo vesele melodije / nekdo ubira strune kitare  igra na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer   iti, hoditi kod:   vsak dan ubira isto pot ; ubirala sta stranske poti ; ubirali so smer proti severu
// s prislovnim določilom, v zvezi ubirati pot iti , hoditi :   konj je počasi ubiral pot ; ubirala sta pot po bližnjicah
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , hoditi :   peš jo je ubiral za njimi ; hitro sta jo ubirala po strmini ; kam jo ubiraš
5. ekspr.  ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:   ubirati nove metode, novo taktiko ; prepričan je, da ubira pravo pot / ubirati svoja pota v ustvarjanju  ne biti pretirano dovzeten za vplive
●  ekspr.  ubirati korake, stopinje za kom  hoditi ; ekspr.  molče sta ubirala dolge korake  hodila z dolgimi koraki

ubírati se  teh.
biti tak, da se drug drugemu prilega:   zobniki se morajo pravilno ubirati

ubirajóč  -a -e:
pogovarjala sta se, počasi ubirajoč pot proti domu

ubistríti se   -ím se dov. , ubístril se; ubistrèn  ( ī í )
postati bister, zelo prozoren:   voda se ubistri

ubíti   ubíjem dov. , ubìl  ( í ȋ )
1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
a) človeka:   napadalec je potnika ubil ; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
b) živali:   ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr.  dobil je udarec, ki bi vola ubil  zelo močen udarec
// s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga:   v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt:   ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb.  ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje:   ubiti šipo / star.  glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim  razbijem
// v zvezi ubiti jajce   na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina:   ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog.  za zajtrk si je ubil dve jajci  pripravil, spekel
3. ekspr.  povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč:   pregovarjanje ga je čisto ubilo ; vročina me hitro ubije
4. ekspr.  povzročiti izgubo česa duševnega:   ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil  razveljavil
// povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več:   s pijačo ubiti občutek sramu ; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. ekspr.  narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine:   ubiti čakanje, čas z branjem
6. ekspr.  povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost:   z dodatkom ubiti barvo ; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. v medmetni rabi  izraža podkrepitev
a) trditve:   naj me bog, strela ubije, če lažem
b) zanikanja:   ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
●  ekspr.  če izve oče, me bo ubil  zelo pretepel, kaznoval ; ekspr.  koliko časa ubije za prazne stvari  porabi ; ta človek še muhe ne bi ubil  je zelo miren, miroljuben ; ekspr.  ubiti dve muhi na en mah  z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; pog.  imeti karte za vola ubiti  zelo dobre karte

ubíti se 
1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti:   padel je s strehe in se ubil ; ubiti se z avtomobilom / ekspr.  pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ  da ne padeš
2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo:   obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
3. ekspr.  izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile:   valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
●  ekspr.  delo moraš končati, pa če se ubiješ  ne glede na težavnost, napor ; zastar.  ubiti si nos  razbiti si

ubívši  star. :
ubivši stražarja, so imeli pot prosto

ubít  -a -o:
ubit človek ; ubit pogled, smeh ; našli so ga ubitega ; ubite barve ; ubita šipa ; ubit v vojni ; duševno ubit ; spati kot ubit  zelo trdno
♦   agr.  ubito vino  vino, ki ne učinkuje sveže ; prisl.:  ubito odgovoriti, pogledati ; ubito rumena barva ; sam.:  pokopati ubite

ubítje   -a s ( ȋ )
glagolnik od ubiti:   ubitje šipe
●   knjiž.  ubitje človeka  uboj

ubítost   -i ž ( ȋ )
stanje ubitega:   ubitost živali / ekspr.  duševna, telesna ubitost

ublaževálen   -lna -o prid. ( ȃ )
blažilen :   ublaževalno sredstvo

ublaževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od ublaževati:   ublaževanje bolečine / ublaževanje napetosti, nasprotij

ublaževáti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj manj
a) neprijetno, hudo:   ublaževati bolečine
b) neprijetno, boleče:   ublaževati udarce
c) ostro, negativno:   ublaževati kritiko
2. delati, da se kaj pojavlja
a) v manj izraziti obliki:   ublaževati klance, strmine / ublaževati nasprotja
b) v manj visoki stopnji:   ublaževati vročino
3. knjiž.  delati kaj blago, milo:   sreča mu ublažuje poteze na obrazu

ublažujóč  -a -e:
ublažujoča opomba

ublažítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ublažiti:   ublažitev bolečine / ublažitev posledic nesreče / ublažitev kazni

ublažíti   -ím dov. , ublážil  ( ī í )
1. narediti kaj manj
a) neprijetno, hudo:   z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen
b) neprijetno, boleče:   ublažiti padec, udarec
c) ostro, negativno:   ublažiti kritiko, stališče
2. narediti, da se kaj pojavlja
a) v manj izraziti obliki:   ublažiti pritisk / ublažiti ovinek
b) v manj visoki stopnji:   ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline
3. knjiž.  narediti kaj blago, milo:   sreča mu je ublažila obraz

ublažèn  -êna -o:
s humorjem ublažena satira

ubóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
1. nav. ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden:   otroci so v vojni najbolj ubogi ; šel je domov ves strt in ubog / njeno ubogo srce je polno dvomov ; ne mučite naših ubogih ušes s tako glasbo / ubogi siromak se je vsem smilil ; uboga sirota ; ubogo trpeče ljudstvo / ubogo paro vsi izkoriščajo / kot nagovor  ubogi otrok, kaj so ti storili
2. ekspr. slaboten , onemogel :   po bolezni je še vsa uboga / njegove uboge noge ga ne držijo več
3. star.  ki ima malo materialnih dobrin; reven , siromašen :   njegov oče je samo ubog kmet ; niso tako ubogi, kot si mislite ; iz tujine se je vrnil še bolj ubog / uboge vasi  revne
4. ekspr.  po vrednosti, količini majhen, nezadosten:   prepirajo se za tisto ubogo premoženje
// z oslabljenim pomenom  poudarja majhno količino:   kaj pa boš kupil za tiste uboge dinarje,  pog.  fičnike
5. ekspr. skromen :   vzela je svojo ubogo prtljago in odšla ; v mestu imajo samo en ubog hotel
●  iron.  ubog na duhu  nedomiseln, naiven ; ekspr.  uboga gmajna  izkoriščano, zatirano ljudstvo

ubógo prisl. :
ubogo živeti ; star.  v tem romanu je ubogo malo izvirnega  zelo malo ; sam.:  pomagati ubogim in bolnim

ubóganje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od ubogati:   uboganje staršev / naučiti psa na uboganje

ubógati   -am dov. in nedov. ( ọ̑ )
1. narediti, ravnati tako, kot kdo zahteva, predlaga:   otrok uboga starše ; pes uboga gospodarja ; ti mu reci, mene ne uboga ; v vsem ga uboga ; ubogati na migljaj,  ekspr.  na prvo besedo ; konj uboga na poteg vajeti ; hitro, takoj,  ekspr.  slepo ubogati / ta deklica rada uboga  je ubogljiva / ubogati povelje, ukaz
●   preg.  kdor ne uboga, ga tepe nadloga  zaradi neubogljivosti lahko doleti človeka marsikaj hudega
// upoštevati pri svojem ravnanju:   ni ubogal nasveta ; ubogati svojo pamet, razum
2. ekspr.  zadovoljivo reagirati, odzivati se na določena dejanja, ukrepe:   dolgo se je trudil, da bi ga letalo ubogalo / noge ga ne ubogajo  ne more več hoditi ; oči ga ne ubogajo  ne more več gledati ; leva roka ga ne uboga  ne more delati z njo ; spomin ga za zdaj še uboga  ima še dober spomin

ubogljív   -a -o prid. , ubogljívejši  ( ī í )
ki (rad) uboga:   ubogljiv otrok ; biti, postati ubogljiv ; preveč, zelo ubogljiv / ekspr.  avtomobil je ubogljiv in se ga da lepo voziti

ubogljívo prisl. :
ubogljivo izpolnjevati ukaze

ubogljívost   -i ž ( í )
lastnost ubogljivega človeka, zlasti otroka:   ubogljivost otroka / starši zahtevajo ubogljivost

ubógost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž. revnost , siromašnost :   zavedati se svoje ubogosti

ubòj   -ôja m ( ȍ ó )
glagolnik od ubiti 1:   zagrešiti uboj ; biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti ; uboj na zahrbten način
♦   pravn.  naklepni uboj  naklepna povzročitev smrti človeka; umor ; uboj na mah  v močni razdraženosti

ubójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ubijalen :   ubojni namen / delo je bilo ubojno  ubijajoče
♦   voj.  ubojni učinek ; ubojna letalska bomba

ubójnik   -a m ( ọ̑ )
zastar. ubijalec :   roparji in ubojniki / ubojniki kralja

ubójstvo   -a s ( ọ̑ )
zastar. uboj :   biti zaprt zaradi ubojstva

ubóren   -rna -o prid. , ubórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
star. reven , siromašen :   uboren človek / uborna kmetija / uborna hrana ; uborne zaloge  majhne, nezadostne

ubórno prisl. :
uborno živeti

ubórnost   -i ž ( ọ́ )
star. revnost , siromašnost :   ubornost obleke / sramuje se svoje ubornosti

ubóščina   -e ž ( ọ̑ )
knjiž. revščina , siromaštvo :   prizadevale so jih skrbi in uboščina / živeti v uboščini

ubóštvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž. revščina , siromaštvo :   gospodarska kriza je povečala uboštvo / živeti v uboštvu / duhovno, miselno uboštvo

ubóžati   -am dov. ( ọ̑ )
zastar. obubožati :   družina je ubožala ; popolnoma ubožati

ubóžček   -čka m ( ọ̑ )
1. ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden človek:   ubožček se je hudo ranil / kot nagovor  kaj se je zgodilo, ubožček
2. star. revež , siromak :   dati ubožčkom hrano in obleko

ubóžec   -žca m ( ọ̑ )
1. ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden človek:   ubožec je hudo bolan / kot nagovor  ubožec, kaj so ti storili
2. star. revež , siromak :   razdeliti denar med ubožce
●   knjiž.  asiški ubožec  sv. Frančišek Asiški

ubóžen   -žna -o prid. , ubóžnejši  ( ọ́ ọ̄ )
star. reven , siromašen :   ubožen študent ; bili so zelo ubožni ; ubožna družina / ubožno pohištvo  skromno
●  ubožna hiša  ubožnica
♦  pravn.  ubožno spričevalo  nekdaj  listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe

ubóžno prisl. :
ubožno živeti ; ubožno oblečen človek ; sam.:  ubožni in bogati

ubóžica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vredna ženska:   ubožica že dolgo boleha / kot nagovor  ti ubožica, kaj si morala prestati

ubóžnica   -e ž ( ọ̑ )
nekdaj  zavod za ljudi brez dohodkov:   umrl je v ubožnici ; mestna, občinska ubožnica

ubóžnik   -a m ( ọ̑ )
star. revež , siromak :   pomagati ubožnikom ; vaški ubožniki

ubóžniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ubožnico:   ubožniška uprava / ubožniški ljudje

ubóžnost   -i ž ( ọ́ )
star. revnost , siromašnost :   skrivali so svojo ubožnost / živeti v ubožnosti / duševna ubožnost  duševna revščina

ubóžnosten   -tna -o prid. ( ọ́ )
pravn., nekdaj, v zvezi ubožnostno spričevalo   listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe:

ubraníti   in  ubrániti -im dov. ( ī á )
1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede:   vojaki so ubranili most ; ubraniti mesto, položaje ; ubraniti s topovi ; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci
2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame:   ubraniti družinsko čast ; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost
3. v zvezi s pred   s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje:   ubraniti obraz pred čebelami ; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi
4. navadno z dajalnikom  s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja:   tega mi ne bo nihče ubranil ; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala
●  publ.  ubraniti naslov prvaka  znova pridobiti
♦  šport., pri nogometu  ubraniti enajstmetrovko

ubraníti se  in  ubrániti se
s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega:   ubraniti se nenehnega spraševanja ; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni ; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva

ubranljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da ubraniti:   soteska je lahko ubranljiva / ubranljiv napad

ubránost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost ubranega:   barvna, glasovna ubranost ; ubranost gibov / ubranost instrumentov ; ubranost zbora / ubranost moštva / lirična ubranost dramskih prizorov

ubráti   ubêrem dov. , stil.  uberó; ubrál  ( á é )
1. narediti, da kaj s čim drugim sestavlja
a) urejeno, prijetno celoto:   ubrati barve pohištva ; ubrati glasove pevcev / omizje je ubral v pevski zbor
b) logično urejeno celoto:   govor oseb je dramatik ubral z njihovim značajem ; njegova igra se ni ubrala z igro ostalih / knjiž.  zbirala sta podatke in jih ubrala v celoto  združila
// star.  uglasiti:   ubral je razglašene strune na citrah ; ubrati zvonove
2. ekspr.  začeti igrati, peti:   pevke so ubrale prvo kitico pesmi ; harmonikar je ubral nov valček / ubrati strune kitare  začeti igrati na kitaro
3. ekspr., navadno v zvezi s pot, smer   iti, oditi kod:   ubrali so najbližjo pot v dolino ; ubrali so pot nad vasjo / letalo je ubralo pravo smer / ubral je pot k sošolcu  šel, odšel
4. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   ubral jo je kar po bližnjici ; ubrati jo za vojaki ; ubrati jo povprek / ubral jo je v tujino za kruhom
// hitro oditi, steči:   skočil je iz grma in jo ubral po stezi ; ubrali smo jo v zavetje / ubrati jo v dir  zdirjati
5. ekspr.  začeti ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo:   ubrati nove metode dela ; moštvo je ubralo drugo taktiko ; preiskovalci so ubrali napačno pot ; ubrati pravo pot pri reševanju problema
6. star. izbrati :   ubrali so pravi čas za setev ; ubral si je daljšo pot do doma / ženo si je ubral v sosednji vasi
7. zastar. zgrabiti :   ubral ga je za vrat in odvlekel od mize / pes ga je ubral za hlače
●  star.  ubrati jadro  skrajšati ; star.  ubrati krilo, zavese  nabrati ; ekspr.  ubral je korak po godbi  uravnal, uskladil ; ekspr.  preden je ubral pravi odgovor, je bilo že prepozno  našel ; ekspr.  zdaj bomo ubrali druge strune  zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače ; ekspr.  rad ubere smešno struno  rad se pošali, pove kaj smešnega

ubráti se 
priti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v tak odnos, da ni medsebojnega nasprotovanja:   igralska skupina se je dobro ubrala ; ni se mogel ubrati z drugimi

ubrán  -a -o
1. deležnik od ubrati:   ubrani glasovi pevcev ; nakit mora biti ubran z obleko ; ubrane barve vzorca ; ubrano petje, zvonjenje
2. katerega deli so v urejenem, zaželenem, lepem razmerju:   ubrana celota ; ubrana kompozicija / ubrana igra
3. knjiž.  ki ima, izraža lastnosti, vsebino, kot jo določa dopolnilo:   roman je epsko ubran / barve, ubrane na en sam ton ; repertoar gledališča je ubran na eno samo temo ; prisl.:  ubrano peti ; zbor zveni ubrano

ubrejíti   -ím  tudi  ubrêjiti -im dov. , ubrêji; ubrêjil  ( ī í; ē ȇ )
povzročiti brejost:   žrebec ubreji kobilo

ubrejíti se ,  tudi  ubrêjiti se
postati brej:   psica se ubreji

ubrejèn  -êna -o  tudi  ubrêjen -a -o:
ubrejena svinja

ubrísati   ubríšem dov. , tudi  ubrisála  ( í ȋ )
1. pog. udariti :   tiho, če ne te ubrišem ; ubrisati s palico po tleh
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, steči:   ubrisal jo je proti dolini ; ubrisal jo je, kar so mu noge dale
●  zastar.  ubrisati solze  obrisati

ubrísati se  star.
zjasniti se:   nebo se je ubrisalo / vreme se je ubrisalo
●   knjiž.  obraz se ji je ubrisal  razjasnil ; nar.  vino se je ubrisalo  izčistilo

ubrísan  -a -o
1. deležnik od ubrisati:   ubrisano nebo
2. pog., ekspr. čudaški , neumen :   smešen, malo ubrisan človek ; mahal je z rokami kot ubrisan

ubrusíti   in  ubrúsiti -im dov. ( ī ú )
z brušenjem dati čemu zaželeno obliko, zaželene lastnosti:   ubrusiti ventil ; ubrusiti s smirkovim papirjem

ubrusíti se  in  ubrúsiti se
1. zmanjšati se zaradi brušenja:   osla se ubrusi
2. pri brušenju se poškodovati:   pazi, da se ne ubrusiš

ubŕzdati   -am dov. ( r̄ )
knjiž.  zadržati z brzdo; obrzdati :   s težavo je ubrzdal konja
// obvladati , zadržati :   ubrzdati strasti ; komaj se je ubrzdal

ucedíti   -ím dov. , ucêdi  in  ucédi; ucédil; ucejèn  ( ī í )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, steči:   ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak ; pes jo je ucedil za bežečima
// steči 1 , zbežati :   ob šumu jo je napadalec ucedil

ucêjati se   -am se nedov. ( é )
knjiž.  cediti se:   z las se mu uceja voda
●  knjiž.  vol se uceja  opravlja malo potrebo

ucvírati   -am nedov. ( ȋ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo teči , bežati :   zajec jo ucvira čez travnik ; pošteno jo je moral ucvirati, da ga niso ujeli

ucvréti   ucvrèm dov. , ucvŕl  ( ẹ́ ȅ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo   hitro oditi, steči:   ucvreti jo proti postaji ; ucvreti jo po pomoč ; ucvreti jo za žeparjem
// steči 1 , zbežati :   ob šumu jo je tat ucvrl ; zajec jo ucvre čez travnik / najbolje bi jo bilo ucvreti, dokler je še čas

učákati   -am dov. , učákajte  in  učakájte; učákala  in  učakála  ( á ȃ )
star. dočakati :   učakati boljše čase ; učakati svobodo / učakati izid knjige ; učakati bratovo vrnitev / končno je učakal sina  se mu je rodil sin / učakati sto let ; bolnik ni učakal večera

učakováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nar. gorenjsko čakati :   ustavila se je in ga učakovala

učáranost   -i ž ( ȃ )
po ljudskem verovanju  stanje učaranega:   učaranost človeka ; zbuditi se iz učaranosti

učárati   -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju  s skrivnostnimi silami povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost:   čarovnica ga je učarala, zato je bolan ; učaral jo je, da se samo smeje
// s skrivnostnimi silami spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega:   učarati koga v žival
2. knjiž.  s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja:   ta ženska ga je učarala

učáran  -a -o:
stali so nepremično, kakor učarani ; učarano mesto

účbenik   -a m ( ȗ )
knjiga s predpisano snovjo za učenje:   izdati, napisati učbenik ; matematični učbenik ; osnovnošolski, univerzitetni učbenik ; učbenik francoščine,  pog.  za francoščino ; učbenik za samouke / pomožni, predpisani učbenik / šahovski učbenik

účbeniški   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na učbenik:   učbeniška obravnava snovi / zadovoljiti učbeniške potrebe

účen 1   -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na učenje, pouk:   učni pripomoček ; učna knjiga ; učne metode ; učno-vzgojni proces / publ.  dobiti novo učno moč  novega učitelja ; učne ustanove ; učno osebje / učne delavnice  do 1980  delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov ; učna knjiga ; učna ura  časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut ; eno učno mesto je prazno  delovno mesto učitelja
// nanašajoč se na uk 2:   učna pogodba
♦  ped.  učni stroj  mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti ; šol.  učni čas  trajanje pouka ; učni jezik  jezik, v katerem poteka pouk ; učni korak  osnovna snovna enota v programiranem učenju ; učni načrt  načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi ; učni predmet ; učni program  predmetnik in učni načrt ; nezadostni, odlični učni uspeh ; učna doba  do 1980  predpisan čas za izučitev v poklicu ; učna enota  del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah ; učna obveznost učitelja  tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj ; učna snov  kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu

účen 2   in  učán účna -o  in  -ó prid. ( ú ȃ ú )
star.  nadarjen za učenje:   ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal / učna žival  učljiva

učênček   -čka m ( é )
nav. ekspr.  manjšalnica od učenec:   droben učenček ; učenček prvega razreda

učênčev   -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na učenca:   učenčev zvezek / učenčev učni uspeh

učênec   -nca m ( é )
1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli:   postal je učenec prvega letnika ; učenec 2. b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev
// kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja:   biti Ramovšev učenec ; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu
// do 1980  kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt:   čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu
2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor:   učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma
●  knjiž.  Eskulapov učenec  zdravnik
♦  rel.  Kristus in njegovi učenci

učeník   -a m ( í )
star. učitelj :   učenik je stopil v razred ; strog učenik / učenik govorništva / biti komu učenik in vzornik
♦   rel.  Učenik in dvanajst apostolov  Kristus kot verski učitelj svojih učencev

učeníški   -a -o prid. ( ȋ )
star. učiteljski :   učeniška strogost / učeniška vloga

učeníštvo   -a s ( ȋ )
star. učiteljstvo :   čast učeništva / leta učeništva  učiteljevanja

učenják   -a m ( á )
kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   čudaški, slavni učenjak ; prepiri, razprave učenjakov / pravni učenjak / ekspr.  v filozofiji je pravi učenjak

učenjákar   -ja m ( ȃ )
slabš. učenjak :   težko razumljivo razpravljanje učenjakarjev

učenjákarica   -e ž ( ȃ )
slabš. učenjakinja :   suhoparna učenjakarica

učenjákarski   -a -o prid. ( ȃ )
slabš. učenjaški :   učenjakarska natančnost / učenjakarski izrazi / bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel

učenjákarsko prisl. :
učenjakarsko razlagati

učenjákarstvo   -a s ( ȃ )
slabš. učenjaštvo :   posmehovati se učenjakarstvu / razložiti brez nepotrebnega učenjakarstva

učenjákinja   -e ž ( á )
ženska, ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   slavna učenjakinja / ekspr.  malo učenjakinjo je mama nagradila s čokolado

učenjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na učenjake:   učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški

učenjáško prisl. :
učenjaško opisovati

učenjáštvo   -a s ( ȃ )
1. ekspr.  učenjaško ravnanje, mišljenje:   posmehovati se učenjaštvu / biti usmerjen v praktičnost, ne v učenjaštvo / razložiti kaj brez visokega učenjaštva
2. star. učenjaki :   zbralo se je učenjaštvo iz vse Evrope

učênje   -a s ( é )
1. glagolnik od učiti:   učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu  poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško ; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi ; učenje na pamet / učenje mu dela težave ; imeti dosti učenja ; ekspr.  zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik ; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini  študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah / strojno učenje  področje umetne inteligence, ki z različnimi tehnikami omogoča računalnikom, strojem, da se učijo, iščejo pravila glede na učne podatke
♦   ped.  mehanično učenje  brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja ; verbalno učenje  s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem ; šol.  programirano učenje  individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig
2. kar se uči, razširja:   v njegovem učenju je marsikaj novega ; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo

učênka   -e ž ( é )
1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli:   v razredu je deset učenk ; učenka četrtega letnika ; učenke in študentke
// ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja:   ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu
// do 1980  ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt:   trgovske učenke / učenke v gospodarstvu
2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor:   vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma

učênost 1   -i ž ( é )
lastnost, značilnost učenega:   učenost razprave

učenóst 2   -i ž ( ọ̑ )
obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   zaradi učenosti so ga spoštovali ; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr.  temu vprašanju njihova učenost ni bila kos ; knjiž.  Matija Čop, velikan učenosti / ekspr.  kaj bi s takimi učenostmi  učenimi spoznanji, ugotovitvami
// ekspr.  znanje, zlasti šolsko, nepraktično:   razlagati mladini učenost ; papirnata, siva, šolska, tuja učenost
●  star.  obesiti učenost na klin, kljuko  opustiti študiranje ; star.  mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj  so odhajali študirat ; star.  hram učenosti  šola

učêsniti   -em  in  učesníti učésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
nar. severovzhodno  močno udariti:   učesnil ga je, da se je kar zamajal

učíčkati se   -am se dov. ( ȋ )
otr. sesti :   kar sem se učičkaj

učílen   -lna -o prid. ( ȋ )
star. učen 1 :  učilni prostori / učilna vloga univerze

učilíšče   -a s ( í )
star.  šola, navadno srednja ali višja:   učiti, šolati se na učilišču / končati učilišče / učilišče je stalo sredi parka / bogoslovno učilišče ; obrtno, trgovsko učilišče

učílna   -e ž ( ȋ )
zastar. učilnica :   v šoli so štiri učilne
// šola, šolsko poslopje:   stoji učilna zidana  (F. Levstik)

učílnica   -e ž ( ȋ )
1. šolski prostor za učenje, poučevanje:   šola ima deset učilnic ; stopiti v učilnico ; svetla, velika učilnica / učilnica za biologijo, fiziko
// prostor za učenje, študiranje:   domski gojenci imajo skupno učilnico
2. zastar.  šola, učna ustanova:   ustanoviti novo učilnico ; prvi razred učilnice

učílniški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učilnico:   učilniška oprema / učilniški red / učilniška mladina

učílo   -a s ( í )
1. učno sredstvo, zlasti šolsko:   izdelovati, uporabljati učila ; tovarna učil ; učila za pouk fizike ; knjige, slike in druga učila
2. zastar. učenje :   junec je že dober za učilo

učínek   -nka m ( ȋ )
1. pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj:   učinek se lahko pokaže čez nekaj let ; doseči, povzročiti določen učinek / rušilni učinki bombe ; stranski učinki zdravila ; učinki kisline / vzgojni učinki ; učinek kazni / barvni učinek slike ; estetski učinki / propagandni učinki knjige / dejanje, preračunano na zunanji učinek
♦   farm.  diuretični učinek zdravila ; kem.  fotokemični učinek ; pravn.  odložilni učinek pritožbe ; pravni učinek  kar neposredno izhaja iz določenega pravnega dejstva
// publ.  pojav, ki nastane zaradi učinkovanja česa na kaj in vpliva na duševnost koga:   ustvariti posebne svetlobne, zvočne učinke / uporabljati cenene govorniške učinke
2. zaželena, pričakovana posledica kakega dela, prizadevanja:   gospodarski učinek je bil velik ; publ.  dosegati pomembne izvozne učinke / ukrep ni imel nobenega učinka / plačevati koga po (delovnem) učinku  po količini opravljenega dela
// zaželena, pričakovana posledica dela kake naprave:   povečati delovni učinek črpalke ; stroj ima velik izkopni učinek

učíniti   -im dov. ( ī ȋ )
zastar. storiti , narediti :   kaj misliš učiniti / učiniti kaj dobrega

učinkoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na učinkovanje:   učinkovalna moč zdravil / učinkovalna vrednost gledaliških sredstev

učinkovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od učinkovati:   kislina se med učinkovanjem segreje / učinkovanje strupa, zdravila / učinkovanje tehnološkega razvoja na gospodarstvo / pomirjevalno učinkovanje glasbe / režiserjeve možnosti učinkovanja na gledalca

učinkováti   -újem nedov. ( á ȗ )  nav. 3. os.
1. s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, da se spremenijo kemične lastnosti:   kislina je učinkovala ; plini učinkujejo drug na drugega / učinkovati na snov z močnim segrevanjem
// s svojimi lastnostmi vplivati na kaj, kot se želi, pričakuje:   strup je začel učinkovati ; zdravilo je takoj učinkovalo ; škropivo učinkuje proti škodljivcem  jih uničuje
// s svojimi lastnostmi vplivati na kaj sploh:   reforma, gospodarski ukrepi že učinkujejo
2. navadno s prislovnim določilom  s svojimi lastnostmi vplivati na koga, da se spremeni njegovo duševno stanje, kot nakazuje določilo:   nekatere barve učinkujejo pomirjevalno ; ta glasba učinkuje uspavalno
// s svojimi lastnostmi vplivati na koga sploh:   take besede name ne učinkujejo ; film učinkuje vzgojno na učence ; hrup slabo učinkuje na človeka
3. s prislovnim določilom  vzbujati vtis, kot ga nakazuje določilo:   njen obraz učinkuje bledo ; kljub uniformi učinkuje nebogljeno ; predstava je učinkovala skladno ; soba je tako velika, da učinkuje kot dvorana

učinkujóč  -a -e:
počasi učinkujoča zdravila

učinkovína   -e ž ( í )
nav. mn., farm.  snov, ki učinkuje zdravilno:   pridobivati učinkovine iz rastlin

učinkovít   -a -o prid. , učinkovítejši  ( ȋ )
1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje:   učinkovito gnojilo ; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji ; učinkovita pomoč ; ta kazen je bila učinkovita
2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje:   učinkovit govornik / učinkovit slog ; učinkovita metafora ; učinkovita reklama
3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje:   učinkovita organizacija / publ.  najučinkovitejši igralec prvenstva  ki je dosegel največ točk
4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj:   učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike
●  ekspr.  danes nisem bila preveč učinkovita  nisem dovolj naredila

učinkovíto prisl. :
učinkovito gospodariti ; učinkovito se izražati ; sam.:  izmisliti si kaj učinkovitega

učinkovítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost učinkovitega:   izgubiti, meriti učinkovitost ; preizkusiti učinkovitost zdravila / učinkovitost kazni ; učinkovitost vzgoje / govorniška učinkovitost ; zvočna učinkovitost skladbe / doseči največjo delovno učinkovitost

učístiti se   -im se dov. ( í ȋ )
postati čist, neskaljen:   po nalivu se je potok učistil ; vino se je že učistilo / nebo se je učistilo
●   ekspr.  voda se učisti, ko tri kamne preteče  tekoča voda se zelo hitro učisti

učíščen  -a -o:
učiščen mošt

učítelj   -a m ( ȋ )
kdor (poklicno) uči, poučuje:   postati učitelj ; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev
// kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen:   učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor  gospod učitelj
// kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost:   plesni učitelj ; učitelj govorništva
// kdor uči, poučuje sploh:   oče mu je bil najboljši učitelj / publ.  veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr.  tudi radio je pomemben učitelj
●  šalj.  poleti bi bil učitelj, pozimi zidar  rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je ; knjiž.  angelski učitelj  Tomaž Akvinski
♦  rel.  cerkveni učitelj  naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju ; šol.  domači učitelj  nekdaj  ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu ; partizanski učitelj  med narodnoosvobodilnim bojem  kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju ; potovalni učitelj  nekdaj  ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo ; predmetni, razredni učitelj ; stalni učitelj  nekdaj  z opravljenim strokovnim izpitom ; strokovni učitelj  ki poučuje strokovni predmet ; učitelj pripravnik  brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja ; učitelj tečajnik  prva leta po 1945  poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju

učíteljček   -čka m ( ȋ )
ekspr.  manjšalnica od učitelj:   droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček

učíteljev   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učitelja:   učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga ; sam.:  učiteljev se je na izletu izgubil  učiteljev sin ; obiskati učiteljeve  učiteljevo družino

učiteljevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od učiteljevati:   upokojiti se po dolgoletnem učiteljevanju

učiteljeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
biti učitelj:   v tem kraju učiteljuje že dvajset let

učíteljica   -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje:   želela si je postati učiteljica ; stroga učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena:   učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor  gospa učiteljica
// ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost:   plesna, smučarska učiteljica ; učiteljica plavanja
// ženska, ki uči, poučuje sploh:   sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica
2. ekspr.  kar koga uči sploh:   narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja
♦  rel.  cerkvena učiteljica  naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju ; šol.  predmetna, razredna učiteljica ; učiteljica ročnih del  nekdaj  strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov ; strokovna učiteljica  ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe

učiteljíšče   -a s ( í )
do 1968  šola za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljev:   ustanoviti učiteljišče ; učiti na učiteljišču / končati učiteljišče ; štiriletno učiteljišče
●   žensko učiteljišče  nekdaj  za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljic

učiteljíščnica   -e ž ( ȋ )
do 1968  dijakinja učiteljišča:   učni uspeh učiteljiščnic ; gimnazijke in učiteljiščnice

učiteljíščnik   -a m ( ȋ )
do 1968  dijak učiteljišča:   učiteljiščnik zadnjega letnika

učiteljíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učiteljišče:   učiteljiški ravnatelj / učiteljiški pevski zbor

učíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na učitelje:   učiteljski priročnik ; učiteljska knjižnica / učiteljska konferenca / izhaja iz učiteljske družine / tvoje spraševanje je čisto učiteljsko
♦   rel.  učiteljska služba  naloga, poslanstvo papeža, škofov in duhovnikov sploh, da učijo evangelij ; šol.  ukor po razrednem učiteljskem zboru

učíteljstvo   -a s ( ȋ )
1. dejstvo, da je kdo učitelj:   njegovo učiteljstvo se kaže tudi v pesmih / knjiž.  moralno učiteljstvo / knjiž.  zaradi bolezni se odreči učiteljstvu  učiteljevanju
2. učitelji :   strokovno izpopolnjevanje učiteljstva

učíti   -ím nedov. ( ī í )
1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti:   učiti otroka brati, govoriti ; učiti koga plesti, voziti kolo ; učiti koga streljanja ; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa ; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil:   učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli:   uči že več let ; učiti četrti razred ; učiti na osnovni, srednji šoli ; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino  igranje klavirja, violine / na tej šoli uči že deset let  je zaposlen kot učitelj, profesor ; ta predmet se uči v višjih razredih  je v učnem programu višjih razredov
3. pog., v zvezi dati, poslati učit   narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt:   dati, poslati sina učit ; dati koga učit mizarstva, za mizarja
4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost:   učiti otroka prijaznosti, vljudnosti ; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja ; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine ; ekspr.  učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna:   to je učil že Sokrat ; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili ; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja:   izkušnje, napake nas učijo ; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika

učíti se 
1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti:   učiti se kuhanja ; učiti se plavati ; učiti se iz knjig, po knjigah ; učiti se od očeta / učiti se klavir  igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost:   učiti se za šolo, življenje ; učiti se naglas, zjutraj ; pog.  kaj se imate za učiti  imate za učenje / učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj:   že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet
2. navadno s prislovnim določilom  biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo:   uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
3. pog.  usposabljati se za kak poklic, kako obrt:   učiti se za kovača, šiviljo ; učiti se v trgovini / učiti se obrti
4. zastar.  študirati, šolati se:   učiti se za pravnika
5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost:   učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja ; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo:   učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah ; učiti se na napakah
6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja:   učiti se iz jezika ljudstva ; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
●  ekspr.  le kje si se učil manir(e)  zelo si neolikan ; ekspr.  človek se do smrti uči  človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦  psih.  izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom

učèč  -éča -e:
učeč otroke, se je tudi sama izobraževala ; pridno se učeči otroci ; učeče osebje šole
♦   med.  učeča klinika  klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino ; prisl.:  učeče govoriti ; sam.:  ne motite učečih ; pridno se učeči so bili nagrajeni

učívši  zastar. :
ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli

učèn  -êna -o
1. deležnik od učiti:   tako sem bil učen že doma in tako delam
2. nav. ekspr.  ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti:   učen človek ; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe  akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
●   nihče ne pade učen z neba  vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje:   brati, pisati učene knjige, razprave
3. nav. ekspr.  zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv:   učeni izrazi ; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
4. star. izveden , izobražen :   učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope  izobražene, kulturne
5. star.  nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje:   končati učene šole / odločiti se za učeni stan ; učeni poklici  intelektualni
6. zastar.  vešč, sposoben (na osnovi učenja):   biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
7. zastar.  ki se razume na kaj, pozna kaj:   kmet, učen pravu ; v Sveto pismo učen človek ; prisl.:  učeno govoriti ; to se sliši zelo učeno ; sam.:  rad pove kaj učenega ; star.  učeni o tem še razpravljajo  učenjaki

učívo   -a s ( í )
šol.  učna snov, učno gradivo:   zanimivo podajati učivo ; učivo morajo učenci razumeti

účka   -e ž ( ȗ )
nar.  manjšalnica od oko; očka :   deklica mežika z učkami

učljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da učiti:   če otrok ni primerno vzgojen, ni dovolj učljiv / lahko, težko učljiv pes

učljívost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost učljivega:   učljivost učencev / učljivost živali

učlovéčenje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od učlovečiti:   učlovečenje človekovega prednika / biološko, sociološko učlovečenje / Kristusovo učlovečenje
// razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih lastnosti, značilnosti:   človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej

učlovečevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od učlovečevati:   proces učlovečevanja / iskanje etičnih pravil sovpada s človekovim učlovečevanjem

učlovečeváti   -újem nedov. ( á ȗ )  knjiž.
1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje:   s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati
2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati :   umetnost človeka učlovečuje

učlovéčiti   -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )  knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje:   pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika ; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti :   kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku:   pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo

učlovéčiti se 
pojaviti se v človeški podobi:   verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦   rel.  Kristus se je učlovečil

učlovéčen  -a -o:
v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja ; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje

učnína   -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za učenje, poučevanje:   udeleženci tečaja plačajo učnino / nekdaj  vajenec je plačeval mojstru učnino

učvrstítev   -tve ž ( ȋ )
utrditev , okrepitev :   učvrstitev nasipa / učvrstitev mišic / učvrstitev oblasti

učvrstíti   -ím dov. , učvŕstil  ( ī í )
utrditi , okrepiti :   učvrstiti nasip ; učvrstiti vrata z zapahi / telovadba mu je učvrstila roke ; na kmetih se je učvrstil / učvrstiti prijateljstvo

učvrščèn  in  učvrstèn -êna -o:
učvrščeni stebri

učvŕščati   -am nedov. ( ŕ )
utrjevati , krepiti :   učvrščati stebre / učvrščati telo / učvrščati svoj položaj

učvrščevánje   -a s ( ȃ )
utrjevanje , krepitev :   učvrščevanje nasipov / učvrščevanje telesa

učvrščeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
utrjevati , krepiti :   učvrščevati podpornike / učvrščevati zdravje / učvrščevati prijateljske vezi

úd   -a m , im. mn.  údje  in  údi  ( ȗ ū )
1. del človeškega telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje:   ud se izpahne, zlomi ; odrezati oboleli ud ; pretegniti, razgibati si ude ; dolgi, suhi udje ; otrpli, premrli udje ; zakrnel ud / spodnji  noge , zgornji udje  roke
●   pog., ekspr.  cel dan preklada ude po postelji  poležava, lenari
2. v zvezi spolni ud   zunanje moško spolovilo:   spolni ud nabrekne ; razkazovanje spolnega uda / moški spolni ud
3. star. član :   društvo pridobiva, vpisuje nove ude / častni, dosmrtni ud / biti ud plemiške rodbine

udaljíti se   -ím se  tudi  událjiti se -im se dov. , událjil se  ( ī í; ā ȃ )
zastar.  oddaljiti se:   udaljiti se od družbe

udár   tudi  udàr -ára m ( ȃ; ȁ á )
1. udarec :   dobiti boleč, silovit, smrtni udar / z enim udarom ga je ubil / po gozdu odmevajo udari sekire / srčni udar  utrip / udar vesel ob vodno gladino ; udar po oknu, železu / udar strele / to je bil zanjo hud udar ; udar usode
2. navadno s prilastkom  nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa:   preprečevati vodni udar v ceveh ; posledice zračnega udara ob eksploziji
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo:   udar mraza, vročine
3. hiter, silovit vojaški napad:   prestregli so glavni nasprotnikov udar ; udar iz zasede
4. nasilna sprememba oblasti, vlade:   fašisti so izvedli udar / državni udar ; vojaški udar
5. publ., navadno s prilastkom  nenaden silovit nastop česa, kar ima negativne posledice za kaj drugega:   gibanje je zadel udar diktature ; frontalni udar opozicije / gospodarski, trgovski udar
●  ekspr.  strele so švigale udar na udar  v majhnih časovnih presledkih ; publ.  taki nazori so prišli pod udar nasprotnikov  take nazore so nasprotniki obsodili ; publ.  priti pod udar zakona  morati podrediti svoje delovanje zakonu ; publ.  biti na udaru kritike  biti kritično obravnavan, navadno z več strani, temeljito
♦  med.  električni udar  učinek električnega toka na človeško ali živalsko telo ; toplotni udar  vročinska kap ; mont.  hribinski udar  hipna odkrušitev materiala s stropa rova zaradi sprostitve notranjih napetosti v kamnini ; šah.  taktični udar  nepričakovana poteza, ki odločilno spremeni potek igre

udárec   -rca m ( ȃ )
1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino:   udarec ga je zadel v tilnik ; ekspr.  udarci so padali z vseh strani ; odbijati, prestrezati udarce ; stisniti pest za udarec ; umikati se pred udarci ; z enim udarcem ga je pobil na tla ; boleč udarec ; močen, rahel, silovit udarec ; udarec po glavi je bil smrten ; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
// sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom:   udarec kose ob kamen ; poškodba tkiva zaradi udarca
// glas ob takem dotiku:   slišati udarce ; enakomerni udarci ure ; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca  bitju, utripom / ob napovedi časa  ob udarcu na gong bo ura pet
2. glagolnik od udariti:   udarec kemblja, kladiva, sekire ; udarec ptičjih peruti ; povratni udarec napete vrvi ; udarci kopit ob tla ; udarci po kovini, lesu ; udarec s palico, z roko / udarec strele
3. hiter, silovit vojaški napad:   vzdržati sovražnikove udarce ; udarec v bok je nasprotnika presenetil
4. navadno s prilastkom  nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar :   vodni, zračni udarec
// nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo:   udarec mraza, vročine
5. ekspr., navadno s prilastkom  kar koga nenadoma zelo prizadene:   doživeti hud, težek udarec ; moralni, politični udarec ; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec ; zadati dogmatizmu odločilni udarec
●  očetova smrt je bila zanj hud udarec  ga je zelo prizadela ; publ.  za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev  nepoštenih sredstev ; ekspr.  to je udarec s kolom po glavi  brezobzirna zavrnitev ; ekspr.  ves njegov napor je bil udarec v prazno  zaman ; publ.  pasti, priti pod udarec zakona  morati podrediti svoje delovanje zakonu
♦  šport.  delfinski udarec  sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina ; direktni  pri boksu  s sprožitvijo roke naravnost naprej , nizki udarec  prepovedani udarec nižje od pasu ; začetni udarec  pri nekaterih igrah z žogo  udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis

udárek   -rka m ( ȃ )
zastar. udarec :   močen, rahel udarek / slišati glasne udarke

udáren   -rna -o prid. , udárnejši  ( á ā )
1. nanašajoč se na udar, udarec:   udarna hitrost ; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka ; udarne jame na vozišču  jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil
2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad:   sestaviti, ustanoviti udarni bataljon ; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija ; udarna sposobnost armade
3. ekspr.  ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost:   udarni naslovi v časopisu ; udarna koračnica ; pisati udarne reportaže ; njegove besede so vedno udarne
4. navadno v zvezi z brigada , med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945  ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti:   prihod udarne brigade ; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni
●  publ.  ta dva igralca sta udarna moč našega moštva  od njiju se največ pričakuje
♦  strojn.  udarni vrtalni stroj  vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja ; šah.  udarna moč figure  število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro ; teh.  udarni mehanizem ; udarni preizkus  preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem ; udarna trdnost  največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo ; voj.  udarni vžigalnik  ki se aktivira z udarcem ob trd predmet ; udarna igla  del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj

udáriti   -im dov. ( á ȃ )
1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino:   udariti otroka, žival ; udariti koga v obraz, trebuh ; udaril ga je po glavi ; udariti s palico, z roko ; udaril jo je, da se je opotekla ; lahno, močno udariti ; pog.  udariti koga nazaj  vrniti komu udarec ; pren.  udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom:   udariti žogo ; udariti na boben ; udariti po šipi, vratih ; udariti z loparjem ; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog.  udariti pečat na listino  dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku:   ura udari vsake pol ure ; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne  z zvočnim znakom naznanila ; brezoseb.  udarilo je polnoč
2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa:   pri vstopu je udaril ob podboj ; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
3. narediti sunkovit gib:   petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
4. v zvezi s strela   zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok:   strela je udarila in bil je takoj mrtev ; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh.  kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
5. ekspr.  hitro, silovito (vojaško) napasti:   najprej je udarila konjenica ; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom  nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se:   sredi travnika je udarila na dan voda ; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki:   v nos mu je udaril vonj po ožganem ; v obraz jim je udaril mrzel veter ; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango  se je zaslišal ; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden:   skozi belež je udarila stara barva
7. ekspr.  povzročiti škodo, težave; prizadeti :   s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza ; nesreča jih je udarila
8. ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:   slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus ; kap jo je udarila  zadela ; udarila ga je sončarica
9. pog., navadno z dajalnikom  s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice:   mraz ji je udaril na pljuča ; brezoseb.:  udarilo ji je na ledvice, oči  bolna je na ledvicah, očeh ; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
10. ekspr., v zvezi s po   začeti neprizanesljivo ravnati s kom:   udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga:   vsi so udarili po njem ; če le more, udari po tašči
11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom  izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo:   udariti tarok ; udariti koračnico, polko  zaigrati / udariti po sadjevcu  začeti ga piti
12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom  izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:   ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh  zajokati se, zasmejati se
13. nepreh., ekspr.  hitro, silovito reči:   nič ne premisli, kar udari ; naravnost udariti ; brezoseb.  kam boš šla, je udarilo iz njega
14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi :   udarili so jo počez čez travnik ; udariti jo v gore ; udariti za kom
●  ekspr.  te besede so udarile vanjo kot strela  so jo zelo prizadele ; star.  božje ga je udarilo  kap ga je zadela ; ekspr.  kri mu je udarila v glavo, lica  zelo je zardel ; ekspr.  nekaj mu je udarilo na možgane  ne more misliti, razmišljati ; pog.  pohvala mu je udarila v glavo  postal je domišljav, prevzeten ; pog.  vino mu je udarilo v glavo  ga je upijanilo ; pog.  ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi  bo prišlo na dan ; ekspr.  udariti na pravo struno  najti pravi način ; pog.  udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi  odločno, ostro nastopiti, zahtevati ; ekspr.  udariti koga po žepu  finančno ga prizadeti ; ekspr.  v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil  začel je misliti na ženitev ; ekspr.  to mi je takoj udarilo v oči  sem takoj opazil, zagledal ; udariti v prazno  ne da bi zadel ; ekspr.  po dolgem pogajanju sta si udarila v roke  sta sklenila dogovor, kupčijo ; star.  bog ga je udaril s hudo žensko  dobil je hudo ženo ; pog.  udariti mimo  reči, storiti kaj napačnega ; pog., ekspr.  udarili so jo po slovensko  začeli so govoriti, peti (po) slovensko

udáriti se 
1. povzročiti si bolečino z udarcem:   zelo se je udaril ; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po   z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo:   jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi ; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja
2. ekspr.  sporeči se, spreti se:   večkrat se udarijo ; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se:   študenti so se udarili s policijo

udárjen  -a -o
1. deležnik od udariti:   s poplavami, snegom udarjeni kraji ; udarjeni pešec je obležal nezavesten ; nogo ima udarjeno in odrgnjeno ; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
2. ekspr., v povedni rabi čudaški , neumen :   malo je udarjen ; vsak je po svoje udarjen
3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na   ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo:   udarjen je na denar, meso ; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj  zelo ga ima rada

udárjanje   -a s ( á )
glagolnik od udarjati:   udarjanje s palico / udarjanje kladiva po nakovalu / enakomerno udarjanje koles, vesel / udarjanje srca

udárjati   -am nedov. ( á )
1. sunkovito dotikati se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino:   udarjati žival ; udarjati po licih ; udarjati s palico, z roko ; močno, rahlo udarjati ; pren.  udarjati z besedo, jezikom
// sunkovito dotikati se česa, navadno z določenim namenom:   udarjati žogo ; udarjati na boben, po bobnu ; s pestjo udarjati po vratih ; udarjati s petami ob tla
// dajati glasove ob sunkovitem dotiku:   ura v stolpu udarja vsake pol ure ; odsekano, zamolklo udarjati / ura je pravkar udarjala polnoč  z zvočnimi znaki naznanjala / z nogo udarjati takt
2. premikajoč se sunkovito dotikati se česa:   mlinsko kolo udarja ob vodo ; kolesa udarjajo ob tirnice / burja udarja v okno
3. delati sunkovite gibe:   ptica udarja z razprtimi krili / srce ji je močno udarjalo
4. v zvezi s strela   zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskakovati s telesa na telo in povzročati močne poke:   strele udarjajo v skale / nepreh.  kadar udarjajo strele, jo je zelo strah
5. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom  nenadoma, silovito nastopati, pojavljati se:   izpod hriba udarja voda / strašne misli so mu udarjale v glavo ; podzavestna hotenja udarjajo na dan
// pojavljati se v čutno močno zaznavni obliki:   v nos jim je udarjal hud smrad ; z razgretega tlaka je udarjala vročina / na uho so jim udarjali čudni glasovi  slišali so se
// postajati opazen, viden:   skozi belež udarja stara barva / v romanu udarja na dan pisateljev realizem
6. ekspr.  povzročati škodo, težave; prizadevati :   cene so jih zelo udarjale ; udarjale so jih nadloge in nesreče
7. pog., navadno z dajalnikom  s svojim delovanjem povzročati negativne posledice:   slab zrak ji je udarjal na pljuča
●  ekspr.  njegove besede so jo trdo udarjale  zelo prizadevale ; ekspr.  njene obleke so močno udarjale v oči  bile zelo, hitro opazne ; udarjati v prazno  ne da bi zadel

udarjajóč  -a -e:
udarjajoč s palico ob tla ; enakomerno, težko udarjajoča ura

udarjenína   -e ž ( í )
med. udarnina :   udarjenine in zmečkanine

udárjenost   -i ž ( ȃ )
stanje udarjenega:   pripovedoval jim je o svojem strahu in udarjenosti / pog., ekspr.  udarjenost na ženske se mu je maščevala

udárnica   -e ž ( ȃ )
1. zlasti prva leta po 1945  častni naziv za delavko, zlasti fizično, ki zelo presega normo, delovne zahteve:   dobiti naziv udarnica
// delavka, zlasti fizična, ki ima ta naziv:   med delavkami je več udarnic
2. knjiž.  udarna pesem:   črtati iz zbirke aktivistične udarnice / pesem udarnica

udárnik   -a m ( ȃ )
zlasti prva leta po 1945  častni naziv za delavca, zlasti fizičnega, ki zelo presega normo, delovne zahteve:   odlikovati koga z udarnikom
// delavec, zlasti fizični, ki ima ta naziv:   med brigadirji je bilo veliko udarnikov ; večkratni udarnik / razglasiti za udarnika

udarnína   -e ž ( í )
med.  poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska:   dobiti močno udarnino ; udarnine po telesu

udárniški   -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na udarnike:   udarniški kolektiv / udarniška diploma, značka / udarniška vnema
2. pog.  prostovoljen in neplačan:   naredili so veliko udarniških ur ; dogovoriti se za udarniško delo / udarniška nedelja

udárniško prisl. :
udarniško delati

udárništvo   -a s ( ȃ )
zlasti prva leta po 1945  močno preseganje norme, delovnih zahtev, zlasti pri fizičnem delu:   pomen udarništva v naših tovarnah / priznati delavcu udarništvo

udárnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost udarnega:   udarnost zračnega vala / udarnost armade, čet / stopnjevati udarnost dialoga v drami ; njegovi članki se odlikujejo po udarnosti

udàv   -áva m ( ȁ á )
zelo velika nestrupena tropska kača:   napadel ga je udav ; pitoni in udavi

údba   in  Údba -e ž ( ȗ )
od 1946 do 1991  uprava državne varnosti, jugoslovanska tajna policija:   sodeloval je z udbo ; agenti, sodelavci udbe ; šef udbe ; ozna in udba / zloglasna udba ; zločinsko delovanje udbe ; dosjeji udbe ; metode udbe / udba ga je zasliševala  njeni agenti, sodelavci

udbáš   -a m ( á )
pog., slabš., od 1946 do 1991  pripadnik udbe; udbovec :   obtožujejo ga, da je udbaš ; bivši, nekdanji udbaš ; zagrizen udbaš / stari udbaši ; udbaši in partijci / morilski, zverinski udbaši

údbomáfija   -e ž ( ȗ-á )  pog.
skupina ljudi, povezana z nekdanjo jugoslovansko tajno policijo udbo, ki deluje prikrito in protizakonito:   udbomafija zaradi trenutnih političnih interesov obračunava sama s seboj ; zarota udbomafije ; boj proti udbomafiji ; povezanost z udbomafijo

údbomáfijski   -a -o prid. ( ȗ-á )
nanašajoč se na udbomafijo:   udbomafijski kadri, posli ; preiskovalci so ga spraševali o domnevnih udbomafijskih navezah ; udbomafijska zarota

údbovec   -vca m ( ȗ )
od 1946 do 1991  pripadnik udbe:   bivši, nekdanji udbovec ; oznovci in udbovci / stari udbovci ; seznam udbovcev ; udbovci in partijci

údbovski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na udbovce ali udbo:   udbovski sodelavci / udbovske metode

udebelíti   -ím dov. , udebélil  ( ī í )
zastar. odebeliti , zrediti :   udebeliti prašiča

udejánjanje   -a s ( á )
knjiž. uresničevanje :   udejanjanje hotenj, zamisli ; dosledno, praktično udejanjanje česa

udejánjati   -am nedov. ( á )
knjiž. uresničevati :   težko je udejanjal svoje literarne zamisli / udejanjati voljo do življenja ; udejanjati se v delu

udejánjenje   -a s ( ā )
knjiž. uresničenje :   udejanjenje sklepov / človek teži k udejanjenju samega sebe

udejánjiti   -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. uresničiti :   udejanjiti sklep ; uprizoritev je dosledno udejanjila avtorjevo hotenje
// izraziti , pokazati :   udejanjiti resnico življenja v literarnem delu ; njegove igralske sposobnosti so se v tej igri lahko udejanjile

udejánjen  -a -o:
udejanjen program, zakon ; udejanjene vrednote

udejstvítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od udejstviti:   udejstvitev nalog, sklepov / udejstvitev literarnega junaka

udêjstviti   -im dov. ( ȇ )
knjiž. uresničiti , izvesti 2 , izpolniti :   udejstviti načrt, zamisel / udejstviti izobraževanje / udejstviti svojo osebnost

udejstvoválen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na udejstvovanje:   udejstvovalno področje / njegov udejstvovalni nagon

udejstvovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udejstvovati se:   gospodarsko, politično, umetniško udejstvovanje ; izvenšolsko udejstvovanje mladine / želja po udejstvovanju na literarnem področju

udejstvováti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
biti dejaven na določenem področju:   kulturno, politično, znanstveno se udejstvovati / dolgo se že udejstvuje v društvu ; uspešno se udejstvovati na literarnem področju / udejstvovati se v javnem življenju  politično, družbeno delovati ; udejstvovati se kot športnik  biti športnik

udejstvováti  star.
uresničevati , izvajati , izpolnjevati :   udejstvovati gospodarski načrt / udejstvovati čustva, strasti

udejstvujóč se  -a -e:
v športu udejstvujoči se ljudje

údek   -dka m ( ȗ )
manjšalnica od ud:   otrokovi udki

udélati   -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše:   udelati platno ; testo še malo udelaj / voda je udelala strugo ; udelati pot  zgladiti, zravnati, utrditi
// z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin:   zapuščeno njivo je treba udelati ; polje in vinograd so si morali udelati sami
●  star.  divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati  razmesarili

udélati se 
1. z delom se utrditi:   roke so se jim udelale
2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost:   gnoj, zemlja se mora udelati

udélan  -a -o:
saditi v udelano prst ; roke ima zelo udelane ; dobro udelano testo

udelávanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udelavati:   udelavanje kož

udelávati   -am nedov. ( ȃ )
1. z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše:   udelavati kožo, testo
2. star.  silovito tepsti, pretepati:   udelavali so ga, dokler ni omedlel / neusmiljeno je udelaval po psih  udarjal, tolkel
3. star. kričati , razgrajati 1 , divjati :   gospodar je strahovito udelaval / v gozdu so udelavali ptiči  glasno peli / mati udelava za ugrabljenim otrokom  silovito žaluje, toži

udeléžba   -e ž ( ẹ̑ )
1. dejstvo, da se kdo česa udeleži:   od njegove udeležbe je marsikaj odvisno ; odpovedati svojo udeležbo ; udeležba seje / udeležba na volitvah
// to dejstvo glede na udeležence:   udeležba na tekmovanju je zadovoljiva ; mednarodna udeležba na kongresu ; množična, velika udeležba
2. dejstvo, da ima kdo delež pri čem:   pravica do udeležbe pri delitvi dohodka

udeléženec   tudi  udeležênec -nca m ( ẹ̑; é )
kdor se česa udeleži:   vsi udeleženci se tega še spominjajo ; določiti, izbrati udeležence ; udeleženci igre, natečaja, pogovora, sestanka ; navodila za udeležence
♦   avt.  udeleženec v prometu  pešec, voznik

udeléženka   tudi  udeležênka -e ž ( ẹ̑; é )
ženska ali država, ustanova, ki se česa udeleži:   vsaka udeleženka ima rezerviran sedež ; najmlajša udeleženka pohoda, tekme / publ.  države udeleženke konference

udeležênost   in  udeléženost -i ž ( é; ẹ̑ )
dejstvo, da je kdo kje, pri čem udeležen:   dokazati komu udeleženost pri kaznivem dejanju ; udeleženost v pogovoru, ustvarjanju / udeleženost pri družbenem dogajanju

udeleževánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od udeleževati se:   udeleževanje sestankov je obvezno

udeleževáti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
biti (večkrat) eden od osebkov kake dejavnosti:   udeleževati se iger, plesa, pogovorov / udeleževati se družabnega življenja

udeležítev   -tve ž ( ȋ )
udeležba :   udeležitev lova

udeležíti se   -ím se dov. , tudi  udeléži se; udeléžil se  ( ī í )
biti eden od osebkov kake dejavnosti:   pogreba se je udeležilo veliko ljudi ; udeležiti se bitke, seje, tekmovanja / volitev se ni mogel udeležiti

udeležíti  knjiž.
pritegniti , zaplesti :   udeležiti še druge pri pogovoru

udeležèn  -êna -o  in  udeléžen -a -o
1. deležnik od udeležiti se:   biti udeležen pri družbenem dogajanju ; pri vlomu je bil udeležen tudi on ; neposredno udeležen
2. ki ima delež pri čem:   biti z določenim zneskom udeležen pri glavnici podjetja